Jedro

Pomanjkljive obrazložitve akta toženka ne more nadomestiti z navedbami v upravnem sporu. Odločilne pravne in dejanske razloge za sprejeto odločitev mora namreč organ navesti v obrazložitvi svoje odločbe.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Sklep Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 4934-202170/2019-1 z dne 23. 12. 2019 se odpravi ter se vrne zadeva istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od preteka roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

**Dosedanji potek upravnega postopka**

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) odločila, da se zoper tožečo stranko (v nadaljevanju tožnika) kot dolžnika opravi davčna izvršba dolgovanega zneska obveznosti, ki na dan 23. 12. 2019 znaša: 24.264,58 EUR glavnice, 2.767,95 EUR zamudnih obresti in 10,00 EUR stroškov sklepa, skupaj torej 27.042,53 EUR. Izvršba se opravi z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima dolžnik na banki. Obveznosti dolžnika temeljijo na izvršilnih naslovih zap. št. 1 - 454, navedenih v tabeli izreka prvostopnega sklepa.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je upravni organ ugotovil, da iz knjigovodske evidence davčnega organa izhaja, da dolžnik ni v predpisanem roku poravnal obveznosti iz izreka sklepa. Zato je zoper njega začel davčno izvršbo na podlagi 143. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2). V skladu s prvim odstavkom 69. člena ZDavP-2 je določil tudi zamudne obresti. Upravni organ je upošteval, da sta v skladu z določbo drugega odstavka 166. člena ZDavP-2 iz davčne izvršbe izvzeta dolžnikova denarna sredstva iz 159. člena ZDavP-2, v kolikor gre za prejemke nakazane za tekoči mesec. Upošteval je tudi omejitve izvršbe iz 160. člena ZDavP-2. Kot pravno podlago upravni organ v obrazložitvi povzema še četrti odstavek 160. člena ZDavP-2, 160.a člen ZDavP-2, prvi odstavek 94. člena ZDavP-2, tretji in četrti odstavek 93. člena ZDavP-2, 168. člen ZDavP-2, prvi odstavek 170. člena ZDavP-2, prvi odstavek 152. člena ZDavP-2, prvi odstavek 66. člena ZDavP-2 in tretji odstavek 157. člena ZDavP-2. 3. Tožnik se je zoper sklep pritožil na Ministrstvo za finance, ki je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Iz obrazložitve izhaja, da so navedbe pritožnika v zvezi s pobotom neplačanih davčnih obveznosti s preveč plačanim davkom za znesek 1.153,06 EUR po odločbi o odmeri dohodnine za leto 2015, neutemeljene. Dne 26. 5. 2016 je bil namreč izdan sklep o delni ustavitvi postopka davčne izvršbe št. DT 42918-43045/201, s katerim se je postopek davčne izvršbe, začet s sklepom DT 42918-43045/2012-109-3401-15 z dne 13. 8. 2012, delno ustavil za pobotani znesek.

4. Glede navedb, ki se nanašajo na izterjavo davka na nepremično premoženje večje vrednosti, drugostopni organ pojasnjuje, da iz evidenc drugostopnega organa ni razvidno, da bi zoper odmerno odločbo pritožnik vložil pritožbo, niti sam tega ne zatrjuje. S pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi pa v skladu s 157. členom ZDavP-2 ni več mogoče izpodbijati izvršilnega naslova.

5. Drugostopni organ se ne strinja, da država dolguje pritožniku v pritožbi zahtevane zneske, saj po davčnih knjigovodskih evidencah dolg na dan izdaje izpodbijanega sklepa znaša 27.042,53 EUR. Iz izpiska davčne knjigovodske e-kartice je namreč razvidno, da pritožnik z izjemo na kontu 97 - nadomestilo za uporabo stavbnih zemljišč, svojih obveznosti ne poravnava tekoče, zato se k neplačanim zneskom glavnic obračunavajo tudi pripadajoče zamudne obresti.

