Jedro

Ker je tožnica izrecno uveljavljala pravico do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, revident pa je odločil v tem okviru, in je tudi tožbo na sodišče vložil le za priznanje te pravice, izven tega okvira ni bilo mogoče naložiti revidentu, da glede na njen predlog oziroma tožbo ugotavlja, ali bi ji morda pripadala katera od drugih pravic iz obveznega invalidskega zavarovanja, ki jih ureja ZPIZ-1.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje se spremenita tako, da se tožbeni zahtevek, skupaj s stroškovnim delom, v celoti zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, odpravilo odločbi toženca z dne 15. 4. 2011 in 30. 5. 2011 ter tožnici priznalo pravico do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu od 18. 6. 2010 do 1. 9. 2012. Toženi stranki je naložilo izdati odločbo o višini nadomestila v 30 dneh in plačati zapadle zneske. Toženi stranki je naložilo v plačilo tudi tožničine stroške postopka. Ugotovilo je, da je bila tožnica z odločbo tožene stranke z dne 23. 11. 2001 priznana pravica do razporeditve na drugo ustrezno delo z omejitvami na podlagi III. kategorije invalidnosti od 8. 11. 2001 dalje. Tožničina zahteva za priznanje pravice do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu z dne 24. 5. 2010 je bila zavrnjena z izpodbijanima odločbama tožene stranke, ker ji po mnenju invalidske komisije ni prenehalo delovno razmerje na drugem ustreznem delu. Sodišče pa je ugotovilo, da je tožnica opravljala delo v skladu z omejitvami iz invalidske odločbe, zato je upravičena do nadomestila po določbah 391. in 446. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in naslednji)ter 124. členu ZPIZ/92 (Ur. l. RS, št. 12/92 in naslednji).

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odpravilo njeni odločbi z dne 15. 4. 2011 in 30. 5. 2011 in ji zadevo vrnilo v ponovno odločanje, ni pa tožnici več priznalo pravice do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu. Toženi stranki je še naložilo v plačilo nižje tožničine stroške postopka, kot jih je prisodilo sodišče prve stopnje. Obrazložilo je, da sta tožena stranka in sodišče prve stopnje kot relevantno pravno podlago štela 446. člen ZPIZ-1 in 124. člen ZPIZ/92, kar pa je bilo napačno. Tožnica je vložila zahtevo za priznanje nove pravice do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu iz naslova invalidnosti zaradi z odločbo z dne 23. 11. 2001 priznane pravice iz naslova invalidnosti šele 24. 5. 2010, od 1. 1. 2003 dalje pa je treba o pravicah iz naslova invalidnosti odločati po določbah ZPIZ-1. Tožena stranka bi morala v skladu s 138. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 in naslednji) pri svojem odločanju upoštevati, ali morda tožnica izpolnjuje pogoje za priznanje pravice iz naslova invalidnosti po določbah ZPIZ-1, čeprav je tožnica izrecno želela priznanje pravice iz ZPIZ/92. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tožnica tako v upravnem postopku kot v sodnem ves čas želela le priznanje pravice do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu v skladu z ZPIZ/92. Sodišče je odločilo mimo meja postavljenega tožbenega zahtevka v nasprotju z 2. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 70/2004 in naslednji). Predmet socialnega spora je bila le pravica do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu. Tožena stranka ni imela podlage za uporabo 138. člena ZUP, saj je bila zahteva tožnice po priznanju pravice v skladu z ZPIZ/92 jasna. Glede na to, da se pravice iz naslova invalidnosti priznavajo glede na datum nastanka invalidnosti, se je pri tožnici pravilno uporabljal ZPIZ/92, saj je bila invalidnost ugotovljena z odločbo tožene stranke z dne 23. 11. 2001, ki ugotavlja invalidnost v času veljavnosti ZPIZ/92. Po tretjem odstavku 397. člena ZPIZ-1 lahko pridobijo zavarovanci pravice po novem ZPIZ-1 le v primeru poslabšanja že ugotovljene invalidnosti ali nastanka nove invalidnosti. Če je pritožbeno sodišče štelo ZPIZ/92 za zmotno materialnopravno podlago, pa bi smelo tožbeni zahtevek le zavrniti.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Revizija se zmotno zavzema, da bi se moralo (ne)priznanje pravice iz invalidskega zavarovanja presojati po določbah ZPIZ/92 in ne po določbah ZPIZ-1, kot je presodilo sodišče druge stopnje. Tožnica je v svoji zahtevi v postopku pri revidentu in v tožbenem zahtevku zahtevala priznanje pravice do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, kot jo je priznaval ZPIZ/92. Revident se v zvezi s tožničino pravico do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev sklicuje na določbo 446. člena ZPIZ-1, ki naj bi napotila na uporabo prejšnjih predpisov oziroma določb 123. do 128. člena ZPIZ/92, vendar neutemeljeno. Iz določbe 446. člena ZPIZ-1 namreč ne izhaja uporaba prejšnjih predpisov; uporaba določb 60. do 71. člena, 80. do 101., 106. člena, petega odstavka 138. člena, 158. do 163. člena in četrtega odstavka 149. člena ZPIZ-1 je bila odložena le do 1. 1. 2003. Določbe 102. do 105. člena tega zakona so se začele uporabljati z dnem uveljavitve novega zakona o usposabljanju in zaposlovanju invalidov, vendar najpozneje s 1. 1. 2005, oziroma v zvezi z Zakonom o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI, Uradni list RS, št. 63/2003 in nadalj.) šele z dnem uveljavitve Uredbe iz tretjega odstavka 62. člena tega zakona (110. člen ZZRZI), ki je začela veljati 1. 1. 2006 (Uredba o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov - Ur. l. RS, št. 11/2005 in naslednji). Samo do navedenih datumov so se o pravicah iz invalidskega zavarovanja uporabljale določbe prejšnjega ZPIZ/92 (tretji odstavek 446. člena ZPIZ-1). Glede na to v obravnavanem primeru 446. člen ZPIZ-1 že od 1. 1. 2003 ni bil več podlaga za uporabo določb ZPIZ/92 o nadomestilu plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev. Ne gre niti za primer, ki ga ZPIZ-1 ureja v 390. ali 397. členu, saj tožnica ni bila uživalec nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev; te pravice do uveljavitve ZPIZ-1 sploh še ni pridobila. Tudi določba 391. člena ZPIZ-1 ne pride v poštev, saj se postopek za uveljavljanje pravice do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev ni začel pred uveljavitvijo tega zakona. Le v takšnem primeru se namreč v skladu s to določbo pravice na podlagi invalidnosti določijo po predpisih, veljavnih na dan nastanka invalidnosti. Ne gre niti za primer, ki bi ga reševala neka od drugih prehodnih določb ZPIZ-1 (1).

