Jedro

Tožena stranka v reviziji pravilno opozarja, da bi bila odločitev sodišča druge stopnje pravilna, če bi se pogodbeni stranki o plačilu pogodbene kazni za primer objektivne zamude dogovorili že v prodajni pogodbi z dne 2.4.2002, torej pred nastankom zamude. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje pa izhaja, da sta pogodbeni stranki dogovor o tem, da tožnik plača pogodbeno kazen kljub temu, da ni v ničemer povzročil zamude pri izročitvi premičnin, sklenili šele v dodatku z dne 10. 2. 2003, potem ko je izdana začasna odredba že prenehala veljati in ko je tudi zamuda že prenehala z izročitvijo stvari dne 21.12.2002. Tožena stranka ima tako prav, ko opozarja, da po pogodbenih določilih, ki so veljala v trenutku nastanka škode, tožnik pogodbene kazni ni bil dolžan plačati, zato njenega povračila tudi ne more zahtevati od tožene stranke.

Izrek

Revizija tožeče stranke se zavrne.

Reviziji tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se po spremembi v celoti glasi: „Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se po spremembi v celoti glasi: „Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki na roke njegovega pooblaščenca odvetnika ... odškodnino v znesku 5074,61 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2439,48 EUR od 6. 11. 2002 do plačila, od zneska 1152,93 EUR od 23. 12. 2002 do plačila in od zneska 1482,20 EUR od 30. 1. 2003 do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 1589,79 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila“.

Sicer se pritožba tožene stranke zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, obenem pa mora toženi stranki v 15 dneh povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 4104,75 EUR.

Sicer se revizija tožene stranke zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka, obenem pa mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 4710,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izreku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo z dne 7. 3. 2003 od sodišča zahteval, naj razsodi, da mu je tožena stranka dolžna plačati 377.454,47 EUR odškodnine za škodo, ki mu je nastala zaradi neutemeljene začasne odredbe (279. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ). Sodišče prve stopnje je njegovemu tožbenemu zahtevku delno ugodilo. Odločilo je, da mu mora tožena stranka plačati odškodnino v znesku 153.384,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

2. Zoper odločitev sodišča druge stopnje obe pravdni stranki vlagata reviziji. Tožnik meni, da bi moralo sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje spremeniti tako, da bi zahtevku v celoti ugodilo. Poudarja, da je sodišče druge stopnje nekonsistentno v svojih obrazložitvah, saj je v razveljavitvenem sklepu opr. št. Cp 712/2008 navedlo, da glede vzročne zveze ni zadostil dokaznemu bremenu, sedaj pa navaja, da ni zadostil niti trditvenemu bremenu. Meni, da je stališče sodišča druge stopnje napačno. Opozarja, da je postavil trditve, da je prav vsa škoda, ki mu je nastala zaradi zamude z izročitvijo blaga kupcu (izročitev je bila opravljena 21. 12. 2002, torej s 112 dnevi zamude) posledica neutemeljeno izdane začasne odredbe, tožena stranka pa odgovornosti za škodo za čas od 15. 10. 2002, ko je bila začasna odredba razveljavljena, do 21. 12. 2002 ni obrazloženo prerekala. Tožnik opozarja, da je tožena stranka ugovarjala vzročni zvezi za celotno obdobje, vendar to šele v prvem pripravljalnem spisu po prvem naroku za glavno obravnavo, za sporno obdobje pa šele po razveljavitvi s strani sodišča druge stopnje s sklepom opr. št. Cp 1211/2007 z dne 19. 3. 2008. Tožnik meni, da se je odgovornost za to obdobje izkazala za sporno šele s tem sklepom sodišča druge stopnje in da je to sodišče prekoračilo pritožbene ugovore. Meni, da je šlo za bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki pa jo zato, ker je šlo za razveljavitveni sklep, lahko uveljavlja šele v tej pritožbi.

3. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Opozarja, da je vprašanje vzročne zveze vprašanje dejanskega stanja, ki pa ga v reviziji ni dovoljeno izpodbijati. Sicer pa opozarja, da je od odgovora na tožbo dalje ugovarjala obstoju vzročne zveze za celotno obdobje. Poudarja, da je glede na to, da je izdana začasna odredba prenehala veljati 15. 10. 2002, že od samega začetka tožnik nosil trditveno in dokazno breme o tem, zakaj je podana vzročna zveza med izdano začasno odredbo in nastankom škode še po njeni razveljavitvi.

