Jedro

Dejstvo, da Ministrstvo za infrastrukturo in prostor kot državni organ na svoji spletni strani ne objavlja, katere osebe so pooblaščene, samo po sebi ne pomeni, da osebi, ki sta vodili postopek, in oseba, ki je odločala, niso imele ustreznih pooblastil za to.

Upravni organ je ugotovil dejstva, ki so pravno odločilna za presojo, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja iz 66. člena ZGO-1. V projektiranje in projektno dokumentacijo pa zaradi odgovornosti za strokovne rešitve ne upravni organ ne sodišče ne moreta posegati. Pravilno in zakonito je torej stališče upravnega organa, da bi poseg v svoje pravice in pravno varovane koristi morala izkazati tožnica.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je toženka investitorju A. d. d., (prizadeti stranki v tem upravnem sporu) izdala gradbeno dovoljenje za postavitev bazne postaje mobilne telefonije Borovnica na zemljišču s parc. št. 2086 k. o. ..., po tam navedenem projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja in pod tam navedenimi pogoji. Objekt je opredeljen kot novogradnja zahtevnega objekta klasifikacije 22130 s tam navedenimi značilnostmi, dimenzijami, odmiki objekta od sosednjih zemljišč in možnostjo dostopa.

Iz obrazložitve je razvidno, da je upravni organ na podlagi predložene dokumentacije in po dveh ustnih obravnavah (14. 5. 2013 in 20. 6. 2013) ugotovil, da so izpolnjeni pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja, med drugim tudi skladnost projekta s prostorskim aktom (1. točka prvega odstavka 66. člena Zakona o graditvi objektov – v nadaljevanju ZGO-1), pridobljena so bila vsa predpisana soglasja, organ pa je ugotovil, da je postavitev predlagane bazne postaje sprejemljiva tudi za okolje.

Tožničine pripombe glede vodenja postopka (ker je dejstva ugotovil iz predložene dokumentacije), je zavrnil, ker ogled lokacije na odločitev o zadevi ne bi bistveno vplival, pripomb, ki se nanašajo na kršitev pravic drugih oseb, pa tožnica ne more uveljavljati, ker s tem ne ščiti svojih individualnih pravnih interesov. S sklicevanjem na investitorjevo izjavo, da razpolaga s tehničnimi sredstvi, ki omogočajo gradnjo in vzdrževanje objekta brez poseganja na sosednja zemljišča in s pojasnilom, da z gradbenim dovoljenjem ni predviden poseg na sosednja zemljišča (razen za izvedbo priključnega podzemnega NN elektro voda, za kar pa investitor izkazuje pravico graditi), je zavrnil tožničine navedbe, da zaradi majhne površine zemljišča (320 m2) izgradnja objekta ni mogoča brez posega na sosednja zemljišča. Tožničine ugovore glede nosilnosti poti, po kateri je predviden dostop do predvidene gradnje in glede odmika objekta le meter od poti, pa je zavrnil kot neupoštevne, ker tožnica z njimi ne varuje svojega temveč javni interes. Pripombe glede faktorja pozidanosti je zavrnil, ker prostorski akt ta faktor predpisuje le za ureditveno območje znotraj naselja, ne pa izven njega. Navedbe o možnosti porušenja stolpa v primeru orkanskega vetra pa je zavrnil s pojasnilom, da so sestavni del projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja tudi izjave projektantov in odgovornega vodje projekta o zanesljivosti gradnje, ki je ena izmed bistvenih zahtev. Poleg tega se sklicuje tudi na pojasnilo vodje projekta, da mehanska odpornost in stabilnost objekta ustreza veljavnim standardom za najvišjo možno izhodiščno hitrost vetra (tj. stopnja vetrovne cone C).

Glede na tožničine ugovore je upravni organ pojasnil še, da je investitor s spremembo in dopolnitvijo projekta št. 026/12, dopolnitev 2 iz junija 2013, lovilec olja in bencina ter ponikovalnico odmaknil od meje zemljišča, ki je v tožničini lasti, tako da bosta objekta od tožničine parcelne meje oddaljena 4 m, kar je v skladu s prostorskim aktom.

Kot neupoštevno je zavrnil tožničino sklicevanje na izgradnjo brezžičnega železniškega omrežja GSM-R in možnost gostovanja drugih ponudnikov na tem omrežju, ker to ni predmet tega postopka. Ugovor o nesorazmernosti in nedopustnosti dodatnega posega v naravno okolje pa je zavrnil s pojasnilom, da je postavitev bazne postaje skladna z določbami prostorskega akta in da je sestavni del dokumentacije tudi strokovno mnenje o sevalnih obremenitvah v okolici bazne postaje Borovnica, ki ga je pod št. 12-208-O-Sim dne 28. 6. 2012 izdelal Inštitut za neionizirana sevanja, Ljubljana, iz katerega izhaja, da sevalna obremenitev okolja z elektromagnetnimi sevanji zaradi delovanja bazne postaje v sistemu GSM in UMTS 2100 na predmetni lokaciji bazne postaje na človeku dostopnih mestih ne bo presegla vrednosti, ki jo določa Uredba o elektromagnetnem sevanju v naravnem in življenjskem okolju za nove vire sevanj na I. območju varstva pred sevanji in je zato sprejemljiva za okolje. Upravni organ nima razlogov za dvom v strokovnost teh navedb, saj tožnica nasprotnih dokazov v zvezi s tem ni predložila.

