Jedro

Do prometne nesreče je prišlo, ko je štiriinpol letni otrok pritekel na cesto in ga je voznik zaradi visokega grmovja ob cesti zagledal šele na razdalji 2,2 m oziroma 0,8 sekunde pred trčenjem. Nesrečo bi lahko preprečil le če bi vozil 16 km/h. Cesta, po kateri je vozil, ni šla skozi strnjeno naselje, hitrost je bila omejena na 80 km/h, voznik pa je peljal 60 km/h. Ob takšnih dejanskih okoliščinah vozniku ni mogoče očitati, da bi lahko nesrečo preprečil. Pojav otroka na cesti je bil na tem mestu nepričakovan, za voznika nepredvidljiv in neodklonljiv dogodek, zaradi katerega je siceršnja voznikova objektivna odgovornost ugasnila (2. odst. 177. člena ZOR).

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožnikom odškodnino, in sicer prvemu tožniku v višini 25.000.000,00 SIT, drugi in tretji tožnici pa vsakemu po 5.000.000,00 SIT. Tožnikom je naložilo, da so dolžni toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 127.105,50 SIT v 15 dneh. Ugotovilo je, da je do škode, ki jo je utrpel prvi tožnik v prometni nesreči 31.8.1990, prišlo izključno zaradi ravnanja oškodovanca, saj je mladoletni prvi tožnik nenadoma pritekel na cestišče izza grmovja, tako da voznik avtomobila, ki je vozil v skladu s cestnoprometnimi predpisi, nesreče ni mogel preprečiti, saj je bil pojav otroka izza grmovja za voznika presenečenje, ki ga ni mogel pričakovati, niti ni mogel več ničesar ukreniti, torej se posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Zato je zaključilo, da je podan ekskulpacijski razlog iz 2. odst. 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

Zoper to sodbo so vložili tožniki pritožbo, v kateri uveljavljajo pritožbena razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi pritožbe zatrjujejo, da razen voznika motornega vozila in v času nezgode štiriinpolletnega otroka ni bilo drugih udeležencev, niti očividcev te nesreče. Dejanski stan, ki ga je ugotovilo kazensko sodišče, zato temelji pretežno na ugotovitvah izvedenca cestnoprometne stroke K., ki pa je po mnenju pritožbe izhajal pri izdelavi izvedeniškega mnenja iz razpoložljivih, to je pomanjkljivih podatkov in predpostavk. Tudi izvedenec, ki ga je v tem pravdnem postopku angažiralo sodišče, to je izvedenec Š., ni imel na razpolago nobenih drugih podatkov kot njegov predhodnik. Zato je izvedenec Š. predvsem ocenil že podano izvedeniško mnenje predhodnika. Oba izvedenca sta pri analizi prometne nezgode izhajala iz določenih predpostavk, predvsem iz predpostavke, da je otrok nenadoma stekel pred vozilo izza kupa peska, ki se je nahajal tik ob cesti in obraslega z grmovjem. To je trdil voznik. Nikoli pa ne bo res dognano, ali je otrok dejansko stekel ali skočil na cesto, ali pa se je ob približevanju vozila že nahajal ob cesti. Zato po mnenju pritožbe zaključek, da voznik otroka ni mogel pravočasno zaznati, lahko obstane le, če drži predpostavka o ravnanju otroka pred trčenjem. Ne more pa obstati, če obstoji možnost, da se je otrok npr. pred trčenjem igral na kupu peska in ga voznik ni pravočasno zaznal le zaradi premajhne pazljivosti. Sodišče je zmotno pri odločanju izhajalo iz nedokazane okoliščine. Takšnih nedokazanih okoliščin pa je še več. Sodišče tudi ne bi smelo izhajati iz ugotovitev kazenskega sodišča, da je vozil voznik motornega vozila s primerno hitrostjo, ker naj bi bila na tem mestu dovoljena hitrost 80 km/h. V kazenskem postopku je bilo izračunano, da je voznik vozil med 59 in 63 km/h. Po mnenju pritožbe pa je treba upoštevati, da je voznik vozil skozi naselje, zato bi zgornja hitrost vožnje morala biti omejena na 60 km/h. Ekskulpacijski razlog po 2. odst. 177. člena ZOR je izjema od uzakonjene objektivne odgovornosti imetnika nevarne stvari. Zato bi ga moralo sodišče ozko razlagati. Ni dvoma, da je tožniku nastala škoda zaradi obratovanja vozila. Ravnanje otroka v obravnavanem primeru pa nikakor ni mogoče šteti za izjemo, še manj pa ga identificirati z višjo silo. Voznik mora v naselju običajno računati z otroki vseh starosti in s tem, da se zadržujejo neposredno ob cesti, zato ne govori v prid voznika dejstvo, da mu je preglednost oviralo grmovje, ki je bilo višje od otroka in da zato ni mogel otroka pravočasno zaznati. Ravno nepreglednost vozišča in bližina hiše je v konkretnem primeru zahtevala od voznika posebno skrbnost in previdnost že med približevanjem hiši. Nepravilen je zaključek, da je bilo ravnanje otroka za voznika v konkretnem primeru nepričakovano in da se njegovim posledicam ni mogel izogniti ali jih odstraniti.

