Jedro

Pri tožniku (invalidu II. kategorije) ni prišlo do popolne izgube delazmožnosti, zato niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji iz prve alineje drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1, da bi se tožnika razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine.

Pri tožniku je podana preostala delovna zmožnost, za kar ni potrebna poklicna rehabilitacija, zato tožnik po drugi alineji 67. člena ZPIZ-1 ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 10. 1. 2012 in št. ... z dne 20. 10. 2011 ter da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine. Nadalje je odločilo, da stroške zastopanja odvetnice krije proračun in da tožnik sam trpi svoje potne stroške.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je stališče, kot ga je zavzelo sodišče prve stopnje pravno zmotno in v nasprotju z ugotovitvami, ki izhajajo tako iz listin, kot tudi dejstev, ki so bila ugotovljena tekom postopka. Sodišče zaključuje, da je pri tožniku delovna zmožnost zmanjšana za 50 %, kar pa je v nasprotju z izvedenskim mnenjem, saj izvedenka ugotavlja, da je pri tožniku prišlo do zmanjšanja delovne zmožnosti za 50 % in več. Tožnik, pri katerem je nesporno ugotovljena II. kategorija invalidnosti, bi bil upravičen do invalidske pokojnine, če ne bi bil zmožen za drugo delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let. Sodišče v izpodbijani sodbi s tem v zvezi zmotno zaključi, da tožniku ne gre pravica do invalidske pokojnine, saj potreba po poklicni rehabilitaciji s strani izvedenke, ni bila ugotovljena. Navedeno pa je v nasprotju z ugotovitvijo izvedenke, ki je pojasnila, da poklicna rehabilitacija glede na psihično stanje tožnika ni smotrna. Iz mnenja izvedenke tako nikjer ne izhaja, da pri tožniku ni ugotovljena potreba po poklicni rehabilitaciji, ravno nasprotno, iz ugotovitev izvedenke je zaključiti, da bi bila poklicna rehabilitacija potrebna, vendar ni smotrna, ker tožnik zaradi psihičnih težav poklicne rehabilitacije ne bi zmogel. Smotrnost poklicne rehabilitacije se, poleg ostalega, presoja tudi po tem, ali bi delodajalec po uspešno končani poklicni rehabilitaciji imel možnost zaposliti delavca na drugem delovnem mestu. Pri tožniku kaj takega ne pride v poštev, saj tožnik v času vložitve tožbe niti ni bil v delovnem razmerju. Pomen smotrnosti, kljub morebitni nezaposljivosti, pa ni mogoče enačiti s pojmom potrebnosti. Stališče, ki ga je v zvezi s tem zavzelo sodišče je v nasprotju z vsebino spisa in dejstvi, ki izhajajo iz listin v njem. Nadalje tožnik navaja, da je sodišče zavrnilo zahtevek po pridobitvi pravice do invalidske pokojnine tudi iz razloga, ker ni izpolnil starostnega pogoja, določenega v tretji alineji 67. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Določbe tretjega odstavka 67. člena ZPIZ-1 ni mogoče razlagati tako, da bi moral biti tožnik ob navedenih pogojih že ob nastanku invalidnosti star 63 let (enako sodba VSRS VIII Ips 99/2012). Tožnik meni, da je upravičen do invalidske pokojnine tako po drugi kot tudi po tretji alineji 67. člena ZPIZ-1. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje oziroma izpodbijano sodbo spremeni in tožniku prizna pravico do invalidske pokojnine. Obenem priglaša tudi pritožbene stroške.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka navaja, da je med strankama nesporno, da tožnikova delovna zmožnost ni v celoti izgubljena in da tako pri njemu ni nastala I. kategorija invalidnosti, na podlagi katere bi lahko pridobil pravico do invalidske pokojnine. Pri tožniku je sicer podana II. kategorija invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela v višini 50 % in bolezni v višini 50 % od 5. 6. 2009, vendar pa tožnik na podlagi te invalidnosti ne more pridobiti pravice do invalidske pokojnine. Po mnenju sodne izvedenke je namreč tožnik zmožen za drugo ustrezno delo z določenimi omejitvami, brez da bi bila potrebna poklicna rehabilitacija. Tako je tudi zaslišana na naroku za glavno obravnavo izpovedala, da je ocenjevala tožnikovo stanje do 10. 1. 2012 in da bi tožnik, v kolikor bi imel delovno mesto, lahko začel delati z razbremenitvami. To pomeni, da je tožnik zmožen za drugo ustrezno delo brez poprejšnje poklicne rehabilitacije, s tem pa ne izpolnjuje pogojev po drugi alineji 67. člena ZPIZ-1 za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Tožnik tudi ne izpolnjuje pogoja za pridobitev pravice do invalidske pokojnine po določbi tretje alineje 67. člena ZPIZ-1, kajti vsi pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine morajo biti izpolnjeni hkrati na dan nastanka zavarovalnega primera. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 10. 1. 2012, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 20. 10. 2011. Z omenjeno odločbo je tožena stranka odločila, da tožnik, invalid II. kategorije invalidnosti od 5. 6. 2009 dalje zaradi posledic poškodbe izven dela, nima pravice do invalidske pokojnine. Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je tožnik državljan in rezident Republike Hrvaške ter da pravico do invalidske pokojnine uveljavlja na podlagi določb Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško (Sporazum, Ur. l. RS - MP, št. 21/97). V Sloveniji je dopolnil 22 let, 5 mesecev in 11 dni pokojninske dobe, skupno s hrvaško pokojninsko dobo pa ima dopolnjeno 22 let, 6 mesecev in 9 dni pokojninske dobe. Pritožbeno sodišče je s sklepom Psp 33/2013 z dne 11. 4. 2013 razveljavilo prvostopenjsko sodbo opr. št. XII Ps 294/2012 z dne 21. 11. 2012 ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V novem sojenju je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, na katere je opozorilo pritožbeno sodišče v prej navedenem sklepu ter materialnopravno pravilno razsodilo.

Pogoji za pridobitev pravice do invalidske pokojnine so določeni v 67. členu v spornem obdobju veljavnega ZPIZ-1. Tako pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije, nadalje zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let ter zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oziroma prerazporeditev, ker je dopolnil 63 let starosti (moški) oziroma 61 let starosti (ženska).

Tudi po stališču pritožbenega sodišča iz izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje izhaja, da pri tožniku zaenkrat še ni prišlo do popolne izgube delazmožnosti in s tem torej niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, da bi se tožnika razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti. ZPIZ-1 namreč v prvi alineji drugega odstavka 60. člena določa, da se v I. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali, če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti. Sodišče prve stopnje je v okviru dokaznega postopka pridobilo tako dopolnilno mnenje invalidske komisije druge stopnje, kot tudi mnenje sodne izvedenke specialistke medicine dela, prometa in športa, mag. A.A.. Iz pridobljenih mnenj izhaja, da gre pri tožniku za primarno artrozo kolena obojestransko, za stanje po poškodbi prstov desne roke in zloma radiusa, za bolečine v križu ter za ponavljajočo se depresivno motnjo, ki je trenutno v remisiji. Tako iz pisno podanega izvedenskega mnenja sodne izvedenke, kot tudi iz njene izpovedbe izhaja, da pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delazmožnosti. Se pa je zdravstveno stanje po letu 1991 poslabšalo tako, da tedaj že podane razbremenitve ne zadoščajo več glede na nove zdravstvene okvare. Potrebne so dodatne omejitve v zvezi z opravljanjem dela in tudi časovna razbremenitev, torej da delo lahko opravlja zgolj v skrajšanem delovnem času po štiri ure dnevno. Tudi iz pritožbenih navedb ne izhaja, da bi bila pri tožniku podana popolna izguba delazmožnosti, torej I. kategorija invalidnosti. Tožnik celo v pritožbi sam navaja, da je med strankama nesporno ugotovljena II. kategorija invalidnosti.

Invalid II. kategorije invalidnosti pa lahko pridobi pravico do invalidske pokojnine le v primeru, če so izpolnjeni pogoji, določeni v drugi oziroma tretji alineji 67. člena ZPIZ-1. Po drugi alineji, ki jo je potrebno presojati upoštevaje 61. člen ZPIZ-1, ki se nanaša na vprašanje preostale delovne zmožnosti, zavarovanec lahko pridobi pravico v primeru, če za drugo ustrezno delo ni več zmožen brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni več zagotovljena, ker je star nad 50 let. Tožnik je že star nad 50 let, vendar pa tudi po stališču pritožbenega sodišča, niti iz dopolnilnega mnenja invalidske komisije druge stopnje niti iz izvedenskega mnenja ne izhaja, da bi bila pri tožniku potrebna poklicna rehabilitacija. Pri tožniku je namreč tudi sodna izvedenka enako kot pred njo tudi že invalidska komisija, ki je mnenje podala v predsodnem postopku ugotavljala, da je tožnikova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več. Sodišče prve stopnje je v celoti sprejelo izvedensko mnenje sodne izvedenke in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe, da sodišče temu mnenju glede odstotka zmanjšanja delovne zmožnosti ni sledilo, neutemeljene. Glede vprašanja, ali je pri tožniku potrebna poklicna rehabilitacija, pa je sodna izvedenka že v pisnem izvedenskem mnenju pojasnila, da poklicna rehabilitacija glede na tožnikovo psihično stanje ni smotrna. Nikakor pa ni sodna izvedenka zaključila, kot to v pritožbi uveljavlja tožnik, da je pri tožniku potrebna poklicna rehabilitacija. Sodna izvedenka je namreč zaslišana na glavni obravnavi pojasnila, da je presojala tožnikov svoj poklic in ugotovila, da tožnik za poklic ni več zmožen. Vendar pa je tožnik še vedno zmožen opravljati določena dela, s tem, da so nujno potrebne razbremenitve, torej poleg omejitev pri delu tudi časovna razbremenitev. Tožnik v kolikor bi imel delovno mesto, bi lahko začel delati z razbremenitvami, kot jih je podala v svojem izvedenskem mnenju. V tem primeru je torej še podana preostala delovna zmožnost, s tem da za opravljanje tega dela ni potrebna poklicna rehabilitacija. Glede na navedeno ne gre za stanje, kot je opredeljeno v drugi alineji 67. člena ZPIZ-1, kar pomeni, da tožnik tudi po tej alineji ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno obrazložilo, da tožnik kot invalid II. kategorije invalidnosti še ni dopolnil potrebne starosti za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Kot je bilo že pojasnjeno, invalid II. kategorije invalidnosti skladno s tretjo alinejo 67. člena ZPIZ-1 pridobi pravico do invalidske pokojnine, ko dopolni starost 63 let. Ker je bilo za presojo sporne zadeve odločilno dejansko stanje, kakršno je obstajalo v času izdaje izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke, sodišče ugotavlja, da tožnik tedaj še ni bil star 63 let, temveč je imel dopolnjenih 60 let in 4 mesece starosti. Sodišče tako ni imelo nobene podlage, da bi upoštevalo kasneje dopolnjeno starost, za kar se zavzema tožnik v pritožbi. Vse spremembe, ki so nastale po izdaji izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke so lahko namreč zgolj predmet novega postopka pri toženi stranki.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnik ni uspel s pritožbo, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.