Ugovore v zvezi z možnostjo postavitve agregata, ki naj bi bil potreben za zagotavljanje nemotenega obratovanja, je zavrnil, ker postavitev agregata ni predmet tega gradbenega dovoljenja, glede nevarnosti onesnaženja tožničine zemlje pa ugotavlja, da je odvodnjavanje meteorne vode po predloženem projektu skladno z geološkim poročilom, v zvezi s tem pa je bilo pridobljeno tudi vodno soglasje. S sklicevanjem na strokovno mnenje o sevalnih obremenitvah je kot neutemeljene zavrnil tudi tožničine trditve, da bo s postavitvijo bazne postaje tožničino zemljišče neuporabno in da zato posega v ustavno varovano pravico do zasebne lastnine. Njeno trditev o okrnjenosti razgleda na zaščiten krajinski park Ljubljanskega barja pa je zavrnil s sklicevanjem na kulturnovarstveno soglasje.

Tožnica se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi sodišču predlaga, naj jo odpravi. Navaja, da je v nasprotju z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) prejela le fotokopijo odločbe in da odločba ni bila vročena njenemu pooblaščencu. Trdi, da stranskim udeležencem ni bila dana možnost, da z dokazi podkrepijo svoje navedbe in nasprotovanja, dana na naroku, ker jim ni bila dana možnost, da se pred narokom seznanijo z dokumentacijo investitorja. V vabilu na ustno obravnavo z dne 18. 4. 2013 namreč ni bilo navedeno, kdaj in kje si jo lahko ogledajo, temveč da bo predstavljena na glavni obravnavi (pravilno ustni obravnavi – op. sodišča). Z izvedbo naroka na Upravni enoti Vrhnika naj bi bil kršen 160. člen ZUP. Pojasnjuje, da se obravnave 18. 4. 2013 (pravilno 14. 5. 2013 – op. sodišča) ni udeležila, kar je podrobneje pojasnila v vlogi 31. 5. 2013, vabilo na ustno obravnavo dne 20. 6. 2013 pa je bilo prav tako v nasprotju z določbami ZUP (158. člen in drugi odstavek 157. člena ZUP).

Toženka naj bi zlorabila 63. člen ZGO-1, ker je stranske udeležence vabila na „glavno obravnavo“, na kateri jim je investitor predstavil projektno dokumentacijo, od stranskih udeležencev pa je zahtevala, da na tej isti obravnavi svoje ugovore podkrepijo z dokazi. Kršeno naj bi bilo načelo zakonitosti, načelo varstva pravic strank in varstva javnih koristi, načelo materialne resnice, načelo zaslišanja strank, načelo enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave, kršene naj bi bile tudi določbe o „glavni obravnavi“ in dokazovanju. Če sodišče meni, da določbe 63. in 65. člena ZGO-1 derogirajo določbe ZUP, naj pred meritorno odločitvijo zahteva oceno njegove ustavnosti.

Tožnica poudarja, da izpodbijana odločba v izreku nima določene identitete varovalne ograje in da ni določena največja oddajna moč (izražena v W) posamezne antene, kakor tudi ne največja skupna oddajna moč bazne postaje. Od celotne oddajne moči bazne postaje naj bi bil odvisen vpliv elektromagnetnega sevanja v okolje in s tem vprašanje dopustnosti gradnje, zahtevana opredelitev oddajne moči pa naj bi bila pomembna tudi z vidika kasnejšega inšpekcijskega nadzora.

Toženki očita, da se do njenih navedb ni vsebinsko opredelila, temveč da je nanje odgovorila zgolj pavšalno. Očita ji, da je njen ugovor glede ogleda predvidene lokacije povzela zavajajoče, saj je v vlogi z dne 30. 5. 2013 ogled lokacije omenila le v zvezi z dokazovanjem, da je bila delegacija stvarne pristojnosti na Upravno enoto Vrhnika nepotrebna in nezakonita, in da ni predlagala ogleda lokacije. Je pa ogled lokacije za gradnjo predlagala v zvezi z ugovori, ki se nanašajo na možnost gradnje glede na velikost in obliko parcele in v zvezi z ugovori, da bo njeno zemljišče neuporabno za biološko pridelavo oz. za postavitev objekta, in v zvezi z dovozom do bazne postaje, tj. širino občinske poti, ki naj bi bila preozka za gradbena vozila, ki bodo zato vozila po njenih parcelah.

Stališče upravnega organa, da verjame pooblaščencu investitorja, ki je hkrati projektant, da objekt lahko zgradi in ga uporablja brez posegov na sosednja zemljišča, naj bi bilo zgolj pavšalno, saj se ne opredeljuje do konfiguracije terena, do oblike parcele, kakor tudi ne do površine parcele, ki je razvidna iz predloženih dokumentov. Tožnica poudarja majhnost parcele in njeno „konfiguracijo“, ter meni, da so za gradnjo potrebni stroji (žerjav, hruška za mešanje betona in bager), 6-metrske sestavne dele stolpa pa je treba na gradbeno parcelo pripeljati.

