Jedro

Tožnici sta navadni sospornici v smislu 2. točke prvega odstavka 191. člena ZPP, zato se po določbi drugega odstavka 41. člena ZPP dovoljenost toženkine revizije presoja po vrednosti vsakega posameznega zahtevka.

Izrek

Revizija se zavrže. Pravdne stranke same krijejo svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da drugi tožnici plača odškodnino v znesku 5.550,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 12. 2006 dalje do plačila in tretji tožnici v znesku 6.550,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 6.259,39 EUR od 14. 12. 2006 do plačila in od zneska 290,61 EUR od 16. 5. 2008 dalje do plačila, ter da tožnicama povrne pravdne stroške v znesku 2.051,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežnem delu je tožbena zahtevka tožnic zavrnilo.

2. Zoper odločitev sodišča prve stopnje sta se pritožili obe pravdni stranki (tožnici zoper zavrnilni del, toženka pa le zoper odločitev o stroških postopka). Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnic delno ugodilo in prvostopenjsko sodbo spremenilo, tako da je po spremenjeni odločitvi toženka dolžna drugi tožnici plačati znesek 7.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 6.259,39 EUR od 14. 12. 2006 dalje do plačila in od zneska 740,61 EUR od 16. 5. 2008 dalje do plačila, tretji tožnici pa znesek 8.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 6.259,39 EUR od 14. 12. 2006 dalje do plačila in od zneska 1.740,61 EUR od 16. 5. 2008 dalje do plačila. Tožnicama je dolžna povrniti še pravdne stroške v znesku 2.372,33 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila. V ostalem je pritožbo druge in tretje tožnice in v celoti pritožbo toženke zavrnilo. Toženki je še naložilo, da tožnicama povrne stroške pritožbenega postopka v znesku 179,07 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Toženka je zoper odločitev sodišča druge stopnje vložila predlog za dopustitev revizije, saj meni, da je odškodnina, prisojena drugi tožnici, previsoka za 3.500,00 EUR, tretji tožnici pa za 4.500 EUR. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 193/2010 z dne 5. 5. 2010 predlogu ugodilo in revizijo dopustilo glede vprašanja višine odškodnine.

4. Toženka v reviziji uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava. Strinja se s stališčem izpodbijane sodbe, da je podan temelj njene odškodninske odgovornosti, trdi pa, da bi bila primerna odškodnina bistveno nižja, in sicer za enake zneske, kot jih je uveljavljala v predlogu. Praksa Višjega sodišča v Mariboru v doslej razsojenih zadevah ni enotna. Razlike med odškodninami, prisojenimi v primerljivih zadevah, so prevelike in presegajo sprejemljivo toleranco, predvsem pa bistveno odstopajo od prakse Vrhovnega sodišča v zvezi z zadevami, v katerih so bili prizadeti posamezniki, ki so prebivali na Cankarjevi in Tišinski ulici v Murski Soboti. Sklicuje se na sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1532/2008 z dne 4. 11. 2008 in na odločbe Vrhovnega sodišča v zadevah II Ips 148/2007, II Ips 813/2007, II Ips 940/2007, II Ips 567/2008 in II Ips 409/2009. Izpodbija tudi pravnomočno odločitev o stroških postopka, ker naj bi sodišče napačno presodilo obseg potrebnih stroškov. Ne strinja se z odločitvijo sodišča, ki je tožnicama priznalo stroške številnih pripravljalnih vlog, v katerih sta le ponavljali svoje trditve in stališča. 5. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami; v nadaljevanju ZPP), ki je nanjo odgovorila. Tožnici predlagata zavrnitev revizije. Navajata, da so revizijski očitki neutemeljeni ter da je nanje pravilno odgovorilo že sodišče druge stopnje.

6. Revizija ni dovoljena.

7. Vrhovno sodišče je revizijo dopustilo le glede vprašanja višine odškodnine, prisojene posamezni tožnici. Ker dopuščena revizija izven dela, glede katerega je bila dopuščena, oziroma izven konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila dopuščena, ni dovoljena (tretji odstavek 374. člena ZPP), odločitev o stroških postopka ne more biti predmet revizijske presoje, in revizijskih navedb, ki se tičejo izpodbijanja stroškovne odločitve, ni mogoče upoštevati.

8. Tudi v ostalem (dopuščenem) delu revizija ni dovoljena. Stranke lahko revizijo vložijo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Ker iz spisovnega gradiva izhaja, da sta se zoper vsebinsko odločitev sodišča prve stopnje pritožili le druga in tretja tožnica, toženka pa svoje pravice do pritožbe ni izčrpala (pritožila se je namreč le zoper odločitev o stroških postopka), njena revizija v tem delu ni dovoljena in jo je treba zavreči (377. člen ZPP). Za dovoljenost revizije je zato pomembna zgolj vrednost revizijsko izpodbijanega dela pravnomočne sodbe, enaka znesku, za katerega je drugostopenjsko sodišče na pritožbo tožnic zvišalo odškodnine. Le-ta pa tako za drugo kot tretjo tožnico predstavlja znesek 1.450,00 EUR. Ker je v obravnavani zadevi sporno vprašanje višine odškodnine (odmerjene in prisojene posamezni tožnici), ki že po naravi stvari ne more biti skupno za zahtevke tožnic, se pri ugotavljanju vrednosti izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ni mogoče opreti na izjemo iz petega odstavka 367. člena ZPP in seštevati vrednosti spornih zahtevkov. Tožnici sta navadni sospornici v smislu 2. točke prvega odstavka 191. člena ZPP, zato se po določbi drugega odstavka 41. člena ZPP dovoljenost toženkine revizije presoja po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Ker pa vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe za posamezno tožnico ne presega 2.000,00 EUR, revizija toženke tudi v tem delu ni dovoljena (četrti odstavek 367. člena ZPP).

9. Sodišče je odločilo tudi o stroških postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP). Toženka, ki v revizijskem postopku ni uspela, sama krije svoje stroške revizijskega postopka. Enako tudi tožnici, ki z navedbami v odgovoru (ta se ukvarja z vsebinsko utemeljenostjo revizije) nista prispevali k revizijski odločitvi in zato njunih stroškov ni mogoče šteti za potrebne.