6. V zvezi z zastaranjem terjatve pojasnjuje, da se pritožnika terja za obveznosti od izvršilnega naslova 20 dalje, za obdobje ob novembra 2017 do vključno oktobra 2019 in da pravica do izterjave teh obveznosti še ni zastarala, saj so bile obveznosti terjane že z več sklepi o izvršbi, med drugim s sklepi št. DT 4934-39502/2016-1 09-720-13 z dne 17. 3. 2016, DT 4934-152391/2016-1 09 z dne 21. 10. 2016, DT 4934-99256/2017-1 09-720-34 z dne 19. 7. 2017. 7. Pritožniku pojasni, da v konkretnem primeru ne gre za kršitev načela prepovedi litispendence, saj izvršba ni bila predlagana zoper istega dolžnika za isto terjatev, na isto premoženje in z istim sredstvom. Takšno stališče je zavzelo tudi Višje sodišče v sodbi III Ip 651/2014 z dne 18. 8. 2014, ki navaja, da je treba pravila o litispendenci v postopku izvršbe uporabljati le smiselno.

8. Glede navedb, ki se nanašajo na res iudicata v konkretnem postopku izvršbe se pritožniku pojasni, da sodišče oziroma upravni organ lahko prepoved ponovnega odločanja o isti stvari upošteva tudi v izvršilnem postopku v primeru, ko je bil prejšnji izvršilni postopek ustavljen zaradi popolnega poplačila terjatev, za kar pa ne gre v navedeni zadevi, saj pritožnik svojih obveznosti ne poravnava.

9. V zvezi z dopustnostjo davčne izvršbe na premičnine (v konkretnem primeru pritožnik sicer izpodbija sklep o davčni izvršbi na njegova denarna sredstva) je bilo pritožniku že pojasnjeno, da se smejo zarubiti premičnine, ki so v lasti oziroma posesti dolžnika, pri tem veljajo izjeme za premičnine izvzete iz izvršbe oziroma na katere je izvršba omejena v skladu s 181. členom ZDavP-2 v zvezi s 177. in 178. členom ZDavP-2. Iz rubežnega in cenilnega zapisnika pa je razvidno, da pritožniku ni bila zarubljena nobena premičnina.

10. Glede kršitve načela litispendence v zvezi z izvršilnimi naslovi, se pritožniku pojasni, da gre pri izpodbijanem sklepu za sklep na njegova denarna sredstva. Pri sklepu DT 4934-103997/2019-16 09-720-36 z dne 13. 7. 2020 pa za sklep na dolžnikove premičnine izdane v ponovnem postopku v zvezi z odločbo organa druge stopnje, št. DT-499-29-814/2019 z dne 11. 3. 2020. 11. Glede navedb, da izvršba na dolžnikove denarne prejemke ni dopustna in zakonita, ker preživlja mladoletne otroke, upravni organ pojasnjuje, da gre za davčno izvršbo na njegova denarna sredstva, na katera se rubež opravi do višine davčnega dolga, pri čemer se upoštevajo izvzetja iz 159. člena ZDavP-2 in omejitve izvršbe iz 160. člena ZDavP-2, v kolikor gre za sredstva nakazana za tekoči mesec. V skladu z ZDavP-2 se zarubi največ do višine 2/3 dolžnikovih denarnih prejemkov, vendar tako, da dolžniku ostane znesek najmanj v višini 76 % minimalne plače po zakonu, ki ureja minimalno plačo. Dolžniku, ki izkaže obveznost preživljanja družinskega člana ali druge osebe, ki jo je dolžan preživljati po zakonu, ostane tudi znesek v višini prejemka, določenega za osebo, ki jo preživlja dolžnik, po merilih, ki jih določa zakon, ki ureja socialno varstvene prejemke.

12. V zvezi z navedbami glede odloga davčne izvršbe upravni organ pritožniku pojasni, da o odlogu odloča samo po uradni dolžnosti in ne na predlog stranke v skladu s 157. členom ZDavP-2. Prvostopni organ po uradni dolžnosti o odlogu odloči samo kadar oceni, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi.