Tožnica poudarja, da dovoz po poti parc. št. 3283/8 ni takšen, kot ga v svojem projektu prikazuje investitor, pri tem se sklicuje na opozorilo Občine Borovnica v projektnih pogojih, da na občinskih parcelah št. 3283/8 in 3283/5 ne izvaja letnega in zimskega vzdrževanja cest in odklanja odgovornost za škodo, ki bi nastala na objektu zaradi ceste, njenega vzdrževanja ali prometa na njej. Navaja, da je to v naravi utrjena pot, široka kvečjemu 2,5 m, z obeh strani obraščena z grmovjem, ki brežine ščiti pred erozijo. Toženki očita, da je zavajajoče povzela njene navedbe, saj se te navedbe niso nanašale na interese investitorja, temveč na njene interese, tj. na varovanje njene lastnine (parceli št. 2085/2 in 2085/3, obe k. o. ...), ki neposredno mejita na pot, ki naj bi bila za uporabo kamiona in avtodvigala preozka.

Oblika parcele naj tudi ne bi dopuščala postavitve 11,4 m dolge ponikovalnice ter lovilca olj in bencina. Odgovor toženke, da so navedeni objekti po dopolnitvi in spremembi projekta od parcelne meje oddaljeni 4 m, naj bi temeljil na dokumentaciji, ki je tožnica ni prejela na vpogled in se z njo tudi ni seznanila.

Pavšalnost očita tudi odgovoru toženke glede faktorja pozidanosti, saj se upravni organ ni opredelil do ugovora, da bazna postaja z višino in volumnom stolpa presega splošne faktorje dopustnosti izkoriščanja parcele in vztraja, da je v ta faktor treba upoštevati tudi ponikovalnico in lovilec olj.

Zgolj špekulativno naj bi upravni organ sklepal, da zaradi vremenskih razmer ne bo prišlo do porušenja stolpa, saj naj bi zanemaril, da se vremenske razmere iz leta v leto spreminjajo in da se tudi v Sloveniji pojavljajo neobičajno močni sunki vetra.

Upravnemu organu očita tudi, da se ni opredelil do njenih navedb, da je v projektu izgradnja brezžičnega železniškega omrežja GSM-R, vnovični poseg pa naj zaradi nesorazmernosti posega v naravno okolje ne bi bil dopusten. Predlaga, da se gradnja zaradi načela nesorazmernosti ne dovoli, ker gre za gradnjo v razdalji cca 60 m zračne črte od železnice, ki bo to območje pokrivala s svojim signalom in bo glede na zakonodajo EU dolžna omogočiti gostovanje tudi vsem drugim ponudnikom. Podvajanje elektromagnetnega smoga pa naj bi bilo nesmiselno. Mnenje, na katerega se sklicuje upravni organ, naj bi se nanašalo le na bazno postajo, ne upošteva pa vseh drugih dejavnikov, ki z elektromagnetnim sevanjem obvladuje celotno kotlino in spregleda, da se vplivi elektromagnetnega sevanja logično seštevajo.

Upravnemu organu očita, da v zvezi z vprašanjem možnosti onesnaženja tožničine parcele ni upošteval, da teren ni raven, temveč razgiban, mestoma celo zelo konfiguriran. Postavitev bazne postaje bo tožnici onemogočila postavitev kakršnegakoli objekta, zaradi emisij bazne postaje pa naj bi bila popolnoma onemogočena kakršnokoli raba parcele, predvsem v kmetijske namene. Navaja, da je njena parcela v severozahodnem delu, ki je bližji predvideni gradnji, konfiguracijsko manj razgibana, in je bila v tem delu že več let njiva, enako kot v jugozahodnem, manj razgibanem delu.

Podrobno pojasnjuje lego obeh svojih parcel in zavrača stališče upravnega organa, da za svoje trditve o neuporabnosti zemljišča zaradi sevanja ni predložila dokazov, saj dokazov, ki so že v spisu, ni treba prilagati. Že iz strokovnega mnenja o sevalnih obremenitvah naj bi izhajalo področje sevanja (obremenitev v horizontalnem žarku 21 m), stolp bazne postaje pa naj bi bil od tožničine parcele oddaljen 6,4 m. Upravni organ ni upošteval konfiguracije terena in s tem višinske razlike, saj naj bi tožničina parcela ležala višje od parcele, na kateri naj bi stala bazna postaja. Navaja, da je terenska razgibanost razvidna tudi na internetni strani Geodetske uprave Republike Slovenije, predlagala pa je tudi ogled na kraju samem, ki pa ga je upravni organ zavrnil. V zvezi s strokovnim mnenjem o sevalnih obremenitvah tožnica navaja, da je bilo narejeno na podlagi navedb in podatkov investitorja, zato dvomi v korektnost teh podatkov. Tudi iz strokovnega mnenja pa je razvidno, da eden izmed glavnih snopov seva v smeri jugovzhod, tj. v delu, ki je najbolj razgiban in na katerem bi tožnica ob spremembi namembnosti zemljišča postavila ekološko brunarico.

