Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožniku ni bil omogočen 24-urni tedenski počitek. Pri tem se je pravilno oprlo na izkazane obveznosti, kot so vsakodnevni obvezni sestanki, obveznost čiščenja orožja, nošenje vode in perila in ne le na obveznost nošenja uniforme in prepoved samostojnega zapuščanja baze na dan počitka. Okoliščina, ali so bile te zadolžitve primerjalno manjše od siceršnjih delovnih obveznosti, ni bistvena. Bistveno je, da tožnik tudi v dnevu, ko bi mu moral biti zagotovljen 24-urni počitek, ni bil prost obveznosti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v IV. točki izreka delno spremeni tako, da se na novo glasi: "IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 8 dneh povrniti stroške postopka v znesku 1.079,59 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi."

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 8 dneh povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 7,90 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom v delu, ki se nanaša na obračun bruto zneska in odvod davkov in prispevkov, postopek ustavilo (I. točka izreka). Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku v 8 dneh plačati znesek 2.327,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 4. 2016 do plačila (II. točka izreka), v presežku za plačilo neto zneska je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožniku v 8 dneh povrniti njegove stroške postopka v znesku 1.241,87 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pritožuje tožena stranka iz razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Nasprotuje zaključku sodišča, da tožniku tedenski počitek ni bil zagotovljen. Na dan počitka od tožnika nihče ni zahteval, da mora biti v uniformi, če pa je odšel v jedilnico, trgovino v vojaški bazi ipd., je moral biti primerno urejen, kot to zahtevajo predpisi, enako velja za prostovoljno udeležbo na izletih. Nihče ni zahteval od tožnika, da na dan počitka čisti orožje, sobo, se udeležuje sestankov, nosi vodo ali perilo, če je tožnik to počel, je bilo to prostovoljno. Interpretacija tedenskega počitka sodišča je v nasprotju s siceršnjo interpretacijo v sodni praksi - sodba IV Pd 941/2016 z dne 18. 1. 2018 - po kateri obveznost nošenja uniforme in nemožnost zapuščanja iz baze v civilnih oblačilih nista povezana z obveznostjo zagotovitve tedenskega počitka. Sodišče je le pavšalno zaključilo, da je stanje tožnikove pripravljenosti v silah za hitro posredovanje (A.) trajalo ves čas napotitve in da se je tedenski počitek neutemeljeno vnašal v evidence tudi takrat, ko je bil tožnik v pripravljenosti v A. Glede stroškov je sodišče neutemeljeno priznalo potne stroške pooblaščenca, ki nima sedeža v območju Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe tako, da se zahtevek zavrne oziroma da se izpodbijani del sodbe razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del odločitve v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, le glede odmere stroškov postopka je delno zmotno uporabilo materialno pravo. Sicer se pritožbeno sodišče strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

5. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo odškodnino zaradi neizkoriščenih dni tedenskega počitka v obdobju, ko je bil napoten na opravljanje vojaške službe v mirovnih silah KFOR na Kosovu od 31. 10. 2015 do 28. 4. 2016. 6. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožniku ni bil omogočen 24-urni tedenski počitek. Pri tem se je pravilno oprlo na izkazane obveznosti, kot so vsakodnevni obvezni sestanki, obveznost čiščenja orožja, nošenje vode in perila in ne le na obveznost nošenja uniforme in prepoved samostojnega zapuščanja baze na dan počitka. Okoliščina, ali so bile te zadolžitve primerjalno manjše od siceršnjih delovnih obveznosti, ni bistvena. Bistveno je, da tožnik tudi v dnevu, ko bi mu moral biti zagotovljen 24-urni počitek, ni bil prost obveznosti. Enako so bile dodatne zadolžitve tožniku naložene tudi v času, ko je bil v stanju pripravljenosti v enoti za hitro posredovanje (A.). Pritožbena navedba, da je bila odločitev za nošenje vode in perila, za čiščenje orožja in udeležbo na sestankih, prostovoljna, kot izhaja iz izpovedi tožnikovega nadrejenega B.B., je neutemeljena, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ki je tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno, ali ne, in ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče oziroma stranke mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče ali stranke mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi prepričljivo pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpovedi tožnika in njegovih dveh sodelavcev (C.C. in D.D.) in ne na izpoved njegovega nadrejenega (B.B.).

7. Tožena stranka se tudi neutemeljeno sklicuje na sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani IV Pd 941/2016 z dne 18. 1. 2018. Omenjena sodba je bila s sodbo pritožbenega sodišča Pdp 307/2018 z dne 12. 9. 2018 v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za plačilo odškodnine za neizkoriščene dni tedenskega počitka, razveljavljena in vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje.

8. Ker tožena stranka tožniku koriščenja tedenskega počitka ni omogočila, je odločitev po temelju pravilna, pritožba pa višine odškodnine niti ne izpodbija.

9. Pritožba pa utemeljeno nasprotuje priznanju potnih stroškov tožnikovega pooblaščenca. Tožnik ni upravičen do priglašenih potnih stroškov pooblaščenca, ker ima ta sedež izven območja sodišča, pred katerim je tekel postopek ter tudi izven kraja bivanja tožnika.1 Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke delno ugodilo in pri odmeri stroškov postopka ni upoštevalo pooblaščencu tožnika priznane kilometrine v znesku 162,28 EUR. Zato je IV. točko izreka izpodbijane sodbe spremenilo tako, da znašajo stroški postopka, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožniku, 1.079,59 EUR.

10. V preostalem delu je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi drugega odstavka 165. člena ZPP. Zaradi delnega uspeha tožene stranke s pritožbo ji je tožnik dolžan povrniti njene stroške pritožbenega postopka skladno z uspehom. Tožena stranka je v pritožbi nasprotovala temelju zahtevka (2.327,60 EUR) in višini odmerjenih stroškov (1.241,87 EUR), skupno torej znesku 3.569,47 EUR, ki ga je uspela znižati za 162,28 EUR, kar pomeni, da njen uspeh v deležu znaša 4,5 %. Zato je upravičena do povrnitve 4,5 % njenih pritožbenih stroškov. Toženi stranki je pritožbeno sodišče priznalo stroške pritožbe v višini 375 točk in materialne stroške v višini 2 %, kar znaša skupno 382,5 točk, ni pa ji priznalo stroškov posveta s stranko v višini 50 točk. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR in deležu uspeha 4,5 % je tožnik dolžan toženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 7,90 EUR.

1 Enako sklepa VDSS Pdp 507/2014 z dne 2. 10. 2014 in Pdp 158/2017 z dne 25. 5. 2017.