Takšen zaključek je lahko le rezultat ocene vožnje voznika s stališča cestnoprometnih pravil, ne pa celovite presoje vseh okoliščin. Tudi če je bil znak omejitve hitrosti na 60 km/h odstranjen, je bilo vozniku, ki je po tej cesti dnevno vozil, gotovo znano, da je bil predhodno nameščen zaradi samega naselja. Kdaj, zakaj in kdo je ta znak odstranil, pa ni razjasnjeno in vprašanje je, ali je voznik sploh zaznal, da tega znaka ni. Vožnja skozi naselje s hitrostjo 60 km/h pa je že tvegana in dokaj drzna, o čemer pričajo številne omejitve v naseljih na 40 ali 50 km/h. Iz vseh teh razlogov pritožniki predlagajo spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno razveljavitev in ponovno obravnavanje zadeve.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbene navedbe, s katerimi tožeča stranka utemeljuje pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ne prepričajo. Ker ni bilo očividcev prometne nesreče, je sodišče prve stopnje, tako kot pred tem že kazensko sodišče, voznikovo izpoved o okoliščinah, v katerih je prišlo do nesreče, preizkusilo z izvedencema cestnoprometne stroke. Tako izvedenec M.K., ki je izdelal izvedeniško mnenje za potrebe kazenskega postopka, kot izvedenec prof. dr. M.Š., ki je v tem pravdnem postopku podal izvid in mnenje, sta si bila enotna, da je voznik avtomobila vozil v okviru dovoljene hitrosti. Po izvedenčevih izračunih hitrost vožnje ni presegala 60 km/h, zato je sodišče v tem delu utemeljeno verjelo izpovedi voznika.

Dovoljena hitrost na cesti, kjer je prišlo do nesreče, pa je znašala 80 km/h. Pritožba to ugotovitev izpodbija s trditvijo, da bi že zaradi naselja, skozi katerega je voznik peljal, moral vedeti, da je hitrost omejena na 60 km/h. Vendar ta pritožbena navedba ne prepriča, saj je zanesljivo ugotovljeno, da cesta ni peljala skozi strnjeno naselje. Naselje ni bilo označeno s tablo. Na isti strani ceste je poleg hiše, iz katere je pritekel mladoletni tožnik, bilo še nekaj hiš, na nasprotni strani ceste pa ni bilo pozidano, zato je izvedenec M.Š. prepričljivo pojasnil, da o strnjenem naselju, ki ga označuje prav obojestranska pozidanost, na delu ceste, kjer je prišlo do nesreče, ne more biti govora.

Pritožba neprepričljivo izpodbija tudi ugotovitev, da je otrok na cesto pritekel. Trditve, da je možno, da se je otrok pred trčenjem igral na kupu peska ob cesti in da ga voznik ni zaznal zato, ker je bil premalo pazljiv, so zgolj ugibanje brez dokazne podlage.

Izvedenec M.Š. je to navedbo, ki jo je že med postopkom zatrjevala tožeča stranka, kot možnost ovrgel, saj je pojasnil, da v celotnem dokaznem gradivu ni prav nobenega podatka, ki bi negiral voznikovo izpoved o tej pomembni okoliščini. Ko je bil v teku še kazenski postopek, tožeča stranka, ki je nastopala kot subsidiarna tožilka, te možnosti niti omenjala ni, saj se je takrat trdilo, da so se otroci igrali pred tem v hiši in da je bil mladoletni tožnik pogrešan v določenem trenutku. To zaporedje dogodkov voznikovo izpoved o nenadni pojavi mladoletnega tožnika na cesti le dodatno utrjuje. Če bi se otrok že nekaj časa pred dogodkom igral na kupu peska ob cesti, bi ga brezdvoma že prej pogrešali v hiši, kjer je bila njegova mati, še dva druga otroka, ki sta se z njim igrala, in materina prijateljica.

Pritožba zato nobene od ugotovljenih pomembnih okoliščin v izpodbijani sodbi ni uspela omajati. Ker je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče v nadaljevanju preizkusilo le še pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Odgovornost tožene stranke nasproti tožniku je objektivna.

Tožena stranka se lahko v celoti ali delno oprosti odgovornosti le, če dokaže katerega od ekskulpacijskih razlogov, določenih v 177. členu ZOR. Prav to ji je v konkretnem primeru tudi uspelo, saj je bilo ugotovljeno, da je otrok pritekel na cesto izza grmovja, tako da je bil v trenutku, ko ga je voznik zagledal, oddaljen le okrog 2,2 m od vozila. Izvedenec je izračunal, da je bil vozniku v vidnem polju le slabih 0,8 s, zato voznik trčenja z otrokom ni mogel preprečiti ne glede na hitrost, s katero je vozil. Ravnanje otroka v konkretnih okoliščinah pomeni tudi po oceni pritožbenega sodišča za voznika nepredvidljiv in neodklonljiv dogodek, zaradi katerega je siceršnja voznikova objektivna odgovornost ugasnila (2. odst. 177. člena ZOR).

Vozniku v tej zadevi ni mogoče očitati, da bi nesrečo lahko preprečil, če bi vozil počasneje, saj je izvedenec izračunal, da bi voznik nesrečo lahko preprečil le, če bi vozil precej hitreje kot je dejansko vozil ali če bi vozil samo 16 km/h. Nobena od teh dveh variant ni sprejemljiva. Ker tudi niso bile podane okoliščine, na podlagi katerih bi tožnik mogel pričakovati, da se bo nenadoma na cesti pojavil otrok, ni bilo razloga za zaviranje prej, preden ga je zagledal. Tudi glede hitrosti ni mogoče zavarovancu tožene stranke ničesar očitati, kot je že pojasnjeno. Za voznika je zato ravnanje mladoletnega tožnika bilo nepričakovano in njegove posledice neodklonljive. Na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje zato pravilno uporabilo določbo 2. odst. 177. člena ZOR. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče, ki ob uradnem preizkusu tudi ni ugotovilo kakšne bistvene kršitve postopka iz 2. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 368 ZPP).

Glede na določbo 1. odst. 498. člena ZPP (Uradni list RS št. 26/99) je pritožbeno sodišče v tej zadevi uporabilo še določbe ZPP iz leta 1977.