Jedro

Tožena stranka tožniku ni mogla veljavno odrejati dela v nasprotju z obstoječim dogovorom, da delo opravlja le v dopoldanskem delovnem času, oziroma tožnik takih odredb tožene stranke ni bil dolžan upoštevati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je 23. 7. 2010 tožniku redno odpovedala pogodbi o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Očitala mu je, da ni upošteval razporeda delovnega časa, določenega s strani vodje poslovalnice, in je v dneh 18. 6. 2010, 23. 6. 2010 in 30. 6. 2010 prišel na delo ob 8.00 uri, namesto ob 13.20 uri, da je v teh dneh 30-minutni odmor med delom izkoristil med 11.30 in 12.00 uro, čeprav to ni dovoljeno, in da svojega popoldanskega dela med 13.20 in 17.20 uro ni opravil. 2. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita in da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki ni zakonito prenehalo, marveč še traja. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, mu priznati vse pravice in obveznosti iz delovnega razmerja ter mu obračunati bruto plačo, od bruto zneskov odvesti vse prispevke in davke, tožniku pa izplačati neto zneske plač, skupaj z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje.

4. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka (1. točka prvega odstavka 370. člena v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Navaja, da sta se nižji sodišči brez pravne podlage postavili na stališče, da bi morali stranki v pogodbi o zaposlitvi natančno določiti tudi časovne okvire, v katerih naj bi tožnik opravljal svojo dnevno delovno obveznost. Tožena stranka je kljub temu, da tega ni bila dolžna storiti, tožniku v podpis ponudila aneks pogodbe o zaposlitvi, s katerim je določila tudi časovne okvire, v katerih bi tožnik opravljal svojo dnevno delovno obveznost, vendar pa tožnik iz povsem neupravičenih razlogov tega aneksa ni želel podpisati. V kolikor bi želel tožnik delati le v dopoldanskem času, bi morali stranki to v pogodbi o zaposlitvi izrecno določiti, vendar je takšen dogovor odvisen od volje obeh pogodbenih strank. S pogodbo o zaposlitvi se stranki nista dogovorili, da bo opravljal tožnik svoje delo le v dopoldanskem času. Tožena stranka je imela tako tožniku pravico odrediti, da ob sredah in petkih svoje delo opravlja v popoldanskem času (to je od 13.20 do 17.20 ure). Povsem brezpredmetno je torej, da je bilo sprva tožniku (do)puščeno, da opravlja delo le v dopoldanskem času. Tožena stranka sicer pritrjuje stališču nižjih sodišč, da je smisel dela s krajšim delovnim časom od polnega zaradi starševskega varstva v tem, da se delavcu omogoči lažje združevanje delovne obveznosti s starševsko obveznostjo, zaradi katere delavec pravzaprav dela s krajšim delovnim časom, vendar pa pri tem pripominja, da upravičenja delavca, da dela s krajšim delovnim časom od polnega, ni dopustno razlagati tako, da se s tem posega v upravičenja delodajalca, ki jih ima le-ta po zakonu in po kolektivnih pogodbah. Tožnik je imel pravico zaradi lažjega usklajevanja družinskega in poklicnega življenja predlagati drugačno razporeditev delovnega časa, vendar pa Zakon o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR) delodajalcu ne nalaga, da mora takšnemu predlogu delavca brezpogojno slediti. Delodajalec je glede na upoštevanje potreb delovnega procesa dolžan zgolj pretehtati, ali delavčevi želji lahko ugodi. Delodajalec tako delavčevemu predlogu ni dolžan slediti, v kolikor mu delovni proces tega ne dopušča. Tožena stranka je tožniku pisno obrazložila, zakaj njegovemu predlogu, da bi delo opravljal le v dopoldanskem času, ne more ugoditi. Sodišče je ugotovilo, da so pri toženi stranki dejansko obstajale okoliščine, zaradi katerih je delodajalec upravičen zavrniti delavčev predlog po drugačni razporeditvi delovnega časa v smislu tretjega odstavka 147. člena ZDR, vendar je obenem napačno tolmačilo določila tretjega odstavka 93. člena panožne kolektivne pogodbe, da bi morali biti časovni okviri, v katerih delavci opravijo svojo dnevno delovno obveznost, določeni že v pogodbi o zaposlitvi. Sodišči druge in prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava tudi dejanskega stanja nista ugotovili pravilno, to je popolno, saj sploh nista (v zadostni meri) preiskali, ali je tožnik dejansko imel težave z usklajevanjem poklicnega in družinskega življenja, pri čemer gre za odločilno dejstvo v zadevi. Sodišči bi morali za ugotavljanje tega dejstva izvesti še druge predlagane dokaze. Napačne so tudi ugotovitve sodišča, da naj bi tožnik v kritičnih dneh svoje delo opravil. Tožnik je v kritičnih dneh na delo prišel le v dopoldanskem času, pri čemer ga je morala tožena stranka s pomočjo varnostne službe na silo odstraniti iz poslovalnice, v kateri je bil sicer dolžan svoje delo opravljati. Tožnik torej svojega dela v kritičnih dneh, niti v dopoldanskem niti v popoldanskem času ni opravil in navodil tožene stranke v zvezi z razporeditvijo delovnega časa ni upošteval. Nadalje tožena stranka navaja, da je sodišče druge stopnje neutemeljeno zavrnilo očitke o tem, da je tožnik neustrezno koristil pripadajoči odmor med delovnim časom, izpodbijana sodba pa se v tem delu tudi ne da preizkusiti. Tudi če je med pravdnima strankama kdaj dejansko obstajal dogovor o koriščenju odmora za malico ob začetku oziroma koncu delovnega časa, je evidentno, da ga po izdaji pisnega opozorila v smislu prvega odstavka 83. člena ZDR, ni bilo več. Najkasneje takrat (16. 6. 2010) je bil tožnik seznanjen, da tega ne sme več početi, pa je kljub temu nadaljeval s koriščenjem odmora ob začetku oziroma koncu delovnega časa. Tožena stranka še pojasnjuje, da je odnos med pravdnima strankama povsem porušen. V kolikor revizijsko sodišče ne bi sledilo njeni reviziji, tožena stranka predlaga sodno razvezo delovnega razmerja na podlagi drugega odstavka 118. člena ZDR.