13. Glede navedb v pritožbi, ki se nanašajo na kršitev litispendence in ponovnega sojenja v že razsojeni stvari (res iudicata) v zvezi z izvršilni naslovi od 2 do 11, 12 do 14 in od 15 do 19, se pritožniku pojasni, da je Finančna uprava RS v postopku davčne izvršbe zoper dolžnika dne 22. 7. 2019 izdala sklep o davčni izvršbi na premičnine št. DT 4934-103997/2019-1, ki je bil pritožniku vročen dne 14. 8. 2019. Zoper navedeni sklep je vložil pritožbo. Pritožbeni organ je izdal sklep št. 4934-103997/2019-8 09-720-36, s katerim je prerekani sklep v delu obveznosti, ki so bile terjane v sklepih v letu 2016, ustavil. Medtem, ko je za ostale obveznosti ostal sklep v veljavi. Zoper ta sklep pritožnik ni vložil pritožbe. Z izpodbijanim sklepom pa se je začel postopek davčne izvršbe na denarna sredstva in ne na njegove premičnine.

14. Neutemeljeni so tudi pritožnikovi ugovori glede izvršilnih naslovov od zaporedne številke 20 do 454 iz razloga, ker je prvostopni organ v predmetni upravni spis vložil skupno odmerno odločbo št. DT 4250-4/2019-27 z dne 18. 3. 2019, ki je bila pritožniku vročena dne 8. 4. 2019, s katero je odločil, da se z njo obračunajo in v plačilo naložijo prispevki za socialno varnost za obdobje od 1. 4. 2016 do 31. 10. 2017 in ki je postala izvršljiva dne 9. 5. 2019. Iz obrazložitve te odločbe izhaja, da je pritožnik od 1. 4. 2019 vključen v obvezno zavarovanje s statusom lastnika zasebnih družb in zavodov, ki so poslovodne osebe. ZDavP-2 v 352. členu določa, da obvezne prispevke za socialno varnost izračunavajo zavezanci za prispevek v obračunu prispevkov za socialno varnost. FURS je pri kontroli obračunavanja in plačevanja prispevkov za socialno varnost za navedeno obdobje ugotovil, da zavezanec za to obdobje ni obračunal in plačal prispevkov za socialno varnost. V skladu z določbo prvega odstavka 353. člena ZDavP-2 mora zavezanec predložiti obračun prispevkov za socialno varnost davčnemu organu in plačati prispevke za socialno varnost najpozneje do 15. dne v mesecu za pretekli mesec. Od 1. 1. 2017 se uporablja novela ZDavP-2J, ki v drugem odstavku 353.a člena določa, da davčni organ sam sestavi predizpolnjen obračun prispevkov za socialno varnost za zavezance za prispevke za socialno varnost, za katere so izpolnjeni naslednji pogoji, in sicer da so sami zavarovanci, da morajo sami izračunati in plačati prispevke za socialno varnost v obračunu prispevkov za socialno varnost in da davčni organ razpolaga s podatki za določitev osnove za plačilo prispevkov za socialno varnost, kar velja tudi v obravnavanem primeru. Predizpolnjen obračun prispevkov za socialno varnost (POPSV) velja za obračun prispevkov za socialno varnost za zavezance za prispevek iz 352. člena tega ZDavP-2. Davčni organ je obračun prispevkov za socialno varnost za lastnike zasebnih podjetij, ki nimajo plače (OPSVL), za oktober in november 2019 v skladu z določbami ZDavP-2 sestavil in vročil pritožniku elektronsko preko portala e-davki. Takrat še ni bil opravljen izbris pritožnika kot zavarovanca iz registra. Predizpolnjen obračun prispevkov ima po poteku predpisanega roka naravo obračuna, kot bi ga oddal zavezanec sam. Pritožnik pa ima možnost vložiti nov obračun, če se s predizpolnjenim obračunom ne strinja.

15. Upravni organ pojasnjuje, da vsebinska pravilnost izvršilnega naslova ni predmet presoje v postopku davčne izvršbe, v katerem dolžnik ne more z uspehom izpodbijati izvršilnega naslova, tako sedmi odstavek 157. člena ZdavP-2, ter da zatrjevanih kršitev ZUP, ZDavP-2 in KZ ni ugotovil. 16. Drugostopni organ ugotavlja, da je prvostopni organ odločil pravilno in v skladu z zakoni, ko je izdal izpodbijani sklep, pritožbene navedbe pa so neutemeljene, zato je pritožbo zavrnil kot neutemeljeno.

