Jedro

Uvedba stečaja nad hčerinsko družbo predstavlja utemeljen poslovni razlog, zaradi katerega je tožena stranka tožnici, ki je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi izključno zaradi opravljanja dela v zvezi s to hčerinsko družbo, zakonito podala odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 1. točki, prvem odstavku 2. točke in 3. točki izreka spremeni tako, da se v tem delu glasi: „Zavrne se tožničin zahtevek, da se ugotovi neutemeljenosti odpovednega razloga, navedenega v odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe, ki jo je tožena stranka tožnici podala 4. 2. 2008 in da se toženi stranki naloži, da tožnici plača odškodnino zaradi neutemeljenega odpovednega razloga v znesku 20.998,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 3. 2009. Tožnica sama krije svoje stroške postopka.“ V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu (4. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je neutemeljen odpovedni razlog, naveden v odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe, ki jo je tožena stranka tožnici podala 4. 2. 2008 (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici izplača odškodnino zaradi neutemeljenega odpovednega roka (pravilno razloga) v znesku 20.998,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 3. 2009 dalje (prvi odstavek 2. točke izreka) in zavrnilo, kar je tožnica iz tega naslova zahtevala več, to je razliko do zneska 24.119,82 EUR ter zakonske zamudne obresti od posameznih mesečnih odškodninskih zahtevkov za obdobje od januarja 2008 do januarja 2009 (drugi odstavek 2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v znesku 836,52 EUR v roku 15 dni, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka). Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka (4. točka izreka). S sklepom, ki pa ni pod pritožbo, je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev zaposlitve tožnice pri toženi stranki do 13. 1. 2009, ko se je upokojila (točka II. izreka).

Zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo, da je uvedba stečajnega postopka nad družbo S. GmbH lahko predstavljala utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, da pa je zmotno štelo, da je bila odpoved podana po izteku šestmesečnega prekluzivnega roka od nastanka poslovnega razloga, češ da je ta razlog nastal že pred uvedbo stečaja, ker tožnica dela regionalne managerke ni opravljala že od februarja 2007. Tožnica je na podlagi slovenske pogodbe za 16 ur tedensko opravljala izključno dela in naloge povezovanja družbe S. GmbH z njeno 100 % lastnico, to je s toženo stranko, to delo pa ni bilo neločljivo povezano z delom poslovodje, ki ga je tožnica opravljala po pogodbi z avstrijsko družbo, to je na podlagi „avstrijske pogodbe“. Zaradi navedenega ni bilo ovir, da tožnica tega dela ne bi mogla več opravljati tudi potem, ko ji je bila odpovedana „avstrijska pogodba“. Odpoved „avstrijske pogodbe“ tako ne more predstavljati zakonitega odpovednega razloga za odpoved „slovenske pogodbe“, kakor zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje. Razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni povezan s samim delavcem, temveč le z delom, ki ga slednji opravlja. Zaradi navedenega je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je poslovni razlog za odpoved „slovenske pogodbe“ nastal v trenutku, ko je bila tožnici odpovedana „avstrijska pogodba“. Tožnica je takrat še vedno imela hčerinsko družbo S. GmbH in je zato še vedno potrebovala povezovalni člen med to družbo in sabo, kar je potrdila tudi priča O.J.. Dokaz za to je tudi, da je tožena stranka na tem delovnem mestu zaposlila še dodatnega delavca S.S.. Okoliščina, da je bila tožnica določen čas na čakanju doma, ne dokazuje tega, da je bilo delo, ki ga je opravljala za toženo stranko, nepotrebno. Tožena stranka je dokazala, da je bilo to delo z njenega vidika potrebno vse do uvedbe stečajnega postopka nad družbo, v zvezi s katero se je delo opravljalo. S tem, da tožnica do nadaljnjega ni prihajala na delo, tožena stranka ni sprejela odločitve, da dela regionalnega managerja za Avstrijo ne potrebuje več. Tožena stranka februarja 2007 ni vedela, kakšna bo usoda njene hčerinske družbe v Avstriji ter kakšno kadrovsko zasedbo bo zato v bodoče potrebovala na delovnem mestu regionalnega managerja za Avstrijo. Zaradi navedenega takrat ni sprejela odločitve o tem, da to delovno mesto ukine. Zgolj z odpoklicem tožnice s funkcije direktorice družbe S. GmbH ne bi bilo mogoče utemeljiti odpovedi slovenske pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Delovno sodišče je pri presoji zakonitosti odpovedi vezano na presojo tistega odpovednega razloga, na katerega se delodajalec sklicuje v odpovedi. Tožena stranka se je v odpovedi sklicevala na uvedbo stečajnega postopka nad družbo S. GmbH v Avstriji, v zvezi s katero je obstajala potreba po delu regionalnega managerja za Avstrijo. Sodišče prve stopnje bi se zato moralo opredeliti zgolj do tega, ali je ta razlog obstajal in ali je bil utemeljen ter ali je bila odpoved podana pravočasno po nastanku tega razloga, ne bi pa se smelo ukvarjati z vprašanjem, ali je delodajalec pred nastankom tega poslovnega razloga imel na voljo še kak drug poslovni razlog, ki bi utemeljeval odpoved. Pritožba se pri tem sklicuje na argumentacijo pritožbenega sodišča v sklepu Pdp 947/2004. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da uvedba stečajnega postopka nad družbo S. GmbH lahko predstavlja utemeljen poslovni razlog za odpoved, zato bi ugodilno sodbo lahko izdalo le v primeru, če bi ugotovilo, da je bila odpoved podana po izteku šestmesečnega roka od nastanka poslovnega razloga, na katerega se je tožena stranka sklicevala v odpovedi. Izpodbijana sodba pa je nepravilna tudi zaradi tega, ker je izdana ob upoštevanju spremembe tožbe, do katere ne bi smelo priti in na podlagi nedokazanih trditev o višini škode, pri čemer so nekateri dokazi bili priloženi po prvem naroku. Sodišče prve stopnje je tudi spregledalo, da se je tožnica s podpisom nove pogodbe o zaposlitvi dejansko odpovedala možnosti vtoževanja odškodnine. Zmotna je ugotovitev sodišča prave stopnje, da naj bi bila tožničina plača po odpovedani pogodbi o zaposlitvi 850.000,00 SIT oziroma 3.546,99 EUR. Iz aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 7. 10. 2005 namreč izhaja, da je bila tožnici za delo regionalnega managerja 16 ur tedensko upravičena do bruto plače v višini 340.000,00 SIT oziroma 1.418,79 EUR oziroma kvečjemu 1.425,98 EUR, kar je zadnji znesek, ki ga je tožnica prejela po „avstrijski pogodbi“. Navedeno pomeni, da bi sodišče prve stopnje kot osnovo za izračun odškodnine lahko upoštevalo kvečjemu ta znesek, nikakor pa ne zneska 3.546,99 EUR. Nepravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. V tej zadevi namreč ne gre za spor o obstoju delovnega razmerja, temveč za odškodninski spor, zato je potrebno uporabiti določbe ZPP o delitvi stroškov v primeru, če ena stranka ni v celoti uspela s svojim zahtevkom. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da tožničin zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožnica je v odgovoru na pritožbo navedla, da v konkretnem sporu ni možno uporabiti sodbe Vrhovnega sodišča VIII Ips 56/2008 z dne 8. 6. 2009. Sodišče prve stopnje se je sicer res sklicevalo na nepravočasnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vendar je tožnica ves čas dokazovala tudi dejansko neutemeljenost odpovednega razloga. Na to neutemeljenost kaže tudi zaveza tožene stranke iz pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 10. 2005, s katero se je tožena stranka zavezala, da bo v primeru odpoklica tožnice s funkcije poslovodje družbe S. GmbH in razrešitve njenega delovnega razmerja, tožnico zaposlila pod pogoji, pod katerimi je bila zaposlena pred podpisom te pogodbe in sicer v polni višini in obsegu. Tožena stranka svoje obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 10. 2005 očitno ni želela spoštovati in je v nasprotju s to obveznostjo tožnici plasirala odpoved stare pogodbe s ponudbo nove, kar kaže na nezakonitost odpovednega razloga. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo z dopolnitvijo vred zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dne 24. 8. 2009 vložila dopolnitev pritožbe, ki pa je pritožbeno sodišče ni upoštevalo, saj je bila vložena po izteku pritožbenega roka.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožba sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo ali pa jih je uporabilo zmotno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče predvsem preizkusilo, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Z navedbo, da je sodišče prve stopnje odločilo na podlagi nedovoljene spremembe tožbe pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 185. člena ZPP. Slednji določa, da je za spremembo tožbe, ki je bila že vročena toženi stranki, potrebna privolitev tožene stranke, da pa sodišče lahko dovoli spremembo, čeprav se tožena stranka temu upira, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Vendar pa gre v tej zadevi za spor o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja, zato je potrebno upoštevati tudi določbo četrtega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004) o tem, da delavec v tovrstnih sporih lahko spremeni tožbo glede zahtevka do konca glavne obravnave brez privolitve tožene stranke. Navedeno pomeni, da sodišču prve stopnje ni bilo potrebno izdati posebnega sklepa o dovolitvi spremembe tožbe, čeprav se je tožena stranka spremembi upirala.