5. Tožnik v odgovoru na revizijo prereka revizijske navedbe in predlaga njeno zavrnitev.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

8. Tožena stranka kot revizijski razlog izrecno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar neutemeljeno, saj nista formalno pomanjkljivi niti izpodbijana sodba niti sodba sodišča prve stopnje. Slednja ima razloge o odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti, iz obrazložitve pa jasno izhajajo razlogi za odločitev, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Tudi iz izpodbijane sodbe jasno izhaja, da se je sodišče druge stopnje s pritožbenimi ugovori tožene stranke seznanilo in jih tudi obravnavalo.

9. Tožnik je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, zaradi izvrševanja pravice do krajšega delovnega časa zaradi starševstva po 48. členu Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (v nadaljevanju ZSDP) pa je s toženo stranko sklenil novo pogodbo o zaposlitvi. V njej je bilo dogovorjeno, da tožnik od 3. 4. 2008 do 26. 8. 2010 dela s krajšim delovnim časom, da tedenski delovni čas delavca znaša 20 ur, da je tedenski delovni čas razporejen na najmanj pet delovnih dni, da tožnik dela v premičnem delovnem času in da podrobnejša določila o dnevnem, tedenskem, mesečnem in letnem delovnem času vsebujejo kolektivna pogodba dejavnosti, panožna kolektivna pogodba in pravilnik o delovnem času pri toženi stranki.