**Navedbe tožeče stranke**

17. Zoper zgoraj navedeno odločitev je tožnik vložil tožbo v upravnem sporu zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in iz razlogov, zaradi katerih se upravni akt izreče za ničnega. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, sklep v celoti zavrže (pravilno: odpravi) kot neutemeljen in postopek ponovi. Navaja, da sta mu s sodbo Upravnega sodišča II U 435/2016-9 z dne 9. 1. 2019, odločbo Ministrstva za finance št. DT-499-29-814/2019-2 z dne 11. 3. 2020 in s sklepom Finančne uprave, Finančnega urada Maribor, št. 4934-103997/2019-8 09-720-36 z dne 9. 9. 2019, ki so bili podlaga za izpodbijani sklep o davčni izvršbi DT 4934-202170/2019-1, bili kršeni načeli: prepoved res iudicata in prepoved litispendence.

18. Navaja, da je obračun odprtih postavk nepravilen, neutemeljen in ne more biti temelj za izdajo sklepa o davčni izvršbi, saj je v celoti nezakonit. Znesek vtoževane terjatve je napačen in neutemeljen. Davčni organ je v zvezi s postavkami od 2 do 14 izdal sklep, zoper katerega se je pritožil, pritožbo je drugostopni organ zavrnil, zato je vložil tožbo, o kateri je sodišče odločilo v sodbi II U 435/2016-9, s katero mu je ugodilo in razveljavilo obe predhodni odločbi upravnega organa. Po sodbi je davčni organ ponovno sprejel sklep, kar že samo po sebi pomeni bistveno kršitev določb postopka, in sicer načela prepovedi litispendence.

19. Izdan je bil tudi sklep o ustavitvi izvršbe DT 4934-103997/2019-1 z dne 9. 9. 2019, ki se nanaša na postavke izpodbijanega sklepa od 2 do 12 in 15 do 19. Z izpodbijanim sklepom zato davčni organ krši prepoved ponovnega sojenja o že razsojeni stvari. Tudi v zvezi s postavkami 12 do 14 že teče postopek, v katerem je podal pritožbo, zato tudi glede teh davčni organ krši načelo prepovedi litispendence. Dejanja davčnega organa imajo vse znake kaznivega dejanja zlorabe izvršbe po 218. členu KZ-1. 20. Tožnik v tožbi navaja, da že razveljavljen sklep davčnega organa ne zadosti pogoju uradnega dejanja iz 126. člena ZDavP-2, na kar bi moral paziti organ po uradni dolžnosti. To utemeljuje tudi s pravno praznino v ZDavP-2, zaradi česar je nujna uporaba 366. člena Obligacijskega zakona, s čimer uveljavlja ugovor zastaranja.

21. V zvezi s postavkami od 2 do 7 in 15 do 19 izpodbijanega sklepa navaja, da so predmetne terjatve zastarale v skupni višini 3.468,20 EUR. Ker gre za kršitev načela litispendence pa pomeni, da so neutemeljene postavke od 1 do 454 v skupni višini 27.042,53 EUR, saj izterjava davka zastara v petih letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati. Tudi postavke od 139 do 404 izpodbijanega sklepa in postavke od 2 do 7 in 15 do 19 so ne samo zastarale, pač pa se glede njih krši tudi načelo res iudicata in prepovedi litispendence.

22. Glede pobota bi moral organ upoštevati, da je na podlagi odmere dohodnine za leto 2015 po odločbi DT 02-23751 upravičen do vračila 1.153,06 EUR. To bi po uradni dolžnosti moral upravni organ pobotati na podlagi šestega odstavka 97. člena ZDavP-2. Zato je višina tega zneska neutemeljeno v izpodbijanem sklepu. Po 311. členu Obligacijskega zakonika bi moral materialni pobot izvesti prvostopni organ, pa ga ni. Zato s tožbo izrecno in nepreklicno podaja izjavo o pobotu vzajemne terjatve vključno s pripadajočimi zamudnimi obrestmi v višini 1.153,06 EUR na dan 31. 8. 2017. 23. Terjatve iz naslova davka na nepremično premoženje večje vrednosti so neutemeljene, saj v obravnavanem obdobju ni bil lastnik nepremičnin: stanovanja 1122103 k.o. ... in parc. št. 1012/8, 1012/7, 1012/6, 1012/5 vse k.o. ..., pri nepremičnini parc. št. 1012/4 pa je bil le solastnik in je v njej živel z družino.