Z navedbo, da je sodišče prve stopnje odločitev oprlo na dokaze in navedbe, ki so bili predloženi prepozno, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 286. člena ZPP. Vendar pa je tožnica vsa dokazila (priloge A/1 do A/24), ki so pomembna za ugotovitev odločilnih dejstev predložila do prvega naroka za glavno obravnavo, enako velja tudi za navedbe o odločilnih dejstvih, zato smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ni podana.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno in popolno ugotovilo dejstva, ki so ob pravilni uporabi materialnega prava odločilna v tem sporu. Ta dejstva pa so naslednja: - tožnica je na podlagi odpovedane pogodbe o zaposlitvi opravljala delo regionalnega managerja za območja Avstrije, to delo pa se je nanašalo le na družbo S. GmbH - nad hčerinsko družbo S. GmbH, je bil 18. 1. 2008 s sklepom Gospodarskega sodišča na ... uveden stečajni postopek, - tožena stranka je tožnici 4. 2. 2008 podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov s ponudbo nove pogodbe, pri čemer je kot razlog za odpoved navedlo uvedbo stečajnega postopka nad družbo S. GmbH, - tožnica je ponudbo tožene stranke sprejela in dne 22. 2. 2008 podpisala novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto strokovnega sodelavca I v PE C. za polni delovni čas.

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je ob pravilni uporabi materialnega prava tožničin zahtevek potrebno zavrniti. V skladu s tretjim odstavkom 90. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007) je v primeru, ko delavec podpiše novo pogodbo o zaposlitvi, sodno varstvo omejeno le na presojo utemeljenosti odpovednega razloga, ne pa tudi na presojo morebitnih drugih nezakonitosti v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kamor sodi tudi presoja rokov za odpoved. Uvedba stečaja nad hčerinsko družbo je prav gotovo poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je bila sklenjena izključno zaradi opravljanja dela v zvezi s to hčerinsko družbo. Nenazadnje to ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, ko navaja, da uvedba stečajnega postopka nad hčerinsko družbo lahko predstavlja utemeljen poslovni razlog za odpoved tožničine pogodbe o zaposlitvi. S stečajem družbe S. GmbH je prenehala potreba po opravljanju dela tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 2. 2004, dopolnjene z aneksom z dne 7. 10. 2005, zato je podan poslovni razlog za odpoved v smislu določbe 1. alineje 1. odstavka 88. člena ZDR. Ta določa, da je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca s strani delodajalca prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih in podobnih razlogov na strani delodajalca.

Celo v primeru, če obseg sodnega varstva ne bi bil omejen le na presojo utemeljenosti odpovednega razloga, sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava ne bi moglo šteti, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove nezakonita zaradi poteka prekluzivnega šestmesečnega roka iz 6. odstavka 88. člena ZDR. Rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto regionalnega managerja je začel teči z dnem uvedbe stečajnega postopka zoper družbo S. GmbH, odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi pa je bila podana 4. 2. 2008. Tudi v primeru, če bi tožena stranka tožnici pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto regionalne managerke lahko odpovedala že zaradi tožničine razrešitve s funkcije poslovodje družbe S. GmbH to ne spremeni dejstva, da je s stečajem te družbe nastal nov razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi in da je tožena stranka odpoved podala pred potekom šestih mesecev od nastanka tega novega razloga.

