Jedro

Pravilna je razlaga določb prvega odstavka člena 26 ZOZP, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, ki pojem „škode na ozemlju Republike Slovenije“ veže na kraj škodnega dogodka, do katerega mora tedaj priti na ozemlju Republike Slovenije, da nastopi odgovornost toženega zavarovalnega združenja.

Kakršnokoli drugačno razumevanje navedene zakonske določbe bi bilo zgolj nedopustno arbitrarno in preširoko, saj je ravno za nepremoženjsko škodo značilen njen sukcesivni značaj, ko se začetna in nadaljnja škoda kot celota v bistvu časovno zelo zavlečeta, nastopata lahko na različnih krajih, pač odvisno od zdravljenja in bivanja oškodovanca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (vnaprej tožnika), s katerim je ta uveljavljal plačilo odškodnine za njegovo nepremoženjsko škodo nastalo v prometni nezgodi dne 8. 3. 2008 na španskem otoku M, v kateri je bil tožnik udeležen kot sopotnik v enem od trčečih vozil, ki ga je upravljal slovenski voznik G.D., medtem ko je bilo drugo vozilo, ki ga je upravljal španski voznik, obvezno zavarovano pri španski zavarovalnici, za nezgodo pa je bil odgovoren voznik osebnega avtomobila zavarovanega pri španski zavarovalnici. Sodišče prve stopnje je sledilo ugovoru pomanjkanja pasivne legitimacije na strani tožene stranke (vnaprej toženke), ob opiranju na prvi odstavek člena 26 Zakona o obveznem zavarovanju v prometu (v nadaljevanju ZOZP), po katerem je določena odgovornost zavarovalnega združenja v tisti državi v kateri je prišlo do škodnega dogodka. Ker je v danem primeru prišlo do prometne nezgode in posledične škode pri tožniku v Š, prometno nezgodo pa je povzročilo vozilo, ki je prav tako bilo zavarovano v Š, tedaj do škodnega dogodka ni prišlo na ozemlju Republike Slovenije, po stališču sodišča prve stopnje toženec ne more biti pasivno legitimiran in v tej zadevi tožniku odgovarjati za nastalo škodo iz navedene prometne nezgode. Sodišče prve stopnje tudi ni sledilo pravnemu stališču tožnika, da je kot kraj nastanka škode treba razumeti tudi kraj, kjer je nastala škodljiva posledica, to pa da je bilo v danem primeru glede na nadaljevano in zaključeno zdravljenje tožnika v Republiki Sloveniji tudi na njenem ozemlju. Zaradi ugotovljenega pomanjkanja pasivne legitimacije na strani toženke je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Proti tej sodbi se pravočasno pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka člena 338 Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo ustrezno spremeni oziroma napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožnik ponovno poudarja pomen obstoja uveljavljane nepremoženjske škode pri tožniku tudi v Republiki Sloveniji. Ker je tedaj tu nastala zanj škodljiva posledica, gre „za škodo na ozemlju Republike Slovenije“ v smislu prvega odstavka člena 26 ZOZP in je podana pasivna legitimacija toženke. Takšna razlaga je utemeljena tudi z vidika varstva interesov oškodovanca.

3. V vloženem pritožbenem odgovoru toženka oporeka pritožbenim navedbam in se zavzema za zavrnitev pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo na pritožbeni stopnji. Pri tem pritrjuje pravilni razlagi določb prvega odstavka člena 26 ZOZP, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkušalo pravilnost izpodbijane odločitve tako v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa zadeve po drugem odstavku člena 350 ZPP in tudi samo ocenilo izpodbijano odločitev glede na v bistvu nesporno in zanesljivo ugotovljeno dejansko stanje kot materialnopravno pravilno, sodišče prve stopnje pa tudi ni zašlo v upoštevne procesne kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, medtem ko pritožba v bistvu pritožbenega razloga procesne narave niti ne konkretizira. Sodišče prve stopnje pa je napadeno sodbo tudi izčrpno in vsestransko obrazložilo, z navedbo razumnih in pravilnih dejanskih in pravnih zaključkov ter pritožbeno sodišče zato v celoti povzema obrazložitev v napadeni sodbi in se sklicuje nanjo. V zvezi s pritožbo še dodaja:

6. Pravilna je razlaga določb prvega odstavka člena 26 ZOZP, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, ki pojem „škode na ozemlju Republike Slovenije“ veže na kraj škodnega dogodka, do katerega mora tedaj priti na ozemlju Republike Slovenije, da nastopi odgovornost toženega zavarovalnega združenja. V danem primeru škodni dogodek ni nastal v Sloveniji, ampak v Š (četudi je bila povzročena z vozilom, ki izvira iz države članice EU), zato toženkine odgovornosti v danem primeru ni. Kakršnokoli drugačno razumevanje navedene zakonske določbe bi bilo zgolj nedopustno arbitrarno in preširoko, saj je ravno za nepremoženjsko škodo značilen njen sukcesivni značaj, ko se začetna in nadaljnja škoda kot celota v bistvu časovno zelo zavlečeta, nastopata lahko na različnih krajih, pač odvisno od zdravljenja in bivanja oškodovanca, kot je to tudi pravilno poudarilo sodišče prve stopnje. V kolikor bi zakonodajalec želel takšno ureditev, bi to izrecno določil in dovolil oškodovancu morebitno izbirno pravico o tem, zoper koga bo uveljavljal odškodnino ipd. Razlaga, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje je tako povsem pravilna in tudi skladna z že oblikovano sodno prakso (npr. sodba VSL I Cpg 533/2009, sklep VSL II Cp 1542/2010).

7. Pritožba s svojimi izvajanji na pravilnost izpodbijane odločitve ne more imeti vpliva. Ko vztraja na drugačni razlagi določb prvega odstavka člena 26 ZOZP, ki da odgovornost toženega zavarovalnega združenja veže tudi na kraj nastanka škodne posledice, ji glede na vse navedeno ni mogoče pritrditi. ZOZP je v svoje določbe povzel tudi ustrezno normativo EU, kar zagotavlja tudi realizacijo varstva oškodovancev v prometnih nezgodah. Nedvomno je to varstvo zagotovljeno že z možnostjo uveljavljanja odškodninskega zahtevka pred domačim sodiščem, v kolikor je škodo povzročilo tuje vozilo, zagotovljeno pa je tudi kontaktiranje med domačo in tujo zavarovalnico v predhodnem postopku v okviru inštituta pooblaščene zavarovalnice, kot to povzema tudi sodišče prve stopnje v obrazložitvi napadene sodbe. Vendar pa je kljub temu treba ustrezno urediti in razmejiti odgovornost nacionalnih zavarovalnih birojev na različnih ozemljih, zato so tudi v danem primeru zavezujoča že navedena določila prvega odstavka člena 26 ZOZP.

8. Pritožbi tako ni mogoče priznati uspeha in jo je pritožbeno sodišče glede na vse obrazloženo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

9. Odločitev o pritožbenih stroških tožnika temelji na prvem odstavku člena 165 v zvezi s prvim odstavkom člena 154 ZPP glede na njegov pritožbeni neuspeh. Toženka pa je v bistvu v pritožbenem odgovoru predvsem ponovila že podane navedbe v postopku na prvi stopnji, zato v zvezi s tem procesnim dejanjem ni bistveno prispevala k dodatni osvetlitvi spornega razmerja in s tem nastalih stroškov ni mogoče kot potrebne pravdne stroške naprtiti v breme druge pravdne stranke. Zato tudi toženka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.