Jedro

Tožnik, za katerega je detektiv ugotovil, da je hodil po nakupih, na sprehode in opravljal lažja fizična dela v času bolniškega staleža, ni ravnal v nasprotju z navodili o ravnanju delavca v času začasne zadržanosti od dela, ki jih je podala osebna zdravnica, niti ni ravnal v nasprotju z navodili zdravnice, ki je na nadomeščala osebno zdravnico, zato ni podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 8. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR (po kateri je razlog za izredno odpoved, če delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije ali če v tem času opravlja pridobitno delo ali brez odobritve pristojnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije odpotuje iz kraja svojega bivanja).

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba v prvem odstavku II. točke izreka delno spremeni tako, da se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati odškodnino v bruto znesku 12.213,60 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati odškodnino v neto znesku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 11. 2012 dalje v roku 8 dni, kar tožnik zahteva več, to je plačilo obresti od bruto zneska prisojene odškodnine, pa se zavrne.“ V preostalem se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka dne 4. 4. 2012 podala tožniku, nezakonita (I. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku izplačati odškodnino v višini 12.213,60 EUR, od tega zneska obračunati in odvesti davke in prispevke, v roku 8 dni in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (prvi odstavek II. točke izreka), kar je tožnik iz naslova odškodnine zahteval več, to je plačilo zneska 40.191,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 11. 2012 dalje, pa je zavrnilo (drugi odstavek II. točke izreka). Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožnik zahteval ugotovitev, da mu je prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki dne 4. 4. 2012 (I. točka izreka), medtem ko je postopek v delu, v katerem je tožnik zahteval za obdobje od 5. 4. 2012 do 20. 12. 2012 obračun nadomestila plače po osnovni mesečni bruto plači 2.441,54 EUR, povečani za ustrezne dodatke, ter po odvodu davkov in prispevkov izplačilo neto zneskov, zmanjšanih za prejemke v času brezposelnosti, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ustavilo (II. točka izreka). V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.051,00 EUR v roku 8 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

Tožnik in tožena stranka sta se pritožila zoper sodbo, tožena stranka tudi zoper odločitev o stroških v sklepu, iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem.

