Jedro

Pred pravdo teklo več ločenih pravdnih postopkov, zato so bili do združitve stroški vsakega od tožnikov potrebni. Ni namreč mogoče prisiliti tožnikov, ki sicer iz iste dejanske podlage terjajo odškodnino za nematerialno škodo vsak zase, da bodo morali zgolj zato, ker so sorodniki, in ker živijo na istem naslovu, vložiti enotno tožbo.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnemu delu in stroškovnem delu spremeni tako, da izrek pravilno glasi: „Tožena stranka je dolžna plačati odškodnino, in sicer drugotožnici N.B. v znesku 7.000,00 (sedem tisoč 00/100) EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 6.259,39 (šest tisoč dvesto devetinpetdeset 39/100) EUR od 14.12.2006 dalje do plačila in od zneska 740,61 (sedemsto štirideset 61/100) EUR od 16.05.2008 dalje do plačila in tretjetožnici V.B. v znesku 8.000,00 (osem tisoč 00/100) EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 6.259,39 EUR od 14.12.2006 do plačila in od zneska 1.740,61 (tisoč sedemsto štirideset 61/100) EUR od 16.05.2008 dalje do plačila, v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter drugo in tretjetožnici povrniti njene pravdne stroške v znesku 2.372,33 (dva tisoč tristo dvainsedemdeset 33/100) EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila.

V presežku se tožbeni zahtevek zavrne.“ V preostalem se pritožbi drugo in tretjetožnice in pritožba tožene stranke zavrnejo.

Tožena stranka je dolžna drugo in tretjetožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 179,07 (sto devetinsedemdeset 07/100) EUR v 15 dneh od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila.

Tožena stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s citirano sodbo toženo stranko zavezalo k plačilu odškodnine, in sicer drugotožnici N.B. v znesku 5.550,00 EUR, ter tretjetožnici v znesku 6.550,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot je razvidno iz izreka prvostopne sodbe, ter v nadaljevanju obsodilo toženo stranko še na povrnitev pravdnih stroškov drugo in tretjetožnici v znesku 2.051,00 EUR, v presežku pa tožbeni zahtevek za drugotožnico do zneska 2.450,00 EUR in za tretjetožnico v znesku 1.450,00 EUR zavrnilo.

2. Zoper citirano sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Drugo in tretjetožnica izpodbijata citirano sodbo v njenem zavrnilnem delu, ter v odločitvi o pravdnih stroških. Uveljavljata vse tri pritožbene razloge, in sicer bistveno kršitev določb pravdnega postopka, zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabo materialnega prava. Iz obrazložitve v nadaljevanju sledi, da je predmet izpodbijanja predvsem zmotna uporaba materialnega prava, in sicer v delu, ko je sodišče drugo in tretjetožnici prisodilo prenizko satisfakcijo, predvsem v primerjavi s podobnimi odškodninskimi zadevami. Pritožba se zavzema za zvišanje odškodnine za drugotožnico na 7.000,00 EUR in za tretjetožnico na 8.000,00 EUR. Predmet nadaljnje pritožbene graje pa je tudi odmera pravdnih stroškov. Izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni priznalo priglašenih stroškov za drugo pripravljalno vlogo, ki predstavlja obširni obrazloženi odgovor toženi stranki na njen ugovor zastaranja, na toženkin predlog o izdaji vmesne in vzorčne sodbe in tudi ne priglašenih stroškov za peto pripravljalno vlogo, kjer je tožeča stranka obširno odgovarjala na navedbe tožene stranke iz njene tretje pripravljalne vloge in na njene pripombe na izvedensko mnenje. Glede šeste pripravljalne vloge izpostavlja, da je bila tožeča stranka primorana ponovno odgovoriti na navedbe tožene stranke in predlog za postavitev novega izvedenca, v osmi pripravljalni vlogi pa se je izjavila o vedno novih trditvah tožene stranke (glede predlagane dopolnitve izvedenskega mnenja), ko je predlagala meritev hrupa v notranjosti hiše. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb, to je dosoje celotne vtoževane odškodnine in priznanje priglašenih stroškov še tudi v obsegu kot odmero le-teh graja v pritožbi. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožena stranka izpodbija citirano sodbo v njenem stroškovnem delu. Kot pritožbeni razlog navaja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in nepravilno uporabo materialnega prava. Sodišču prve stopnje očita, da je pri odmeri stroškov ravnalo narobe, saj ni upoštevalo določil 155. člena ZPP, kjer je določeno, da mora sodišče o stroških postopka odločati s posebno skrbnostjo in upoštevati samo tiste stroške, ki so bili za pravdo potrebni. Izpostavlja, da je potrebno obseg stroškov, ki jih stranka uveljavlja od nasprotne stranke, omejiti na najmanjšo možno mero. V zvezi s stroškovno odmero za drugo in tretjetožnico izpostavlja, da sodišče ne bi smelo upoštevati stroškov, ki so jih le-te imele pred združitvijo pravdnih zadev v enotno obravnavanje, torej dvakrat po 400 točk za tožbi, dvakrat po 400 točk za predpravdni odškodninski zahtevek in dvakrat po 400 točk za prvo pripravljalno vlogo. Izpostavlja, da tožeča stranka ni imela utemeljenega razloga, zaradi katerega bi morala vložiti ločene tožbe za istočasne denarne terjatve, zato ji je mogoče priznati stroške le za sestavo tožbe in sodno takso v znesku, ki bi ga morala plačati, če bi vložila eno tožbo. Izpostavlja, da se je za takšno tolmačenje že izrekla sodna praksa, ko je v pritožbi o citiranih judikatih navedeno, da gre za eno skupno procesno dejanje, pri čemer se nagrada poveča v skladu s členom 9 Odvetniške tarife – OT. Predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo v njenem stroškovnem delu spremeni tako, da stroške zniža v smeri pritožbenih navedb. Priglaša pritožbene stroške.

