Jedro

Pravočasna zahteva vlagateljice zahtevka bi bila v korist tožnice, le če bi bila do denacionalizacije istega dela premoženja, do katerega je upravičena tožnica, upravičena tudi vlagateljica zahtevka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 23.2.2006. Z navedeno odločbo je tožena stranka ugodila tožničini pritožbi zoper sklep Upravne enote L., Izpostava Š. z dne 25.10.2005, sklep odpravila ter zavrgla tožničino zahtevo z dne 20.3.1995 za denacionalizacijo zasebnega podjetja „B.B.“.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da iz določb 64. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 odl. US, 23/97 - odl. US, 65/98, 76/98 - odl. US, 66/00, 11/01 - odl. US, 54/02 - odl. US in 18/05 – odl. US) izhaja, da je pravočasno vložena zahteva za denacionalizacijo v korist drugih upravičencev le, če jo je vložil upravičenec do vložitve zahteve za denacionalizacijo. Zato zahteva, vložena s strani osebe, ki po ZDen ni upravičena do vložitve zahteve za vrnitev določenega premoženja, ne more biti v korist drugih upravičencev, ki bi sicer lahko v zakonskem roku vložili zahtevo za to premoženje. V obravnavanem primeru je zahtevo za denacionalizacijo po pokojnem I.Z. vložila A.P., za katero pa se je v postopku izkazalo, da ni upravičenčeva pravna naslednica, zato njena pravočasna zahteva ne more biti v korist tožnice. Dejstvo, da je pravočasno zahtevo za denacionalizacijo vložila oseba, ki v razmerju do podržavljenega premoženja nima položaja upravičenca do denacionalizacije, namreč ne varuje roka drugim upravičenim pravnim naslednikom.

Tožnica v pritožbi navaja, da ni vložila zahteve za denacionalizacijo zasebnega podjetja „B.B.“. Zahteve za upravičenca I. in A.Z. pa je dne 8.3.1993 vložila A.P., sestra njunega oporočnega dediča J.B. in hkrati nečakinja A.Z. Sklicuje se na tretji odstavek 60. člena ZDen. Navaja, da so bile zahteve evidentirane kot pravočasne, postopki so se začeli, o zahtevah v tej zadevi pa obstojijo kontradiktorne odločbe in sodbe. Navaja, da je bila zahteva glede nepremičnin, podržavljenih kot podjetje, odstopljena drugemu organu, ki je z delnimi odločbami že odločil o vračilu nepremičnin oporočnemu dediču J.B. Meni, da bi v postopkih morala sodelovati tudi Republika Slovenija kot zavezanka ter da bi Državno pravobranilstvo moralo zastopati ministrstvo. Sklicuje se na odločbi ustavnega sodišča, št. U-I-138/99 z dne 18.1.2001 in št. Up-82/01 z dne 5.4.2002. Trdi, da so bile kršene določbe 1., 2., 3., 6., 8., 9., 15. in 34. člena ZDen. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe, ugotovitev stvarne pristojnosti izpostav ter zakonitost sklepa Vlade RS z dne 8.12.1994. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati Zakon o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US). Ta je v prvem odstavku 107. člena določil, da vrhovno sodišče vsa pred uveljavitvijo ZUS-1 vložena pravna sredstva v upravnem sporu obravnava po ZUS-1. Glede na kriterije iz drugega odstavka 107. člena ZUS-1 se obravnavana pritožba, vložena po ZUS, obravnava kot pritožba po ZUS-1. V obravnavani zadevi ni sporno, da tožnica zahteve za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega pokojnemu I.Z., ni vložila v prekluzivnem roku, predpisanem v prvem odstavku 64. člena ZDen, ampak je šele 20.3.1995 podala vlogo, s katero je priglasila sodelovanje v postopku denacionalizacije, ki ga je začela A.P. Po drugem odstavku 64. člena ZDen je pravočasno vložena zahteva enega od upravičencev v korist vseh upravičencev, ki pridejo v poštev za uveljavljanje pravic, na katere se zahteva nanaša. Pritožbeno sodišče je v obravnavani zadevi že v sodbi, opr. št. I Up 439/2002-2 z dne 11.5.2005, sprejelo stališče, da bi bila pravočasna zahteva A.P. v korist tožnice, le če bi bila do denacionalizacije istega dela premoženja, do katerega je upravičena tožnica, upravičena tudi A.P. Ker pa je bilo v postopku ugotovljeno, da vlagateljica zahteve A.P., nečakinja A.Z., žene I.Z., in tožnica, ki izkazuje pravno nasledstvo (kot zakonita dedinja) po pokojnem I.Z., nimata izkazanega skupnega pravnega naslednika po upravičencu, bi tožnica morala svojo zahtevo za denacionalizacijo vložiti znotraj prekluzivnega roka za vložitev zahteve za denacionalizacijo iz prvega odstavka 64. člena ZDen, to je do 7.12.1993. Ker v obravnavanem primeru določba drugega odstavka 64. člena ZDen glede na navedeno torej ne pride v poštev, je vlogo, s katero je tožnica priglasila sodelovanje v denacionalizacijskem postopku mogoče šteti le kot samostojno zahtevo za denacionalizacijo. V takšnih okoliščinah pa je sodišče pravilno presodilo, da je pravilna odločitev tožene stranke, s katero je navedeno vlogo, vloženo po preteku prekluzivnega roka iz prvega odstavka 64. člena ZDen, kot prepozno zavrgla. Glede na navedeno niso podane zatrjevane kršitve določb 1., 2., 3., 6., 8., 9., 15. in 34. člena ZDen. Tožnica tudi ne more uspeti s sklicevanjem na odločbi ustavnega sodišča, št. U-I-138/99 z dne 18.1.2001 in št. Up-82/01 z dne 5.4.2002, saj se nanašata na določbe 15. člena v zvezi s prvim odstavkom 78. člena ZDen, v obravnavani zadevi pa odločitev temelji na razlagi drugega odstavka 64. člena ZDen. Ker je pravilna odločitev, da je bilo treba tožničino zahtevo za denacionalizacijo kot prepozno zavreči, na odločitev v stvari ne vplivajo pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na sodelovanje Republike Slovenije v postopku. Glede na določila ZUS o strankah v upravnem sporu tudi ni utemeljen ugovor, da bi toženo stranko v postopku moralo zastopati Državno pravobranilstvo. Ker je po določbi 1. točke prvega odstavka 54. člena ZDen za odločanje o zahtevi za denacionalizacijo na prvi stopnji pristojna upravna enota, tudi ni utemeljen ugovor, ki se nanaša na razdelitev pristojnosti znotraj prvostopnega upravnega organa, in sicer tako glede razdelitve po izpostavah kot tudi po oddelkih. Zakonitost sklepa Vlade Republike Slovenije z dne 8.12.1994, pa glede na določila 2. člena ZUS-1, ni predmet odločanja v upravnem sporu.

Ker torej niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.