Tožnik izpodbija sodbo v delu odločitve o odškodnini (v II. točki izreka). Navaja, da iz prisojene odškodnine ni razvidno, ali gre za bruto ali neto znesek. Nepravilna je odločitev tudi glede teka zamudnih obresti, ki jih je glede odškodnine zahteval od 16. 11. 2012 dalje. Ker ni uveljavil trajanja delovnega razmerja do zadnje glavne obravnave, je upravičen do odškodnine z zamudnimi obrestmi že od prenehanja delovnega razmerja dalje. Sodišče bi mu moralo priznati odškodnino tudi v zahtevanem višjem znesku skladno z določbo 1. odstavka 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe). Pri odmeri odškodnine bi moralo dati večji pomen okoliščinam, na katere se je skliceval. Ob izdaji izredne odpovedi se je nahajal v zelo težki situaciji, saj mu je takrat umrla mati, zbolel je sin, tudi sam je bil bolan, partnerica pa je kronično bolna. Zaradi odpovedi je ostal brez kakršnihkoli prejemkov. Komaj si je uspel najti zaposlitev za določen čas enega meseca, da je lahko v nadaljevanju pridobil pravice iz naslova brezposelnosti. Je starejši delavec, zaradi česar nima veliko možnosti, da najde primerno zaposlitev. Ne strinja se tudi z višino bruto plače, ki jo je sodišče vzelo za podlago pri odmeri odškodnine. Če bi mu prenehalo delovno razmerje iz poslovnih razlogov, bi mu glede na dolžino zaposlitve pri zadnjem delodajalcu skladno z določbo 109. člena ZDR pripadala odpravnina v občutno višjem znesku od prisojene odškodnine. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da v celoti ugodi zahtevku za plačilo odškodnine oziroma podrejeno, da glede tega razveljavi sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka izpodbija sodbo v delu ugoditve tožbenih zahtevkov (v I. in v prvem odstavku II. točke izreka) ter sklep v delu odločitve o stroških (v III. točki izreka). Navaja, da bi moralo sodišče ugoditi predlogu za izvedbo dokaza po izvedencu medicinske stroke, ki bi neobremenjeno in objektivno presodil podana navodila za ravnanje tožnika v bolniškem staležu. Sodišče je pri presoji dalo prevelik pomen izpovedbi tožnikove osebne zdravnice A.A., pri čemer bi moralo bolj kritično upoštevati navodila zdravnice B.B. ki jih je izdala ob odobritvi bolniškega staleža dne 28. 2. 2012. Tožniku je bilo z navodili prepovedano opravljanje lažjega fizičnega dela, vendar je tožnik dne 7. 3. 2012 opravljal celo težja fizična dela (nošenje bremen, zabijanje kolov in žebljev, napenjanje žice itd.), kot je to razvidno iz fotografij pristojnega delavca, ki je opravil kontrolo tožnikovega bolniškega staleža. Tožena stranka je po izpovedbi osebne zdravnice A.A. dobilo celo vtis, da so bila takšna ravnanja zaželena in zdravilna za tožnika. Do poslabšanja njegovega zdravja je prišlo naslednji dan 8. 3. 2012, ko se je oglasil pri osebni zdravnici zaradi bolečin, kot je to razvidno iz zdravstvenega kartona. Poleg tega mu je osebna zdravnica izdala navodila dne 19. 3. 2012 za nazaj, kar ne more biti sprejemljivo. To vse očitno izkazuje na neverodostojno zdravničino ravnanje oziroma na pristranost njene izpovedbe z namenom zaščiti tožnika. Sodišče je v nasprotju z zapisom v prvih navodilih zaključilo, da jih tožnik ni kršil, ker je prepoved sprehodov in opravljanje lažjega fizičnega dela veljala le do dne 1. 3. 2012. Če bi to dejansko držalo, potem tožnik ne bi potreboval izrecnega dovoljenja zdravnice za obisk zobozdravnika. Da je tožnik med bolniškim staležem opravljal lažja fizična dela, izhaja tudi iz 11. točke obrazložitve sodbe, ko je sodišče zapisalo, da tožnikove aktivnosti niso poslabšale njegovega zdravstvenega stanja. S tem je izkazalo jasno kršitev navodil, ki so prepovedovala tožniku opravljanje lažjega fizičnega dela. Meni, da so bili v zadevi podani utemeljeni razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo in sklep, tako da tožnikove zahtevke v celoti zavrne oziroma podrejeno da izpodbijane odločitve razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo sojenje.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo in v izpodbijanem delu sklep sodišča prve stopnje v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebujeta sodba in sklep v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, razen v delu odločitve teka zamudnih obresti od prisojenega zneska odškodnine, kar bo obrazloženo v nadaljevanju. Poleg tega sodišče prve stopnje tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere sta opozorili pritožbi in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

V sporu je predmet presoje zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka dne 4. 4. 2012 podala tožniku iz odpovednih razlogov po določbi druge in osme alinee 1. odstavka 111. člena ZDR. Glede na to, da se tožena stranka zgolj pavšalno sklicuje na odpovedni razlog iz določbe druge alinee 1. odstavka 111. člena ZDR, je predmet preizkusa v odpovedi samo preostali odpovedni razlog, če je tožnik v času bolniškega staleža dejansko kršil navodila pristojnega zdravnika. Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih ugotovilo, da tožnik v času po 28. 2. 2012, ko mu je bil odobren bolniški stalež, ni ravnal v nasprotju z navodili o ravnanju delavca v času začasne zadržanosti od dela, ki jih je podala osebna zdravnica A.A., kot tudi ni ravnal v nasprotju z navodili, ki mu jih je podala zdravnica B.B., ki je na začetku nadomeščala osebno zdravnico. Pritožbeno sodišče se s tako obrazloženimi razlogi v izpodbijani sodbi v celoti strinja.

