Jedro

Do prometne nesreče je prišlo izključno zaradi takega ravnanja mladoletnega tožnika, ki ga voznik ni mogel pričakovati in se tudi ni mogel izogniti njegovim posledicam ali jih odstraniti. Posebnosti kraja, kjer je prišlo do prometne nesreče, vozniku niso narekovale počasnejše vožnje. Voznik pri posamezni hiši izven strnjenega naselja kljub grmovju ob hiši ni dolžan računati z možnostjo, da mu nenadoma z desne strani priteče otrok na cesto. V danih okoliščinah bi voznik nesrečo preprečil le, če bi vozil s hitrostjo do 20 km/h. Taka zahteva je neutemeljena saj bi onemogočil vsak racionalen promet. Ker je otrokovo ravnanje izključni vzrok za prometno nesrečo, je voznikova objektivna odgovornost ugasnila.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Štiri leta in pol stari mladoletni tožnik je 31.8.1990 nenadoma z desne strani pritekel na cesto in v trčenju z zavarovancem tožene stranke utrpel hudo možgansko poškodbo, zaradi katere je 100-odstotni invalid. Zahteval je enotno odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 25,000.000,00 SIT, njegova starša pa odškodnino za duševne bolečine zaradi posebno težke invalidnosti svojega otroka. Zahtevala sta tudi plačilo premoženjske škode. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbo tožnikov je sodišče druge stopnje tudi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta na podlagi dejanskih ugotovitev o poteku prometne nesreče presodili, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja mladoletnega tožnika, ki ga voznik ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ni mogel izogniti ali jih odstraniti in da je zato sicer objektivna odgovornost tožene stranke v konkretnem primeru ugasnila.

Tožniki v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavljajo revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlagajo spremembo izpodbijane sodbe, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Po povzetku dejanskih ugotovitev o poteku prometne nesreče revizija uveljavlja, da materialnopravna razlaga obeh sodišč ni v skladu s sklepom revizijskega sodišča iz podobne zadeve II Ips 287/86. V zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem revizija poudarja, da so imeli izvedenci v tej zadevi pomanjkljive podatke, da ni bilo zavornih sledi, da ni bilo očividcev. Prvič omenja, da naj bi izvedenec upošteval preveliko hitrost otrokovega teka. V nadaljevanju graja razloge sodišča, da bi bil voznik objektivno odgovoren samo, če bi otrok pred trčenjem že stal na cesti in bi ga lahko videl, saj bi v takem primeru šlo že za krivdno odgovornost. Dejstvo, da voznik otroka ni videl stati ob cesti, ne more biti edina okoliščina za presojo, ali je šteti otrokov nenadni pojav na cesti za nepričakovan dogodek, s katerim vozniku ni treba računati. Prav za majhne otroke je značilno, da so nepredvidljivi in se običajno nenadoma pojavijo na cesti. Zato je treba upoštevati še druge konkretne okoliščine.

Nesporno je, da je voznik vozil skozi naselje. Ni odločilno, da ni bilo table z oznako, da gre za naselje in da naselje ni bilo strnjeno, saj bi bila v takem primeru hitrost omejena vsaj na 60 km/h. Iz mnenja izvedenca v kazenskem postopku izhaja, da so vidne hiše ob cesti in da je to videti kot naselje. Zato bi moralo biti vozniku jasno, da je hitrost omejena na 60 km/h. Voznik se je približeval hiši, ki je stala v bližini vozišča in zaradi grmovja ni imel nobene preglednosti na zemljišče pred hišo. Vsak povprečno skrben voznik bi v takšnih okoliščinah moral računati z možnostjo, da se na dvorišču pred hišo nahajajo otroci, ki lahko nenadoma stopijo na cesto. Prav nepreglednost dvorišča pred hišo je tista okoliščina, ki bi jo voznik moral upoštevati. Zato v obravnavanem primeru ne gre za prometnim razmeram prilagojeno vožnjo. Voznikova objektivna odgovornost pa ne more ugasniti niti v primeru, če se upošteva omejitev 80 km/h. Če bi voznik že prej upošteval vozne razmere, bi lahko s počasnejšo vožnjo kasneje prišel do kraja nesreče ali bi nesrečo preprečil ali pa bi bile posledice milejše. Vzrok nesreče zato ni izključno na strani oškodovanca in zato tudi ni podlage za uporabo drugega odstavka 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ul. SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/89; v nadaljevanju ZOR) o oprostitvi odgovornosti tožene stranke. Sodišči bi se morali ukvarjati s prispevkom oškodovanca v smislu tretjega odstavka 177. člena ZOR.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP (1977)).