Tožnica izraža začudenje, da toženki svetovno priznani standard pravice do razgleda ni znan glede na splošno znano dejstvo, da razgled daje posebno vrednost stavbi, saj je tudi hotelska ponudba koncipirana na lokaciji hotela in razgledu, ki ga ima soba, „zaprt med štirimi stenami“ pa je sinonim za slabo kvaliteto življenja. Glede na višino stolpa (24 m) tožnica tudi dvomi, da bo bazna postaja zakrita z drevesi. Kot dokaz predlaga zaslišanje drugih dveh stranskih udeležencev v postopku, listine, ki so že v upravnem spisu, orto-foto posnetek parcel z okolico, orto-foto posnetek tožničine parcele s plastnicami, grafične prikaze EMS sevanja antene Kathrein 742215 (horizontalni in vertikalni ter ob nagibu 10 %), zemljiškoknjižni izpisek za njeno parcelo št. 2085/3 k. o. ..., fotokopijo vloge za spremembo namembnosti z dne 22. 9. 2006. V nadaljevanju opozarja na zahtevo, da državni organi ravnajo zakonito, skrbno in v skladu z načelom dobre uprave in se pri tem sklicuje na načelo zaupanja v pravo in na dolžnost uporabe predpisov v skladu z njihovim namenom. Pri tem se sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča v odločbi II Ips 645/2009 z dne 17. 5. 2012, na stališče Višjega sodišča v odločbi I Cpg 320/2009 z dne 13. 1. 2009 in na stališče Evropskega sodišča v zadevi T-160/03 AFSON Management Consultants in drugi C/A z dne 17. 3. 2005. Glede trditve predstavnice investitorja na obravnavi 14. 5. 2013, da ne bo gradila, opozarja, da so vse obravnavane parcele kmetijsko zemljišče I. kategorije in da si že več let prizadeva za prekvalifikacijo najslabšega dela te parcele, na katerem bi postavila ekološko brunarico. Meni, da se zaradi navedb uradne osebe na obravnavi 20. 6. 2013 o znanstvu s predstavnikom investitorja in o preteklem sodelovanju z njim, postavlja vprašanje etičnosti, oz. da to meče slabo luč v objektivnost postopka in o enaki obravnavi strank, saj je upravni organ nekaterim navedbam in zagotovilom tega pooblaščenca investitorja, oz. projektanta, verjel na besedo in ne da bi za to zahteval dokaze (širina ceste, uporaba gradbenih strojev za izvedbo gradnje).

V prilogi na 15 straneh, ki je po tožničinih navedbah sestavni del tožbe, podrobneje pojasnjuje tožbene navedbe in navaja še, da nobena od podpisanih oseb nima pooblastila za vodenje postopka niti za odločanje, da B. d. o. o., nima pooblastil po ZGO-1, saj ni na seznamu projektivnih podjetij Inženirske zbornice Slovenije, da z izpodbijano odločbo ni bila izvedena presoja skupne vsote sevalnih obremenitev, da ni upoštevan 16. člen Uredbe o elektromagnetnem sevanju v naravnem in življenjskem okolju, opozarja na obveznost presoje vplivov na okolje, ker gre za zahteven objekt, na opredelitev pojma elektromagnetno sevanje in vir tega sevanja iz 2. člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1), navaja tabele mejnih vrednosti električne poljske jakosti, gostote magnetnega pretoka, izpostavljenosti impulznim elektromagnetnim poljem na območju I in II, ter podatke o 1., 2. in 3. lokaciji EMS sevanja.

Toženka v odgovoru na tožbo ugotavlja, da so tožbene navedbe neutemeljene in vztraja pri svoji odločitvi in razlogih zanjo. Glede na tožbene ugovore o kršitvah pravil postopka navaja, da je bila odločba res vročena njej in ne njenemu pooblaščencu, in da je bila vročena kopija gradbenega dovoljenja namesto originala, vendar meni, da ti dve nepravilnosti nista vplivali na pravilnost in zakonitost gradbenega dovoljenja, tožnica pa zaradi teh kršitev tudi ni zamudila z vložitvijo tožbe in ji ni bila kršena pravica do pravnega sredstva.

Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo nasprotuje tožbenim navedbam in meni, da je bil tožničin izostanek z ustne obravnave 14. 5. 2013 neupravičen, zaradi česar bi bilo treba šteti, da se je z gradnjo strinjala (63. člen ZGO-1) in tožbo zavreči. Iz previdnosti odgovarja na tožbene navedbe in sodišču podrejeno predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno. V nadaljevanju navaja razloge, s katerimi utemeljuje svoje mnenje o neutemeljenosti in neupoštevnosti tožbeni navedb. Meni, da tožnica v tožbi podaja le vrednostne sodbe, ki pa so neutemeljene in z ničimer izkazane.

Tožba ni utemeljena.

Glede na predlog prizadete stranke, naj sodišče tožbo zavrže, sodišče uvodoma pojasnjuje, da bi upravni organ glede na določbe 63. člena ZGO-1 res lahko štel, da se tožnica strinja z nameravano gradnjo, vendar le, če tožnica svojega izostanka ne bi opravičila. V obravnavani zadevi pa upravni organ ni ugotovil, da bi nastala omenjena zakonska domneva, saj je po prejemu tožničine vloge (31. 5. 2013), v kateri je pojasnjevala razloge za izostanek z obravnave 14. 5. 2013, ponovno razpisal ustno obravnavo 20. 6. 2013. Te obravnave se je poleg tožnice udeležila tudi prizadeta stranka in obrazložila vsebino PGD.

Ker torej upravni organ v upravnem postopku ni ugotovil, da je nastala zakonska domneva iz 63. člena ZGO-1 o tožničinem strinjanju z nameravano gradnjo, sodišče ne more slediti predlogu prizadete stranke, naj tožbo zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrže, in je tožbene ugovore presojalo po vsebini.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, zato se sodišče sklicuje na razloge, s katerimi je upravni organ obrazložil svojo odločitev o izpolnjevanju pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja in pojasnil, zakaj je zavrnil tožničine ugovore (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja: Tožbeni očitki o kršitvah načel zaslišanja strank, materialne resnice, varstva pravic strank in varstva javnih koristi ter načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave so neutemeljeni.