8. Tožnica torej ob vložitvi zahteve dne 24. 5. 2010 ni imela zakonske podlage za pridobitev pravice do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, temveč kvečjemu ene od pravic po ZPIZ-1. 9. Revizija pa utemeljeno opozarja, da bi moralo pritožbeno sodišče ob ugoditvi pritožbe revidenta tožbeni zahtevek v celoti zavrniti in mu ne bi smelo vrniti zadeve v novo odločanje, v katerem bi moral še preveriti, ali gre morda tožnici katera od pravic po določbah ZPIZ-1. Ker je tožnica z zahtevo z dne 24. 5. 2010 izrecno uveljavljala pravico do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, revident pa je odločil v tem okviru, in je tudi tožbo na sodišče vložil le za priznanje te pravice, izven tega okvira ni bilo mogoče naložiti revidentu, da glede na njen predlog oziroma tožbo ugotavlja, ali bi ji morda pripadala katera od drugih pravic iz obveznega invalidskega zavarovanja, ki jih ureja ZPIZ-1 (2). Določbe 138. člena ZUP se tako ne more razlagati, da bi moral upravni organ po uradni dolžnosti paziti, ali bi lahko stranka uveljavljala kakšno drugo pravico, če je njena zahteva po priznanju določene pravice jasno in nedvoumno izražena. V obravnavani zadevi je bila zahteva tožnice izrecna in jasna, temu pa je revident ob sicer zmotnem materialnopravnem izhodišču tudi sledil in je preverjal, ali obstajajo pogoji za njeno priznanje. Tožnica pa nadalje niti v sodnem postopku ni trdila, da bi ji lahko pripadala kaka druga pravica po določbah ZPIZ-1. 10. Glede na navedeno, je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in spremenilo sodbi sodišč druge in prve stopnje, tako da je tožbeni zahtevek zavrnilo, posledično pa je zavrnilo tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v povezavi z drugim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Enako zadevi VIII Ips 246/2009 z dne 9. 5. 2011, VIII Ips 203/2009 z dne 5. 4. 2011. Op. št. (2): Enako zadevi VIII Ips 246/2009 z dne 9. 5. 2011, VIII Ips 203/2009 z dne 5. 4. 2011.