4. Tožena stranka pa v reviziji izpodbija odločitev sodišča druge stopnje o zavrnitvi njene pritožbe. Meni, da bi moralo pritožbeno sodišče pritožbi ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje spremeniti tako, da bi tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Poudarja, da tudi po 276. paragrafu Bürgerliches Gesetzbuch (v nadaljevanju BGB) pogodbenik odgovarja le, če namenoma ali iz malomarnosti zamudi rok za izročitev stvari, nikakor pa ne odgovarja za dogodke, ki so izven njegove sfere. Poudarja, da tožnik ni bil dolžan plačati pogodbene kazni in zato tudi ni upravičen do povračila škode. Opozarja, da sodišče prve stopnje res navaja, da je dopusten individualni dogovor med pogodbenima strankama o plačilu pogodbene kazni za primer objektivne zamude brez tožnikove krivde, vendar pa bi moral biti tak dogovor sklenjen že pred izdajo začasne odredbe, tožnik pa je tak dogovor sklenil šele v dodatku. Poudarja, da je napačno stališče sodišča druge stopnje, da ugovor, da bi tožnik moral zahtevati znižanje pogodbene kazni po 343. členu BGB, ni bil podan. Meni, da je ugovor nesorazmernosti pogodbene kazni po vsebini prav to. Opozarja, da že dejstvo, da je bila prodana oprema vredna takratnih 152,000.000,00 SIT, pogodbena kazen pa je znašala takratnih 87,959.625,60 SIT, kaže na očitno nesorazmernost. Meni pa tudi, da je tožnik sam prispeval k nastanku škode, kar bi bilo razvidno iz nasprotne tožbe, če bi sodišče tožbi obravnavalo skupaj. Opozarja, da tožnik ni izpraznil prostorov tožene stranke in da tu ne gre za ponovno presojanje neutemeljenosti izdane začasne odredbe, kot zmotno meni sodišče prve stopnje, ampak za vprašanje vzročne zveze. Opozarja na nejasno obrazložitev sodišča prve stopnje v delu, ko ta navaja, da bi imel tožnik kljub prepozni izpraznitvi nepremičnine s predmetnimi premičninami še dovolj časa za pravočasno izpolnitev pogodbe in ocenjuje, da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

5. Sodišče je revizijo vročilo tožniku, ki pa nanjo ni odgovoril. 6. Revizija tožnika ni utemeljena, revizija tožene stranke pa je delno utemeljena.

