Jedro

Tožena stranka bi morala tožniku, ki je delal s krajšim delovnim časom od polnega zaradi starševstva, določiti razpored delovnega časa že v pogodbi o zaposlitvi. Tega vse do ponudbe aneksa k pogodbi o zaposlitvi ni storila, se je pa s tožnikom dogovorila, da bo ta delo opravljal le v dopoldanskem času. Glede na takšen dogovor ni utemeljeno določila razporeda delovnega časa, tako da bi moral tožnik delo opravljati popoldne. Četudi se popoldne na delo ni zglasil (ampak je prišel v dopoldanskem času), tožnik s tem ni kršil obveznosti iz delovnega razmerja, zato mu tožena stranka ni utemeljeno odpovedala odpovedala pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 23. 7. 2010 ni zakonita (I. točka izreka). Delovno razmerje tožnika pri toženi stranki ni zakonito prenehalo, marveč še traja (II. točka izreka). V III. točki izreka je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, mu priznati vse pravice in obveznosti iz delovnega razmerja ter mu obračunati bruto plačo, od bruto zneskov odvesti vse prispevke in davke, tožniku pa izplačati neto zneske plač, skupaj z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi od posameznega mesečnega zneska od vsakega 18. v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 920,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo (IV. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da v celoti ugodi pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožnika oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Ker je tožnik izpolnjeval pogoje določene v 48. členu Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih in je toženi stranki predlagal, da bi za obdobje od 3. 4. 2008 do 26. 8. 2010 sklenili pogodbo o zaposlitvi za delo s krajšim delovnim časom od polnega sta stranki dne 14. 4. 2008 sklenili pogodbo o zaposlitvi, s katero sta se sporazumno dogovorili, da bo tožnik dela in naloge iz delokroga delovnega mesta osebni bančnik I. - PDM na njegovo željo opravljal z 20 urnim tedenskim delovnim časom. Ob podpisu pogodbe o zaposlitvi sta stranki dogovorili tudi premični delovni čas. Za tožnika je to pomenilo, da si lahko v času od 8.00 do 8.20 ure, od 12.00 in 12.15 ure in v času od 17.10 do 18.00 ure sam določa prihod na delo oziroma odhod z dela. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da bi morali stranki v pogodbi o zaposlitvi dogovoriti tudi časovne okvire, v katerih naj bi tožnik opravljal svojo dnevno delovno obveznost. Po prepričanju tožene stranke je takšno stališče zgrešeno, saj zanj ni ustrezne pravne podlage. Poudarja, da je kljub temu tožniku v podpis ponudila aneks pogodbe o zaposlitvi, s katerim je določila tudi časovne okvire, v katerih bi tožnik opravljal svojo dnevno delovno obveznost, vendar pa tožnik iz povsem neupravičenih razlogov tega aneksa ni želel podpisati. Tožena stranka je s Pravilnikom delovni čas v poslovalnici, kjer je delal tožnik določila od 8.30 do 12.00 ure in od 14.00 do 17.00 ure. Znotraj teh časovnih okvirov je bila za odrejanje delovnega časa tožnika skladno s 96. členom Pravilnika pooblaščena vodja poslovalnice A.A.. V kolikor bi želel tožnik delati le v dopoldanskem času, bi morali stranki to v pogodbi o zaposlitvi izrecno določiti, vendar je glede na vse navedeno takšen dogovor odvisen od volje obeh pogodbenih strank. S pogodbo o zaposlitvi stranki nista dogovorili, da bo opravljal tožnik svoje delo le v dopoldanskem času. Tožena stranka oziroma v njenem imenu A.A. je imela tako tožniku pravico odrediti, da ob sredah in petkih svoje delo opravlja v popoldanskem času oziroma od 13.20 do 17.20 ure. Povsem brezpredmetno je torej, da se je sprva tožnik s svojimi nadrejenimi dogovoril, da bo delo opravljal le v dopoldanskem času. Tožena stranka sicer pritrjuje naslovnemu sodišču, da je smisel dela s krajšim delovnim časom od polnega zaradi starševskega varstva v tem, da se delavcu omogoči lažje združevanje delovne obveznosti s starševsko obveznostjo, zaradi katere delavec pravzaprav dela s krajšim delovnim časom, vendar pa pri tem pripominja, da upravičenje delavca, da dela s krajšim delovnim časom od polnega ni dopustno tolmačiti tako, da se s tem posega v upravičenja delodajalca, ki jih ima le-ta po zakonu in po kolektivnih pogodbah. Tožnik je imel pravico zaradi lažjega usklajevanja družinskega in poklicnega življenja predlagati tudi drugačno razporeditev delovnega časa, vendar pa delodajalca ne obvezuje, da mora takšnemu predlogu delavca brezpogojno slediti. Delodajalec je glede na upoštevanje potreb delovnega procesa dolžan zgolj pretehtati, ali delavčevi želji lahko ugodi. Delodajalec tako delavčevemu predlogu ni dolžan slediti, v kolikor mu delovni proces tega ne dopušča. Tožena stranka je tožniku pisno obrazložila, zakaj njegovemu predlogu, da bi delo opravljal le v dopoldanskem času ne more ugoditi. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da so pri toženi stranki dejansko obstajale okoliščine, zaradi katerih je delodajalec upravičen zavrniti delavčev predlog po drugačni razporeditvi delovnega časa v smislu tretjega odstavka 147. člena ZDR (vendar je obenem napačno tolmačilo določila tretjega odstavka 93. člena Panožne kolektivne pogodbe, da bi morali biti časovni okviri, v katerih delavci opravijo svojo dnevno delovno obveznost, v konkretnem primeru, določeni že v pogodbi o zaposlitvi). Sodišče prve stopnje tudi dejanskega stanja ni ugotovilo pravilno oziroma ga je ugotovilo zmotno. Postavilo se je na stališče, da je imel tožnik zato, ker je moral dvakrat na teden delo opravljati v popoldanskem času težave pri vzgoji in varstvu svojih otrok. Prepričana je, da temu dejansko ni bilo tako. Sodišče je nepravilno ugotovilo, da naj bi soproga tožnika večino časa delala popoldan, zaradi česar naj bi bilo varstvo in vzgoja otrok v popoldanskem času dejansko ves čas na plečih tožnika. Pri tem pa celo v izpovedi tožnika ni osnove za sprejem takšnega zaključka. Tožnik je izpovedal, da naj bi soproga popoldan delala le ob ponedeljkih, da naj bi dežurala enkrat mesečno in sicer ob petkih, medtem ko naj bi sem ter tja tudi koga nadomeščala. Tožena stranka je prerekala navedbe tožnika, da naj bi soproga več ali manj delala v popoldanskem času in tudi predlagala izvedbo dokazov z opravo poizvedb o tem, kdaj je delala soproga tožnika oziroma ali bi svoj delovni čas lahko spremenila, pri čemer se temu dokaznemu predlogu v ponovljenem postopku pridružil tudi tožnik. Sodišče tega dokaza ni izvedlo, zato je ostalo dejansko stanje v zvezi s tem neraziskano. Ravnanje tožnika pri samovoljnem določevanju delovnega časa je prisililo toženo stranko, da je morala tožnika večkrat na silo s pomočjo varnostnikov odstraniti iz delovnega mesta, na katerem je takrat delal delavec, ki je bil po razporedu delovnega časa planiran za delo in to pred očmi obiskovalcev poslovne enote, kar vsekakor ni vplivalo pozitivno na poslovanje te poslovne enote. Neutemeljeno je sodišče prve stopnje tudi zavrnilo očitke, da je tožnik neustrezno koristil pripadajoči odmor med delovnim časom. Na podlagi 90. člena panožne kolektivne pogodbe, se šteje za delo v deljenem delovnem času delo, ki ga delavec opravlja s prekinitvijo med dvema deloma dnevnega delovnega časa, prekinitev pa traja več kot eno uro. Dnevni odmor se obvezno koristi v času med obema deloma dnevne delovne obveznosti, vendar se odmor ne všteva v čas prekinitve dela, pač pa skupaj s prekinitvijo predstavlja čas, ko delavec med obema deloma dnevne delovne obveznosti ne dela. Tožnik je v spornem obdobju delal le dopoldne ali popoldne, zato ni mogoče govoriti o deljenem delovnem času in ne uporabljati določil panožne kolektivne pogodbe, ki veljajo za tak delovni čas. Sodišče je tako povsem napačno oprlo svojo odločitev na določilo 90. člena panožne kolektivne pogodbe in zmotno ugotovilo, da bi morala tožena stranka tožniku omogočiti da odmor med delom koristi pred koncem delovnega časa oziroma, da mu omogoči delo brez prekinitve delovnega časa. Odmor ne predstavlja prekinitve delovnega časa, saj se je v skladu z določilom ZDR všteva v delovni čas. Ker je tožena stranka tožniku delo odrejala le v času do prekinitve delovnega časa oziroma zgolj v času po tej prekinitvi, določilo 90. člena panožne kolektivne pogodbe ne pride v poštev. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno zaključilo, da se je tožena stranka strinjala s tem, da namesto odmora tožnik odhaja pol ure prej z dela. Tudi če se kdaj je, pa je tožnika večkrat pisno opozorila, da takšno ravnanje ne sprejema in najmanj takrat, ko je tožnik tozadevno prejel prvo opozorilo (16. 6. 2010) je bil seznanjen, da tega ne sme več početi. Napačne so tudi ugotovitve sodišča, da naj bi tožnik v kritičnih dneh svoje delo opravil. Tožnik je prekršil svoje pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnik je v kritičnih dneh na delo prišel le v dopoldanskem času, pri čemer ga je morala tožena stranka s pomočjo varnostne službe na silo odstraniti iz poslovalnice, v kateri je bil sicer tožnik dolžan svoje delo opravljati. Tožnik torej svojega dela v kritičnih dneh, niti v dopoldanskem niti v popoldanskem času ni opravil in navodil tožene stranke v zvezi z razporeditvijo delovnega časa oziroma v zvezi s koriščenjem odmora med delom ni upošteval. Tožena stranka še predlaga, da v kolikor pritožbeno sodišče ne bo sledilo njeni pritožbi, predlaga, da na podlagi drugega odstavka 118. člena ZDR razveže delovno razmerje med pravdnima strankama in tožniku prizna pravice, ki mu skladno s 118. členom ZDR gredo. Odnos med pravdnima strankama je namreč povsem porušen. Tožena stranka je že v dosedanjem postopku predlagala, da sodišče delovno razmerje med pravdnima strankama razveže, v kolikor bi ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik se takšnemu predlogu ni upiral. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbo tožene stranke v celoti zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Prereka pritožbene navedbe ter še dodaja, da je namen koriščenja pravic iz naslova starševskega varstva za tožečo stranko bil lahko dosežen le, če je opravljal delo v dopoldanskem času, česar se je dobro zavedala tudi tožena stranka. Glede predloga, naj sodišče razveže delovno razmerje na podlagi drugega odstavka 118. člena ZDR tožnik navaja, da je že tekom postopka navedel, da s tem ne soglaša, zaradi česar bi sodna razveza brez njegovega soglasja pomenila izničenje pravnega varstva, ki ga kot delovni invalid III. kategorije ima po 116. členu ZDR.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že odločalo in s sklepom opr. št. Pdp 20/2012 z dne 24. 2. 2012 pritožbi ugodilo, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka na katere pazi po uradni dolžnosti in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi je urejena v 88. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji). Za krivdni razlog po tretji alineji prvega odstavka 88. člena ZDR gre, če delavec krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Odpoved iz tega razloga je zakonita le, če delodajalec delavca predhodno pisno opozori na izpolnjevanje obveznosti in na možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve, kot je določeno v prvem odstavku 83. člena ZDR.

V konkretnem primeru je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, od 3. 4. 2008 do 26. 8. 2010 z 20 urnim delovnim časom zaradi izvrševanja pravice do krajšega delovnega časa zaradi starševstva po 48. členu Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP, Ur. l. RS, št. 97/2001 in naslednji). Tožnik je sklenil s toženo stranko novo pogodbo o zaposlitvi, v kateri je določeno opredeljeno obdobje, v katerem bo delavec delal s krajšim delovnim časom. V 6. členu pogodbe o zaposlitvi je določeno, da delavec dela v premičnem delovnem času. Po Pravilniku o delovnem času v A. je premični delovni čas časovni razpon, v katerem lahko delavec sam določa svoj prehod na oziroma odhod z dela. Namen je določen v 24. členu, ki določa, da delavci s premičnim delovnim časom lažje usklajujejo privatno življenje s službenim časom. Tožniku je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz krivdnega razloga zato, ker ni upošteval razporeda delovnega časa, določenega s strani vodje poslovalnice in je v dneh 18. 6. 2010 , 23. 6. 2010 in 30. 6. 2010 prišel na delo ob 8.00 uri, namesto ob 13.20. uri in ker je v teh dneh 30 minutni odmor med delom izkoristil med 11.30 in 12.00 uro, čeprav to ni dovoljeno in svojega popoldanskega dela med 13.20 in 17.20. uro ni opravil. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku iz krivdnih razlogov neutemeljena, ker razlog odpovedi ni utemeljen niti ni onemogočal nadaljevanje delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je sklenjena pogodba o zaposlitvi z dne 14. 4. 2008 o skrajšanem delovnem času predstavljala soglasje volj. Pravilna je tudi ugotovitev, da so vprašanja v zvezi z obratovalnim oziroma poslovnim časom poslovna odločitev delodajalca, ki določi delovni čas ob upoštevanju zakonskih omejitev in ureditve v kolektivnih pogodbah. Delavci so vezani na razpored delovnega časa. V primeru, ko ima delavec pravico, da dela s krajšim delovnim časom, pa je potrebno upoštevati, kakšen je namen take pravice t.j., da se delavcu omogoči lažje združevanje delovne obveznosti s starševsko obveznostjo.

Po določbi 3.odstavka 93. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti bank in hranilnic (Ur.list RS, št. 81/2004 – v nadaljevanju kolektivna pogodba) delodajalec v celoti upošteva predlog delavca po delu s krajšim delovnim časom. Delavec in delodajalec skleneta novo pogodbo, v kateri je določen začetek in konec dela s krajšim delovnim časom, dnevni in tedenski delovni čas oziroma tedenska razporeditev delovnega časa. Glede na citirano določbo kolektivne pogodbe bi morala tožena stranka že v pogodbi o zaposlitvi za delo s krajšim delovnim časom zaradi starševstva določiti razpored delovnega časa. Tega vse do ponudbe aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 16. 3. 2010 ni storila, obstajal pa je dogovor (ki je veljal do septembra 2009, ko je vodja poslovalnice začela tožniku odrejati dvakrat tedensko delo v popoldanskem času), da tožnik delo opravlja le v dopoldanskem delovnem času. Tožnik je odklonil podpis aneksa iz razloga, da zaradi usklajevanja poklicnega in družinskega življenja dela v popoldanskem času ne more opravljati. Tožena stranka zato ni imela podlage, da tožniku določi delovni čas po razporedu, določenem v aneksu. Tožena stranka v pogodbi o zaposlitvi ni določila tedenske razporeditve delovnega časa v skladu s 3. odstavkom 93. člena kolektivne pogodbe, to je storila šele naknadno z aneksom. V pogodbi o zaposlitvi sta stranki določili, da bo tožnik delal krajši delovni čas zaradi starševstva z 20 urnim delovnim časom tedensko, ki je razdeljen na najmanj pet delovnih dni, delovni čas pa je „premični“, kar po Pravilniku o delovnem času pomeni delovni čas, v okviru katerega lahko delavec sam določa svoj prihod na oziroma odhod z dela. Če delavec v času trajanja delovnega razmerja zaradi potreb usklajevanja družinskega in poklicnega življenja predlaga drugačno razporeditev delovnega čas, mora delodajalec, upoštevaje potrebe delovnega procesa, pisno utemeljiti svojo odločitev (3. odstavek 147. člena ZDR). Zakon glede na naravo dela prepušča delodajalcu določanje obratovalnega oziroma poslovnega časa. Vprašanja v zvezi s tem so poslovna odločitev delodajalca, zato jih ZDR ne ureja. Vendar pa mora biti delavec s tem predhodno seznanjen in kot pogodbena stranka mora ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi s tem tudi soglašati. To velja tudi za delavce s skrajšanim delovnim časom. Razporeditev delovnega časa je odvisna od organizacije dela, ki je povezana s potrebami dela oziroma z zahtevami delovnega procesa, vendar mora biti razpored delovnega časa določen v pogodbi o zaposlitvi. Pritožba zato neutemeljeno uveljavlja, da stranki nista v pogodbi o zaposlitvi dogovorili, da tožnik opravlja svoje delo le v dopoldanskem času. Dejstvo je, da je obstajalo soglasje o opravljanju dela v dopoldanskem času in je torej tožnik opravljal delo v času, ki je bilo veljavno določeno za izvajanje dela, tega pa tožena stranka ne more enostransko spremeniti. Zato so tudi neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker ni zaslišalo žene tožnika v zvezi z njenim delovnim časom oziroma razporeditvijo delovnega časa.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno odločilo, da so neutemeljeni očitki v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da je neustrezno koristil pripadajoči odmor med delovnim časom. Zakaj je sodišče prve stopnje sprejelo tako dokazno oceno je tudi utemeljilo in sicer je izhajalo iz izpovedi tožnika, da je odmor koristil v skladu z dogovorom s toženo stranko. Iz izpovedi priče vodje poslovalnice A.A. izhaja, da malica ni bila problem ter da je tožnik koristil odmor za malico ob koncu ali ob začetku delovnega časa. Priča je sicer v ponovljenem postopku izpovedala, da je bila tožniku izdana odločba, da mora koristiti odmor med 9.00 in 9.30 uro, ko je začel delati s skrajšanim delovnim časom , vendar tožena stranka te odločbe sodišču ni predložila. Kolektivna pogodba je v 90. členu določala, da se delavcu, ki dela s krajšim delovnim časom od polnega na delovnem mestu, na katerem je uveden deljen delovni čas, omogoči delo brez prekinitve, če je to mogoče. Ta določba velja le za delavce, ki delajo deljen delovni čas, kot pravilno opozarja pritožba. V konkretnem primeru pa je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožena stranka dopuščala, da tožnik koristi odmor za malico ob koncu oziroma začetku delovnega časa vse do prvega opozorila 16. 6. 2010, zato je zaključek sodišča prve stopnje, da ti očitki na predstavljajo razloga zaradi katerega ne bi bilo nemogoče nadaljevati dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, pravilen.

Pri odločanju o sodni razvezi po drugem odstavku 118. člena ZDR mora sodišče presoditi, ali je glede na medsebojne odnose nadaljevanje delovnega razmerja med strankama še mogoče, tudi ne glede na predlog delavca. Pri odločanju o sodni razvezi po drugem odstavku 118. členu ZDR mora sodišče presoditi, ali je glede na medsebojne odnose nadaljevanje delovnega razmerja med strankama še mogoče. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da ni okoliščin in interesov, ki bi utemeljevale nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je odnos med strankama tako porušen, da se tožnik v delovno sredino pri toženi stranki ne more več vrniti.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).