Tožničino stališče, da je iz internetnih strani toženke razvidno, da nobena izmed oseb, ki so vodile postopek in odločale o izdaji gradbenega dovoljenja, nima ustreznih pooblastil za to, je neutemeljeno. Člen 319 ZUP sicer določa, da morajo državni organi, organi lokalnih samoupravnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil na primeren način objaviti, katere uradne osebe so pooblaščene za odločanje v upravnih zadevah (28. člen), katere pa za dejanja v postopku pred odločbo (30 člen). Vendar dejstvo, da Ministrstvo za infrastrukturo in prostor kot državni organ na svoji spletni strani ne objavlja, katere osebe so pooblaščene, samo po sebi ne pomeni, da osebi, ki sta vodili postopek, in oseba, ki je odločala, niso imele ustreznih pooblastil za to. Iz podatkov (pooblastil), ki jih je na poziv sodišča posedoval omenjeni državni organ (št. 020-29/2012/12 z dne 2. 1. 2013, 020-20/2012-TŠŠ z dne 27. 2. 2012 in 020-20/2012-GB z dne 27. 2. 2012), je razvidno, da so navedene osebe imele ustrezna pooblastila predstojnika. Morebitna kršitev predpisane obveznosti primernega objavljanja, katere uradne osebe so pooblaščene, pa ni predmet tega postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo priznava, da je bila izpodbijana odločba res vročena tožnici in ne njenemu pooblaščencu, in da je bila vročena kopija gradbenega dovoljenja namesto originala, sodišče pa soglaša s stališčem toženke, da ti dve kršitvi pravil postopka nista vplivali na pravilnost in zakonitost gradbenega dovoljenja, tožnica pa zaradi teh kršitev ni zamudila z vložitvijo tožbe, zato ji tudi ni bila kršena pravica do pravnega sredstva.

Po prvem odstavku 9. člena ZUP je treba dati stranki pred izdajo odločbe možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (zaslišanje stranke). Navedeno načelo je v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja konkretizirano v prvem odstavku 63. člena ZGO-1, ki določa, da pristojni upravni organ povabi stranke, da se seznanijo z nameravano gradnjo in se o njej izrečejo na obravnavi. V tem vabilu je treba stranke posebej opozoriti na to, da se bo v primeru, če se obravnave ne bi udeležile in izostanka opravičile, štelo, da se z nameravano gradnjo strinjajo. V tretjem odstavku istega člena je urejen primer, ko stranka izostane z obravnave opravičeno, saj lahko v tem primeru svojo izjavo do izdaje gradbenega dovoljenja poda tudi pisno. Iz navedenih določb izhaja, da se obravnava opravi tudi v primeru neudeležbe stranskega udeleženca, ki pa ima v primeru opravičenega izostanka možnost podati pravno upoštevno izjavo o načrtovani gradnji v pisni obliki.

Vprašanje pravilnosti in zakonitosti razpisa prve ustne obravnave 14. 5. 2014 na Upravni enoti Vrhnika ni pravno odločilno, saj se tožnica te obravnave ni udeležila, upravni organ pa je zaradi tega ponovno razpisal ustno obravnavo 20. 6. 2014. Neupoštevne so tudi tožbene navedbe, da so bile z obravnavo z dne 14. 5. 2014 oz. z vabilom nanjo kršene pravice drugim stranskim udeležencem v postopku, saj lahko tožnica v tem upravnem sporu uveljavlja le svoje pravice in pravne interese, ne pa tujih (prvi odstavek 2. člena ZUS-1).

Sodišče pritrjuje tožbenemu stališču, da bi upravni organ moral v vabilu na drugo ustno obravnavo 20. 6. 2013 navesti, kdaj in kje si tožnica lahko ogleda projektno dokumentacijo (157. in 158. člena ZUP), vendar je iz obrazložitve izpodbijane odločbe in upravnih spisov očitno, da ta kršitev tožnice ni prikrajšala za možnost, da se z nameravano gradnjo seznani in se o njej izjavi.

Tožnici je bila projektna dokumentacija predstavljena na obravnavi, na kateri so predstavniki investitorja tudi odgovarjali na zastavljena vprašanja, tožnica pa je poleg pripomb, ki jih je dala na sami obravnavi, pisne ugovore na predvideno gradnjo dala tudi v vlogi z dne 2. 7. 2013, torej dvanajst dni po ustni obravnavi, pri čemer je upravni organ upošteval tudi te pripombe, saj jih je obravnaval in se do njih v izpodbijani odločbi tudi opredelil. Zato po presoji sodišča tožnica v postopku, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba, ni bila prikrajšana za pravico do izjave.

Gradbeno dovoljenje je bilo sicer izdano tudi na podlagi spremenjenega in dopolnjenega projekta, ki ga tožnica ni prejela, vendar je iz obrazložitve izpodbijane odločbe razvidno, da gre za spremembo in dopolnitev projekta, ki upošteva tožničine ugovore glede lovilca olja in bencina ter ponikovalnice. Ti deli objekta, ki so bili prvotno predvideni na meji zemljišča, so namreč po omenjeni spremembi in dopolnitvi od parcelne meje s tožničinim zemljiščem oddaljeni 4 m, kar je v skladu s prostorskim aktom. Da bi bil tak odmik sporen, pa tožnica v tožbi ne navaja.

