Jedro

ZPIZ/92 se je skladno z določbo 446. člena ZPIZ-1 uporabljal do 31. 12. 2002. Od 1. 1. 2003 dalje pa je potrebno o pravicah iz invalidskega zavarovanja odločiti na podlagi določb ZPIZ-1. Navedeni predpis pravice do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev, ki je predmet tega individualnega delovnega spora, ne pozna več.

Tožnica je zahtevo za priznanje pravice do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu vložila v času veljavnosti ZPIZ-1, zato določba 124. člena ZPIZ/92 ne more biti materialnopravna podlaga za odločitev o utemeljenosti zahtevka za priznanje pravice, kot jo je uveljavljala tožnica pri toženi stranki.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v zvezi s sklepom o popravi sodbe z dne 4. 11. 2013 se spremeni tako, da se glasi: „Odpravita se odločbi tožene stranke opr. št. ... z dne 19. 4. 2011 in opr. št. ... z dne 30. 5. 2011 in se zadeva vrne v ponovno upravno odločanje toženi stranki. Tožena stranka je dolžna v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe izdati nov upravni akt. Tožena stranka je dolžna tožnici v 8 dneh po prejemu sodbe plačati 417,85 EUR stroškov postopka na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. ..., sklic na št. ..., v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo“.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, da se odpravi odločba tožene stranke opr. št. ... z dne 15. 4. 2011 ter dokončna odločba tožene stranke opr. št. ... z dne 30. 5. 2011. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ima tožnica pravico do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu v času od 18. 6. 2010 do 1. 9. 2012 in naložilo toženi stranki, da tožnici v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe izda odločbo o odmeri višine nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu od 18. 6. 2010 do 1. 9. 2012 ter ji izplača zapadle zneske. Sodišče prve stopnje je še odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 454,45 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. ..., sklic na št. ... v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku paricijskega roka do plačila, pod izvršbo. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se tožba v delu, kjer tožnica predlaga odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 20. 7. 2010 in opr. št. ... z dne 18. 10. 2010, zavrže. Zoper navedeno sodbo v zvezi s sklepom o popravi sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo v zvezi s sklepom o popravi sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice kot neutemeljen v celoti zavrne oziroma, podrejeno, da pritožbi ugodi, razveljavi sodbo sodišča prve stopnje v zvezi s sklepom o popravi sodbe in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov nepravilno ali vsaj nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Tožena stranka se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožnici delovno razmerje prenehalo na drugem ustreznem delu, oziroma da je delo opravljala v skladu z omejitvami. Iz opisa delovnega mesta (obrazec DD-1 z dne 11. 11. 2010) izhaja, da je tožnica opravljala delo stoje in s hojo po neravnem, ne pa tudi sede. Glede na takšen opis delovnega mesta, ki je javna listina in za katerega pravilnost in verodostojnost s svojim podpisom garantirajo delodajalec, strokovni delavec in pooblaščeni zdravnik, je Invalidska komisija I. stopnje dne 26. 11. 2010 in Invalidska komisija II. stopnje dne 27. 5. 2011 podala dopolnilno izvedensko mnenje, da za to delo tožnica ni bila zmožna, ker se to delo ne opravlja izmenoma sede in stoje, kar ni v skladu z omejitvami, priznanimi po odločbi z dne 23. 11. 2001. Sodišče je brez ustrezne utemeljitve dalo prednost izpovedbi tožnice in priče pred obrazcem DD-1 z dne 11. 11. 2010, ki je javna listina. Posledično sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Nadalje tožena stranka poudarja, da je ugotavljanje, ali je takšno delo za tožnico, ki je delovni invalid, ustrezno, medicinsko vprašanje. Sodišče prve stopnje je kljub temu, da za to nima ustreznega strokovnega znanja samo, na podlagi zaslišanja tožnice in priče ocenilo, da je bilo to delovno mesto prodajalke I za tožnico ustrezno, kar pa je nedopustno. Sodišče prve stopnje tudi ni imelo nobene pravne podlage za odločitev, da ima tožnica pravico do nadomestila za čas čakanja od 18. 6. 2010 do 1. 9. 2012. Tožena stranka še dodaja, da je tožnica že s 1. 9. 2012 upravičena do invalidske pokojnine, tako da bi bilo mogoče priznati nadomestilo za invalidnost le do vključno 31. 8. 2012 in ne do 1. 9. 2012. V tem delu prihaja do nasprotij med izrekom in obrazložitvijo sodbe. Tožena stranka še dodaja, da bi moralo sodišče ob morebitnem izpolnjevanju vseh zakonskih pogojev, skladno z določbo 81. člena ZDSS-1 odločiti o sami pravici in ne zgolj ugotoviti, da ima tožnica pravico do nadomestila plače za čas čakanja. Tožena stranka se pritožuje tudi glede odločitve o stroških postopka in glede same višine stroškov. Sodišče prve stopnje bi lahko priznalo le nagrado, z uporabo določbe 36. člena ZOdvT, ker je odvetniška družba zastopala tožnico po brezplačni pravni pomoči. Prav tako se tožena stranka ne strinja, da tožnica ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, saj je sodišče del tožbenega zahtevka zavrglo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje pa je zmotno uporabilo materialno pravo, enako pred njim pa tudi že tožena stranka.

