Jedro

Iz sodbe pritožbenega sodišča mora biti vselej razvidno, katera stališča je pritožnik izpodbijal in s katerimi stališči se pritožbeno sodišče strinja. Šele iz tega se namreč vidi, ali je pritožbeno sodišče pritožbo obravnavalo, ali je argumente pritožbe primerjalo z argumenti sodišča in ali jih ni enostavno prezrlo. Zato ima revizija prav, ko pritožbenemu sodišču očita, da se ni opredelilo do vseh njenih pritožbenih očitkov, ki so dovolj argumentirani, ki niso očitno neutemeljeni in o katerih se sodišče prve stopnje tudi ni jasno, nedvoumno ter argumentirano izreklo.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 141.270,91 EUR ter zakonskih zamudnih obresti od zneska 47.216,81 EUR od 1. 6. 2012 do plačila in od zneska 94.054,10 EUR od vložitve tožbe dalje (I. točka izreka). Tožniku je naložilo povračilo pravdnih stroškov tožencu in stranski intervenientki (II. in III. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo izpodbijano sodbo (I. točka izreka). Tožniku je naložilo povračilo stroškov pritožbenega postopka tožencu in stranski intervenientki (II. točka izreka).

3. Tožnik je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagal je razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču druge stopnje. Priglasil je revizijske stroške.

4. Revizija je bila vročena tožencu in stranski intervenientki. Nanjo je odgovoril toženec in predlagal njeno zavrnitev ter priglasil stroške revizijskega postopka.

**Ugotovljeno dejansko stanje**

5. Ključna dejstva obravnavanega primera je mogoče strniti v naslednje točke: – 1. Dne 25. 2. 2008 sta tožnik in A. A. sklenila sodno poravnavo, s katero je bilo med drugim dogovorjeno, da bo tožnik najkasneje do 30. 5. 2008 A. A. plačal 177.280,00 EUR kot polovico vrednosti stanovanja ..., ki je bilo do tedaj skupno premoženje obeh strank sodne poravnave.

2. A. A. se je s to poravnavo zavezala, da bo to stanovanje izročila tožniku do 30. 5. 2008. 3. V sodni poravnavi je ključna naslednja določba: »Z izplačilom zneska 177.280,00 EUR postane tožena stranka dr. B. B. […] lastnik do celote predmetnega stanovanja in tožeča stranka A. A. […] po prejemu zneska 177.280,00 EUR dovoljuje, da se dr. B. B. vpiše kot lastnik do celote predmetnega stanovanja.«

4. V sodnem postopku, v katerem je bila sklenjena poravnava, je tožnika kot odvetnik zastopal toženec.

5. Zaradi pogojnega zemljiškoknjižnega dovolila se tožnik ni mogel vknjižiti. Ker ni predložil nepogojnega zemljiškoknjižnega dovolila, se je izjalovilo tudi že odobreno bančno posojilo, s katerim bi tožnik izpolnil svojo obveznost iz poravnave.

6. Tožnik in A. A. sta 13. 4. 2012 prodala stanovanje ter se istega dne dogovorila o poplačilu medsebojnih terjatev iz sodne poravnave in iz izvršilnih postopkov.

7. Stanovanje je bilo prodano za znesek 310.000,00 EUR, kar je bistveno manj od vrednosti stanovanja, ki je bila podlaga za izračun tožnikove obveznosti, dogovorjene z omenjeno sodno poravnavo (354.561,00 EUR).

8. Tožnik je utrpel škodo zaradi prodaje stanovanja po bistveno nižji ceni, ki je bila posledica splošnega padca cen stanovanj, kot zaradi plačila zamudnih obresti in stroškov z izvršilnimi postopki, ki jih je zoper njega sprožila A. A. zaradi neplačila s sodno poravnavo določene denarne obveznosti.

**Odločitev sodišč nižjih stopenj**

6. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek prvenstveno zavrnilo zaradi zastaranja. Petletni zastaralni rok naj bi začel teči 15. 5. 2008, s prejemom kreditne pogodbe, in se je iztekel pred vložitvijo tožbe. Kot dodatni razlog za zavrnitev zahtevka je navedlo še, da ni podana vzročna zveza med ravnanjem toženca in vtoževano škodo. Do izvršbe zoper tožnika in do kasnejše prodaje stanovanja po nižji ceni naj bi prišlo zato, ker tožnik ni pravočasno izpolnil svoje obveznosti po sodni poravnavi, in ne zato, ker toženec ni poskrbel za zapis brezpogojnega zemljiškoknjižnega dovolila v sodni poravnavi. Četudi je banka zavrnila črpanje že odobrenega kredita zaradi pomanjkanja brezpogojne intabulacijske klavzule, je tožnik ves čas vedel, da sodelovanja A. A. v smeri, kot jo je želela banka, ne more pričakovati. Poravnava pod drugačnimi pogoji, kot so bili v njej dejansko zapisani, ne bi bila mogoča. Do nižjega izkupička od kasnejše prodaje stanovanja pa naj bi prišlo tudi zaradi delovanja tržnih zakonitosti - padca cen stanovanj.

7. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo sklicujoč se na razloge sodišča prve stopnje iz 19. - 24. točke obrazložitve prvostopenjske sodbe. Dodatno je izpostavilo, da ravnanje toženca niti ni bilo protipravno, saj zapisa nepogojnega zemljiškoknjižnega dovolila niti ni bilo mogoče razumsko pričakovati, zato toženec za njegovo pomanjkanje ne more biti odgovoren. Ker pa za zavrnitev zahtevka zadostuje že izostanek ene od predpostavk odškodninske odgovornosti, je posledično zadostovala že ugotovitev pomanjkanja vzročne zveze. Do pritožbenih navedb glede zastaranja se sodišče druge stopnje zato ni opredeljevalo.

**Povzetek revizijskih navedb**

8. Revizija izpodbijani sodbi očita neobrazloženost in s tem kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku1 (v nadaljevanju ZPP). Ponovno poudarja, da je edini razlog, da tožnik ni izpolnil svoje obveznosti iz sodne poravnave, v tem, da v njej ni bilo nepogojnega zemljiškoknjižnega dovolila, zaradi česar tudi po plačilu kupnine ne bi postal lastnik stanovanja, posledično pa je banka zavrnila črpanje že odobrenega kredita. Graja stališče sodišča druge stopnje, da ni bilo razumno pričakovati zapisa nepogojnega zemljiškoknjižnega dovolila. Zemljiškoknjižno dovolilo mora biti nepogojno po odločbi 23. člena Stvarnopravnega zakonika2; pogojno dovolilo je nično. Toženec naj bi kot pravni strokovnjak moral poskrbeti, da bi bilo dovolilo nepogojno in zaradi zavarovanja prodajalca deponirano pri notarju s pooblastilom, da se ga izroči kupcu po plačilu kupnine.

9. Toženec v odgovoru na revizijo poudarja, da je standard obrazložitve drugostopenjske sodbe lahko nižji od standarda obrazloženosti prvostopenjske sodbe. Navaja, da naj bi dokazni postopek pokazal, da tožnik toženca pred sklenitvijo poravnave ni seznanil s tem, naj bi posojilo za poplačilo kupnine pridobil z zastavo iste nepremičnine. Ničnost zemljiškoknjižnega dovolila pa naj bi tudi še ne pomenila protipravnosti ravnanja toženca.

**O utemeljenosti revizije**

10. Revizija je utemeljena.

11. Pritožbeno sodišče mora v obrazložitvi sodbe presoditi pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Vendar se pritožbenemu sodišču ni treba opredeliti do tistih pritožbenih navedb, ki za odločitev v zadevi niso bistvene oziroma niso v zvezi z obravnavano zadevo, prav tako tudi ne do tistih, ki so očitno nesmiselne ali pomenijo zlorabo procesnih pravic. Tudi ni treba, da bi bil odgovor na pritožbene navedbe vselej izrecen; pomembno je, da je iz drugih navedb v obrazložitvi razvidno, da se je sodišče seznanilo z argumenti stranke in da jih je obravnavalo.3 Prav tako ni treba, da je sodba pritožbenega sodišča tako obširna in izčrpna kot mora biti sodba sodišča prve stopnje. Pritožnemu sodišču zato ni treba ponovno in v celoti obrazlagati dejanske ugotovitve in pravna stališča, ki jih je zavzelo že sodišče prve stopnje in s katerimi se instančno sodišče strinja, pač pa zadošča sklicevanje na obrazložitev sodbe prve stopnje.4 Tako ni treba, da bi pritožbeno sodišče v primeru, ko se strinja z materialnopravno presojo sodišča prve stopnje in je ob tem že obrazložitev sodišča prve stopnje dovolj izčrpna, pritožnik pa v pritožbi ne uveljavlja novih argumentov, izčrpno ponavljalo razloge za odločitev.5

12. Vendar mora biti iz sodbe pritožbenega sodišča vselej razvidno, katera stališča je pritožnik izpodbijal in s katerimi stališči se pritožbeno sodišče strinja. Šele iz tega se namreč vidi, ali je pritožbeno sodišče pritožbo obravnavalo, ali je argumente pritožbe primerjalo z argumenti sodišča in ali jih ni enostavno prezrlo. Zato ima revizija prav, ko pritožbenemu sodišču očita, da se ni opredelilo do vseh njenih pritožbenih očitkov, ki so dovolj argumentirani, ki niso očitno neutemeljeni in o katerih se sodišče prve stopnje tudi ni jasno, nedvoumno ter argumentirano izreklo. Med njimi izstopa ključno vprašanje, ki ga je revident v svoji pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje kot pritožbeni očitek oblikoval takole: »Tu pa se prvostopno sodišče izogne bistveni ugotovitvi, zakaj tožnik ni izpolnil svojega dela obveznosti izplačila A. A. in nedvomni vzročni zvezi: zato, ker banka ni izplačala že odobrenega kredita, ker ji ni mogel predložiti nepogojnega zemljiškoknjižnega dovolila za solastninski delež A. A..«

13. Sodišču prve stopnje se to vprašanje sicer ni zdelo pomembno. Pravno odločilen vzrok škode je namreč videlo v golem dejstvu, da tožnik svoje obveznosti iz sodne poravnave ni izpolnil. Iz množice težko preglednih in komaj razumljivih stavkov obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izstopata dva, navedena v 24. točki, ki sta dovolj razumljiva in jasna ter sta videti kot ključna, nosilna podlaga za odločitev. Glasita se: »Osnovni (in po presoji sodišča edini pravno relevantni) vzrok za vso premoženjsko škodo, ki jo tožnik v tem sporu uveljavlja, je v tem, da tožnik sam ni pravočasno izpolnil svojih obveznosti, ki jih je prevzel v sodni poravnavi. […] Sodišče ugotavlja, da je tožnikova pasivnost pri izplačilu dolgovanega zneska po sodni poravnavi primarni in pravno odločilni razlog, zaradi katerega je prišlo do sprožitve izvršilnih postopkov in v zvezi s tem do nastalih stroškov, prav tako pa tudi do teka zamudnih obresti, saj svoje denarne obveznosti ni izpolnil pravočasno.« Z bistvenim vprašanjem, na katerega ponovno opozarja tožnik, tokrat kot revident, ko pravi, da »je edini razlog, zakaj […] ni izpolnil svoje obveznosti iz sodne poravnave, ta, da banka ni izplačala že odobrenega kredita, to pa zato, ker v sodni poravnavi ni bilo nepogojnega zemljiškoknjižnega dovolila in tožnik tudi po plačilu kupnine ne bi postal lastnik«, se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo. Pa bi se moralo.

14. Nesporno je namreč, da je neposredni vzrok škode dejstvo, da tožnik ni pravočasno izpolnil svoje obveznosti iz sodne poravnave. Je pa še kako sporno in v osi tega odškodninskega primera vprašanje, zakaj te obveznosti ni izpolnil ter ali ni morda vzrok temu dejstvo, da ni mogel začeti črpati že odobrenega bančnega posojila, in končno, zakaj ni mogel izkoristiti tega posojila – ali ni neposredna posledica tega prav pogojno (in zato nično) zemljiškoknjižno dovolilo, ki ga lahko pripišemo toženčevi strokovni napaki, s tem pa tudi vso iz tega izvirajočo škodo? Čeprav je pritožbeno sodišče v točki 5 obrazložitve svoje sodbe najprej navedlo, da »[k]er so v razlogih sodišča prve stopnje dejansko vsi odgovori na pritožbene navedbe v tem delu, se pritožbeno sodišče, v izogib ponavljanju in v odgovor v pritožbi, nanje tudi sklicuje«, pa je nato v kratkem nadaljevanju svojo odločitev oprlo na drugačno podlago. Reklo je namreč, da bi bilo ob zapisu v sodni poravnavi, da tožnik postane izključni lastnik stanovanja šele s plačilom celotnega zneska, »nelogično in nerazumno pričakovati, da bi bila v sodni poravnavi tudi nepogojna intabulacijska klavzula, saj bi bil tožniku s takšno klavzulo omogočen takojšen vpis lastninske pravice v zemljiški knjigi nanj, s podanim zemljiškoknjižnim predlogom pa bi dejansko tudi že postal lastnik celotnega stanovanja.« S tem je pritožbeno sodišče odprlo dilemo, ki je v povezavi s sodbo sodišča prva stopnje v resnici protislovje – protislovje zato, ker je neposredno pred tem navedlo, da sledi obširnim razlogom sodišča prve stopnje in da »pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje o izostanku vzročne zveze ne omajejo niti številni pritožbeni pomisleki«.

15. Tako se ne ve, kaj je pravzaprav podlaga za zavrnitev zahtevka. Je to neobstoj vzročne zveze med odvetnikovo napako in tožnikovo nezmožnostjo plačila obveznosti iz sodne poravnave, ker je, kot pravi sodišče prve stopnje, pravno odločilen vzrok škode neizpolnitev denarne obveznosti iz sodne poravnave, pri čemer naj ne bi bilo pomembno, zakaj tožnik ni izpolnil svoje obveznosti (po mnenju sodišča prve stopnje, kot ga je mogoče razumeti, tako ni bistveno, da tožnik ni razpolagal z nepogojnim zemljiškoknjižnim dovolilom, ter da zato ni mogel izkoristiti že odobrenega bančnega posojila, s katerim bi izpolnil obveznost iz poravnave)? Ali pa, kot izhaja iz skopih razlogov sodbe pritožbenega sodišča, vzročne zveze ni zato, ker je bila volja obeh strank sodne poravnave, da naj bo zemljiškoknjižno dovolilo pogojno, kar pomeni, da je tožnik privolil v to, da bi postal izključni lastnik stanovanja šele po plačilu celotnega zneska, dogovorjenega s sodno poravnavo?

16. Pred seboj imamo tako kar tri konkurirajoče si vzroke škode. Prvi, tisti, na katerega se opira zahtevek, je toženčeva strokovna napaka, zaradi katere se je izjalovilo črpanje že odobrenega bančnega posojila (brez katerega tožnik s sodno poravnavo prevzete obveznosti ne bi mogel – in kot se je potem izkazalo, tudi ni mogel izpolniti). Tisti, s katerim je sodišče prve stopnje utemeljilo neobstoj vzročne zveze, je tožnikova »pasivnost«, torej neizpolnitev denarne obveznosti iz sodne poravnave. Tretji pa je vzrok, na katerega se opira pritožbeno sodišče, ko pravi, da je bistvena tožnikova privolitev v sodno poravnavo s pogojnim zemljiškoknjižnim dovolilom. Vendar se pritožbeno sodišče ne opredeli glede bistvenega, osrednjega in temeljnega tožnikovega očitka, namreč do tega, da je bila dolžnost toženca, ki je bil takrat njegov odvetnik, da tožnika, svojega varovanca (klienta) opozori na posledice takega dogovora - tako pravne kot dejanske, ki jih je glede na celoten kontekst zadeve mogel predvideti. Dejstvo, da se je stranka zavezala plačati visok denarni znesek (177.280,00 EUR) v kratkem času (malo več kot v treh mesecih), že samo po sebi nakazuje vprašanje, kako, na kakšen način in od kod bo posameznik v razmeroma kratkem času zbral denar za plačilo tako visokega zneska. Še več, pritožbeno sodišče v ničemer ne pojasni, zakaj naj bi bil pravno odločilen vzrok škode tožnikova privolitev v pogojno zemljiškoknjižno dovolilo, ne pa ravnanje njegovega odvetnika, ki je spregledal, da s takim zemljiškoknjižnim dovolilom tožnik ne bo mogel postati lastnik stanovanja in s tem tudi ne pridobiti možnost za črpanje že odobrenega posojila. V tej zvezi je treba opozoriti na določbo prvega odstavka 243. člena Obligacijskega zakonika6, da ima oškodovanec pravico do povračila škode, ki bi jo nasprotna stranka (dolžnik) morala pričakovati ob kršitvi pogodbe kot možno posledico kršitve pogodbe glede na dejstva, ki so ji bila takrat znana ali bi ji morala biti znana. Prav tako ni nepomembno, da se v prometu z nepremičninami sočasnost izpolnitve lahko zagotovi z uporabo ustreznih zemljiškoknjižnih instrumentov,7 ki bi jih odvetnik vsekakor moral poznati.

17. Vsa ta vprašanja, ki so bistvena za presojo vzročne zveze, so (vsaj na pritožbeni stopnji) ostala prezrta in zato neobravnavana. Ker je tako podana bistvena kršitev postopka iz 8. in zaradi omenjene protislovnosti tudi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je revizijsko sodišče reviziji ugodilo, sodbo pritožbenega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP) (I. točka izreka).

**Revizijski stroški**

18. Odločitev o revizijskih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP (II. točka izreka).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami. 2 Ur. l. RS, št. 87/2002, 91/2013. 3 Gl. A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 399 ter tam navedeno judikaturo Ustavnega sodišča RS. 4 Prav tam, str. 400, 401. 5 Gl. sklepa Ustavnega sodišča št. Up-458/02 z dne 13. 11. 2003 in št. Up-535/03 z dne 6. 7. 2005. 6 Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami. 7 Tako se lahko uporabi predznamba kot pogojen vpis v zemljiško knjigo, ki omogoča zagotovitev potrebnega reda za pridobitelja pravice pred izpolnitvijo obveznosti iz zavezovalnega posla (na primer plačilo kupnine), odsvojitelju pa izdajo nepogojnega zemljiškoknjižnega dovolila po izpolnitvi. Podoben učinek je mogoče doseči tudi z zaznambo vrstnega reda za pridobitev lastninske pravice ali hipoteke. Gl. M. Juhart, v: M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur (ur.), Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 142.