5. Pravdni stranki na pritožbo nasprotne stranke nista odgovorili.

6. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožbene tožene stranke pa ni utemeljena.

7. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve (člen 350/II Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov, ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, v postopku na prvi stopnji ni storilo uradoma upoštevnih kršitev procesnih pravil, je pa zmotno uporabilo materialno pravo, v delu, ko je odmerilo primerno satisfakcijo za nematerialno škodo, ki jo je zaradi imisij utrpela drugo in tretjetožeča stranka. Upoštevaje okoliščino, da temelj odškodnine odgovornosti med pravdnima strankama ni več sporen, se sodišče druge stopnje z okoliščinami, ki se nanašajo na temelj odškodninske odgovornosti, v svoji obrazložitvi ne ukvarja več.

8. Pravno podlago za dosojo nematerialne škode zaradi imisij določa prvi odstavek 179. člena Obligacijskega zakonika – OZ. Gre torej za duševne bolečine zaradi okrnitve osebnosti, med katere sodi tudi pravica do zdravega življenjskega okolja, ki je tudi ustavno zavarovana. Po pregledu zadeve je zato sodišče druge stopnje ugotovilo, ob povzemanju razlogov v sodbi sodišča prve stopnje, da je odškodnina določena na način, kot jo je prisodilo prvostopenjsko sodišče, ob upoštevanju zakonskih meril, določena v nekoliko prenizkem znesku. Sodišče druge stopnje je zato, upoštevaje načelo individualizacije, ki se nanaša na posameznika kot neponovljivo celoto, ter na obseg in vsebino telesnega in duševnega trpljenja (ki sta ravno tako edinstvena, obenem pa te škode ni mogoče matematično izraziti z numerično vrednostjo) odškodnino iz naslova nematerialne škode drugo in tretjetožnici zvišalo. Pri tem je upoštevalo, da obe tožnici živita na območju, kjer je ugotovljeno preseganje mejnih in kritičnih vrednosti imisij hrupa. Tožnici živita v nadstropju stanovanjske hiše, ki je od glavne ceste G1-3 oddaljena le nekaj metrov, na cestno stran sta obrnjeni okni obeh spalnic, kuhinja in dnevna soba pa sta s strani. Pri tem je upoštevalo vse relevantne okoliščine, da se je promet odvijal noč in dan vse do odprtja avtoceste, ter da je bilo zaradi povzročenega hrupa potrebno v stanovanju govoriti glasneje, gledanje televizije in poslušanje radia pa je bilo mogoče le pri zvišani jakosti; drugo in tretjetožnice sta se ponoči zaradi hrupa prebujali, bile neprespani, utrujeni in živčni. Drugotožnica je bila razen 6 do 8 ur službene odsotnosti in v času, ko je bila brez zaposlitve, ves čas doma, zato je po prepričanju sodišča druge stopnje trpela duševne bolečine v tolikšni meri, da je upravičena do satisfakcije iz tega naslova v znesku 7.000,00 EUR. Tretjetožnica je bila ves čas doma do julija 2008 in je šele odtlej dalje zaposlena 6 ur in zaradi te odsotnosti 6 ur odsotna z doma. Ker se je tretjetožnica nedvomno dalj časa zadrževala doma, kakor drugotožnica, znaša po prepričanju sodišča druge stopnje primerna satisfakcija zanjo vtoževanih 8.000,00 EUR.

9. Obsodilni del citirane sodbe, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti, ni predmet pritožbene graje. Sodišče druge stopnje se je zato ukvarjalo le z zakonskimi zamudnimi obrestmi od modificiranega zneska, kar sta tožeči stranki storili s pripravljalno vlogo z dne 16.05.2008, s katero uveljavljata namesto dotlej vtoževanega zneska sedaj 8.000,00 EUR. Sodišče druge stopnje zato za razliko med prvotno vtoževanim zneskom in končno dosojenim zneskom priznalo zakonske zamudne obresti šele od 16.05.2008 dalje do plačila.