O reviziji tožnika

7. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je tožena stranka od družbe B. v stečaju na javni dražbi kupila proizvodno halo, tožnik pa stroje in tehnološko opremo. Tožena stranka je zatrjevala, da bi ji morala družba B. izpraznjene prostore na podlagi prodajne pogodbe izročiti najkasneje do 15. 6. 2002, da pa je do izročitve izpraznjenih prostorov prišlo šele 12. 8. 2002. Tožena stranka je navedla, da je tožnik medtem demontiral stroje in v hali povzročil hudo škodo, saj je močno poškodoval inštalacije. Tako je tožena stranka predlagala izdajo začasne odredbe, s katero je zahtevala od sodišča, naj tožniku prepove razpolaganje s premičninami v hali, uradno zapečatenje stvari in njihovo hrambo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo: - da je bila začasna odredba izdana 12. 7. 2002, nato pa razveljavljena s sklepom višjega sodišča dne 15. 10. 2002; - da je tožnik še pred izdajo začasne odredbe dne 2. 4. 2002 sklenil prodajno pogodbo, s katero se je zavezal, da bo sporne premičnine izročil kupcu v E. do 31. 8. 2002, sicer se je zavezal za vsak dan plačati 3.500,00 USD pogodbene kazni; - da sta se tožnik in kupec z dodatnim dogovorom z dne 10. 2. 2003 dogovorila, da se zapadla pogodbena kazen pobota z delom kupnine; - da tožena stranka navedb v zvezi s tem, da bi moral tožnik zahtevati znižanje pogodbene kazni, ni podala dovolj opredeljeno, niti pravočasno; - da je podana vzročna zveza med neutemeljeno izdano začasno odredbo in škodo le za čas od izdaje začasne odredbe 12. 7. 2002 do prenehanja njene veljavnosti 15. 10. 2002, nikakor pa ne še za čas do predaje blaga kupcu 21. 12. 2002; - da tožeča stranka ni podala nobenih konkretnih navedb in ni predložila nobenega dokaza, ki bi izkazoval vzročno zvezo med škodo in izdano začasno odredbo tudi v obdobju, ko je začasna odredba že prenehala veljati; - da paragraf 341 BGB določa, da lahko upnik zahteva pogodbeno kazen poleg izpolnitve, če je dolžnik obljubil kazen za primer, da svoje obveznosti ne izpolni na pravilen način, posebej še, če je ne izpolni v določenem času; - da nemško pravo sicer nima sorodnega določila, kot ga vsebuje 250. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), po katerem upnik ne more zahtevati pogodbene kazni, če je do neizpolnitve ali zamude prišlo iz vzroka, za katerega dolžnik ne odgovarja; - da pa po nemški sodni praksi dolžnik praviloma odgovarja za naklep in malomarnost, da pa se lahko pogodbena kazen dogovori tudi z individualnim dogovorom za primer objektivne zamude dajatve ali storitve, brez ozira na dolžnikovo krivdo in da ima v tem primeru dogovor o pogodbeni kazni garancijsko funkcijo; - da je v konkretnem primeru zamuda nastala brez dolžnikove krivde; - da znaša pogodbena kazen za čas od izdaje začasne odredbe dne 12. 7. 2002 do - prenehanja njene veljavnosti 15. 10. 2002 45 dni, torej 157.500,00 USD oziroma 148.309,64 EUR; - da so stroški skladiščenja za enako obdobje znašali 1.152,93 EUR; - da je tožniku nastala tudi škoda v zvezi s plačilom ležarine za sporno obdobje v znesku 1.482.20 EUR, - da obračunani stroški skladiščenja raztovora in natovora za sporno obdobje znašajo 2.439,48 EUR.

9. Sodišči prve in druge stopnje sta izhajali iz pravilne predpostavke, da je trditveno in dokazno breme v zvezi z obstojem vzročne zveze med neutemeljeno izdano začasno odredbo in nastalo škodo na tožniku. Tožnik bi zato moral že v tožbi oziroma najkasneje na prvem naroku navesti vsa dejstva, iz katerih bi izhajalo, da je bila tudi zamuda z izročitvijo prodanih stvari po prenehanju veljavnosti začasne odredbe prav tako v vzročni zvezi z začasno odredbo. Gre torej za vprašanje sklepčnosti tožbe, torej materialnega prava, na katerega višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Višje sodišče tako ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ko je v razveljavitvenem sklepu Cp 712/2008 opozorilo na pomanjkljivost tožnikovih trditev. Pravilna pa je tudi sedanja odločitev sodišč prve in druge stopnje, da tožnik teh trditev ni podal pravočasno in je zato tožbeni zahtevek tožnika v tem delu pravilno zavrnjen.

10. Revizijsko sodišče je zato na podlagi 378. člena ZPP revizijo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno.

O reviziji tožene stranke

11. Pravilna je odločitev sodišča druge stopnje, da je neutemeljen ugovor tožene stranke, da je tožnik s svojim ravnanjem sam prispeval k nastanku škode. Sodišče druge stopnje je pravilno poudarilo, da že dejstvo, da se je izkazalo, da je bil predlog za izdajo začasne odredbe neutemeljen, izkazuje, da med ravnanjem tožnika in podajo predloga za izdajo začasne odredbe ni bilo vzročne zveze.

