Jedro

Če so zapadle, pa neplačane obresti do 31.12.2001 že presegle glavnico, so dne 1.1.2002 z uveljavitvijo OZ na podlagi določbe 376. člena OZ prenehale teči. Obresti, ki so enkrat prenehale teči, ne morejo pričeti teči znova in torej sprememba Obligacijskega zakonika (OZ-A) na odločitev o obrestih ne vpliva.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožniku 1.043,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 250.000,00 SIT od 3.10.1996 do 31.12.2001 v evrski protivrednosti.

V presežku se tožbeni zahtevek zavrne." V ostalem se pritožba zavrne.

Vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, na podlagi katerega bi bila tožena stranka dolžna plačati tožniku 1.125.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.10.1996 dalje do plačila. Tožniku je naložilo, da toženi stranki povrne 1.273,45 EUR pravdnih stroškov.

Proti sodbi se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse dovoljene pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je ugotovljeno, da je tožnik s tem, ko je sodišču predal ključe avtobusa in prometno dovoljenje, nad avtobusom izgubil dejansko oblast. Neposredna oblast je prešla na sodišče, katero je imelo avtobus v hrambi, kar pomeni, da je bilo zanj dolžno skrbeti kot dober gospodar. Iz izvedenih dokazov sledi, da sodišče za avtobus ni skrbelo kot dober gospodar. Ravnanje sodišča je bilo zato protipravno. Prvo sodišče napačno povzema vsebino izpovedbe priče M. in na tej podlagi dela tudi napačne zaključke. Preden je skrb za avtobus prevzelo sodišče, je bil ta optimalno vzdrževan po tožniku. Resne presoje tudi ne vzdrži razlog za zavrnitev zahtevka, ker naj bi se tožnik zahtevku odpovedal. Tožnik tudi ne sprejema ugotovitve prvega sodišča, da je bil avtobus ob rubežu vreden le 500.000,00 SIT, saj cenitev ni bila opravljena po ustreznem cenilcu.

Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba je delno utemeljena.

Že iz prejšnjih, v tem postopku izdanih, pa kasneje sicer razveljavljenih sodb, izhaja, da je tožniku zaradi neprimerne hrambe vozila s strani sodišča, nastala določena škoda. Da je določen del škode na vozilu nastal v posledici neustrezne hrambe vozila po izvršilnem organu sodišča, ugotavlja tudi prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi. Elementi odškodninske odgovornosti torej so podani, nedopustno ravnanje sodišča v zvezi s hrambo vozila, škoda, ki jo je zaradi neprimerne hrambe utrpel tožnik, ter vzročna zveza med nedovoljenim ravnanjem in povzročeno škodo. Pri obravnavi te zadeve se torej zastavlja le še vprašanje, kolikšna škoda na vozilu je nastala tožniku zaradi neprimerne hrambe vozila v času, ko je bilo to v hrambi sodišča. Iz sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13.9.2007 pod opr. št. II Ips 489/2005 izhaja, da lahko sodišče ob pogojih iz 216. člena ZPP ugotovi višino škode, ki je nastala v posledici protipravnega ravnanja tožene stranke, tudi po prostem preudarku. V konkretnem primeru je bilo v postopku ugotovljeno, da tožnik ima pravico do odškodnine, vendar višine zneska škode, ki mu je nastala v posledici ravnanja tožene stranke, tožniku ni uspelo dokazati, to pa mu tudi ni bilo mogoče, glede na vse v nadaljevanju navedene okoliščine, brez nesorazmernih težav in stroškov, ki so nesorazmerni z višino vtoževanega zneska. Zato so dani pogoji, da sodišče odloči o višini odškodnine po prostem preudarku na podlagi 1. odstavka 216. člena ZPP.

Prvo sodišče je v izpodbijani sodbi oprlo svoje dejanske ugotovitve le na posredno izvedene dokaze. Zato je na podlagi 2. in 4. alinee 358. člena ZPP dana podlaga za spremembo prvostopne sodbe po drugostopnem sodišču. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da bi bil tožnik eventualno upravičen do odškodnine v višini 150.000,00 SIT, vendar je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, ker naj bi se mu tožnik odpovedal. Pritožbeno sodišče tega stališča prvostopnega sodišča ne sprejema, saj izjave, ki jo je tožnik podal v vlogi upnice, s katero je ta umaknila izvršilni predlog v izvršilnem postopku, ni mogoče šteti kot odpovedi tožbenemu zahtevku v predmetni zadevi. Pogoji za uporabo 317. člena ZPP torej niso podani.

Se pa pritožbeno sodišče strinja s tem, da ocenjena vrednost avtobusa ob rubežu oziroma prevzemu avtobusa v hrambo sodišča ni presegala zneska 500.000,00 takratnih SIT. Res je, da ni bila opravljena cenitev avtobusa po cenilcu, vendar ocenjeni vrednosti avtobusa tožnik ni oporekal (kar je glede drugih vozil storil), vozilo je bilo neregistrirano, pa tudi po tej ocenjeni vrednosti ga ni bilo mogoče prodati na javni dražbi (glej zapisnik na list. št. 64 izvršilnega spisa). Vse navedeno, kot tudi razlogi, ki jih je v tej zvezi navedlo sodišče prve stopnje in na katere se pritožbeno sodišče sklicuje, pritrjujejo stališču prvostopnega sodišča, da je bila realna vrednost avtobusa v času prehoda avtobusa v hrambo sodišča 500.000,00 SIT. Škoda torej tega zneska ne more presegati. Iz pričevanja priče M. izhaja, kako je ocenjeval višino škode v svojem, za tožnika izdelanem izvedenskem mnenju. Ugotoviti je, da je zaradi neuporabe nastala škoda na motorju. Tožnik je pojasnil, da je pred prepustitvijo posesti na avtobusu motor vzdrževal s tem, da je vozilo občasno vozil po parkirišču. Škoda na motorju torej je posledica nezadostne skrbnosti pri hranjenju zarubljenega vozila. Je pa pritrditi prvostopnemu sklepanju, da bi se škoda na karoseriji zaradi atmosferskih dejavnikov pojavila tudi v primeru, če bi vozilo še naprej hranil tožnik, ki ga je hranil na enak način, kot tožena stranka. Nedvomno pa bi moral izvršilni organ sodišča poskrbeti za ustrezno hranjenje vozila v smeri zagotavljanja varovalnih ukrepov za preprečevanje kraj, skratka za ustrezen nadzor. Pri tem pa ni mogoče mimo izpovedbe priče M., da je cenitev odtujenih oziroma ukradenih delov opravil na podlagi trditev tožnika o tem, kateri deli so bili ukradeni, kot tudi da ne more pojasniti, ali je pri cenitvi upošteval vrednost novih delov, ali pa drug kriterij, ki velja za rabljene dele. Upoštevajoč vse navedeno, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je škodo, ki jo je tožnik utrpel v zvezi z nepravilno hrambo njegovega vozila v času, ko je bilo zarubljeno, na podlagi 1. odstavka 216. člena ZPP mogoče oceniti s polovico ocenjene vrednosti zarubljenega vozila, torej z zneskom 250.000,00 SIT oziroma 1.043,23 EUR. Od dneva nastanka škode dalje je tožnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti. Ker terja obresti od kasnejšega datuma, je upravičen do zamudnih obresti od vtoževanega dne (3.10.1996) dalje pa do uveljavitve Obligacijskega zakonika. Od 3.10.1996 do 31.12.2001 so namreč zapadle, pa neplačane obresti že presegle glavnico. Zato so dne 1.1.2002 z uveljavitvijo zakonika na podlagi določbe 376. člena OZ prenehale teči (da so obresti do uveljavitve Obligacijskega zakonika presegle glavnico izhaja iz priloge 1, ki je sestavni del drugostopne sodbe). Obresti, ki so enkrat prenehale teči, ne morejo pričeti teči znova in torej sprememba Obligacijskega zakonika (OZ - A - Ur. l. RS, št. 40/2007) na odločitev o obrestih ne vpliva.

Glede na vse spredaj navedeno je torej pritožbeno sodišče na podlagi 2. in 4. alinee 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz izreka drugostopne sodbe. Ker je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v glavni stvari, je odločilo tudi o stroških vsega postopka na podlagi 2. odstavka 165. člena ZPP. Ob upoštevanju, da je tožnik po temelju uspel, po višini pa le z 20 %, je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške celotnega postopka (2. odstavek 154. člena ZPP).