Jedro

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožniku ni uspelo izkazati prenehanja njegove terjatve do toženke s plačilom L. K. družbi T., d. o. o. Tožnik namreč ni podal trditev, da bi po pravnomočnosti sodbe terjatev bila ponovno prenesena na omenjeno družbo ter bi zato s plačilom tretje osebe tej družbi prenehala. Ker izvedeni dokazi manjkajočih trditev ne morejo nadomestiti, sodišče ni bilo dolžno izvesti dokaza z zaslišanjem priče L. K.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnik je dolžan toženki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 447,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da izvršba, dovoljena s sklepom o izvršbi Okrajnega sodišča v Kamniku I 80/2009, v korist upnice I. K., zoper tožnika ni dopustna. Odločilo je, da je tožnik dolžan toženki povrniti pravdne stroške v višini 1.451,19 EUR.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Sodišču očita, da se ni obrazloženo opredelilo do njegovih navedb in dokazov, ki jih je predložil glede prevzema dolga s strani L. K. Ta je z družbo T., d. o. o., podpisala listino o priznanju dolga in obročnem odplačevanju in dolg poplačala 6. 1. 2010. S tem je bil tožnik prost obveznosti do toženke in je izvršba nedopustna. V dokaznem postopku je predlagal zaslišanje priče L. K., ki je v izjavi, posredovani 16. 4. 2019, sporočila svoj naslov v Veliki Britaniji, kamor bi jo sodišče moralo povabiti. Zgolj obljuba tožnika, da se bo potrudil zagotoviti udeležbo priče na naroku, ne predstavlja podlage za zavrnitev tega dokaznega predloga. Kršene so mu bile z Ustavo zagotovljene pravice in določila pravdnega postopka, saj mu ni bila dana možnost izvedbe vseh predlaganih dokazov. Sodišče je v nasprotju z določili ZPP upoštevalo prepozno listino, ki jo je toženka predložila po prvem naroku za glavno obravnavo in njene nepravočasne predložitve ni ustrezno opravičila. Sodba je obremenjena z absolutno bistvenimi kršitvami določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj obrazložitev ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, predvsem v zvezi z vprašanjem protipravnosti, prav tako pa so ti v nasprotju z listinami, ki so bile predložene v spis. Sodišče je odločitev oprlo tudi na nedovoljen dokaz, kar predstavlja relativno bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

3. Na pritožbo je odgovorila toženka in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po določbi 59. člena ZIZ lahko dolžnik v 30 dneh od pravnomočnosti sklepa o ugovoru začne pravdo ali drug postopek za ugotovitev nedopustnosti izvršbe, če je sodišče o ugovoru odločalo na podlagi dejstev, ki so bila med strankama sporna, in se ta dejstva nanašajo na samo terjatev.

6. Tožnik je v ugovoru, vloženem po izteku roka, navedel, da je terjatev toženke kot upnice prenehala, ker je bila poplačana s strani njegove bivše žene, s katero je bil dogovorjen za prevzem dolga. S temi ugovornimi trditvami je zamejeno odločanje v tem pravdnem postopku, v katerem je ključno vprašanje, ali je terjatev toženke do tožnika prenehala 6. 1. 2010 s plačilom L. K. družbi T., d. o. o. Zgolj prehod terjatve s tožnika na L. K. namreč ne predstavlja samostojnega razloga za ugoditev tožbenemu zahtevku, saj ne gre za dopusten ugovorni razlog, ki bi se nanašal na samo terjatev. V tej luči je treba interpretirati (sicer skope) razloge sodišča prve stopnje iz tretjega odstavka 4. strani obrazložitve sodbe1 in odsotnost opredelitve do listine o priznanju dolga in obročnega odplačevanja, o čemer več v nadaljevanju. Ugovor prehoda obveznosti na novega dolžnika je torej v tej pravdi lahko upošteven le, če je terjatev kasneje prenehala2, za kar je trditveno in dokazno breme na tožniku.

7. Tožnik v ugovoru in v tej pravdi odstop terjatve upnice na novega upnika V., s. p., utemeljuje s Pogodbo o odstopu terjatve in aneksom k tej pogodbi s 25. 8. 2006. Ker gre za listini, ki kronološko datirata pred izdajo pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Mariboru III P 639/2007 z 9. 11. 2007, ki predstavlja izvršilni naslov, za izkaz prehoda terjatve v tem postopku ne moreta biti pravno odločilni3. Enako velja za listino Razveza pogodbe o odstopu terjatve, datirano 7. 4. 2009, saj tudi ta izvira iz obdobja pred nastankom izvršilnega naslova. Pritožbene navedbe, ki sodišču očitajo relativno bistveno kršitev določb postopka, ker je to listino upoštevalo, čeprav je bila vložena po roku, zato niso utemeljene. Njena vsebina namreč na pravilnost odločitve v tem sporu ne vpliva, ker je bilo upniško dolžniško razmerje definirano s kasnejšo sodbo.