24. Postavke iz sklepa 20 do 432 in 434 do 454 so po mnenju tožnika popolnoma neutemeljene, kar bo izhajalo tudi iz odločitve Ustavnega sodišča o ustavni pritožbi, ki jo je sam vložil. 25. Tožnik poudarja, da davčni organ multiplicira svoj obračun za postavke 20 - 138 in 405 - 432, ter 434 - 454, saj jih obračuna tudi v postavkah 139 do 404 odločbe DT 4250-4-00253/2019 z dne 27. 5. 2019. Tožnik razlaga ZPIZ-2 tako, da v kolikor zavarovanec ne prejema nobenih dohodkov, ne more obstajati zavarovalna osnova in ne more imeti statusa zavarovanca. Dejstvo, da se osebi, ki je zakoniti zastopnik v osebni družbi naloži status zavarovane osebe kljub temu, da z dejavnostjo ne more doseči nobenega prihodka, je nesprejemljiva z vidika 2. člena Ustave in povsem v nasprotju s 74. členom Ustave RS. To izhaja iz teleološke razlage 16. in 145. člena ZPIZ-2. Izpodbijana odločba pa se s tem vprašanjem sploh ne ukvarja, zato je ni moč preizkusiti in je v tem delu neobrazložena. Pri tem poudarja, da je treba ločiti med kapitalsko in osebno družbo, ter da sam ni bil imenovan za poslovodjo in tudi ni bil osebno zavarovan na drugi osnovi. Realizacija takšne nezakonite odločbe pomeni nedopusten obseg v ustavno zavarovane in pridobljene pravice, 2. člen Ustave, 155. člen Ustave, 14. člen Ustave, 22. in 33. člen Ustave Republike Slovenije ter 74. člen Ustave Republike Slovenije. Dolžnik namreč ni poslovodna oseba v smislu pravnih norm.

26. Tožnik poudarja, da davčni organ ni upošteval dejstva, da je od dne 1. 10. 2019 v delovnem razmerju pri delodajalcu A., d.o.o. po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za polni delovni čas. Njegov delodajalec je v celoti poravnal prispevke za socialno varnost za oktober 2019, zato se mu neutemeljeno nalaga dvojno plačilo prispevkov za socialno varnost. 27. Na koncu tožbe tožnik povzame in navede, da so terjatve za znesek 3.468,20 EUR zastarale, terjatve v višini 23.569,90 EUR pa so neutemeljen in nezakonit izračun, iz česar izhaja, da je celoten izpodbijani sklep nezakonit in neutemeljen, pri čemer mu je organ prve stopnje kršil tudi načelo zaslišanja, saj mu ni omogočil, da se izjavi v avtomatizirano izvedenem ugotovitvenem postopku in se je z ugotovitvami prvič seznanil v izpodbijani odločbi, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka.

28. Tožnik je vložil tožbo kot fizična oseba in po prvem odstavku 113. člena ZUP zahteva vrnitev stroškov postopka, sodišču pa predlaga, da odpravi izpodbijano odločbo oziroma jo v celoti razveljavi in toženki naloži plačilo stroškov oziroma podredno, da upravno odločbo zavrže in naloži davčnemu organu, da postopek ponovi oziroma naj sodišče samo odloči in spremeni izpodbijano upravno odločbo.

