Jedro

Tožnica je s tem, ko je posodila registracijsko kartico sodelavki, da je v času odsotnosti v očitanih dnevih registrirala njen prihod na delo, huje kršila določbo 23. člena Pravilnika o delovnem času, ki nalaga delavcu obveznost, da svojo prisotnost in odsotnost z dela evidentira na registrski uri s svojo identifikacijsko kartico. S tem je tožnica kršila kodeks ravnanja in vedenja pri toženi stranki, da vestno opravlja delo, da spoštuje določbe zakonov, kolektivnih pogodb, splošnih aktov in pogodbo o zaposlitvi ter upošteva razpored delovnih obveznosti. Kršitev navedenih aktov ima naravo hujših kršitev delovnih obveznosti, za katere se lahko kršitelju izredno odpove pogodba o zaposlitvi. Za presojo posledic takšnih kršitev pa je pomembno, da je tožnica z očitano zlorabo kartice, ko je toženo stranko zavedla, da je bila prisotna na delu, čeprav ni bila, dejansko prejela nezasluženo plačo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se razveljavi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 12. 2011. Zavrnilo je tudi zahtevek, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in ji traja z vsemi pravicami na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 2. 2006, zaradi česar jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, jo za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa na delo prijaviti v zdravstveno, invalidsko, pokojninsko in druga obvezna socialna zavarovanja, da je tožena stranka dolžna tožnici za čas od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve nazaj na delo iz naslova plače obračunati vsakomesečno nadomestilo plače v višini njene povprečne bruto plače 833,00 EUR iz zadnjih treh mesecev pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi, od nje obračunati in odvesti davke in prispevke ter tožnici izplačati neto znesek v višini 587,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega mesečnega obroka dalje do plačila, ter da je tožena stranka dolžna tožnici za čas od prepovedi opravljanja dela, to je od 14. 12. 2011 dalje do odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe obračunati polovico vsakomesečnega nadomestila plače v višini 416,00 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke ter tožnici izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega mesečnega obroka dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo (I. točka izreka). Sodišče prve stopnje je glede stroškov odločilo, da vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Tožnica se je pritožila zoper sodbo (razen v delu odločitve o stroških v II. točki izreka, ki se nanašajo na toženo stranko) iz vseh pritožbenih razlogov po določbi I. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da sta se tožnica in A.A. glede dela ob sobotah izmenjavali. Vsako soboto je tako delala samo ena čistilka. Toženka stranka ni dokazala neizvajanje razporeda dela čiščenja za meseca oktober in november 2011. Sodišče ni obrazložilo dejstva, da je bila identifikacijska kartica vezana izključno na tožnico. Pravilnik o delovnem času nikjer izrecno ne prepoveduje posojanja takšne kartice za potrebe vstopa v poslovne prostore. Tožnica z njim tudi ni bila seznanjena. Nadzornik B.B. je na zaslišanju izpovedal, da je možno, da ga je tožnica vprašala, če lahko posodi drugemu identifikacijsko kartico, pri čemer je v nadaljevanju neprepričljivo izpovedal, da za to ni imel pooblastila. Zato njegova izpovedba, da tožnici tega ni prepovedal, kaže, da je konkludentno odobril uporabo kartice za namen vstopa A.A. v poslovne prostore. Nadzornik bi lahko tožnici ustrezno pojasnil, da se identifikacijska kartica ne sme posojati drugim. Na drugi strani je A.A. na zaslišanju priznala napako, da je kartico pomotoma pritisnila k registrski uri. Tudi sicer ji tožnica ni naročila nobene registracije delovnega časa. V kolikor bi bilo temu tako, bi A.A. poleg prihoda evidentirala tudi odhod iz službe. Sodišče ni ugotovilo, kdaj je varnostnik v spornih dnevih dejansko izklopil varnostni sistem. Tožnica meni, da škoda v višini 38,23 EUR, ki je nastala zaradi obračunane plače za izpadlo delo v soboto, ne more predstavljati resnega razloga za izredno odpoved. Poleg tega sodišče ni imelo podlage, da je izvedlo dokaz z zaslišanjem priče C.C., saj ga je tožena stranka med postopkom umaknila, tožnica pa je na takšno kršitev takoj opozorila. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da njenim zahtevkom v celoti ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče v izpodbijanem delu sodbe o zahtevkih pravilno razsodilo. Tožnica je s posojo identifikacijske kartice nepooblaščeni osebi kršila interne akte delodajalca in pogodbo o zaposlitvi. Tožnica v spornih sobotah, čeprav je imela registriran prihod na delo in obračunano plačo, ni delala oziroma je bila odsotna. Tožnica je bila zaposlena pri toženi stranki že daljši čas, zato ji ni mogoče verjeti, da s Pravilnikom o delovnem času ni bila seznanjena. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožnice še odgovarja: Pritožbeno sodišče ni ugotovilo nikakršnega nasprotja med izvedenimi listinskim dokazi, izpovedbami ter obrazloženimi razlogi, kot to zmotno opozarja pritožba, zaradi česar je sodbo v izpodbijanem delu mogoče preizkusiti. Ne drži tudi pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje neupravičeno izvedlo dokaz z zaslišanjem priče C.C., ki je bil med postopkom umaknjen. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je tožena stranka predlog za zaslišanje navedene priče s pripravljalno vlogo z dne 3. 7. 2012 (list. št. 60) umaknila, očitno iz razloga, ker je bila priča na prvotnem naslovu nedosegljiva, vendar je tožena stranka kasneje izvedbo takšnega dokaza ponovno predlagala (list. št. 79) in navedla, da lahko sodišče vabi pričo na naslov tožene stranke. Sodišče prve stopnje je takšnemu predlogu ugodilo in navedeno pričo v nadaljevanju postopka zaslišalo o okoliščinah uporabe identifikacijske kartice zaposlenih pri toženi stranki. V skladu s tako ugotovljenimi razlogi ne more biti sprejemljiva pritožbena trditev, da je bil v postopku izveden dokaz, ki s strani stranke ni bil predlagan. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče navaja, da bi lahko sodišče prve stopnje skladno s preiskovalnim načelom (34. člen ZDSS-1) izvedlo takšen dokaz tudi po uradni dolžnosti, če bi za razjasnitev dejanskega stanja in ugotovitve materialne resnice v sporni zadevi to smatralo za potrebno. Navedeno pomeni, da sodišče v delovnih sporih lahko izvaja dokaze tudi izven okvira predlaganih dokazov.

Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je tožena stranka dne 13. 12. 2011 izredno odpovedala tožnici pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu čistilke v maloprodajni poslovalnici D. iz odpovednega razloga po 2. točki 1. alinee 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe). Tožnica je zavestno zlorabila svojo identifikacijsko kartico za registracijo delovnega časa na način, da jo je izročila čistilki A.A. iz družbe E. d.o.o., ki je v dneh 29. 10. 2011 in 12. 11. 2011 registrirala prihod tožnice na delo, čeprav tožnica takrat na delu dejansko ni bila prisotna, s čimer je tožnica povzročila, da je na škodo delodajalca za navedena dneva dobila neupravičeno obračunano plačo. Tožnica je z očitanim ravnanjem kršila pogodbene in delovne obveznosti, kar je vplivalo na odnos z družbo E. d.o.o., s katero je tožena stranka poslovno sodelovala. Tožena stranka je v izredni odpovedi očitala tožnici kršitev določb 31, 32. in 35. člena ZDR, kršitev 45. člena Podjetniške kolektivne pogodbe (vestno opravljanje dela in vzdržanje vseh ravnanj, ki delodajalcu materialno ali moralno škodujejo), kršitev 10. člena pogodbe o zaposlitvi in kršitev 23. člena Pravilnika o delovnem času. Tožena stranka je zaradi takšnih očitanih hujših kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, predvsem pa zaradi načina storitve kršitev s strani tožnice, ugotovila, da zaradi porušenega zaupanja z delovnim razmerjem tožnice ni mogoče več nadaljevati. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku preizkusilo takšno odpoved in ugotovilo, da je bila utemeljena.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo v izpodbijani sodbi, da je tožnica prostovoljno izročila svojo identifikacijsko kartico tretji osebi A.A., čeprav se je zavedala, da je bila takšna kartica vezana izključno nanjo. Glede tega je nadzornik B.B. izpovedal, da je bila za zunanje izvajalce, med katere je spadala A.A., na razpolaga posebna službena kartica, ki se je nahajala pri nadzornikih, da so lahko vstopali v službene prostore tožene stranke. To pomeni, da takrat tožnica ni imela nobene dejanske podlage, da je za ta namen posodila navedeni čistilki svojo kartico, še manj pa iz razloga, da bi ji registrirala prihod na delo, in četudi je A.A., kot je izpovedala, to storila po pomoti, po izpovedbi nadzornika v prostoru, kjer je bila registrska ura, ni imela kaj iskati.

Zato pritožbeno sodišče sprejema ugotovitev v izpodbijani sodbi, da je tožnica s tem, ko je posodila registracijsko kartico A.A., da je v času odsotnosti v očitanih dnevih registrirala njen prihod na delo, huje kršila določbo 23. člena Pravilnika o delovnem času, ki nalaga delavcu obveznost, da svojo prisotnost in odsotnost z dela evidentira na registrski uri s svojo identifikacijsko kartico. S tem je tožnica kršila kodeks ravnanja in vedenja pri toženi stranki, da vestno opravlja delo, da spoštuje določbe zakonov, kolektivnih pogodb, splošnih aktov in pogodbo o zaposlitvi ter upošteva razpored delovnih obveznosti. Kršitev navedenih aktov ima naravo hujših kršitev delovnih obveznosti, za katere se lahko kršitelju izredno odpove pogodba o zaposlitvi. Za presojo posledic takšnih kršitev pa je pomembno, da je tožnica z očitano zlorabo kartice, ko je toženo stranko zavedla, da je bila prisotna na delu, čeprav ni bila, dejansko prejela nezasluženo plačo. Pritožba zmotno opozarja na razpored dela čistilk in njihovo izmenično delo ob sobotah. Glede tega je nadrejena delavka F.F. po vpogledu urnika dela (priloga B20 in B21) izpovedala, da bi morala biti tožnica v spornih dnevih na delu. V tej zvezi je bil urnik obešen na oglasni deski, tako da so bili z njim delavci v celoti seznanjeni. V primeru zamenjave razporeda dela med čistilkami bi morala biti nadrejena delavka o tem predhodno seznanjena, kar pa v konkretnem primeru ni izkazano.

Pritožbeno sodišče je po takšnem preizkusu sodbe ugotovilo, da pritožbene navedbe tožnice niso utemeljene, zato je zavrnilo pritožbo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Stranki sta v pritožbenem postopku priglasili stroške in sicer tožnica v zvezi s pritožbo, tožena stranka pa v zvezi z odgovorom na pritožbo. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške, tožnica iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa iz razloga, ker v sporih o prenehanju delovnega razmerja, do katerega pride tudi zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, skladno z določbo 5. točke 41. člena ZDSS-1 nosi delodajalec svoje stroške ne glede na izid postopka.