Jedro

Stranka razen z izrednim pravnim sredstvom ne more doseči spremembe pravnomočne in dokončne odločbe, s katero ji je bila priznana pravica do pokojnine. Če vloži novo zahtevo za ponovno odmero pokojnine, je podlaga za zavrženje slednje 4. točka prvega odstavka 129. člena ZUP, ki določa, da organ s sklepom zavrže zahtevo, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali pa so ji bile naložene kakšne obveznosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, odpravilo odločbi toženca z dne 17. 2. 2009 in 19. 3. 2009 in toženi stranki naložilo, da mora tožniku izdati novo odločbo o odmeri starostne pokojnine v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe ter mu povrniti stroške postopka. Ugotovilo je, da je bila tožniku pravnomočno priznana in odmerjena starostna pokojnina z odločbo tožene stranke z dne 13. 11. 2001, ki je ni izpodbijal. Dne 17. 11. 2005 je tožnik vložil zahtevo za ponovno odmero pokojnine, ker v prvotni odločbi niso bile upoštevane izplačila v obliki komercialnih zapisov pri tožnikovem tedanjem delodajalcu za leta 1990-1994. Tožena stranka je zahtevo zavrnila, ker je bilo o odmeri pokojnine že pravnomočno odločeno z odločbo z dne 13. 11. 2001. Po presoji sodišča pa neupoštevanje dela plače pri prvotni odmeri pomeni, da o tem delu morebitne pokojninske osnove še ni bilo pravnomočno odločeno, zato lahko zavarovanec zahteva novo odmero pokojnine.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Obrazložilo je, da je tožena stranka pravilno zavrnila tožnikovo zahtevo, ker je odločba o priznanju starostne pokojnine z dne 13. 11. 2001 postala pravnomočna, tožnik pa zoper njo ni uporabil rednih oziroma izrednih pravnih sredstev. Tako zahtevo se sicer zavrže na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP (Ur. l. RS, št. 80/99 in naslednji).

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je sodišče drugače odločilo kot v svoji sodbi Psp 278/2008 z dne 4. 12. 2008, v kateri je potrdilo prvostopenjsko sodbo o vrnitvi zadeve toženi stranki v ponovno odločanje. Tožena stranka ni spoštovala te sodbe in ni izdala ugodilne odločbe v skladu z napotki sodišča. Sodišče je zato prezrlo svojo pravnomočno odločitev v isti zadevi. Tožena stranka je šele leta 2005 vnesla podatke v matično evidenco za zavarovance pri B. d. d, tedaj pa je tožnik vložil tudi laično zahtevo za novo odmero pokojnine. Lahko bi se tudi štelo, da je tožnik vložil laično zahtevo za obnovo postopka.

4. Revizija je bila v skladu z 375. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP (Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Neutemeljen je revizijski očitek o kršitvi 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. S pravnomočno sodbo Ps 2295/2006 z dne 24. 1. 2008 v zvezi z drugostopenjsko sodbo Psp 278/2008 z dne 4. 12. 2008 je bilo ugodeno revidentovemu tožbenemu zahtevku, odpravljeni sta bili odločbi tožene stranke z dne 22. 12. 2005 in 24. 7. 2006, s katerima je bila revidentova zahteva za ponovno odmero starostne pokojnine zavržena, in je bilo toženi stranki naloženo, da v roku 30 dni po pravnomočnosti izda novo odločbo. Tožena stranka je v nadaljevanju izdala odločbi z dne 17. 2. 2009 in 19. 3. 2009, s katerima je revidentovo zahtevo zavrnila – ti odločbi pa sta predmet spora v tej zadevi. O novi odmeri pokojnine v postopku Ps 2295/2006 ni bilo odločeno v sporu polne jurisdikcije, temveč se je v izreku sodne odločbe le odpravilo izdani odločbi ter toženi stranki naložilo izdajo nove odločbe. Ker ni bilo pravnomočno odločeno o materialnopravni pravici do (višje) starostne pokojnine, ampak samo o zakonitosti izpodbijanega akta tožene stranke, sodišče v novem postopku ne veže pravno stališče, zavzeto v odločitvi o zakonitosti akta, na podlagi katere je upravni organ izdal novo odločbo. Tožena stranka sicer ni sledila stališču sodišča, to pa je v novem odločanju samostojno, vezano na zakon in ustavo in ne na svoje predhodno sprejete zmotne razlage pravnih predpisov. Zato ni šlo za ponovno odločanje o že pravnomočno razsojeni stvari.

8. Tožniku je bila z odločbo tožene stranke z dne 13. 11. 2001 priznana pravica do starostne pokojnine, zoper katero ni vložil pritožbe. Odločba je postala dokončna in pravnomočna. Dne 17. 11. 2005 je tožnik vložil zahtevo za novo odmero starostne pokojnine. Zahteval je, da se mu pri izračunu pokojninske osnove upošteva dohodek, izplačan v letih 1990-94 v obliki komercialnih zapisov.

9. Po določbi prvega odstavka 12. člena in 249. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju – ZPIZ-1 se za odločanje o pravicah iz obveznega zavarovanja uporabljajo določbe ZUP, če s tem zakonom ni določeno drugače. Vrhovno sodišče je že v več odločbah zavzelo stališče, da dejansko stanje, ki je podlaga za priznanje pravic oz. za naložitev obveznosti, ne predstavljajo le dejstva, ugotovljena z odločbo, temveč vsa dejstva, ki so nastala do izdaje upravne odločbe in bi lahko predstavljala dejansko podlago za odločanje o pravici oz. obveznosti materialnega prava. Če tožena stranka pokojninsko osnovo izračuna napačno, stranka napačna oz. neugotovljena dejstva lahko uveljavlja v pritožbenem postopku ali pa nova dejstva in nove dokaze – nove z vidika stranke in izpodbijane odločbe, ki so obstajali v času prvotnega odločanja – uveljavlja po pravnomočnosti odločbe z izrednim pravnim sredstvom obnovo postopka (1).

10. ZPIZ-1 v nasprotju s prej veljavnim ZPIZ/92 ne vsebuje posebnih določb o razveljavitvi ali spremembi dokončne (oziroma lahko tudi že pravnomočne) odločbe o priznanju pravic iz zavarovanja (269. člen ZPIZ/92), niti ne omogoča več možnosti posebne, neprave obnove postopka, ki ni bila vezana na rok (270. člen ZPIZ/92). Stranka razen z izrednim pravnim sredstvom ne more doseči spremembe pravnomočne in dokončne odločbe, s katero ji je bila priznana pravica do pokojnine. Če vloži novo zahtevo za ponovno odmero pokojnine, je podlaga za zavrženje slednje 4. točka prvega odstavka 129. člena ZUP, ki določa, da organ s sklepom zavrže zahtevo, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali pa so ji bile naložene kakšne obveznosti. Tožena stranka je revidentovo zahtevo sicer vsebinsko obravnavala in jo zavrnila, čeprav bi bilo pravilno zavrženje na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP.

11. Po vsebini zahteva, o kateri je tožena stranka odločila z izpodbijano odločbo, ne ustreza primerom in pogojem, ko bi bilo na podlagi izrednih pravnih sredstev iz ZUP mogoče doseči spremembo dokončne oziroma pravnomočne odločbe o pravici iz pokojninskega zavarovanja. Revident zahteve formalno niti ni uveljavljal kot izredno pravno sredstvo in tudi tožena stranka ter nižji sodišči je pravilno niso obravnavali v tem smislu (2).

12. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Op. št. (1): Prim. sodbe Vrhovnega sodišča VIII Ips 147/2010 z dne 20. 2. 2012, VIII Ips 263/2010 z dne 20. 2. 2012, VIII Ips 116/2011 z dne 17. 4. 2012, VIII Ips 147/2011 z dne 4. 6. 2012, VIII Ips 151/2011 z dne 4. 6. 2012 in VIII Ips 149/2011 z dne 18. 6. 2012. Op. št. (2): Njegov predlog za obnovo postopka z dne 25. 8. 2006 pa je bil dokončno zavržen z odločbo tožene stranke z dne 30. 10. 2008.