Jedro

Izvedenec za vrednotenje, ocenjevanje in katastrsko klasifikacijo zemljišč je v elaboratu navedel, da predstavljajo vse tri parcele površine, namenjene igri in predlagal, da se uvrstijo v vrsto rabe zelena površina, s podvrsto rabe igrišče (šifra 304). Da gre za parcele s takšno vrsto rabo, med strankama ni sporno. Ker gre glede na navedeno tudi po presoji sodišča za zazidano stavbno zemljišče, na katerem ne stoji objekt v lasti upravičenca, je pravilna ugotovitev toženke, na kateri izpodbijana odločba temelji, da je podana ovira za vračilo parcel v naravi po drugem odstavku 32. člena ZDen.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je s 1. točko izreka izpodbijane odločbe odločila, da se tožnici za del podržavljene parc. št. 997 k.o. … v izmeri 707 m2 prizna odškodnina v znesku 872,20 DEM v obveznicah Slovenske odškodninske družbe d.d. Z 2. točko izreka je odločila, da mora Slovenska odškodninska družba d.d. s sedežem v Ljubljani v roku treh mesecev po pravnomočnosti te odločbe tožnici izročiti obveznice iz 1. točke izreka odločbe. S 3. točko izreka pa je odločila, da stroške postopka, ki so nastali z vložitvijo zahteve, nosi tožnica sama.

V obrazložitvi navaja, da je tožnica 10. 3. 1993 vložila zahtevo za denacionalizacijo med drugim tudi predmetnih nepremičnin, podržavljenih na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji (Ur. l. LRS, št. 30/46 in naslednji). Predmet izpodbijane odločbe je denacionalizacija dela podržavljene parc. št. 997 k.o. … v izmeri 707 m2, ki danes predstavlja parc. št. 988/15, 988/17 in 988/19, vse k.o. …. Ugotavlja, da so navedene parcele last A., po katastrskih podatkih pa predstavljajo neplodno zemljišče. Glede na zatrjevanja lastnice predmetnih zemljišč, da v naravi predstavljajo zelenico z otroškim igriščem, je toženka imenovala izvedenca za vrednotenje, ocenjevanje ter katastrsko kvalifikacijo zemljišč B.B. z nalogo ugotoviti vrsto rabe nepremičnin in izdelati ustrezen eleborat. Izvedenec je eleborat izdelal in v njem navedel, da predstavljajo navedena zemljišča v naravi otroško igrišče in predlagal, naj se v skladu s 160. členom Zakona o evidentiranju nepremičnin (ZEN) in 1. in 6. točko 6. člena Pravilnika o vodenju rabe zemljišč uvrstijo v vrsto rabe zelena površina s podvrsto rabe igrišče (šifra rabe 304). Glede na ugotovitve izvedenca toženka meni, da obstojijo ovire po drugem odstavku 32. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) za vračilo predmetnih nepremičnin v naravi.

Da je zelenica z igrali objekt, je ugotovilo že Upravno sodišče RS v sodbi opr. št. III U 125/2009. Kot pomembno pa toženka šteje stanje nepremičnine v času vračanja in ne stanje v času uveljavitve ZDen, pri čemer tudi ni pomembno, na kakšen način je bil objekt na njem zgrajen (z ustreznim gradbenim dovoljenjem ali brez njega).

Upravni organ druge stopnje je zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo.

Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da toženka ni pravilno uporabila drugega odstavka 32. člena ZDen, saj je ugotavljala dejansko stanje v času vračanja namesto da bi ga ugotavljala v času uveljavitve ZDen oziroma vložitve zahteve za vrnitev. Navaja, da je bilo dejansko stanje v času od uveljavitve ZDen v obravnavanem primeru spremenjeno, saj je lastnica igrišče zgradila šele leta 2009. Poleg tega se tudi ne strinja s stališčem toženke, da je otroško igrišče objekt. Meni, da je igrala brez škode mogoče odstraniti, zelenica pa težko predstavlja objekt oziroma ni meril, po katerih bi se zelenica štela za objekt. Poleg tega navaja, da je drugi odstavek 32. člena ZDen treba uporabljati tudi v povezavi z 88. členom istega zakona. Poudarja smisel drugega odstavka 32. člena ZDen, ki je v varovanju interesov graditeljev, ki so gradili pred sprejemom ZDen. Varstvo graditeljev po sprejemu ZDen z drugim odstavkom 32. člena ni varovano, niti ni potrebe po tem, saj je taka gradnja prepovedana. Poudarja, da imajo upravičenci varovan položaj že od uveljavitve ZDen dalje, in gre za pravico pričakovanja, za to pravico pa je temeljno, da se morajo vsi vzdržati posegov vanjo. Dolžnost vrnitve nepremičnine se pojavi v trenutku upravičenčeve izbire oblike vračanja. Zato bi bilo pravilno, da bi toženka ugotovila dejansko stanje v času uveljavitve ZDen in ga po potrebi dopolnila ter na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabila materialno pravo (prvi odstavek 32. člena ZDen). Predlaga odpravo odločbe in povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma navaja, da je bila izpodbijana odločba izdana po tem, ko je naslovno sodišče s sodbo opr. št. III U 125/2009 z dne 8. 12. 2009 odločbo toženke z dne 27. 10. 2008 odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek. V tej sodbi se je sodišče postavilo na stališče, da predstavlja v obravnavanem primeru zelenica (z igrali) objekt, pri čemer se sklicevalo na sodbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Up 1076/99 in opr. št. I Up 535/2006 ter dejstvo, da je v času izvajanja zazidalnega načrta za Žabji kraj veljaven Zakon o urejanju, vzdrževanju in varstvu zelenih površin (Uradni list SRS, št. 37/73) zelenico obravnaval kot poseg v prostor, ki se ureja na podlagi načrta oziroma projekta ureditve zelenih površin. Na konkretizacijo te določbe pa v obravnavanem primeru kaže tudi 16. člen Pravilnika zazidalnega načrta, ki določa, da se otroško igrišče uredi kot zelenica s posameznimi igrali in da se za to izdela načrt. Sodišče je še navedlo, da če bi lastnica predmetnih nepremičnin (A.) uspela dokazati, da je na podržavljenih parcelah sedaj zelenica (z igrali), bi bil po mnenju sodišča izpolnjen dejanski stan iz drugega odstavka 32. člena ZDen. Sodišče je v navedeni sodbi še poudarilo, da bi bila lastnica nepremičnin s temi trditvami lahko uspešna, če bi bile podprte s strokovnim mnenjem, izdelanim na način, kot se ugotavlja vrsta rabe zemljišč, ki bi bilo lahko podlaga za vpis v uradnih katastrskih evidencah. Pri tem se je sklicevalo na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Up 128/2004. V skladu z napotili sodišča je toženka v ponovnem postopku imenovala izvedenca za vrednotenje, ocenjevanje in katastrsko klasifikacijo zemljišč B.B., ki je v elaboratu navedel, da predstavljajo vse tri parcele površine, namenjene igri in predlagal, da se v skladu s 160. členom ZEN in 1. in 6. točko 6. člena Pravilnika o vodenju vrst rabe zemljišč uvrstijo v vrsto rabe zelena površina, s podvrsto rabe igrišče (šifra 304). Da gre za parcele s takšno vrsto rabo, med strankama ni sporno.