8. Upoštevaje vse navedeno se izkaže za pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožniku ni uspelo izkazati prenehanja njegove terjatve do toženke s plačilom L. K. družbi T., d. o. o. Tožnik namreč ni podal trditev, da bi po pravnomočnosti sodbe terjatev bila ponovno prenesena na omenjeno družbo ter bi zato s plačilom tretje osebe tej družbi prenehala. Ker izvedeni dokazi manjkajočih trditev ne morejo nadomestiti, sodišče ni bilo dolžno izvesti dokaza z zaslišanjem priče L. K. Tudi če bi omenjena priča v celoti potrdila trditve tožnika o plačilu, kot je razvidno iz listine s 6. 1. 2010, s tem ne bi bilo zadoščeno njegovemu dokaznemu bremenu, da je terjatev do toženke v celoti prenehala zaradi pravilne izpolnitve in je zato izvršba zoper njega nedopustna4. Z zavrnitvijo dokaznega predloga torej tožniku ni bila kršena pravica do izjave in so v tej smeri očitane bistvene kršitve določb postopka neutemeljene.

9. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo pavšalno očitanih bistvenih kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker bi bila listina, s katero je tožnik izkazoval prevzem dolga s strani L. K., lahko odločilna zgolj, če bi bila kasneje terjatev poplačana toženki kot dolžnici in ne tretji družbi, odsotnost razlogov o tej listini ne predstavlja pomanjkljivosti, ki bi onemogočala preizkus. Neosnovan je tudi pritožbeni očitek kršitve 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ga pritožnik utemeljuje z napačnimi razlogi. Sodišču, ki tovrstne kršitve tudi sicer ni zagrešilo, namreč očita pomanjkljivo dokazno oceno in ne nepravilnosti pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov v razlogih sodbe.

10. Glede na vse navedeno tožniku v tem postopku ni uspelo izkazati, da bi njegova obveznost do toženke, ugotovljena s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru z 9. 11. 2007, zaradi poplačila L. K. prenehala, zaradi česar bi bila izvršba nedopustna. Ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev je zato pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 353. člena ZPP.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154., 155., in prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik, ki je v pritožbenem postopku propadel, je dolžan toženki povrniti njene stroške pritožbenega postopka. Te je sodišče odmerilo upoštevajoč določila Odvetniške tarife, pri čemer je toženki priznalo nagrado za pritožbo ter pregled spisa, skupaj v višini 600 odvetniških točk. Povečano za materialne stroške po 11. členu Odvetniške tarife in 22 % DDV, ob vrednosti točke v višini 0,6 EUR, znesek toženkinih pritožbenih stroškov znaša 447,98 EUR. Tožnik ga je dolžan plačati v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

1 Sodišče je navedbe tožnika o tem, da je dejanska dolžnica L. K., štelo za pravno nepomembne, ker je bila izvršba vložena na podlagi izvršilnega naslova. 2 ZIZ ureja primere, ko preide obveznost na novega dolžnika v 24. členu. Prehod je potrebno izkazati z javno ali po zakonu overjeno listino oziroma s pravnomočno sodbo, postopek pa se nato nadaljuje z novim dolžnikom. Listina: "Priznanje dolga in obročno odplačevanje", ki jo tožnik kot dokaz prevzema dolga s strani L. K. ponuja v obravnavanem postopku", takega dokaza ne predstavlja. 3 Pritožbeno sodišče glede na vsebino pogodbe o odstopu terjatve (priloga A 6) sicer pritrjuje tožniku, da ta po vsebini predstavlja cesijo, kot jo ureja 417. člen OZ, in ne zgolj odstopa terjatve v izterjavo, saj to jasno izhaja iz besedila pogodbe in dodatna razlaga ni potrebna (prvi odstavek 82. člena OZ). 4 Po določilu 280. člena OZ mora biti obveznost izpolnjena upniku ali osebi, ki jo določa zakon, sodna odločba ali pogodba med upnikom in dolžnikom ali jo je določil sam upnik. Izpolnitev je veljavna tudi, če je opravljena tretjemu, vendar le ob naknadni odobritvi upnika ali če jo je izkoristil.