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 30. 5. 2011 v zvezi z odločbo tožene stranke št. ... z dne 19. 4. 2011, s katerima je bilo odločeno, da tožnica nima pravice do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) v 446. členu določa, da se v postopku za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja, ki se je začel pred uveljavitvijo ZPIZ-1, to je do 31. 12. 2002 uporabljajo predpisi, ki so veljavni do uveljavitve ZPIZ-1. Tako tožena stranka, kot tudi sodišče prve stopnje sta kot materialnopravno podlago upoštevala Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92, Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami), ki v 124. členu določa, da ima pravico do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu tudi delovni invalid II. in III. kategorije invalidnosti, ki mu je neodvisno od njegove volje prenehalo delovno razmerje na drugem ustreznem delu, na katero je bil razporejen oziroma mu je bilo preskrbljeno po nastanku invalidnosti, če se v 30. dneh po prenehanju delovnega razmerja prijavi pri Zavodu RS za zaposlovanje.

Pritožbeno sodišče poudarja, da za odločitev v sporni zadevi ni odločilna materialnopravna podlaga po določbah ZPIZ/92. Navedeni predpis se je namreč skladno z določbo 446. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ZPIZ-1 uporabljal le do 31. 12. 2002. Od 1. 1. 2003 dalje pa je potrebno o pravicah iz invalidskega zavarovanja odločiti na podlagi določb ZPIZ-1. Navedeni predpis pa pravice do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev ne pozna več. Pritožbeno sodišče ob tem opozarja, da je takšna ustaljena sodna praksa, razvidna iz judikatov Vrhovnega sodišča RS (VIII Ips 203/2009, VIII Ips 246/2009 in VIII Ips 249/2010. V sporni zadevi tudi ne gre za primer, ki ga ZPIZ-1 ureja v 390. in 397. členu. Prvi odstavek 390. člena ZPIZ-1 določa, da se uživalcem, ki so uveljavili pravice do uveljavitve ZPIZ-1, od uveljavitve ZPIZ-1 zagotavljajo te pravice najmanj v obsegu, določenem s predpisi, ki so veljali do uveljavitve ZPIZ-1. Prvi odstavek 397. člena ZPIZ-1 pa določa, da uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorija invalidnosti), uveljavljenih po predpisih, ki so se uporabljali do datuma, določenega v 446. členu ZPIZ-1, obdržijo te pravice v nespremenjenem obsegu tudi po navedenem datumu. V konkretnem primeru tožnica ni bila uživalka nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev. Tožnica te pravice do uveljavitve ZPIZ-1 ni pridobila, prav tako se v skladu s 391. členom ZPIZ-1, ki ureja nadaljevanje postopkov, začetih pred uveljavitvijo ZPIZ-1, postopek za uveljavljanje pravice ni začel pred uveljavitvijo ZPIZ-1. Kot poudarja Vrhovno sodišče RS v citiranih zadevah, se le v takšnem primeru v skladu s 391. členom ZPIZ-1 pravice na podlagi invalidnosti določijo po predpisih veljavnih na dan nastanka invalidnosti.

Tožnica je bila z odločbo tožene stranke z dne 23. 11. 2001 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in se ji je priznala pravica do razporeditve oziroma zaposlitve na drugo ustrezno delo: prodajalka z omejitvijo dviganja bremen do 4 kg, izmenoma sede in stoje s polnim delovnim časom od 8. 11. 2001. Iz iste odločbe izhaja, da o pravici in višini nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev na drugo ustrezno delo in zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu še ni bilo odločeno. Tožnica je nato šele 24. 5. 2010 vložila zahtevo za priznanje pravice, kar pomeni, da je imela tožnica ob vložitvi zahteve zakonsko podlago kvečjemu za pridobitev ene od pravic po ZPIZ-1, ki pa nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, kot pravice po tem zakonu, ne pozna več.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da iz zahteve za priznanje pravice z dne 24. 5. 2010, ki jo je uveljavljala tožnica v predsodnem postopku izhaja, da je tožnica izpolnila obrazec - zahtevo za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost, vendar pa je na obrazcu popravek ter napisano, da tožnica uveljavlja nadomestilo plače za čas čakanja na drugo ustrezno delo.