Tožnica res ni bila seznanjena z dopolnitvijo št. 3 iz oktobra 2013, vendar zato tožnici ni bila kršena pravica do izjave. V obravnavanem postopku je namreč sodelovala kot stranska udeleženka, zato je lahko v njem uspešno ščitila le svoje neposredne, individualne pravne interese. To pomeni, da bi ji bila pravica do izjave kršena le, če se ne bi imela možnosti izjaviti o dejstvih in okoliščinah, ki se nanašajo na njene pravice oz. na njen pravni položaj. Da bi omenjena dopolnitev spreminjala obseg gradbenega dovoljenja (I. točka izreka) oziroma pogoje gradnje, ki bi vplivali na njene pravno varovane interese, tožnica ne zatrjuje, niti to ne izhaja iz izreka niti iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Iz zadnje alineje II. točke izreka in iz obrazložitve je razvidno le, da je bilo 10. 10. 2013 izdano soglasje C. d. o. o., v IX. točki izreka pa je izrecno navedeno, da zaradi te gradnje pravice in pravne koristi tretjih oseb ne smejo biti prizadete.

Poleg tega sodišče pripominja, da tudi če bi navedena dopolnitev projektne dokumentacije spreminjala kakšen pogoj za gradnjo, ki bi sicer lahko vplival na tožničine pravice kot lastnice sosednjega zemljišča, bi bila ta sprememba oz. dopolnitev za izdano gradbeno dovoljenje nerelevantna, saj so pogoji za gradnjo določeni v izreku gradbenega dovoljenja.

Neutemeljen je tudi tožbeni očitek o neenakem obravnavanju investitorjevih navedb in navedb prizadetih strank in s tem kršitev načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Ne gre namreč za to, da bi le tožnica kot stranska udeleženka morala predložiti dokaze za svoje trditve, investitorju pa tega ne bi bilo treba.

Gradbeno dovoljenje se izda za objekt, ki je predmet projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja, saj se zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja nanaša na projekt, ki mora biti tej zahtevi priložen (1. točka drugega odstavka 54. člena ZGO-1). Temeljna zahteva projektiranja pa je, da mora biti s projektom za pridobitev gradbenega dovoljenja dokazano, da bo objekt kot celota izpolnjeval predpisane bistvene zahteve in da bo v skladu s prostorskim aktom (48. člen ZGO-1). Med bistvenimi zahtevami, ki jih morajo izpolnjevati objekti (prvi odstavek 9. člena ZGO-1) so zahteve po mehanski odpornosti in stabilnosti, zdravstveni zaščiti okolice in varnosti pri uporabi. Zagotavljanje bistvenih zahtev opredeljuje tudi 4. člen Pravilnika o projektni dokumentaciji (Uradni list RS, št. 55/08), izdan na podlagi pooblastila iz 40. člena ZGO-1. Po mnenju sodišča že iz navedenih določb izhaja, da upravni organ ni dolžan presojati predložene projektne dokumentacije z vidika primernosti v njej predstavljenih strokovnih rešitev. Upoštevati je treba, da te pripravijo projektanti oz. odgovorni projektanti, torej osebe, ki opravljajo storitve pri projektiranju (4.2. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1) oz. ki projektantu odgovarjajo, da je načrt, ki ga izdelajo, skladen s prostorskimi akti, gradbenimi predpisi in pogoji pristojnih soglasodajalcev (4.2.1. točka istega člena). Navedene osebe tudi odškodninsko odgovarjajo za škodo, ki nastane tretjim osebam in ki izvira iz njihovega dela (32. člen ZGO-1). Do presoje rešitev zato lahko pride šele, če stranka, ki jim nasprotuje (oz. nasprotuje gradnji), za to predloži dokaze, kot je to določeno v že omenjenem 65. členu ZGO-1. Ogled na kraju samem ni tak dokaz, zato je neutemeljen tudi tožbeni očitek, da ga upravni organ ni opravil. Kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe, so del projektne dokumentacije načrt arhitekture, načrt gradbenih konstrukcij, načrt električnih instalacij in opreme, geološko geomehansko poročilo, geodetski načrt, načrt ravnanja z gradbenimi odpadki in tudi strokovno mnenje Inštituta za neionizirana sevanja.

Tožnica v tožbi ne zatrjuje, da predložena projektna gradbena dokumentacija ne bi imela predpisanih sestavin, in ni predložila strokovne študije, ki bi pri upravnem organu lahko vzbudila dvom v pravilnost in skladnost projektne dokumentacije, ki je bila podlaga za izdajo izpodbijanega gradbenega dovoljenja.

Tožničina trditev, da bi bilo treba izdelati presojo vplivov na okolje, ker gre za zahteven objekt, pa ne drži. Zakon o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) tega ne določa, prav tako to ni določeno z Uredbo o vrstah posegov, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje.