Pritožba tožene stranke navaja, da je sodišče prve stopnje dalo prevelik pomen izpovedbi osebne zdravnice A.A., in ne tudi izpovedbi zdravnice B.B.. V tej zvezi poskuša ves čas uveljaviti dejstvo, da je tožnik v spornem času kršil navodila zdravnice, ki mu je odobrila bolniški stalež, in nadalje navodila osebne zdravnice, ki je v zdravstvenem kartonu dne 1. 3. 2012 izrecno zapisala, da lahko gre tožnik med bolniškim staležem k zobozdravniku. Pritožbeno sodišče glede tega navaja, da sodišče o tem, katera dejstva šteje za dokazana, odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). V tej zvezi se pri posameznih izpovedbah in tehtanju, katerim izpovedbam bi poklonilo verodostojnost, lahko prepriča neposredno na zaslišanju na obravnavi. Zato ne more biti sprejemljivo zavzemanje pritožbe, da je sodišče prve stopnje pri oceni izpovedb obeh zdravnic in presoji navodil, ki sta jih podali tožniku, dalo večji pomen izpovedbi osebne zdravnice, saj je obrazložilo razloge, zakaj je tako ravnalo.

Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi, da je tožnik dne 1. 3. 2012 prejel od osebne zdravnice A.A. nova navodila začasne zadržanosti z dela, saj so pred tem navodila zdravnice B.B., skladno z dogovorom med zdravnico in tožnikom, veljala le za čas, dokler ne bo obiskal osebne zdravnice. Vendar je osebna zdravnica na pregledu ugotovila pri tožniku izboljšanje zdravstvenega stanja, zaradi česar mu je že od dne 1. 3. 2012 dalje dovolila sprehode zunaj doma. Nadalje tako odhodi tožnika po nakupih kot njegove aktivnosti dne 7. 3. 2012, o čemer je tožena stranka izvedla kontrolo in napravila fotografije, po mnenju osebne zdravice niso v ničemer kršili njenih navodil. Ocenila je, da tožnik takrat ni opravljal takšnega dela, ki bi pomenilo preseganje obremenitve nad 10 kg teže. Tudi nastale zdravstvene težave, ko se je dne 8. 3. 2012 oglasil pri njej zaradi bolečin v dimljah, niso spremenile njenega stališča, da bi do bolečin prišlo zaradi kršitve navodil. Zato pritožbeno sodišče sprejema ugotovitev v izpodbijani sodbi, da tožena stranka v spornem primeru ni dokazala nobenega od odpovednih razlogov, ki jih je očitala tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je potem, ko je tožnik umaknil predlog za reintegracijo k toženi stranki in zahtevek plačila prejemkov iz delovnega razmerja ugotovilo, da se je tožnik takoj po izredni odpovedi in prenehanju delovnega razmerja zaposlil pri drugem delodajalcu ter v nadaljevanju pridobil pravice iz naslova brezposelnosti do predvidene upokojitve. Pri odškodnini iz določbe 118. člena ZDR gre za priznanje škode delavcu v situaciji, ko se po nezakonito odpovedani pogodbi ne vrne več na delo k delodajalcu. V skladu z ustaljeno prakso Vrhovnega sodišča RS v sporih, ki jih je obravnavalo (VIII Ips 26/2007, VIII Ips 548/2007, VIII Ips 69/2008, VIII Ips 98/2012 in podobne zadeve), se pri odmeri odškodnine upoštevajo naslednja merila: zaposlitvene možnosti delavca oziroma čas, ko je potekel do naslednje zaposlitve, delovna doba pri delodajalcu pred nezakonito odpovedjo, zdravstvena sposobnost za delo, izobrazba, usposobljenost in izkušnje delavca, starost ter osebne okoliščine na strani delavca. Poleg tega se kot merilo lahko upošteva tudi odpravnina, ki bi jo delavec prejel v primeru odpovedi pogodbe iz poslovnih ali drugih nekrivdnih razlogov, socialne razmere, premoženjsko in družinsko stanje, zaposlitev le za določen čas oziroma morebitna podjetniška dejavnost delavca. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je imel tožnik v konkretnem primeru izbiro, da bi se lahko vrnil na delo k toženi stranki, s čimer bi bil do izpolnitve pogojev za upokojitev upravičen do polne plače in še do odpravnine ob upokojitvi. Vendar je po odpovedi pogodbe izbral zaposlitev za določen čas in pravice do brezposelnosti z nižjimi prejemki, kar mora vplivati na višino odškodnine.

Pritožbeno sodišče soglaša z višino odškodnine, ki jo je tožniku odmerilo sodišče prve stopnje. V tej zvezi je pravilno izhajalo iz povprečne osnovne plače oziroma nadomestila plače v zadnjih treh mesecih dela pred odpovedjo, skladno s podatki iz plačilnih list. Pri določitvi višine je upoštevalo merila oziroma kriterije, ki jih je pravilno ocenilo kot pomembne; starost ob odpovedi 57 let, delovno razmerje pri toženi stranki oziroma njenih pravnih prednikih v trajanju 37 let, ter dejstvo, da se je takoj po odpovedi pogodbe zaposlil za določen čas, nato pa prijavil kot brezposelna oseba. Priznana odškodnina v višini 12.213,60 EUR, ki predstavlja 8 tožnikovih povprečnih plač, je primerljiva tudi z odškodninami, ki so bile delavcem prisojene v podobnih sporih. Pritožba tožnika se sicer sklicuje še na druge kriterije, ki so socialne in družinske narave (na svojo, sinovo in partneričino bolezen, smrt matere, bolniški stalež, ter na zmanjšano plačo pri toženi stranki že v letu 2011). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre pri takšnem navajanju za dejstva, ki predstavljajo novoto, zaradi česar se skladno z določbama 286. in 337. členom ZPP pri presoji ne morejo več upoštevati.

Vendar je pritožbeno sodišče pri preizkusu odločitve o priznani odškodnini (v prvem odstavku II. točke izreka) ugotovilo, da je dolžna tožena stranka pravilno obračunati (in ne izplačati) odškodnino v višini 12.213,60 EUR tako, da je dolžna od navedenega zneska odvesti predpisane davke in prispevke, tožniku pa izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 16. 11. 2012 dalje do plačila, kot je to zahteval v tožbi (in ne z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 8-dnevnega paricijskega roka dalje).

Zato je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbama tožeče in tožene stranke ter skladno z določbo 5. točke 358. člena ZPP spremenilo odločitev v prvem odstavku II. točke izreka izpodbijane sodbe tako, kot je to razvidno iz izreka te sodbe. Kar je tožnik zahteval več, to je plačilo obresti od bruto zneska prisojene odpravnine, pa je zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo tudi odločitev o stroških postopka v III. točki izreka sklepa. Ugotovilo je, da jih je sodišče prve stopnje pravilno priznalo tožniku skladno z vrednostjo spora, dejansko potrebnimi stroški zastopanja po pooblaščencu in veljavno odvetniško tarifo ter jih pravilno naložilo v plačilo toženi stranki.

V preostalem pa je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbi tožeče in tožene stranke ter v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

Tožnik je v zvezi s pritožbo priglasil stroške. Pritožbeno sodišče je odločilo, da sam krije svoje pritožbene stroške, saj s pritožbo o glavni stvari ni uspel. Tožnik je bil sicer delno uspešen glede odločitve o spremenjenem teku zamudnih obresti od prisojenega zneska odškodnine, vendar po ugotovitvi pritožbenega sodišča predstavlja to zanemarljiv pritožbeni uspeh (1. odstavek 165. člena v zvezi s 3. odstavkom 154. člena ZPP).