**Navedbe tožene stranke**

29. Toženka v svojih vlogah v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve sklepov prve in druge stopnje. Ponovno poudarja, da ni podana kršitev načela litispendence ali res iudicata. Sklep o delni ustavitvi št. DT 4934-103997/2019-8 z dne 9. 9. 2019 ni bil izdan v okviru predmetnega postopka davčne izvršbe in vpliva zgolj na postopek, v okviru katerega je bil izdan, ne vpliva pa na možnost nadaljnje izdaje novih sklepov o davčni izvršbi, v kolikor je ugotovljeno, da te obveznosti še vedno niso bile poravnane, kakor je tudi v predmetni zadevi, saj tožeča stranka ne ugovarja, da bi kakršnekoli obveznosti plačala. Glede pretrganja zastaralnega roka poudarja, da se je v konkretnem primeru s sklepom o davčni izvršbi št. DT 4934-395022/2016-1 z dne 17. 3. 2016, s katerim je bil tožnik seznanjen dne 11. 5. 2016, pretrgal rok zastaranja, izdaja sklepa pa se šteje kot uradno dejanje davčnega organa.

30. Glede pobota pripominja, da je bil pobot izvršen že v letu 2016 dne 23. 5. 2016, in da je bil upoštevan pri izdaji izpodbijanega sklepa.

31. Poudarja, da v postopku davčne izvršbe ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova kakor to želi tožnik glede prispevkov za socialno varnost za obdobje 1. 4. 2016 do 31. 10. 2017 in da v pritožbenem postopku ni zatrjeval kršitev načela varstva pravic strank, varstva javne koristi in načela zaslišanja stranke. Toženka navede, da je bil sklep izdan v skrajšanem ugotovitvenem postopku, da je organ oprl svojo odločitev na podatke, ki izhajajo iz evidenc, zato zaslišanje stranke v skladu s tretjim odstavkom 144. člena ZUP ni bilo potrebno, stroške pritožbenega postopka pa je treba zahtevati do izdaje odločbe, s katero je bilo odločeno o pravnem sredstvu, kar pa tožnik ni storil. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

**Odločitev brez glavne obravnave**

32. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter upravnega spisa očitno, da je treba tožbi zaradi bistvene kršitve pravil postopka ugoditi in izpodbijani upravni akt, izdan na prvi stopnji, odpraviti ter zadevo vrniti v nov postopek (prva alineja drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu v nadaljevanju ZUS-1)1. **K točki I izreka:**

33. Tožba je utemeljena.

34. V obravnavani zadevi je med strankama sporna utemeljenost in morebitna podvojenost postavk iz izvršilnih naslovov pod zap. št. od 1 do 432 in od 434 do 454, tožnikeča stranka pa priznava znesek po postavki 433 iz tabele v izreku izpodbijanega sklepa. Sporno je tudi ali je upravni organ postopal po pravilih in načelih postopka davčne izvršbe ali pa je prišlo do bistvenih kršitev postopka in 2., 14., 22., 33. in 74. člena Ustave RS, ter nezadostne obrazloženosti upravne odločbe.

35. Sodišče se strinja s toženko, da tožnik izpodbija izvršilne naslove po vsebini, kar v skladu s sedmim odstavkom 157. člena ZDavP-22 ni mogoče, saj se s pritožbo zoper sklep o izvršbi lahko uveljavlja le ugovore, ki se nanašajo na samo izvršbo, prav tako Upravno sodišče v tem upravnem sporu ne sme presojati in posegati v vsebino izvršilnih naslovov.3

36. Po določbah ZDavP-2 je namreč za izterjavo in za začetek davčne izvršbe bistveno, da obveznost, ki se terja, ni bila plačana v rokih, predpisanih z zakonom (143. člen) in da obstaja izvršilni naslov, saj se v skladu z določbami 145. člena izvršba lahko opravi le na podlagi izvršilnega naslova. Kateri so upoštevni izvršilni naslovi, je taksativno našteto v drugem odstavku istega člena, za vse pa velja, da morajo biti izvršljivi in, v skladu s 151. členom ZDavP-2, navedeni v izreku sklepa. V 151. členu ZDavP-2 so sicer navedene še vse ostale obvezne sestavine sklepa. Ker gre za sklep, zoper katerega je po določbi prvega odstavka 157. člena ZDavP-2 dovoljena pritožba, pa mora v skladu z določbami 228. člena Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) vsebovati tudi obrazložitev in pouk o pritožbi. Pri čemer je v sedmem odstavku 157. člena ZDavP-2 izrecno določeno, da s pritožbo ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova, kar pomeni, da se pravilnost in zakonitost aktov, ki se izvršujejo, v postopku izvršbe več ne presoja.4 Ugovori, s katerimi tožnik smiselno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava v zvezi z vsebino izvršilnih naslovov tako niso dovoljeni in jih sodišče zato ne more upoštevati kot pravno relevantne.