Revizija ni utemeljena.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ul. RS, št. 26/99) je revizijsko sodišče v tej pravdni zadevi uporabilo določbe ZPP (1977).

Revizija neutemeljeno opozarja na zatrjevano različnost materialnopravnih razlogov v izpodbijani sodbi in v zadevi revizijskega sodišča II Ips 287/86, saj iz podatkov slednje izhaja, da je do prometne nesreče prišlo v drugačnem tipu naselja in tudi sicer drugačnih okoliščinah, ko je imel voznik avtomobila še možnost reagirati in tudi je reagiral na nenaden prihod otroka na cesto.

V postopku pred sodiščema druge in prve stopnje v tej pravdni zadevi so bile ugotovljene naslednje odločilne dejanske okoliščine o poteku obravnavane prometne nesreče. Do nesreče je prišlo v bližini stanovanjske hiše v nestrnjenem naselju, ki ni bilo označeno s tablo in je zato veljala splošna omejitev 80 km/h. Hitrost vozila zavarovanca tožene stranke ni presegla 60 km/h. Mladoletni tožnik je pritekel z desne strani izza grmovja ob cesti, ki je vozniku onemogočalo, da bi otroka prej zaznal. Grmovje je 5 do 6 metrov oddaljeno od hiše. Tako je voznik otroka videl šele, ko je bil en meter oddaljen od roba ceste, zadel pa ga je 0,7 metra od roba v samo vozišče s sprednjim delom avta, in sicer 0,5 metra od desnega roba vozila proti njegovi sredini. Razdaljo 2,2 metra je otrok pretekel v 0,8 sekunde, kar je enako reakcijskemu času povprečnega voznika. Tudi sodišče druge stopnje je poudarilo, da je voznik vozil do 60 km/h, torej v okviru dovoljene hitrosti, da cesta ne pelje skozi strnjeno naselje, da tudi ni bilo table, da gre le za nekaj hiš na desni strani (iz podatkov spisa izhaja, da se temu mestu reče "Pri treh hišah") in da je zemljišče na nasprotni strani nepozidano. Tako je bil otrok v voznikovem vidnem polju le 0,8 sekunde, zaradi česar trčenja ne glede na hitrost vožnje ni bilo mogoče preprečiti. Glede na take okoliščine je sodišče prve stopnje poudarilo, da je bil nenaden pojav otroka na vozišču v danih okoliščinah ovira, ki je voznik ni mogel pričakovati, saj tudi ob približevanju ni mogel zaznati ničesar posebnega. Kljub zapovedani skrbi za otroke v prometu je po oceni tega sodišča treba ločevati primere, ko voznik otroka vidi, od primerov, ko ga sploh ne more zaznati. Po presoji sodišča druge stopnje je ravnanje mladoletnega tožnika v konkretnih okoliščinah predstavljalo nepredvidljiv in neodklonljiv dogodek, zaradi česar je siceršnja objektivna odgovornost voznika ugasnila. Ker niso bile ugotovljene okoliščine, zaradi katerih bi voznik mogel pričakovati, da se bo otrok nenadoma pojavil na cesti, ni bilo razloga za voznikovo predhodno zaviranje.

V zvezi z dejanskimi ugotovitvami o poteku prometne nesreče revizijsko sodišče opozarja na tretji odstavek 385. člena ZPP, ki vsebuje prepoved uveljavljanja nepopolne ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja na revizijski stopnji. Zato so neupoštevne revizijske trditve, da naj bi izvedenci imeli pomanjkljive podatke za pravilno presojo okoliščin o poteku prometne nesreče in da naj bi izvedenec upošteval preveliko hitrost otrokovega teka.

Revizija neutemeljeno graja razloge sodišča, da naj bi bil voznik objektivno odgovoren samo, če bi otrok pred trčenjem že stal ob cesti in bi ga lahko videl. Takih razlogov ne vsebuje nobena od sodb.

Sodišče prve stopnje je v zvezi z oceno, ali je voznik ravnal v skladu z naloženo posebno pozornostjo do otrok opozorilo na ločevanje primerov, ko voznik otroka vidi in lahko spremlja njegovo gibanje, od primerov, ko otroka sploh ne zazna. Poleg tega niti sodišče prve stopnje niti sodišče druge stopnje nista ocenjevali samo okoliščine, ali je bil v danih razmerah otrokov prihod na cesto nepredvidljiv. Obravnavali in ocenjevali sta tudi druge konkretne okoliščine, ki jih poudarja revizija, pa tudi tiste, ki jih revizija ne poudarja, vse ugotovljene okoliščine pa nato celovito ocenili in na podlagi te ocene materialnopravno pravilno uporabili določbo drugega odstavka 178. člena ZOR o oprostitvi odgovornosti tožene stranke.

