Jedro

Že izostanek enega od obligatornih elementov odškodninske odgovornosti ima za posledico zavrnitev odškodninskega tožbenega zahtevka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna v petnajstih dneh povrniti stroške pritožbenega postopka toženi stranki 2.058,38 EUR in stranskemu intervenientu 2.040,08 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo kot neutemeljenega zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati odškodnino v znesku 141.270,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in ji povrniti pravdne stroške. Tožeči stranki je naložilo v povrnitev pravdne stroške toženi stranki in stranskemu intervenientu, vsakemu po 3.202,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

2. Zoper sodbo se je v roku pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede zastaranja oporeka odločitvi sodišča prve stopnje, češ da bi tožeča stranka zvedela za škodo že 15. 5. 2008 s prejemom kreditne pogodbe. Takrat je tožnik izvedel šele za neveljavnost intabulacijske klavzule v sodni poravnavi in mu tudi plačilo v roku iz sodne poravnave ne bi zagotovilo pridobitve lastninske pravice. Škoda je tožniku začela nastajati najprej 31. 5. 2008, ko so začele teči zakonske zamudne obresti od zneska, ki bi ga moral plačati bivši ženi najkasneje 30. 5. 2008. Ker je bila tožba vložena 29. 5. 2013, je to bilo pred potekom 5-letnega zastaralnega roka, torej je bila vložena pravočasno. Sicer pa je sodišče prve stopnje glede pričetka zastaralnega roka odločilo izven trditvene podlage, kar predstavlja kršitev 7. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Nobena od strank namreč ni zatrjevala, da naj bi zastaralni rok začel teči najkasneje 15. 5. 2008. Po prepričanju pritožbe je nepravilna odločitev sodišča prve stopnje tudi glede pomanjkanja vzročne zveze med protipravnim ravnanjem toženca in nastankom vtoževane škode. Pri sklenitvi sodne poravnave dne 25. 2. 2008 je toženec kot odvetnik zagrešil grobo strokovno napako, ki je imela za posledico v tej pravdi vtoževano škodo, katero je utrpel tožnik. Vzročna zveza med pogojnim zemljiškoknjižnim dovolilom v sodni poravnavi, ki je posledica grobe strokovne napake toženca, in vtoževano škodo je očitna: ker tožnik po sodni poravnavi s pogojnim zemljiškoknjižnim dovolilom tudi po plačilu dogovorjenega zneska bivši ženi ne bi postal lastnik njene polovice stanovanja, banka ni izplačala že odobrenega denarnega zneska in tožnik ni mogel izpolniti svoje obveznosti do bivše žene. Ker tožnik tako ni postal lastnik celotnega stanovanja, ga ni mogel prodati, ampak ga je prodal šele po štirih letih s sodelovanjem bivše žene za bistveno nižjo kupnino. Bivša žena je bila upravičena tudi do zakonskih zamudnih obresti od 31. 5. 2008 in tudi te obresti so škoda, ki jo je tožnik utrpel zaradi očitane grobe napake toženca.

3. Tožena stranka in stranski intervenient v svojih odgovorih na pritožbo zavračata pritožbene navedbe, potrjujeta pravilnost ugotovitev in odločitve sodišča prve stopnje ter predlagata zavrnitev pritožbe s stroškovnimi posledicami. Tožena stranka v svojem odgovoru še izpostavlja, da v ravnanju toženca pri sklepanju sodne poravnave z dne 25. 2. 2008 ni niti protipravnosti, kar je sicer tudi eden od obligatornih elementov za odškodninsko odgovornost, torej tožbeni zahtevek ni utemeljen tudi iz tega razloga.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Da ni vzročne zveze med s strani tožeče stranke zatrjevanim protipravnim ravnanjem toženca in nastankom vtoževane škode, je sodišče prve stopnje obširno utemeljilo v obrazložitvi izpodbijane sodbe v 19. do 24. točki. Tem razlogom pritožbeno sodišče sledi in pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje o izostanku vzročne zveze ne omajejo niti številni pritožbeni pomisleki. Ker so v razlogih sodišča prve stopnje dejansko vsi odgovori na pritožbene navedbe v tem delu, se pritožbeno sodišče, v izogib ponavljanju in v odgovor v pritožbi, nanje tudi sklicuje. Ponovno je izpostaviti le nesporno dejstvo, da je bilo v sodni poravnavi z dne 25. 2. 2008 (priloga A2) v 1. točki izrecno zapisano (med strankama sodne poravnave dogovorjeno), da tožnik postane lastnik predmetnega stanovanja v celoti šele s plačilom celotnega zneska po sodni poravnavi bivši ženi. Ob takšnem izrecnem zapisu pa je nelogično in nerazumsko pričakovati, da bi bila v sodni poravnavi tudi nepogojna intabulacijska klavzula, saj bi bil tožniku s takšno klavzulo omogočen takojšen vpis lastninske pravice v zemljiški knjigi nanj, s podanim zemljiškoknjižnim predlogom pa bi dejansko tudi že postal lastnik celotnega stanovanja. Četudi pomen zemljiškoknjižnega dovolila tožniku ob podpisu sodne poravnave resnično ni bil znan, mu je bilo nedvomno znano, da bo lastnik celotnega stanovanja postal šele s plačilom celotnega zneska po sodni poravnavi, iz takega izrecnega zapisa v 1. točki sodne poravnave. Ker torej zapisa nepogojnega zemljiškoknjižnega dovolila v sodni poravnavi z dne 25. 2. 2008 ni bilo razumsko pričakovati, toženec tudi ne more biti odgovoren za izostanek takega zapisa v sodni poravnavi, kar pomeni, da v očitanem ravnanju toženca ni zaslediti niti protipravnosti, na kar pravilno opozarja tožena stranka v odgovoru na pritožbo.

6. Po določbi prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) mora tisti, ki drugemu povzroči škodo, le-to povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Za odškodninsko odgovornost morajo biti kot obligatorne podane štiri predpostavke, in sicer nedopustno ravnanje ali škodljivo dejstvo (protipravnost ravnanja), nedopustna (pravno priznana) škoda, vzročna zveza med škodnim ravnanjem ter nastalo škodo in odgovornost povzročitelja. Že izostanek ene od naštetih obligatornih predpostavk ni podlage za odškodninsko odgovornost in posledično dejstvu, da je sodišče prve stopnje ugotovilo izostanek vzročne zveze, je bila že to podlaga za zavrnitev tožbenega zahtevka kot neutemeljenega.

7. Ker je torej sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek že iz zgoraj pojasnjenih razlogov in ker pritožbeno sodišče v tem delu ni ugotovilo kršitev, na katere pazi v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, je bilo potrebno, brez vnaprejšnjega opredeljevanja o pritožbenih navedbah glede vprašanja zastaranja tožbenega zahtevka, pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrniti in potrditi z njo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje že na tej podlagi (353. člen ZPP).

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena in je skladna s 154. in 155. členu ZPP. Ker sta tožena stranka in stranski intervenient v pritožbenem postopku uspela, sta od tožeče stranke upravičena do povračila jima njunih stroškov pritožbenega postopka, in sicer tožena stranka v znesku 2.058,38 EUR (1.667,20 EUR nagrada za odgovor na pritožbo, 20,00 EUR materialni strošek, vse povišano za 22 % DDV) in stranski intervenient v znesku 2.040,08 EUR (1.667,20 EUR nagrada za postopek, 5,00 EUR materialni strošek, vse povišano za 22 % DDV).