Jedro

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali konkretno ravnanje mladoletne oškodovanke utemeljuje njen soprispevek v smislu tretjega odstavka 153. člena OZ, 171. člena OZ in 185. člena OZ.

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali konkretno ravnanje mladoletne oškodovanke utemeljuje njen soprispevek v smislu tretjega odstavka 153. člena OZ, 171. člena OZ in 185. člena OZ.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen v deležu 50 %.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen do celote. Pritožbo tožene stranke je zavrnilo.

3. Tožena stranka je zoper drugostopenjsko sodbo vložila predlog za dopustitev revizije, v katerem navaja, da je sodna praksa v zvezi s pravnim vprašanjem obstoja solidarne odgovornosti povzročitelja in staršev zaradi opuščenega nadzorstva nad otrokom, za temu otroku nastalo škodo, neenotna. V obravnavani zadevi je prvostopenjsko sodišče z vmesno sodbo odločilo, da je tožena stranka odgovorna za tožnici nastalo škodo do 50 %, v ostalem delu pa je ugotovilo prispevek tožnice oziroma njenih staršev. Višje sodišče ni presojalo deleža odgovornosti tožene stranke, ker je presodilo, da zavarovanec tožene stranke s starši tožnice solidarno odgovarja za njej nastalo škodo in je zato odločanje o deležih odgovornosti prepuščeno morebitni regresni pravdi. Takšno pravno stališče ni v skladu s sodbo Vrhovnega sodišče II Ips 1200/2008 in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3406/2011, ki sta v podobni zadevi uporabili tretji odstavek 186. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). V skladu s to določbo za škodo, ki jo povzroči več oseb, ki delujejo neodvisno druga od druge, odgovarjajo povzročitelji solidarno le, če ni mogoče ugotoviti njihovih deležev. Ker je delež odgovornosti mogoče ugotoviti (in ga je ugotovilo tudi prvostopenjsko sodišče), solidarna odgovornost ni podana. Vrhovno sodišče je tudi v sodbi II Ips 139/2002 upoštevalo 40 % delež odgovornosti matere zaradi opustitve varstva mladoletne tožnice in temu ustrezno znižalo odškodnino. Glede na to, da se izpodbijana sodba sklicuje tudi na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1798/2004, ki nasprotuje sodni praksi Vrhovnega sodišča glede navedenega vprašanja, je odločitev pomembna za zagotovitev pravne varnosti in enotne uporabe prava. Tožena stranka zato predlaga, da Vrhovno sodišče dopusti revizijo glede vprašanja, ali se v primerih, ko je škodo povzročilo več oseb, ki so delovale neodvisno druga od druge in je mogoče ugotoviti njihove deleže pri povzročeni škodi, uporabijo določbe prvega odstavka 186. člena OZ o solidarni odgovornosti povzročitelja škode ali pa se v takšnem primeru uporabijo določbe o odgovornosti v smislu tretjega odstavka 186. člena OZ, ki v takšnem primeru ne določa solidarne odgovornosti povzročiteljev. Poleg tega je višje sodišče v izpodbijani sodbi upoštevalo le prispevek tožničinih staršev, ne pa tožnice same, ki je nepričakovano stekla mimo kobile. Da je takšen prispevek otroka, ki ni krivdno sposoben, tudi upošteven, izhaja iz pravne teorije (dr. Končina Peternel M. v Deljena odgovornost, Pravosodni bilten številka 2/2012, stran 106 do 109) in sodne prakse (II Ips 992/2008). Revizijo naj zato Vrhovno sodišče dopusti tudi glede vprašanja, ali se soprispevek mladoletnega oškodovanca upošteva pri odmeri odškodnine v smislu določbe tretjega odstavka 153. člena OZ, prvega odstavka 171. člena OZ in 185. člena OZ.

4. Vrhovno sodišče je ocenilo, da so glede pravnega vprašanja, opredeljenega v izreku tega sklepa ,

pogoji za dopustitev revizije izpolnjeni (prvi odstavek 367. a člena Zakona o pravdnem postopku), zaradi česar je revizijo v tem obsegu dopustilo.