Revizijsko sodišče te okoliščine ponovno povzema. Posebnosti kraja, kjer je prišlo do prometne nesreče, vozniku niso narekovale počasnejše vožnje. Šlo je le za nekaj hiš na desni strani ceste, na drugi strani ceste ni bilo nobene hiše. Na tem mestu ni bilo table z oznako naselja, vendar je voznik vseeno vozil s hitrostjo, kot je bila takrat zahtevana za naselje, torej do 60 km/h. Od trenutka, ko je zaradi grmovja ob cesti mladoletnega tožnika, ki je pritekel na cesto, lahko zaznal, pa do trenutka trčenja je poteklo le 0,8 sekunde, kar sovpada z reakcijskim časom povprečnega voznika.

Zavarovanec tožene stranke v tem času torej še ni mogel reagirati, zato na vozišču tudi ni bilo zavornih sledi. Takrat še neometana hiša tožeče stranke je bila od grmovja oddaljena 5 do 6 metrov. Revizijsko sodišče se strinja s presojo obeh sodišč, da je mogoče od voznika zahtevati posebno skrbnost do otrok v prometu takrat, ko se voznik te možnosti lahko zaveda oziroma ko bi se je moral zavedati. Revizijsko sodišče se strinja tudi s presojo, da ugotovljene okoliščine kraja prometne nesreče, ki so podrobneje razvidne tudi iz fotografij v priloženem kazenskem spisu, zavarovancu tožene stranke niso narekovale posebne pozornosti oziroma dolžnosti predvidevanja, da bi se na cesti lahko nenadoma pojavil otrok. Voznik pri posamezni hiši izven strnjenega naselja kljub grmovju ob hiši ni dolžan računati z možnostjo, da mu nenadoma priteče otrok na cesto. Po podatkih spisa je šlo v obravnavani zadevi le za nekaj hiš na isti strani ceste, ki pa so bile med seboj precej oddaljene.

Vse doslej povedano pomeni, da je do prometne nesreče prišlo izključno zaradi ravnanja mladoletnega tožnika, ki ga voznik ni mogel pričakovati in se tudi ni mogel izogniti njegovim posledicam ali jih odstraniti. Nesprejemljiva je revizijska zahteva, da bi moral voziti še počasneje. Po ugotovitvah izvedenca, ki jih sodišče prve stopnje povzema v razlogih svoje sodbe, omenja pa jih tudi revizija, bi v danih okoliščinah voznik nesrečo preprečil le, če bi vozil s hitrostjo do 20 km/h. Taka zahteva je tudi po presoji revizijskega sodišča neutemeljena, saj bi onemogočala vsak racionalen promet. Nadaljnja revizijska izpeljava, da bi voznik s počasnejšo vožnjo verjetno kasneje pripeljal do kraja prometne nesreče in bi nesrečo preprečil ali pa bi bile posledice milejše, je izven okvira pravnega obravnavanja vzročne zveze.

Ker sta sodišči prve in druge stopnje materialnopravno pravilno presodili, da so izpolnjeni vsi razlogi za uporabo pravila o oprostitvi objektivne odgovornosti imetnika nevarne stvari iz drugega odstavka 177. člena ZOR, se s presojo okoliščin iz tretjega odstavka istega člena niti nista mogli ukvarjati. Ocena ravnanja oškodovanca kot izključnega vzroka za prometno nesrečo onemogoča uporabo tretjega odstavka 177. člena ZOR, saj njegova uporaba pride v poštev le v primeru delnega prispevka oškodovanca. Revizijska graja zaradi neuporabe te zakonske določbe je torej neutemeljena.

Ker je revizijsko sodišče ugotovilo, da sta sodišči z zavrnitvijo tožbenega zahtevka in zavrnitvijo pritožbe materialnopravno pravilno odločili in ker v postopku pred njima ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev, je na podlagi 393. člena ZPP (1977) zavrnilo neutemeljeno revizijo tožnikov. Odločitev o zavrnitvi revizije vsebuje tudi zavrnitev priglašenih revizijskih stroškov.