37. Tožnik poleg vsebini izvršilnih naslovov ugovarja tudi pravilnosti samega postopka pred upravnim organom ter v povezavi s tem kršitve 2., 14., 22., 33. in 74. člena Ustave RS. V tem oziru gre za vprašanje zakonitega in poštenega upravnega postopka, ki ga sodišče v upravnem sporu lahko presoja.

38. Tozadevno tožnik (med drugim) navaja, da izpodbijani upravni akt ni obrazložen.

39. Obrazložitev avtoritativne odločitve je eno poglavitnih pravil upravnega postopka v smislu omejevanja nadrejene oblasti in njene zlorabe ter možnosti pravnega in sodnega varstva (23. in 25. člen Ustave RS). Pravica do obrazložitve je del pravice do poštenega obravnavanja oz. postopka po 6. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Obrazložitev daje podlago, iz katere je razvidna nepristranskost odločanja in objektivnost odločitve, obveznost obrazložitve pa tudi zavezuje organ, da se poglobi v ugotavljanje in dokazovanje dejanskega stanja ter pogojev materialnega zakona.5 V razmerju do stranke obrazložitev zagotavlja njeno pravico seznaniti se z odločitvijo in razlogi, zato mora obrazložitev biti dovolj individualizirana in konkretizirana.6 Da je odločbo mogoče preizkusiti, morajo iz obrazložitve biti razvidni bistveni razlogi za odločitev oz. bistvene okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da je bil postopek pravilen in zakonit.7

40. Izpodbijana prvostopenjska odločitev, skupaj z drugostopenjsko odločitvijo takšne obrazložitve ne daje. Niti v izpodbijanem sklepu prve stopnje niti v odločbi druge stopnje namreč ni niti omenjeno po kakšnem postopku je upravni organ izdal izpodbijano odločbo, tako da tudi sodišče postopka ne more preizkusiti. Kljub pritožbenim navedbam tožnika vezanih na kršitev procesnih pravil in človekovih pravic, pritožbeni organ zgolj navede, da "v okviru preveritve pritožbenih navedb kršitev ZUP, ZDavP-2 in KZ (pri tem izpusti člene Ustave RS) pritožbeni organ po pregledu spisa predmetne zadeve, zatrjevanih kršitev ne ugotavlja." Takšna splošna ugotovitev pa ne zadosti standardu obrazloženosti upravne odločbe po 214. členu ZUP in ne omogoča njenega preizkusa. Šele v odgovoru na tožbo pritožbeni organ opiše postopek izdaje izpodbijanega sklepa, poda navedbe v zvezi z izvedbo skrajšanega ugotovitvenega postopka in utemelji zakaj tožnika ni bilo potrebno zaslišati, vendar so te navedbe prepozne in neupoštevne, saj bi morale biti del obrazložitve izpodbijane odločbe, še posebej zato, ker je tožnik že v pritožbi uveljavljal kršitve postopka in 2., 14., 22., 33. in 74. člena Ustave RS.

41. Pomanjkljive obrazložitve akta toženka ne more nadomestiti z navedbami v upravnem sporu, kot je to storila v obravnavani zadevi. Odločilne pravne in dejanske razloge za sprejeto odločitev mora namreč organ navesti v obrazložitvi svoje odločbe.8 Stopnja podrobnosti, s katero mora biti obrazložena odločba, je določena s tistim, kar zahteva učinkovito pravno sredstvo zoper odločbo v vsakem posameznem primeru.9 Če je odločba pomanjkljiva, so zagotovljena pravna sredstva zgolj navidezna, saj stranka odločitve, ki je sprejeta, ne more preveriti, preveriti pa je ne more niti sodišče.10 Davčni organ postopek davčne izvršbe resda prične na podlagi pravnomočnih izvršilnih naslovov, katerih po vsebini ni mogoče izpodbijati, vendar ga to ne odvezuje obveznosti, da svojo odločitev (upravni akt) v upravnem postopku najkasneje na pritožbeni stopnji konkretizirano, natančno in obrazloženo utemelji.

