Jedro

Tožničino ravnanje, ko je za dve soboti kartico „posodila“ L. J. in je ta zanjo evidentirala prihod na delo, na tej podlagi pa je bila tožnici obračunana plača, predstavlja očitano kršitev, saj je bilo to v direktnem nasprotju z delodajalčevimi navodili o uporabi identifikacijske kartice.

Zakon ne določa, da je treba odpoved pogodbe o zaposlitvi podati v obliki odločbe z izrekom in obrazložitvijo, pač pa le, da mora biti podana v pisni obliki in da mora vsebovati obrazložitev odpovednega razloga ter opozorilo na pravno varstvo in pravice iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 12. 2011, za vrnitev na delo in za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, vključno z izplačilom zapadlih zneskov plač, ki bi jih tožnica prejela v obdobju od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo, za čas prepovedi opravljanja dela pa razlik v plači, vse s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da je tožnica svojo kartico za registracijo delovnega časa 29. 10. 2011 in 12. 11. 2011 dala čistilki L. J., ki je evidentirala prihod na delo, čeprav tožnica ta dva dneva ni delala. Da je prihod (ne pa tudi odhoda) v teh dveh dneh registrirala L. J., je bilo ugotovljeno po pregledu posnetkov nadzornih kamer. Tožničinega izgovora, da je kartico posodila sodelavki, da ne bi čakala zunaj na mrazu (šlo je za delavko, ki je delala preko podjetja C. d.o.o. in ni bila zaposlena pri toženi stranki), sodišče ni sprejelo, saj bi ta delavka lahko dobila kartico za vstop pri nadzorniku, pred njegovim prihodom na delo pa vstop sploh ni bil možen. Tudi sicer se je tožničina izpoved izkazala za neverodostojno in nasprotno tistemu, kar je povedala na zagovoru. Sodišče je presodilo, da je tožnica huje kršila pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja, pa tudi pravila zaupanja, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Presodilo je, da je tožnica zavestno zlorabila svojo identifikacijsko kartico za registracijo delovnega časa, ker jo je izročila L. J., ki je 29. 10. 2011 in 12. 11. 2011 registrirala tožničin prihod na delo, čeprav je tedaj ni bilo na delu, za navedena dneva pa je na podlagi te registracije dobila tudi plačilo. Ravnanje je označilo za kršitev pogodbene in druge delovne obveznosti, ki je vplivala tako na poslovni odnos tožene stranke z družbo C. d.o.o. kot na odnos med toženo stranko in tožnico.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Sodišču druge stopnje očita bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji), saj naj bi se sodbe iz več razlogov ne dalo preizkusiti. Navaja, da se ji očita ravnanje v nasprotju s Pravilnikom o delovnem času (v nadaljevanju: pravilnik), pri tem pa ni bilo ugotovljeno, da je bila s pravilnikom sploh seznanjena. To je izpostavila že v pritožbi, vendar sodišče druge stopnje na to ni odgovorilo. Nadalje je D. R. izpovedala, da sta ob sobotah tožnica in L. J. delali izmenoma in da je bila tožnica prosta vsako drugo soboto, ne glede na drugačen pisni razpored dela. Do te ključne navedbe bi se moralo sodišče druge stopnje opredeliti, namesto tega pa je zapisalo le, da bi morala biti tožnica po podatkih razporeda v spornih dneh na delu. Opredeliti bi se moralo do izpovedi S. S. o tem, da ga je tožnica vprašala, ali lahko svojo kartico posodi L. J., kot tudi do tega, da ni bil dokazan namen zlorabe registracijske kartice, saj je L. J. priznala, da je napravila napako, ko je registrirala prihod. Ker se sodišče ni ukvarjalo s temi pritožbenimi očitki, je bila po mnenju revizije tožnici zaradi očitane bistvene kršitve kršena tudi pravica do pravnega sredstva in pravica do poštenega sojenja, ki jo zagotavlja EKČP. Zmotno uporabo materialnega prava očita revizija sodišču druge stopnje zato, ker je ugotovilo obstoj odpovednega razloga, čeprav naj bi ta v odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne bil jasno napisan. Tožena stranka se sploh ni izjasnila, katera od kršitev je pripeljala do izredne odpovedi, ampak se sklicuje le na to, da je do nje privedlo več razlogov (neprihod na delo, posoja kartice tretji osebi, škoda). Vse navedeno in pa dejstvo, da naj bi bila tožena stranka zaradi neupravičenega izplačila plače oškodovana le za 38,23 EUR, po oceni revidentke ne utemeljuje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev zahtevku oziroma razveljavitev obeh sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožena stranka je odgovorila na revizijo in predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. To pomeni, da na noben revizijski razlog ne pazi po uradni dolžnosti, ampak opravi preizkus samo v okviru tistih in takšnih razlogov, kot jih uveljavlja stranka. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka revizija očita sodišču druge stopnje le absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba nima nobene od naštetih pomanjkljivosti, saj je tisto, kar naj bi potrditvah revizije zagrešilo sodišče druge stopnje, v pretežnem delu naperjeno proti dokazni oceni nižjih sodišč, torej ugotovljenemu dejanskemu stanju, kar ni dovoljen revizijski razlog (o tožničini delovni obveznosti ob sobotah, o menjavanju tožnice in L. J., o spraševanju S. S., ali je posojanje dovoljeno, o nenamerni registraciji itd.), oziroma bi eventualno lahko predstavljalo kakšno drugo (relativno) bistveno kršitev, ki pa je revizija ne uveljavlja.

8. Razlogi izpodbijane sodbe so jasni: tožnica je svojo identifikacijsko službeno kartico, za katero je vedela, da je vezana izključno nanjo, dvakrat (29. 10. 2011 in 12. 11. 2011) prostovoljno izročila L. J., ki je registrirala tožničino prisotnost na delu, čeprav je takrat dejansko ni bilo v službi, s čimer je povzročila, da ji je bila za ta dva dneva obračunana plača. Ker je L. J. delala za zunanjega izvajalca, tem delavcem pa so bile namenjene posebne kartice za vstop v službene prostore, ni bilo podlage za tožničino ravnanje, sploh pa ne za to, da bi L. J. s to kartico registrirala prihod na delo. Glede pričine izpovedi, da naj bi to storila pomotoma, je ugotovilo, da v prostoru, kjer je bila registrska ura, L. J. kot zunanja sodelavka ni imela česa iskati. Vse navedeno po stališču sodišča druge stopnje predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti in je v nasprotju tako s pravilnikom kot kodeksom ravnanja in vedenja pri toženi stranki. Tako opisani razlogi sodbe sodišča druge stopnje omogočajo njen preizkus, zato je revizijski očitek absolutne bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (in posledično kršitve pravice do pravnega sredstva in poštenega sojenja) neutemeljen.

9. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

10. Tožena stranka je tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po drugi alineji prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji). Ta je podan, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Ena od osnovnih obveznosti iz delovnega razmerja, vsebovana že v zakonu samem, je upoštevanje zahtev in navodil delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem obveznosti (32. člen ZDR). Identifikacijska kartica za registracijo delovnega časa je namenjena samo temu (torej registraciji delovnega časa) in je vezana na delavca, na katerega se glasi. Zahteva delodajalca, da kartico uporablja le delavec, na katerega se nanaša, je razumljiva sama po sebi; da se je je tožnica zavedala, izhaja iz njene izpovedi. Zato je vprašanje, ali je bila seznanjena s pravilnikom, ki je vseboval to zahtevo, nepomembno. Tožničino ravnanje, ko je za dve soboti kartico „posodila“ L. J. in je ta zanjo evidentirala prihod na delo, na tej podlagi pa je bila tožnici obračunana plača, po presoji revizijskega sodišča predstavlja očitano kršitev, saj je bilo to v direktnem nasprotju z delodajalčevimi navodili o uporabi identifikacijske kartice.

11. Tudi glede oblike in vsebine izredne odpovedi (po mnenju revidentke je izrek v nasprotju z obrazložitvijo) je revizija neutemeljena. Odpoved pogodbe o zaposlitvi ni akt, za katerega bi se zahtevala stroga formalnost. Zakon ne določa, da jo je treba podati v obliki odločbe z izrekom in obrazložitvijo, pač pa le, da mora biti podana v pisni obliki in da mora vsebovati obrazložitev odpovednega razloga ter opozorilo na pravno varstvo in pravice iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Izredna odpoved je obrazložena, če je v njej naveden zakonski odpovedni razlog (v konkretnem primeru druga alineja prvega odstavka 111. člena ZDR) in opisano ravnanje, ki ustreza dejanskemu stanu odpovednega razloga. Izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi vsebuje oboje. Kršitev je opisana dovolj natančno in jasno in dejansko predstavlja skupek ravnanj, ki jih je tožena stranka lahko strnila v odpovedni razlog iz druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. Ravnanje tožnice in njegove posledice so v njej jasno opisani, obrazloženo pa je tudi, zakaj so to razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

12. Neutemeljen je tudi očitek, da teža dejanja ne utemeljuje najstrožje sankcije. Po prvem odstavku 110. člena ZDR delodajalec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstaja odpovedni razlog in če ob upoštevanju okoliščin in interesov obeh strank delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do poteka odpovednega roka. Ta pogoj sta sodišči ugotovili pravilno. Tožničina zavestna zloraba zaupanja tožene stranke je vplivala tako na njun medsebojni odnos kot na odnos med toženo stranko in podjetjem C. d.o.o., preko katerega je pri toženi stranki delala L. J., kar je okoliščina, ki tudi ob manjšem znesku premoženjske koristi utemeljuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

13. Ker glede na navedeno revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo.

14. Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo, saj delodajalec na podlagi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) v sporih o prenehanju delovnega razmerja krije sam svoje stroške, ne glede na izid postopka.