Jedro

Dejstvo, da je pravočasno zahtevo za denacionalizacijo vložila oseba, ki v razmerju do podržavljenega premoženja nima položaja upravičenca do denacionalizacije oziroma ki po zakonu ne velja za upravičenčevega pravnega naslednika (15. člen ZDen), ne varuje roka drugim upravičenčevim pravnim naslednikom v smislu določbe 2. odstavka 64. člena ZDen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo v točki 1 izreka pritožbi tožeče stranke ugodila in sklep Upravne enote A, Izpostava B, št. ... z dne 25. 10. 2005 odpravila, v točki 2 pa zahtevo tožeče stranke z dne 20. 3. 1995 za denacionalizacijo zasebnega podjetja AAA zavrgla. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je zahtevo za denacionalizacijo zasebnega podjetja AAA, v zakonsko določenem roku vložila AA, rojena BB. V zahtevi je kot upravičenca navedla CC, sebe pa opredelila kot njegovo pravno naslednico. Dne 20. 3. 1995 sta se v postopek pisno priglasili še tožeča stranka in DD. Iz vse pisne dokumentacije izhaja, da AA ni pravna naslednica CC, zato njena sicer pravočasno vložena zahteva ne more biti v korist tožeče stranke. V 2. odstavku 64. člena Zakona o denacionalizaciji je namreč določeno, da je pravočasno vložena zahteva enega od upravičencev v korist vseh upravičencev, ki pridejo v poštev za uveljavljanje pravic, na katere se zahteva nanaša. Zaradi navedenega bi morala tožeča stranka, ki nesporno izkazuje pravno nasledstvo po CC, zahtevo vložiti znotraj zakonsko določenega roka iz 1. odstavka 64. člena Zakona o denacionalizaciji. Upravni organ prve stopnje je tožečo stranko dvakrat pozval naj predloži dokazila, da je podala zahtevo za denacionalizacijo CC podržavljenega premoženja znotraj zakonsko določenega roka. Ker tožeča stranka ni predložila nobenih dokazil, iz katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da je zahtevo za denacionalizacijo vložila pravočasno, je upravni organ prve stopnje ravnal pravilno, ko je izdal sklep s katerim je zahtevo tožeče stranke za denacionalizacijo zasebnega podjetja – AAA zavrgel. Ker pa je bil v 1. točki dispozitiva sklepa naveden datum 20. 3. 1993, ki ni pravilen in gre očitno za pomoto, upravni organ prve stopnje pa ni izdal sklepa o popravi pomote, in gre za očitno neskladje med dispozitivom in obrazložitvijo sklepa upravnega organa prve stopnje, je navedeni sklep odpravila in sama odločila o stvari, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da v odločbi ni navedeno, pod katero številko je leta 1995 upravni organ prve stopnje vnesel zahtevo za denacionalizacijo podjetja AAA, ki jo je vložila dne 20. 3. 1995. Nadalje navaja, da je AA v isti zadevi denacionalizacije vložila dne 8. 3. 1993 tri vloge za denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno CC in EE. V nadaljevanju še navaja nedoslednosti pri vodenju navedenega postopka, zato predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne.

Zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavil. Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe odgovorila na pritožbene navedbe in podala pravilne razloge za zavrnitev pritožbe. Sodišče zato v celoti sledi obrazložitvi izpodbijane odločbe in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev ( 2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97, 70/00 in 45/06 - ZUS). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja: V obravnavani zadevi je sporna odločitev tožene stranke, ki je odločila, da se zavrže zahteva tožeče stranke za denacionalizacijo, ker je bila vložena šele 20. 3. 1995, torej po izteku roka za vložitev zahtev za denacionalizacijo po 64. členu Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92-odl.US, 13/93-odl.US, 31/93, 24/95-odl.US, 20/97-odl.US, 23/97-odl.US, 65/98, 76/98-odl.US, 83/98-odl.US, 60/99-odl.US, 66/00, 11/01-odl.US in 54/02-odl.US - ZDen). V 64. členu ZDen je določeno, da mora biti zahteva za denacionalizacijo vložena najkasneje v 24-tih mesecih po uveljavitvi tega zakona, kar pomeni, da je rok za vložitev zahtev za fizične osebe potekel dne 7. 12. 1993 ( 1. odstavek 64. člena ZDen). Pravočasno vložena zahteva enega od upravičencev je v korist vseh upravičencev, ki pridejo v poštev za uveljavljanje pravic, na katere se zahteva nanaša (2. odstavek 64. člena ZDen). Iz citiranih določb 64. člena ZDen je torej razvidno, da je pravočasno vložena zahteva za denacionalizacijo v korist drugih upravičencev le v primeru, če je tako zahtevo vložil upravičenec do vložitve zahteve za denacionalizacijo. To pa tudi pomeni, da zahteva za denacionalizacijo, ki je bila vložena s strani osebe, ki po ZDen ni upravičena do vložitve take zahteve za vrnitev določenega premoženja, ne more biti v korist drugih upravičencev, ki bi sicer lahko v zakonskem roku vložili zahtevo za denacionalizacijo določenega premoženja. V obravnavanem primeru je zahtevo za denacionalizacijo vložila po pokojnem CC AA, za katero pa se je v postopku izkazalo, da ni upravičenčeva pravna naslednica (sodba Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 439/2002-2 z dne 11. 5. 2002, v zvezi s sodbo Upravnega sodišča RS, št. U 1291/2000-15 z dne 6. 2. 2002), zato njena sicer pravočasno vložena zahteva za denacionalizacijo ne more biti v korist tožeče stranke, ki je nesporno upravičenka v navedeni denacionalizacijski zadevi, vendar pa bi morala zahtevo za denacionalizacijo vložiti v roku, ki ga določa ZDen, torej do 7. 12. 1993. Dejstvo, da je pravočasno zahtevo za denacionalizacijo vložila oseba, ki v razmerju do podržavljenega premoženja nima položaja upravičenca do denacionalizacije oziroma ki po zakonu ne velja za upravičenčevega pravnega naslednika (15. člen ZDen), namreč ne varuje roka drugim upravičenčevim pravnim naslednikom v smislu določbe 2. odstavka 64. člena ZDen.

Glede na vse navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo v skladu s 1. odstavkom 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97, 70/00 in 45/06 - ZUS).