Ker gre glede na navedeno tudi po presoji sodišča za zazidano stavbno zemljišče, na katerem ne stoji objekt v lasti upravičenca, je pravilna ugotovitev toženke, na kateri izpodbijana odločba temelji, da je podana ovira za vračilo parcel v naravi po drugem odstavku 32. člena ZDen.

Tožnica v tožbi pavšalno oporeka ugotovitvi toženke, da gre za zazidano stavbno zemljišče, predvsem pa meni, da bi morala toženka ugotavljati obstoj ovir v času uveljavitve ZDen, saj se je dejansko stanje v obravnavanem primeru od uveljavitve ZDen do izdaje odločbe spremenilo.

Naslovno sodišče je že v sodbi opr. št. III U 125/2009 pojasnilo, zakaj meni, da bi predstavljala zelenica z igrali v obravnavanem primeru objekt. Sodišče pri tem stališču vztraja in ga v izogib ponavljanju ne navaja ponovno. Zgolj dodaja, da tudi iz Enotne klasifikacije vrst objektov (CC-SI) 2012 s pojasnili (Uradni list RS, št. 109/11) izhaja, da otroška igrišča sodijo med druge gradbene, inženirske objekte (24122).

Pritrjuje pa tudi toženki, da je za izkazovanje ovire iz drugega odstavka 32. člena ZDen pomembno le, da gre za stavbno zemljišče, na katerem stoji objekt, ki ni v lasti upravičenca in ni pomembno, na kakšen način je bil objekt na njem zgrajen (z ustreznim gradbenim dovoljenjem ali brez njega) in ali je bil zgrajen po uveljavitvi ZDen.

Navedena določba ZDen ureja vračanje zemljišč, ki so bila zazidana po podržavljenju, njen namen pa je preprečiti vračanje objektov, ki niso v lasti upravičenca. Z njo je zakonodajalec preprečil, da se z vračanjem poseže v obstoječa pravna razmerja, ki izhajajo iz objektov, ki so bili na podržavljenih nepremičninah zgrajeni po podržavljenju in niso v lasti upravičencev. Zato se obstoj te ovire presoja glede na stanje nepremičnine ob vračanju.

Bistveno torej je, ali je v času vračanja na zemljišču dejansko objekt, ki ni v lasti upravičenca. Gre za ustaljeno prakso Vrhovnega sodišča RS (npr. odločbe X Ips 375/2007, I Up 1092/2005, I Up 63/2006, I Up 535/2006, I Up 372/2005, U 1147/95, X Ips 409/2010, X Ips 80/2013 in druge). Prav tako je ustaljena praksa Vrhovnega sodišča RS, po kateri objekt predstavlja oviro za vračanje v naravi tudi, če je zgrajen brez ustreznega dovoljenja (na primer odločbe X Ips 375/2007, X Ips 409/2010, X Ips 80/2013 in druge).

Tožničini ugovori glede nepravilne uporabe materialnega prava zato niso utemeljeni, na drugačno odločitev pa tudi ne bi vplivala izvedba predlaganih dokazov, s katerimi bi tožnica dokazovala stanje predmetnega zemljišča v času uveljavitve ZDen oz. vložitve zahteve za denacionalizacijo. Sodišče jih zato ni izvedlo.

Ker je v obravnavni zadevi torej podana ovira za vrnitev predmetnih zemljišč v naravi po drugem odstavku 32. člena ZDen, na drugačno odločitev ne more vplivati tožničino sklicevaje na 88. člen ZDen, ki je tudi sicer povsem pavšalno. Pri tem sodišče še pripominja, da če tožnica meni, da je lastnica protipravno razpolagala z navedenimi zemljišči, odškodnina, ki jo je prejela z izpodbijano odločbo, ne preprečuje, da škodo, ki ji je nastala na podlagi takšnega protipravnega ravnanja, ne uveljavlja še pred sodiščem splošne pristojnosti.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ker v tožbi niso navedena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.