Tožnica sicer oporeka strokovnemu mnenju Inštituta za neionizirana sevanja, ki ugotavlja, da obremenitev okolja z elektromagnetnimi sevanji zaradi delovanja predvidene bazne postaje na obravnavani lokaciji na človeku dostopnih mestih ne bo presegla vrednosti, ki jih določa Uredba o elektromagnetnem sevanju v naravnem in življenjskem okolju, in je zato sprejemljiva za okolje. Trdi, da se to mnenje nanaša le na predvideni poseg in da ne upošteva seštevka vseh obstoječih sevanj, vendar to svojo trditev utemeljuje le na uporabljeni besedni zvezi, ki naj bi pomenila, da se mnenje nanaša na „predviden poseg“. To pa ne zadošča za utemeljitev, da navedeno strokovno mnenje ne upošteva zahtev iz 16. člena omenjene uredbe, oziroma, da je napačno, kot to zatrjuje tožnica. Tudi če je področje sevanja v horizontalnem žarku najmanj 21 m, kot to tožnica povzema iz strokovnega mnenja, to še ne pomeni, da sevalna obremenitev na tožničini parceli kljub razgibanosti terena presega predpisane vrednosti. Enako velja za tožničine trditve o obvladovanju celotne kotline z elektomagnetnim sevanjem železnice, ki dolino obide v obliki zanke, in o obstoju druge bazne postaje v oddaljenosti 555 m. Glede na navedeno zakonsko ureditev na drugačno stališče ne more vplivati niti okoliščina, da je bil v upravnem postopku projektant hkrati pooblaščenec investitorja, saj presoja upravnega organa o izpolnjevanju pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja temelji na projektih in izjavah te osebe, ki jih je dala ta oseba kot projektant in odgovorni projektant. Dejstvo, da oseba, ki je vodila postopek, pozna projektanta oz. odgovornega projektanta, da sta bila bivša sodelavca, pa, kot tožnica sama pravilno ugotavlja, ni razlog za izločitev te osebe.

Tožbeni ugovor, da B. d. o. o. nima ustreznih pooblastil, ker ni na seznamu podjetij Inženirske zbornice Slovenije, je nedovoljena tožbena novota (tretji odstavek 20. člena ZUS-1), saj tožnica v upravnem postopku ni navajala, niti ni zatrjevala, da za izdajo gradbenega dovoljenja ni izpolnjen pogoj iz 2. točke prvega odstavka 66. člena ZGO-1, tj. da projekta ni izdelala oseba, ki je med izdelavo projekta izpolnjevala predpisane pogoje za projektanta oz. da oseba, ki je navedena kot odgovorni projektant, med izdelavo projekta ni izpolnjevala pogojev za odgovornega projektanta. Glede na to, da prizadeta stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je v imenik pooblaščenih inženirjev vpisan mag. D.D., pa sodišče v zvezi s tem zgolj pripominja, da tožnica v tožbi prav to osebo navaja kot projektanta. Zato tudi sodišče nima razloga za dvom v pravilnost ugotovitve upravnega organa, da je izpolnjen tudi ta pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja.

Upravni organ je torej ugotovil dejstva, ki so pravno odločilna za presojo, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja iz 66. člena ZGO-1. V projektiranje in projektno dokumentacijo pa zaradi odgovornosti za strokovne rešitve ne upravni organ ne sodišče ne moreta posegati. Zato tudi tožničini ugovori, ki se nanašajo na strokovna vprašanja, v obravnavani zadevi ne morejo biti pravno odločilni. Gre za zahtevna strokovna vprašanja, ki so predmet tehnično strokovnih študij, rešitve teh vprašanj, ki so vsebovane v gradbeni dokumentaciji, ki jo lahko izdelujejo le pooblaščene organizacije in pooblaščeni projektanti, pa lahko preverjajo le za to usposobljeni in pooblaščeni revidenti. Enako stališče je sprejelo tudi Vrhovno sodišče v sodbi I Up 928/2006 z dne 26. 2. 2009. Po navedenem torej ne gre za to, da je upravni organ ravnal neskrbno in da bi zakonske norme uporabil v nasprotju z njihovim namenom, da bi kršil pravila postopka in materialnega prava, ali da bi kršil načela dobre uprave (sodba Vrhovnega sodišča II Ips 645/2009 z dne 17. 5. 2012, sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 320/2009 z dne 13. 1. 2009 in sodba Evropskega sodišča T-160/03 z dne 17. 3. 2005, na katere se sklicuje tožnica), temveč za to, da tožnica zmotno meni, da bi upravni organ moral presojati pravilnost strokovnih rešitev kljub temu, da jim tožnica oporeka brez predložitve ustreznih dokazov.

Pravilno in zakonito je torej stališče upravnega organa, da bi poseg v svoje pravice in pravno varovane koristi morala izkazati tožnica. Stališče, da zgolj z zatrjevanjem ni izkazala, da bo nameravana gradnja posegla v njene pravno varovane koristi, pa glede na navedeno zakonsko ureditev izdaje gradbenega dovoljenja, ki od investitorja zahteva predložitev ustrezne projektne dokumentacije, sama po sebi ne more pomeniti kršitve pravice do enakosti pred zakonom.

Zgolj tožničine navedbe o nevarnosti porušenja stolpa v ekstremnih vremenskih pogojih, nemožnosti postavitve ponikovalnice, lovilca olj in bencina in o neuporabnosti njenega zemljišča zaradi sevanja anten, torej ne zadoščajo za utemeljitev drugačne presoje izpolnjevanja pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja.