10. Kar zadeva pritožbeno grajo tožeče stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje priznati vse njene priglašene stroške, sodišče druge stopnja soglaša z oceno potrebnosti pravdnih stroškov sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je le-te odmerilo v skladu z veljavno OT (kar ni predmet pritožbene graje), ter upoštevaje določila drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP. Nikakor namreč tožeči stranki ni priznati vseh njenih pravdnih stroškov, kakor se v svoji pritožbi zavzema, saj bi tožeča stranka lahko strnila svoje navedbe v manjše število pripravljalnih vlog, namesto, da je ves čas postopka polemizirala z navedbami tožene stranke, ki je prav tako v obravnavani zadevi vlagala številne pripravljalne vloge. Sodišče prve stopnje je pri odmeri potrebnosti uporabilo enak kriterij tako za tožečo kot za toženo stranko in tudi toženi stranki ni priznalo vseh pripravljalnih vlog, temveč le tiste, za katere je očitno ocenilo, da so bile za predmetno pravdo potrebne. Stranke morajo namreč, kakor pravilno uveljavlja v svoji pritožbi tožena stranka, tekom pravdnega postopka storiti vse, da bodo za nasprotno stranko povzročile čimmanjše pravdne stroške, kar jim nalaga načelo prepovedi zlorabe pravic, ki ga uzakonja 11. člen ZPP. Vendar pa sodišču prve stopnje vseeno ni mogoče očitati, da o stroških ne bi odločilo v smislu člena 155 ZPP, ki sodišču nalaga, da mora odločati s posebno skrbnostjo in upoštevati samo tiste stroške, ki so bili za pravdo potrebni. Sodišče prve stopnje je za obe pravdni stranki uporabi enak kriterij in jima priznalo le potrebne pravdne stroške ter posledično stroške tako tožeči, kakor toženi stranki zmanjšalo in omejilo na najmanjšo možno mero.

11. Kar pa zadeva obširno pritožbeno grajo tožene stranke, ki se nanaša na okoliščino, da je sodišče prve stopnje priznalo pravdnim strankam vsaki svoje stroške pred združitvijo pravd (za predpravdni zahtevek, za tožbo in za prvo pripravljalno vlogo), pa sodišče druge stopnje pripominja, da je pred pravdo teklo več ločenih pravdnih postopkov, zato so bili do združitve stroški vsakega od tožnikov potrebni (155. člen ZPP). Ni namreč mogoče prisiliti tožnikov, ki sicer iz iste dejanske podlage terjajo odškodnino za nematerialno škodo vsak zase, da bodo morali zgolj zato, ker so sorodniki, in ker živijo na istem naslovu, vložiti enotno tožbo, kakor se v svoji pritožbi zavzema tožena stranka. ZPP za take primere ne določa nujnega sosporništva na aktivni strani, zato se tožena stranka zaman zavzema za drugačno stroškovno odločitev. Nenazadnje bi se tožena stranka lahko tožbam tudi izognila, v kolikor bi ustrezno ukrepala že, ko so pravdne stranke vložile predpravdne odškodninske zahteve in s tem preprečila drago in nepotrebno pravdanje.

12. Po povedanem je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje spremenilo na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP.

13. Spremenjena odločitev o glavni stvari je narekovala tudi spremembo v njenem stroškovnem delu. Glede na dejstvo, da se je pravda odvijala v dveh fazah in da je sodišče prve stopnje drugo in tretjetožeči stranki v prvi fazi priznalo skupno 1.734,70 EUR. V tej fazi je tožeča stranka uspela s celotnim tožbenim zahtevkom.

14. Stroški tožene stranke v tem delu postopka znašajo 897,80 EUR, ker pa je tožena stranka v prvi fazi v celoti propadla, jih je dolžna nositi sama.

15. Po modifikaciji tožbenih zahtevkov znašajo stroški drugo in tretjetožnice 709,43 EUR. V tej fazi postopka je tožeča stranka uspela s 93,75 %, tako da je upravičena do povrnitve pravdnih stroškov v znesku 665,09 EUR. Stroški tožene stranke v tem delu postopka znašajo 439,50 EUR, glede na njen uspeh v 6,25 % pa je upravičena do povrnitve 27,46 EUR. Po medsebojnem pobotu pravdnih stroškov sta tako drugo in tretjetožnica upravičeni do povrnitve stroškov v znesku 2.372,33 EUR.

16. Tožeča stranka je priglasila za sestavo pritožbe po pravilno priglašenem stroškovniku 375 točk, k temu je prišteti 50 točk za sprejem sodbe sodišča druge stopnje 2 % materialnih stroškov, ter 20 % DDV, skupno torej 520,02 odvetniških točk, kar znaša izračunano po veljavni OT na dan izdaje sodbe sodišča druge stopnje 0,459 EUR za 1 točko 238,77 EUR. Tožeča stranka je s svojo pritožbo uspela s 75 %, zato je upravičena do sorazmernega dela pritožbenih stroškov v znesku 179,07 EUR.

17. Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP.

18. Tožena stranka je s svojo pritožbo ostala v celoti neuspešna, zato nosi sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP).