Jedro

Glede na to, da za ponovno odmero pokojnine z upoštevanjem spornih zneskov plač izplačanih v letih od 1990 do 1994 v obliki komercialnih zapisov, ni pravne podlage in da je bilo o pokojnini že pravnomočno odločeno, je odločitev tožene stranke, da se takšna zahteva zavrže, pravilna.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se spremeni tako, da se tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 19. 3. 2009 in št. ... z dne 17. 2. 2009 in da se tožniku povrnejo stroški postopka, zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika tako, da je odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 19. 3. 2009 in št. ... z dne 17. 2. 2009. Toženi stranki je naložilo, da v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe na novo odmeri starostno pokojnino. Obenem je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 443,00 EUR v roku 8 dni, po izteku tega roka pa od prvega naslednjega dne do plačila še zakonske zamudne obresti.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je z odločbama št. ... z dne 24. 7. 2006 in z dne 22. 12. 2005 tožnikovo zahtevo za novo odmero starostne pokojnine zavrgla po določbi 4. točke 1. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami). S sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ps 2295/2006-10 z dne 24. 1. 2008 sta bili navedeni odločbi odpravljeni, toženi stranki pa je bilo naloženo, da o tožnikovi zahtevi z dne 17. 11. 2005, s katero je zahteval ponovno odmero pokojnine, odloči po vsebini. Takšna odločitev je bila potrjena tudi s sodbo, opr. št. Psp 278/2008 z dne 4. 12. 2008. Drugostopenjsko sodišče je v razlogih sodbe navedlo, da je ostalo odprto sporno vprašanje, ali obstaja pravna podlaga za vsebinsko odločitev o tožnikovi zahtevi za upoštevanje zneskov, izplačanih iz naslova delnic oziroma komercialnih zapisov pri izračunu pokojninske osnove in s tem pri odločitvi o višini starostne pokojnine. Tožena stranka je v ponovljenem postopku z izpodbijanima odločbama vsebinsko odločila tako, da je tožnikovo zahtevo za novo odmero starostne pokojnine zavrnila z obrazložitvijo, da po nobeni pravni podlagi starostne pokojnine ni mogoče na novo odmeriti. Tožena stranka je torej v novem postopku upoštevala napotke pritožbenega sodišča. Tožena stranka nadalje poudarja, da je bila pokojninska osnova ugotovljena že v pravnomočni odločbi št. ... z dne 13. 11. 2001. Za novo odmero pokojnine v primeru, ko je bilo izplačilo plač opravljeno že pred odločanjem o pravici do starostne pokojnine in se je v času odločanja o pravici, za to izplačilo tudi že vedelo, ni pravne podlage v določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). ZPIZ-1 ne določa več nove odmere pokojnine iz naslova naknadno ugotovljene plače, ki se ugotavlja v rednem postopku. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem zmotno uporabilo materialno pravo. Takšno stališče je v sodni praksi že večkrat zavzelo tudi Višje delovno in socialno sodišče, kot na primer v zadevah opr. št. Psp 21/2006 z dne 6. 2. 2007, Psp 432/2005 z dne 28. 9. 2006 itd. Iz razlogov sodb je razvidno, da za ponovno odmerjanje pravnomočno priznanih pokojnin zaradi upoštevanja naknadno ugotovljenih plač v veljavnem ZPIZ-1 ni nobene pravne podlage. Pa tudi sicer vštevnost dela plač, izplačanih v obliki delnic oziroma komercialnih zapisov, ne more biti samostojna pravica iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, o kateri bi se lahko odločalo v izreku odločbe. To potrjuje tudi določba 4. člena ZPIZ-1, ki taksativno določa pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, pri čemer pa so plače eden izmed elementov pokojninske osnove, od katere se odmeri pokojnina. V vseh dosedanjih postopkih vštevanje plač v pokojninsko osnovo ni nikoli predstavljalo samostojne upravne zadeve, da bi lahko o njej odločali, zato tudi ne more biti del izreka pri priznanju pravice do pokojnine. Drugostopenjsko sodišče v zadevi, opr. št. Psp 273/2010 z dne 2. 9. 2010 poudarja, da sama odmera pokojnine nikakor ni pravica iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Bistveno je odločanje o sami pravici do pokojnine, medtem ko je vprašanje, ali je bila ta pokojnina pravilno izračunana, torej ali je odmera pravilna in zakonita, predmet presoje pravilnosti in zakonitosti odločb in sicer v okviru rednih oziroma če so za to izpolnjeni zakonski pogoji tudi izrednih pravnih sredstev. Da tožnik ni upravičen do nove odmere pokojnine, je razvidno tudi iz nekaterih odločitev Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v podobnih primerih. V zadevah, opr. št. VIII Ips 433/2008 z dne 24. 5. 2010, opr. št. VIII Ips 230/2008 z dne 7. 9. 2010 in opr. št. VIII Ips 261/2009 z dne 25. 1. 2011, je namreč zavzelo stališče, da niti v ZPIZ-1 niti v ZUP ni podana pravna podlaga za to, da bi se pokojnina, ki je bila priznana in odmerjena s pravnomočno odločbo, ponovno odmerila. Ker odločitev sodišča ni pravilna, je tožena stranka tudi mnenja, da po določbi 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) glede na načelo uspeha v sporu tožniku ni dolžna povrniti stroškov postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Je pa glede na ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke, opr. št. ... z dne 19. 3. 2009 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 17. 2. 2009, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo zahtevo za novo odmero starostne pokojnine. Navedene odločbe so bile izdane v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje, opr. št. Ps 2295/2006 z dne 24. 1. 2008 in drugostopenjsko sodbo, opr. št. Psp 278/2008 z dne 4. 12. 2008. Tožena stranka je najprej z odločbo z dne 6. 11. 2005 tožniku ponovno odmerila pokojnino v višjem znesku za čas od 1. 12. 2005 dalje, s tem, da je upoštevala sporni del plače. Po pritožbi tožnika, ki je uveljavljal, da se mu višji znesek pokojnine prizna tudi za nazaj, pa je tožena stranka z odločbo z dne 24. 7. 2006 njegovo pritožbo zavrnila ter v reviziji prvostopenjsko odločbo odpravila in na podlagi 4. točke 129. člena ZUP tožnikovo zahtevo za ponovno odmero starostne pokojnine zavrgla ter odločila, da se tožniku starostna pokojnina še nadalje izplačuje po odločbi z dne 13. 11. 2001 in da odločba učinkuje od 1. 8. 2006 dalje. Z že citirano sodbo sodišča je bila navedena odločba odpravljena in je bila zadeva vrnjena tožencu v ponovno upravno odločanje, s tem, da je pritožbeno sodišče poudarilo, da je v zadevi sporno le vprašanje, ali obstaja pravna podlaga za vsebinsko odločitev o tožnikovi zahtevi za upoštevanje spornih zneskov, izplačanih iz naslova delnic oziroma komercialnih zapisov pri izračunu pokojninske osnove in s tem pri odločitvi o višini starostne pokojnine. V novem postopku se je tožena stranka postavila na stališče, da za novo odmero ni pravne podlage, zato je tožnikov zahtevek za novo odmero pokojnine zavrnila. Sodišče prve stopnje pa je v izpodbijani sodbi zavzelo nasprotno stališče in sicer, da je bilo že v prvi sodbi z dne 24. 1. 2008 zavzeto materialnopravno stališče, da z dokončno in pravnomočno odločbo z dne 13. 11. 2001 še ni bilo odločeno o plači, ki jo je tožnik dobil v letih 1990, 1991, 1992, 1993 in 1994 v obliki delnic oziroma komercialnih zapisov in da torej ta izplačila niso bila zajeta z dokončnostjo oziroma pravnomočnostjo odločbe z dne 13. 11. 2001, kar pomeni, da je o tem zahtevku tudi dopustno odločati. Ker tožena stranka tega materialnopravnega stališča ni upoštevala, je sodišče prve stopnje njeni odločbi odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje.