42. Ker obravnavana odločitev ni obrazložena tako, da bi jo bilo mogoče preizkusiti, presoja sodišča ali je pravilna odločitev bila sprejeta v zakonitem postopku, ni mogoča. S tem pa je storjena absolutna bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1. Ker je tožba utemeljena že na tej podlagi, se sodišče ni rabilo opredeljevati do drugih razlogov za odpravo upravnega akta (tako tistih, ki jih navaja tožnik v tožbi kot tistih, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti).

43. Bistvena kršitev določb postopka je vselej podana v primeru, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki jo določa ZUP (tretji odstavek 27. člena ZUS-1), zato je sodišče po 3. točki prvega odstavka 64. člena ZUS-1, izpodbijano odločbo odpravilo ter v skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 zadevo vrnilo prvostopnemu organu v ponoven postopek. Sodišče še pojasnjuje, da ni sledilo predlogu tožnika, naj v zadevi odloči samo (spor polne jurisdikcije). Na podlagi 65. člena ZUS-1 sme namreč sodišče meritorno odločiti o stvari le, če narava stvari to dopušča, in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago, ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje. V obravnavanem primeru pogoji za meritorno odločanje po presoji sodišča, upoštevajoč naravo stvari in ugotovljene kršitve upravnega organa, niso podani. Ob tem sodišče izpostavlja tudi načelo delitve oblasti. S sojenjem v sporu polne jurisdikcije sodišče dejansko poseže v izvrševanje upravne funkcije, saj odloči namesto upravnega organa, s čimer poseže v izvršilno vejo oblasti.11 Čeprav ima za takšno odločanje podlago v citirani določbi 65. člena ZUS-1, pride takšno postopanje v poštev le pod zakonsko določenimi pogoji in omejitvami, ki v obravnavani zadevi po presoji sodišča niso izkazani.

**K II. točki izreka:**

44. Glede na to, da je sodišče tožbi ugodilo, je tožeča stranka v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Sodišče ji je priznalo stroške v znesku 15,00 EUR, saj je bila zadeva rešena na seji in tožeča stranka v postopku ni imela pooblaščenca, ki je odvetnik (prvi odstavek 13. člena Pravilnika). Kar tožnik zahteva več ali drugače ni utemeljeno. Stroške je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

45. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožniku prisodilo od dneva zamude, toženka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika - OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

1 Glej tudi Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2019, str. 333, tč. 6. 2 Veljavnega v času izdaje izpodbijanega sklepa. 3 Tako sodba UPRS II U 412/2020 z dne 23. 3. 2023. 4 Tako sodba UPRS II U 412/2020 z dne 23. 3. 2023. 5 Komentar zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), Ljubljana 2020, 2. knjiga str.: 443 in 444. 6 Komentar zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), Ljubljana 2020, 2. knjiga str.: 444. 7 Komentar zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), Ljubljana 2020, 2. knjiga str.: 564. 8 Tako sodbe UPRS I U 1918/2020 z dne 18. 12. 2008, II U 74/2019 z dne 2. 9. 2021, II U 72/2019 z dne 22. 9. 2021, II U 2019/2021 z dne 3. 11. 2021 in II U 220/2021 z dne 13. 10. 2021. 9 Sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 248/2002, z dne 10. 11. 2004. 10 Prim. VSRS sodba opr. št. I Up 248/2021 z dne 10. 11. 2004, UPRS sodba opr. št. II U 71/2019 z dne 15. 9. 2021, UPRS sodba opr. št. II U 301/2021 z dne 20. 4. 2022 in druge. 11 UPRS sodba opr. št. I U 1542/2020-20 z dne 13. 9. 2021.