10. Držijo revizijske navedbe, da se s pisno pogodbo o zaposlitvi stranki nista dogovorili, da bo tožnik svoje delo opravljal le v dopoldanskem času, vendar pa je, kot izhaja iz dejanskih zaključkov izpodbijane sodbe, med njima o tem obstajal ustni dogovor. Ker sočasni ustni dogovori o stranskih točkah pogodbe o zaposlitvi veljajo in zavezujejo enako kot sama pogodba o zaposlitvi, tožena stranka tega dogovora ni mogla kar enostransko spremeniti, ko ji ni več ustrezal. S tem, ko je s tožnikom poskušala doseči spremembo tega dogovora v smislu določb 47. člena ZDR, je tožena stranka ravnala pravilno, vendar pa pri tem ni bila uspešna, saj je tožnik podpis ponujenega aneksa k pogodbi o zaposlitvi iz razloga, da zaradi usklajevanja poklicnega in družinskega življenja dela v popoldanskem času ne more opravljati, odklonil. To dejstvo tožene stranke ni upravičevalo do enostranskega spreminjanja obstoječega dogovora. V kolikor ni imela več potrebe po opravljanju tožnikovega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na njeni strani, bi mu lahko podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe pod spremenjenimi pogoji v smislu določb 88. člena ZDR. Ni pa mogla tožena stranka tožniku veljavno odrejati dela v nasprotju z obstoječim dogovorom, da delo opravlja le v dopoldanskem delovnem času, oziroma tožnik takih odredb tožene stranke ni bil dolžan upoštevati.

11. Iz revizijskih navedb izhaja, da se tožena stranka z dejanskim zaključkom glede obstoja dogovora med strankama pogodbe o zaposlitvi, da tožnik delo opravlja le v dopoldanskem delovnem času, sicer ne strinja, vendar pa, kot je bilo že poudarjeno, nasprotovanje ugotovljenemu dejanskemu stanju ni dovoljen revizijski razlog. Ker tožena stranka v zvezi s tem dejanskim zaključkom sodišča ne uveljavlja bistvenih kršitev določb postopka, je revizijsko sodišče glede na že omenjeno določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP nanj vezano. Ob takšnem dejanskem zaključku tudi ni bilo treba ugotavljati, ali je tožnik dejansko imel težave z usklajevanjem poklicnega in družinskega življenja, za kar se v reviziji zavzema tožena stranka, saj to ne predstavlja odločilnega dejstva v zadevi. Posledično so neutemeljene revizijske navedbe tožene stranke o tem, da bi moralo sodišče za ugotovitev tega dejstva, izvesti še druge predlagane dokaze.

12. Neutemeljene so tudi revizijske navedbe v zvezi z drugim očitkom v izpodbijani odpovedi (da je tožnik neustrezno koristil pripadajoči odmor za malico med delovnim časom), saj iz dejanskih zaključkov izpodbijane sodbe, ki temeljijo tudi na izpovedbi vodje poslovalnice tožene stranke, v kateri je delal tožnik, izhaja, da je tožnik ta odmor koristil v skladu z dogovorom s toženo stranko in da to za toženo stranko niti ni predstavljalo problema. Očitno je torej, da je tožena stranka tožniku pogodbo o zaposlitvi odpovedala predvsem zaradi neupoštevanja razporeda delovnega časa, določenega s strani vodje poslovalnice, oziroma ker svojega popoldanskega dela med 13.20 in 17.20 uro v kritičnih dneh ni opravil, medtem ko druga v izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitana kršitev pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja za toženo stranko ni bila tako resna, da bi (tudi v primeru, da bi bila utemeljena), onemogočala nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

13. Zaradi omejenosti revizijskega preizkusa ni mogoče slediti predlogu za sodno razvezo delovnega razmerja na podlagi drugega odstavka 118. člena ZDR, ki ga tožena stranka ponovno podaja v reviziji. Ta predlog tožene stranke sta obravnavali že sodišči druge in prve stopnje in se o njem tudi izrekli, tožena stranka pa v zvezi s tem ne uveljavlja revizijskih razlogov.

14. Glede na navedeno zatrjevani revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Ker navedbe v odgovoru na revizijo niso prispevale ničesar bistvenega za odločitev, tožnik glede na določbo prvega odstavka 155. člena ZPP krije sam svoje stroške revizijskega postopka.