12. Sodišče druge stopnje pa je po oceni revizijskega sodišča zmotno uporabilo materialno pravo glede vprašanja, ali je odškodninski zahtevek tožnika za povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi plačila pogodbene kazni, sploh utemeljen. Pravdni stranki se strinjata z odločitvijo sodišč, da je treba glede vprašanja, ali je bil tožnik dolžan plačati pogodbeno kazen, upoštevati določbe nemškega prava. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da nemško pravo nima določila, kot ga vsebuje 250. člen OZ, po katerem upnik ne more zahtevati pogodbene kazni, če je do zamude ali neizpolnitve prišlo iz vzroka, za katerega dolžnik ne odgovarja. Obenem je sodišče prve stopnje izrecno ugotovilo, da se v sodni praksi prisoja pogodbena kazen praviloma le, če dolžnik zamudo povzroči namenoma ali iz malomarnosti (paragraf 276 BGB), da pa je po nemškem pravu možen tudi dogovor o pogodbeni kazni za primer objektivne zamude, torej brez dolžnikove krivde. Sodišče druge stopnje je v obrazložitvi navedlo, da ni v nasprotju z nemškim pravom, če sta pogodbeni stranki ob ugotovitvi, da je do zamude prišlo brez dolžnikove krivde, vztrajali pri dogovoru o pogodbeni kazni in njenem plačilu, kar je bilo tudi realizirano.

13. Tožena stranka v reviziji pravilno opozarja, da bi bila odločitev sodišča druge stopnje pravilna, če bi se pogodbeni stranki tako dogovorili že v prodajni pogodbi z dne 2.4.2002, torej pred nastankom zamude. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje pa izhaja, da sta pogodbeni stranki dogovor o tem, da tožnik plača pogodbeno kazen kljub temu, da ni v ničemer povzročil zamude pri izročitvi premičnin, sklenili šele v dodatku z dne 10. 2. 2003, potem ko je izdana začasna odredba že prenehala veljati in ko je tudi zamuda že prenehala z izročitvijo stvari dne 21.12.2002. Tožena stranka ima tako prav, ko opozarja, da po pogodbenih določilih, ki so veljala v trenutku nastanka škode, tožnik pogodbene kazni ni bil dolžan plačati, zato njenega povračila tudi ne more zahtevati od tožene stranke.

14. Revizijsko sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji tožene stranke v tem delu ugodilo in je sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odškodninski zahtevek, ki se nanaša na plačilo pogodbene kazni, v celoti zavrnilo (še znesek 148.309,64 EUR).

15. Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, ali če to odločbo razveljavi in tožbo zavrže, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP).

16. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da znašajo stroški tožeče stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje 19.153 EUR, stroški tožene stranke pa 23.440,00 EUR. Po spremembi odločitve je tožeča stranka z zahtevkom po temelju uspela v celoti (50%), po višini pa le z 1,3 % (s 5074.61 EUR od zahtevanih 377.454,47 EUR). Tako mora tožena stranka tožeči povrniti 51,3 % njenih stroškov, kar znaša 9825,49 EUR, tožeča pa toženi stranki 48,7 % njenih stroškov, kar znaša 11.415,28 EUR. Po medsebojnem pobotanju mora tožeča stranka toženi povrniti 1589,79 EUR pravdnih stroškov, ki so nastali pred sodiščem prve stopnje.

17. Po spremembi sodbe sodišča druge stopnje, je tožena stranka v pritožbenem postopku uspela s 97 %. To pomeni, da ji mora tožeča stranka povrniti 97 % njenih pritožbenih stroškov, ki obsegajo 1875 točk po 0,46 EUR za sestavo pritožbe, kar znaša 862,5 EUR, 2% mat. stroškov, kar znaša 17, 25 EUR, od obojega skupaj še 20 % DDV, kar znaša 175,95 EUR in takso za pritožbo v znesku 3176,00 EUR, skupaj 4231,7 EUR, od tega znaša 97 % 4104,75 EUR.

18. Revizijski uspeh tožene stranke prav tako znaša 97 %, revizijski stroški tožene stranke pa obsegajo dvakrat po 2250 točk po 0,46 EUR za sestavo revizije in odgovora na revizijo tožnika, kar znaša 2070 EUR, od tega 2% mat. stroškov v znesku 41,4 EUR in od obojega še 20 % DDV v znesku 422,28 EUR ter sodno takso za revizijo v znesku 2322 EUR, skupaj torej 4855,68 EUR. Tožeča stranka mora toženi povrniti 97 % teh stroškov, torej 4710,00 EUR. Vse stroške je Vrhovno sodišče prisodilo upoštevajoč določbe 154. in 155. člena ZPP.