Iz ugotovljenega dejanskega stanja pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je bila tožniku z odločbo opr. št. ... z dne 13. 11. 2001 priznana pravica do starostne pokojnine za čas od 3. 11. 2001 dalje. Navedena odločba je postala dokončna in pravnomočna. Tožena stranka v osnovo za odmero pokojnine ni vštela zneskov, ki jih je tožnik kot del plače dobil izplačane v obliki komercialnih zapisov pri delodajalcu ... d.d. v letih od 1990 do 1994. Dne 17. 11. 2005 je tožnik pri toženi stranki vložil zahtevo, da se mu tudi sporni deli plač, ki jih je prejel v obliki vrednostnih papirjev, upoštevajo pri določitvi pokojninske osnove in da se mu pokojnina ponovno odmeri.

V zadevi je sporno, ali obstaja pravna podlaga, na podlagi katere bi se tožniku lahko ponovno odmerila pravnomočno priznana pokojnina. Pritožbeno sodišče je v več zadevah, kot na primer Psp 21/2006 z dne 6. 2. 2007, Psp 171/2006 z dne 1. 3. 2007 itd., zavzelo stališče, da za ponovno odmero pravnomočno priznanih pokojnin zaradi upoštevanja naknadno ugotovljenih plač v veljavnem ZPIZ-1 ni pravne podlage oziroma ni specialne določbe, ki bi urejala ponovno odmero pokojnine. Tako določbo je vseboval Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami), ki je v 3. odstavku 185. člena določal, da se naknadno izplačana ali ugotovljena plača, ki se v skladu s tem zakonom upošteva za izračun pokojninske osnove, lahko uživalcu pokojnine upošteva za novo odmero že uveljavljene pokojnine. Do nove odmere pokojnine je lahko prišlo tudi z uporabo posebnega pravnega sredstva, takoimenovane neprave obnove postopka po določbi 270. člena ZPIZ. Nadalje je pritožbeno sodišče v več zadevah, kot na primer Psp 243/2006 z dne 16. 5. 2007, Psp 276/2009 z dne 9. 7. 2009, Psp 594/2009 z dne 10. 2. 2010 itd., zavzelo stališče, da v primeru, ko stranka zahteva novo odmero pokojnine za zneske, ki so bili v prvotnem postopku odločanja o pravici do pokojnine izločeni in o njih ni bilo posebej odločeno niti v izreku, niti niso bili omenjeni v obrazložitvi odločbe gre za stanje, ko o spornih zneskih še ni bilo odločeno in je torej dopustno odločati o zahtevku na podlagi novega dejanskega stanja, ki še ni bilo zajeto z dokončnostjo in pravnomočnostjo odločbe.

Kasneje je v zvezi s tem prišlo do drugačnih odločitev Vrhovnega sodišča RS. V sodbah opr. št. VIII Ips 101/2009 z dne 21. 6. 2011 in VIII Ips 20/2010 z dne 21. 11. 2011 je Vrhovno sodišče RS poudarilo, da je zmotno stališče tako sodišča prve kot tudi druge stopnje, da je ponovna odmera možna zato, ker pri prvotni odločbi zneski, ki jih je stranka naknadno uveljavljala, niso bili priznani in da tožena stranka o spornem delu plač ni odločila oziroma da tožeča stranka pravice do vštetja tega dela plač v pokojninsko osnovo ni uveljavljala ter zato o tem delu še ni pravnomočno odločeno. S pravnomočno odločbo o priznanju pravice do starostne pokojnine je bilo odločeno o višini pokojnine. Ta pa je bila odmerjena od določene pokojninske osnove. Če je tožena stranka pokojninsko osnovo izračunala v nasprotju s določbami, ki se nanašajo na izračun in odmero pokojnine, brez upoštevanja vseh plač oziroma osnov, od katerih so bili plačani prispevki, je po stališču Vrhovnega sodišča RS starostno pokojnino odmerila napačno. Odločba, ki temelji na napačni odmeri, je nezakonita. Odpravi nezakonitih odločb pa je namenjen sistem pravnih sredstev. V sporni zadevi ni bilo vloženo redno pravno sredstvo zoper odločbo o priznanju pravice do starostne pokojnine. Z odločbo, opr. št. ... z dne 27. 3. 2008, ki je bila potrjena z odločbo št. ... z dne 30. 10. 2008, pa je bilo odločeno, da se predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo Območne enote ..., št. ... z dne 13. 11. 2001 zavrže. Vse to pa pomeni, da je odločba o priznanju pravice do starostne pokojnine postala dokončna in pravnomočna. Upoštevaje stališče Vrhovnega sodišča RS pritožbeno sodišče ugotavlja, da za ponovno odmero pokojnine niso obstajali pogoji v določbah ZPIZ-1, saj navedeni predpis ne vsebuje določb, ki bi omogočale ponovno odmero pokojnine na podlagi naknadno ugotovljene plače. V primeru, ko je bila pravica do starostne pokojnine že priznana, mimo določb ZUP, ki se nanašajo na redna in izredna pravna sredstva, ni več mogoče ponovno odmeriti pokojnino, upoštevaje naknadno ugotovljeno plačo. Tako zahtevo za novo odmero pokojnine, ki je bila priznana z dokončno in pravnomočno odločbo, je po stališču Vrhovnega sodišča RS potrebno zavreči na podlagi 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP, kjer je določeno, da organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže med drugim tudi v primeru, če je bilo o isti upravni stvari že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko ali pravno stanje, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.

Glede na navedeno, za ponovno odmero pokojnine z upoštevanjem spornih zneskov plač izplačanih v letih od 1990 do 1994 v obliki komercialnih zapisov, ni pravne podlage. To pa pomeni, da je bila odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 19. 3. 2009 in št. ... z dne 17. 2. 2009. Ker tožnik s tožbenim zahtevkom ni uspel, je na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP pritožbeno sodišče zavrnilo tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka.