Jedro

Vrhovno sodišče je v zadevi III Ips 51/2015 z dne 22. 11. 2016 odločilo, da v določbi 190. člena ZPP ni najti podlage za stališče relevančne teorije, da je tožnik v primeru odstopa terjatve med pravdo dolžan prilagoditi tožbeni zahtevek tako, da zahteva izpolnitev v korist prevzemnika terjatve in da bi v nasprotnem primeru sodišče moralo tožbeni zahtevek zavrniti. Vrhovno sodišče je odločilo, da odstop terjatve, ki je predmet pravde, med pravdo, ni ovira, da se pravda med istima pravdnima strankama ne dokonča o istem predmetu spora. Tožnik zato ni dolžan prilagoditi tožbenega zahtevka samemu odstopu terjatve. Ker objektivne meja pravnomočnosti takšne sodbe ne obsegajo tudi samega odstopa terjatve, bi toženec lahko ugovor o izpolnitvi terjatve prevzemniku na podlagi obvestila o odstopu lahko uveljavljal v izvršbi.

Tožnik bi v reviziji moral izkazati, da je do odstopa terjatve res prišlo šele med pravdo III P 639/2007 in da o naknadni razvezi pogodbe o odstopu in s tem prenosu terjatve nazaj na B. B., ni bil obveščen. Tega pa tožnik ni izkazal, zato je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 335,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

**Dosedanji postopek**

1. B. B. (toženka) je na podlagi zamudne sodbe Okrajnega sodišča v Mariboru III P 639/2007 z dne 9. 11. 2007 predlagala izvršbo zoper A. A. (tožnika). Okrajno sodišče v Kamniku, je predlogu ugodilo in 8. 7. 2009 izdalo sklep o izvršbi opr. št. I 80/2009. Zoper ta sklep je A. A. vložil ugovor po izteku roka, v katerem je zatrjeval, da je dolg do B. B. prevzemniku terjatve D. v celoti poplačala njegova bivša žena C. C.. Izvršilno sodišče je njegov ugovor zavrnilo, zato je A. A. na podlagi 59. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) vložil tožbo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe.

2. V tožbi je navedel, da je B. B. (toženka) 25. 8. 2006 terjatev odstopila D. v poplačilo, o čemer ga je istega dne tudi obvestila. Navedel je, da sta si z bivšo ženo od B. B. res sposodila zahtevani znesek, da je posojilno pogodbo z B. B. formalno sklenil on, da pa je obveznost povrnitve dolga prevzela njegova bivša žena C. C., ki je s D. v letu 2009 sklenila dogovor o prevzemu dolga in o obročnem odplačevanju in dolg poplačala, kar naj bi bilo razvidno iz potrdila, ki ga je D. izdal dne 6. 10. 2010. 3. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Poudarilo je, da je bil predlog za izvršbo vložen na podlagi pravnomočne sodbe, izdane zoper tožnika, zato niso pravno pomembni ugovori o naknadnem prevzemu dolga s strani njegove bivše žene, ampak bi lahko bili pravno pomembni le ugovori, ki se nanašajo na prenehanje terjatve. Vendar je ocenilo, da tožnik s predloženim potrdilom ni dokazal, da je bivša žena C. C. D. res poravnala prav toženkino terjatev, saj je iz potrdila razvidno, da je imela tudi druge dolgove.

4. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Odločilo je, da je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da ni utemeljen njegov ugovor, da je bivša žena prevzela terjatev. Obrazložilo je, da bi spremembo dolžnika po vložitvi predloga za izvršbo moral tožnik dokazati z javno ali po zakonu overjeno listino ali pravnomočno sodbo (tretji odstavek 24. člena ZIZ), česar pa ni storil. Strinjalo se je, da bi lahko bil utemeljen ugovor, da je terjatev prenehala, ker je bila poplačana. Vendar je ugotovilo, da je do odstopa terjatve D. (25. 8. 2006) in nato do razveze tega odstopa (7. 4. 2007) prišlo že pred izdajo zamudne sodbe z dne 9. 11. 2007 in zato ne moreta biti pravno odločilna za izkaz prehoda terjatve v tem postopku. Opozorilo je, da pa tožnik ni zatrjeval, da je bila terjatev po izdaji zamudne sodbe ponovno prenesena na družbo D. in bi nato s plačilom tej družbi prenehala. Tako je odločilo, da je bila izpolnitev obveznosti s strani C. C. družbi D., tudi če je bila izvedena, nepravilna (280. člen Obligacijskega zakonika, OZ). Zato je ocenilo kot pravno nepomembne pritožbene navedbe v zvezi z zavrnjenimi dokaznimi predlogi in upoštevanjem s strani toženke prepozno predložene listine o razvezi pogodbe o odstopu terjatve.

5. Vrhovno sodišče je zoper odločitev sodišča druge stopnje s sklepom II DoR 217/2020 z dne 31. 7. 2020 tožniku dopustilo revizijo glede presoje pravilnosti materialnopravnega stališča, da terjatev toženke do tožnika s plačilom C. C. družbi D. d. o. o. z dne 6. 1. 2010 ni mogla prenehati.

**Revizija**

6. Na podlagi tega sklepa tožnik vlaga revizijo. Vztraja, da je že zaradi naknadnega prevzema dolga s strani bivše žene prost obveznosti iz posojilnega razmerja. Sicer pa navaja, da o naknadni razvezi pogodbe o odstopu terjatve v poplačilo D. ni bil obveščen in je zato C. C. obveznost do toženke veljavno izpolnila s poplačilom družbi D.. Ta je potrdilo o poplačilu izdala 6. 1. 2010, torej po izdaji izvršilnega naslova. Poudarja, da morebitno oškodovanje toženke s strani D.a ne more iti na njegov račun oziroma na račun njegove bivše žene. Tožnik v reviziji uveljavlja tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka (upoštevanje prepozno predložene izjave o razvezi pogodbe, neutemeljena zavrnitev dokaza z zaslišanjem priče) glede katerih pa revizija ni bila dopuščena. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbi obeh sodišč spremeni tako, da njegovemu tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, naj obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

**Odgovor na revizijo**

7. Sodišče je revizijo vročilo toženki, ki je nanjo odgovorila. Opozarja na ugotovitev sodišča, da je imela C. C. več dolgov in da iz nobene predložene listine ne izhaja, da je poplačala toženkino terjatev. Poudarja, da je bilo upniško-dolžniško razmerje opredeljeno z zamudno sodbo, in je zato pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da bi C. C. lahko izpolnila obveznost družbi D. le, če bi bila terjatev po izdaji te sodbe ponovno prenesena nanjo. Zato predlaga, naj Vrhovno sodišče revizije zavrne kot neutemeljeno.

8. Revizija ni utemeljena.

**O utemeljenosti revizijskih navedb**

9. Pravilnost in zakonitost odločbe sodišča druge stopnje je vselej odvisna od pritožbenih navedb. Sodišče druge stopnje namreč mora odgovoriti na pravno pomembne pritožbene navedbe, poleg tega mora po uradni dolžnosti paziti na nekatere bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na zmotno uporabo materialnega prava (350. člen ZPP).

10. Tožnik je v pritožbi navedel tri razloge za nepravilnost in nezakonitost sodbe sodišča prve stopnje. Prvi razlog naj bi bi materialnopravni: sodišče bi po njegovem mnenju moralo zahtevku za ugotovitev nedopustnosti izvršbe ugoditi, ker je po izdaji zamudne sodbe dolg prevzela njegova bivša žena. Drugi razlog naj bi bila zmotna ocena vsebine potrdila izdanega s strani družbe D. o poplačilu dolga s strani sodišča druge stopnje – tožnik meni, da potrdilo izkazuje plačilo dolga. Tretji razlog naj bi bil kršitev določb pravdnega postopka: ker sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem bivše žene za potrditev dejstva, da je družbi D. poplačala njegov dolg do toženke in ker je sodišče prve stopnje upoštevalo listino o razvezi pogodbe o odstopu terjatve, čeprav jo je toženka predložila prepozno.

11. Tožnik v pritožbi ni ugovarjal, da naj bi do odstopa terjatve prišlo med postopkom III P 639/2007, niti, da ni bil obveščen o naknadni razvezi pogodbe o odstopu terjatve v poplačilo družbi D.. Zato se sodišče druge stopnje do tega vprašanja v izpodbijani odločbi ni opredelilo in tudi ni povzemalo natančnega poteka predhodnega postopka iz katerega bi bilo razvidno, ali to drži. To trditev je postavil prvič v predlogu za dopustitev revizije. Ker pa je v postopku odločanja o predlogu za dopustitev revizije gradivo omejeno, je vzbudil domnevo, da je do odstopa terjatve prišlo šele po vložitvi tožbe s strani B. B., torej med postopkom pred Okrajnim sodiščem v Mariboru III P 639/2007. V tem primeru bi lahko bil pravno pomemben njegov ugovor, da je zato, ker ni bil seznanjen z razvezo odstopa, obveznost veljavno izpolnil prevzemniku terjatve.

12. Vrhovno sodišče je namreč v zadevi III Ips 51/2015 z dne 22. 11. 2016 odločilo, da v določbi 190. člena ZPP ni najti podlage za stališče relevančne teorije, da je tožnik v primeru odstopa terjatve med pravdo dolžan prilagoditi tožbeni zahtevek tako, da zahteva izpolnitev v korist prevzemnika terjatve in da bi v nasprotnem primeru sodišče moralo tožbeni zahtevek zavrniti. Vrhovno sodišče je odločilo, da odstop terjatve, ki je predmet pravde, med pravdo, ni ovira, da se pravda med istima pravdnima strankama ne dokonča o istem predmetu spora. Tožnik zato ni dolžan prilagoditi tožbenega zahtevka samemu odstopu terjatve. Ker objektivne meja pravnomočnosti takšne sodbe ne obsegajo tudi samega odstopa terjatve, bi toženec lahko ugovor o izpolnitvi terjatve prevzemniku na podlagi obvestila o odstopu lahko uveljavljal v izvršbi.

13. Vendar bi moral tožnik v reviziji izkazati, da je do odstopa terjatve res prišlo šele med pravdo III P 639/2007 in da o naknadni razvezi pogodbe o odstopu in s tem prenosu terjatve nazaj na B. B., ni bil obveščen.1 Tega pa tožnik ni izkazal, zato je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo.2 Če do odstopa terjatve ni prišlo med pravdo, je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da je po izdaji zamudne sodbe bodisi on, bodisi zanj njegova bivša žena (271. člen OZ) dolg lahko veljavno izpolnil le B. B. in ne več D.. Glede na to, pa je pravilna tudi odločitev sodišča druge stopnje, da je bilo izvajanje dokazov za potrditev plačila D. nepotrebno.

14. Neutemeljena pa je tudi revizijska navedba tožnika, da je zaradi prevzema dolga s strani bivše žene prost obveznosti. Po 427. členu OZ mora s prevzemom dolga upnik soglašati. Tožnik bi moral že v pravdi pred Okrajnim sodiščem v Mariboru III P 639/2007 izkazati, da je B. B. s prevzemom dolga s strani C. C. soglašala in bi tako lahko dosegel zavrnitev zahtevka. Vendar na tožbo sploh ni odgovoril. Po izdaji zamudne sodbe in po vložitvi predloga za izvršbo pa bi glede na 24. člen ZIZ lahko izkazal spremembo dolžnika le z javno ali po zakonu overjeno listino ali pravnomočno sodbo. To je pravilno obrazložilo že sodišče druge stopnje, v reviziji pa tožnik sploh ne navede razlogov, zakaj naj bi bila utemeljitev sodišča druge stopnje v tem delu napačna.

15. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

16. Odločitev, da tožnica sama krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom o zavrnitvi revizije. Na podlagi navedenih določb in Odvetniške tarife pa mora tožnik toženki povrniti njene stroške odgovora na revizijo v znesku 335,99 EUR (450 točk po tar. št. 18 in 21, po 0,60 EUR, kar znaša 270 EUR, 2 % mat. stroške, kar znaša 5,4 EUR, od obojega pa še 225 DDV, kar znaša 60,589 EUR).

17. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Sodišče druge stopnje je ocenilo, da je šlo za cesijo - odstop terjatve in ne za takoimenovano „inkaso cesijo“ - odstop terjatve v izterjavo. Pri prvi terjatev preide iz premoženja odstopnika v premoženje prevzemnika. Pri drugi pa terjatev ostane v premoženju odstopnika in je tudi odstopnik še vedno aktivno legitimiran za uveljavljanje terjatve. Vendar odstopnik lahko od dolžnika zahteva izpolnitev terjatve le, dokler ta ne izpolni prevzemniku (425. člena OZ). Več Juhart, M., v N. Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, 2. knjiga, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2003, str. 583. 2 Iz spisovne dokumentacije pa izhaja, da je B. B. tožbo z dne 12. 7. 2007 (C1) v postopku III P 639/2007 vložila tako zoper prevzemnika dolga D., s. p. kot dolžnika A. A. in od sodišča zahtevala, naj razsodi, da sta ji nerazdelno dolžna plačati 4.715,41 EUR. Že v tožbi je navedla, da je bila pogodba o odstopu terjatve razvezana z datumom 7. 4. 2007 in da ni mogla izvedeti, koliko natančno je dolžnik medtem D. že plačal, zato je zahtevala vračilo dolga nerazdelno od obeh. To pa pomeni, da je bil tožnik z razvezo pogodbe o odstopu terjatve seznanjen že z vročitvijo te tožbe.