Sicer pa je zaključek sodišča prve stopnje o tem, da je poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto regionalnega managerja nastal že z razrešitvijo tožnice s funkcije prokuristke družbe S. GmbH povsem neprepričljiv, še zlasti glede na to, da je delo regionalnega managerja tudi po razrešitvi tožnice s funkcije poslovodje opravljal drug delavec tožene stranke.

Tožnica sicer ves čas uveljavlja, da naj bi bila ponujena pogodba o zaposlitvi neustrezna, ker naj bi se tožena stranka v pogodbi o zaposlitvi za funkcijo poslovodenja v hčerinski družbi zavezala, da bo tožnico v primeru razrešitve in prenehanja delovnega razmerja v Avstriji, ponovno zaposlila pod pogoji, pod katerimi je bila zaposlena pred podpisom pogodbe o zaposlitvi v hčerinski družbi in sicer v polni višini in obsegu. Obenem je tožničine navedbe možno razumeti tako, da je ta pogodbena obveznost eden od temeljev njenega odškodninskega zahtevka. Na koncu pogodbe o zaposlitvi s poslovodjo družbe S. GmbH je zapisana enostranska izjava tožene stranke, s katero se ta obvezuje, da bo v primeru odpoklica tožnice s funkcije poslovodje družbe S. GmbH in razrešitve njenega delovnega razmerja, tožnico zaposlila pod pogoji, po katerimi je bila zaposlena pred podpisom te pogodbe o zaposlitvi in sicer v polni višini in obsegu. Pred podpisom te pogodbe pa je bila tožnica na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 2. 2004 za polni delovni čas zaposlena na delovnem mestu regionalnega managerja za območje Avstrije z zadolžitvijo in pooblastili prokurista v odvisni družbi. Navedeno pomeni, da bi tožena stranka na podlagi te enostranske izjave volje s tožnico morala skleniti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto regionalnega managerja za območje Avstrije z zadolžitvijo in pooblastila prokurista odvisni družbi S. GmbH na .... Vendar je ta obveznosti s stečajem družbe S. GmbH ugasnila zaradi nemožnosti izpolnitve v smislu določbe prvega odstavka 116. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001, 40/2007), saj je obstoj delovnega mesta poslovnega managerja za Avstrijo vezan na obstoj družbe S. GmbH.

Glede na to, da je bil podan utemeljen (zakonit) razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in da je tožnica podpisala ob odpovedi ponujeno novo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za ustrezno delovno mesto, je bilo ob pravilni uporabi materialnega prava potrebno zavrniti tožničin zahtevek za ugotovitev neutemeljenosti odpovednega razloga. Posledično pa je tudi neutemeljen tožničin zahtevek za plačilo odškodnine zaradi neutemeljene odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek za ugotovitev neutemeljenosti odpovednega razloga ter za plačilo odškodnine v znesku 20.998,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 3. 2009 dalje. Odločitev o stroških postopka, ki jih je v skladu z izpodbijano sodbo tožena stranka dolžna povrniti tožnici, pa je spremenilo tako, da tožnica sama krije svoje stroške postopka, saj je z zahtevkom propadla.

Pač pa je tožena stranka neutemeljeno izpodbijala 4. točko izreka izpodbijane sodbe, s katero je sodišče prve stopnje odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka. Tožena stranka je sedaj sicer res uspela v tem sporu, vendar kljub temu ni upravičena do povrnitve stroškov postopka, saj peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004) določa, da v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške postopka, ne glede na njegov izid. Tožena stranka je sicer uveljavljala, da gre v tej zadevi za odškodninski spor in ne spor o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, vendar je to stališče zmotno. Tožnica je izpodbijala odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato je tudi s tem povezan odškodninski zahtevek še vedno potrebno obravnavati kot spor o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo v preostalem (to je glede 4. točke izreka izpodbijane sodbe) zavrnilo in v tem delu potrdilo izpodbijano sodbo.

Tožena stranka je s pritožbo sicer uspela, vendar je pritožbeno sodišče na podlagi že citirane določbe petega odstavka 41. člena ZDSS-1 odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.