Na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe ne more vplivati niti tožničino mnenje, da izvedba obravnavane gradnje ne bo mogoča brez posegov v njene nepremičnine. Z obravnavanim gradbenim dovoljenjem namreč uporaba tožničine nepremičnine ni predvidena za potrebe izgradnje objekta. Izdano gradbeno dovoljenje torej ne pomeni, da lahko investitor za izvedbo dovoljene gradnje posega v tožničino zemljišče. Hipotetični posegi v prostor, na katere se izpodbijano gradbeno dovoljenje ne nanaša (med drugim tudi poseg v tožničino zemljišče, prekomerno elektromagnetno sevanje ali morebitna drugačna postavitev ponikovalnice, kot izhaja iz gradbenega dovoljenja), pa ne morejo biti razlog za zavrnitev izdaje gradbenega dovoljenja, saj se v njem ugotavlja zgolj izpolnjevanje pogojev za posege, ki izhajajo iz projektne dokumentacije.

Ker tudi ni sporno, da v izreku navedeni opis in v načrtu prikazani dostop do zemljišča ne posega v tožničino zemljišče, tožnica z navedbami, da bo kljub temu prišlo do takega posega, ne more doseči drugačne odločitve v zadevi. Tožnica pa bo lahko v takem primeru uveljavljala varstvo ali morebitno povračilo škode v civilnem sodnem postopku.

Neutemeljen je tudi tožbeni očitek o pomanjkljivosti izreka gradbenega dovoljenja, saj je sestavni del izreka gradbenega dovoljenja tudi tam navedeni projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja, v katerem so navedene dimenzije varovalne ograje in moč posamezne antene, kot tudi skupna oddajna moč bazne postaje. Morebiten poseg na zemljišča, za katera ni pridobljena pravica graditi, iz projektne dokumentacije ni razviden, faktor pozidanosti pa izven območja pozidanosti ni predviden. Kateri naj bi bili „splošni faktorji dopustnosti izkoriščanja parcele“ tožnica ne pojasni, prav tako ne pojasni, zakaj naj bi faktor pozidanosti sploh lahko vplival na njene pravice in na katere pravice naj bi vplival. Neutemeljen je tožbeni očitek, da upravni organ ni upošteval njenih navedb o gradnji brezžičnega železniškega GSM-R omrežja in da je bilo z izdajo gradbenega dovoljenja kršeno načelo sorazmernosti. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je namreč razvidno, da se je upravni organ tudi do teh tožničinih navedb opredelil in med drugim pojasnil, da spada postavitev GSM-R omrežja med dela, za katera gradbeno dovoljenje ni potrebno. Že zato je neupoštevno tožničino stališče, da bi moral upravni organ sorazmernost posega v naravno okolje presojati po uradni dolžnosti glede na že izdano gradbeno dovoljenje za GSM-R omrežje.

Neutemeljeni so tudi drugi tožničini ugovori v zvezi z omenjenim železniškim omrežjem, saj obveznost „kontrahiranja“ oz. sklepanja pogodb med lastniki infrastrukturnih objektov, kot je pravilno pojasnil že upravni organ, ni predmet postopka za izdajo gradbenega dovoljenja. Predmet tega postopka tudi ni smotrnost odločitve investitorja za gradnjo. Zgolj trditev, da bi obravnavana gradnja bazne postaje nesorazmerno posegla v naravno okolje, ker naj bi bodoče brezžično železniško omrežje GSM-R pokrivalo to območje s signalom, pa ne zadošča za utemeljitev zatrjevane kršitve načela sorazmernosti.

Neutemeljen je tudi očitek o kršitvi pravice do zasebne lastnine. Vsebina lastninske pravice iz 33. člena Ustave namreč zagotavlja uživanje lastninske pravice ob upoštevanju njene gospodarske, socialne in ekološke funkcije (67. člen Ustave). To pomeni, da vsak vpliv še ne pomeni prekomernega posega v pravni položaj lastnika. Zato morajo biti pri izdaji gradbenega dovoljenja upoštevane določbe predpisov, ki zagotavljajo, da vpliv gradnje na sosednja zemljišča ne bo prekomeren. Zgolj tožničine trditve o sevalnih obremenitvah še ne izkazujejo prekomernosti zatrjevanih vplivov in s tem zatrjevane neuporabnosti njenega zemljišča za biološko kmetovanje. Gradnja obravnavane bazne postaje ne spreminja pravnega režima tožničinega zemljišča glede možnosti gradnje, iz tožbenih navedb pa izhaja, da gradnja objekta na tožničinem zemljišču ni dopustna, ker gre za kmetijsko zemljišče. Kršitev pravice do zasebne lastnine v tem postopku tudi ni mogoče utemeljiti z navajanjem in dokazovanjem (vloga za spremembo namembnosti) tožničinih prizadevanj za spremembo prostorskega akta.

Dejstvo, da je pravica do razgleda ena izmed kategorij arhitekturne stroke in da ima lahko svojo ekonomsko vrednost, sama po sebi še ne pomeni, da ima tožnica pravno varovano pravico do neokrnjenega pogleda na zaščiten krajinski park Ljubljanskega barja. Kot je pojasnil že upravni organ, je bilo zaradi gradnje v varovanem območju potrebno pridobiti kulturnovarstveno soglasje, ki pa je bilo izdano.

Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). Sodišče je odločitev sprejelo na seji, saj tožnica navaja dejstva in dokaze, ki niso pomembni za odločitev ter navaja nova dejstva in dokaze, ki jih sodišče ne more upoštevati (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.