Tožena stranka po 12. in 249. členu ZPIZ-1 pri odločanju o pravicah uporablja Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 24/06 - uradno prečiščeno besedilo, 105/06 - ZUS-1, 126/07, 65/08 in 8/10). Dolžna je opozoriti stranko na možnost uveljavitve pravice, če glede na podano dejansko stanje izve ali sodi, da stranka takšno možnost ima. Organ mora skrbeti, da nevednost in neukost stranke in drugih udeležencev v postopku nista v škodo pravic, ki jim gredo po zakonu (2. in 4. odst. 7. člena ZUP). Med splošna načela postopka spada obveznost organa, da ugotovi vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, in strankam omogoči, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi (1. odst. 138. člena ZUP). S to določbo je v upravnem postopku uveljavljeno preiskovalno načelo, ki nalaga toženi stranki, da po tem, ko stranka poda svojo zahtevo, ugotovi vse relevantne okoliščine za odločitev, tudi tiste, ki jih je stranka spregledala. Tožena stranka je zavarovance dolžna opozoriti na možnost uveljavljanja pravic v skladu z uveljavljeno razlago materialnopravne ureditve, kot jo je sprejelo Vrhovno sodišče. V konkretnem primeru tožena stranka tega ni storila.

Glede na vse navedeno, določba 124. člena ZPIZ/92 ne more biti materialnopravna podlaga za odločitev o utemeljenosti zahtevka za priznanje pravice, kot jo je uveljavljala tožnica pri toženi stranki. To pa pomeni, da sta izpodbijani odločbi tožene stranke nezakoniti. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo v zvezi s popravnim sklepom spremenilo tako, da je odločbo tožene stranke opr. št. ... z dne 19. 4. 2011 ter dokončno odločbo opr. št. ... z dne 30. 5. 2011 odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje.

Ob dejstvu, da tožena stranka o pravici po določbah ZPIZ-1 sploh ni odločala, torej sploh ni ugotavljala dejanskega stanja, pa so s tem izpolnjeni pogoji, da o sami pravici do nadomestila za invalidnost najprej odloči tožena stranka v predsodnem postopku. Pritožbeno sodišče je odločitev sprejelo upoštevaje določbo prve alineje, 1. odstavka 82. člena ZDSS-1, kjer je določeno, da če sodišče tožbenemu zahtevku ugodi, lahko, ne glede na določbo drugega odstavka 81. člena ZDSS-1 izpodbijani upravni akt odpravi in naloži toženi stranki izdajo novega upravnega akta, če dejansko stanje ni bilo pravilno ali popolno ugotovljeno, ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem pa bi bilo dolgotrajno ali povezano z nesorazmernimi težavami. Ker tožena stranka pri odločanju ni uporabila ustrezne pravne podlage, tj. določb ZPIZ-1 in s tem v zvezi ni ugotavljala dejanskega stanja, pritožbeno sodišče ugotavlja, da so s tem izpolnjeni pogoji določeni v prej citiranem členu za vrnitev zadeve toženi stranki v ponovno upravno odločanje. Skladno z določbo 2. odstavka 82. člena ZDSS-1 je tožena stranka dolžna izdati nov upravni akt najkasneje v 30 dneh po pravnomočnosti te sodbe.

Pritožbeno sodišče je glede na dejstvo, da sta izpodbijani odločbi tožene stranke nezakoniti in upoštevaje, da je navedeni odločbi odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje štelo, da je tožnica s tožbenim zahtevkom uspela, zato ji je tožena stranka v skladu z načelom uspeha v postopku dolžna povrniti stroške postopka (154. čl. ZPP). Glede na navedeno so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene. Pritožba pa je utemeljena v delu, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati 36. člen Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št 67/08), kajti tožnici je bila priznana brezplačna pravna pomoč. Pritožbeno sodišče je zato spremenilo sklep o stroških postopka tako, da je znesek 454,45 EUR znižalo na znesek 417,85 EUR.