Jedro

Odločitev sodišč nižjih stopenj, da v nobenem primeru ni podana pasivna legitimacija Slovenskega zavarovalnega združenja, je materialno pravno napačna.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, s katerim je ta uveljavljal plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala v prometni nezgodi 8. 3. 2008 na španskem otoku Malorca. V prometni nesreči je bil udeležen kot sopotnik v najetem vozilu, ki ga je upravljal slovenski voznik G. D. in je bilo zavarovano pri španski zavarovalnici. Za nezgodo je bil odgovoren španski voznik, čigar vozilo je bilo prav tako obvezno zavarovano pri španski zavarovalnici. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 26. člena Zakona o obveznem zavarovanju v prometu (v nadaljevanju ZOZP) sledilo ugovoru pomanjkanja pasivne legitimacije tožene stranke; po navedeni zakonski določbi je namreč določena odgovornost zavarovalnega združenja v tisti državi, v kateri je prišlo do škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje tudi ni sledilo tožnikovemu pravnemu stališču, da je kot kraj nastanka škode treba razumeti tudi kraj, kjer je nastala škodljiva posledica, to pa naj bi bilo glede na nadaljevano in zaključeno zdravljenje tožnika v Sloveniji na njenem ozemlju.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z razlago določbe 26. člena ZOZP, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, ki pojem „škode na ozemlju Republike Slovenije“ veže na kraj škodnega dogodka, do katerega mora priti na ozemlju Slovenije, da nastopi odgovornost toženega zavarovalnega združenja.

3. Zoper odločitev sodišča druge stopnje je Vrhovno sodišče na tožnikov predlog dopustilo revizijo s sklepom II DoR 260/2013 glede pravnega vprašanja, ali je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe ZOZP glede pasivne legitimacije tožene stranke.

4. Tožnik vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da na podlagi 42j. člena ZOZP tožena stranka zagotavlja odškodnine oškodovancem v Sloveniji tudi v primerih, ko odgovornostna zavarovalnica oziroma njen pooblaščenec v treh mesecih od vložitve odškodninskega zahtevka tega ne rešita. V takšnih primerih se lahko vloži zoper odškodninski urad oziroma toženo stranko tožba. Vse predpostavke, ki jih predvideva citirana določba ZOZP, je tožnik pred vložitvijo tožbe v predmetnem postopku izpolnil. To dejstvo pa bo sicer moralo naknadno ugotoviti prvostopenjsko sodišče. 5. Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na revizijo.

6. Revizija je utemeljena.

7. Sodišče je odločilo, da zavarovalniško združenje po prvem odstavku 26. člena ZOZP odgovarja le za škodo, povzročeno na ozemlju Republike Slovenije z vozilom, ki izvira iz držav članic Evropske unije in držav, katerih nacionalni biro je podpisnik Londonskega sporazuma ali Splošnih pravil. Združenje lahko za obravnavanje odškodninskih zahtevkov pooblasti eno od zavarovalnic, svojih članic. Odločilo je tudi, da je treba navedeno določbo razumeti tako, da govori o kraju škodnega dogodka, ne pa o kraju, kjer so nastale posledice.

8. Revident se v reviziji sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča II Ips 412/2010 z dne 30. 5. 2013 ter na 42j. člen ZOZP, iz katerega izhaja, da tožena stranka zagotavlja odškodnine oškodovancem v Sloveniji tudi v primerih, ko odgovornostna zavarovalnica oziroma njen pooblaščenec v treh mesecih od vložitve odškodninskega zahtevka tega ne rešita.

9. Iz sklepa II Ips 412/2010 izhaja, da je bila na podlagi Direktive 2000/26/ES v Republiki Sloveniji sprejeta novela ZOZP-A. Ta je v ZOZP vnesla člene od 42a. do 42n., katerih namen je bila uskladitev zakona s pravnim redom Evropske unije in ureditev varstva oškodovancev. V 42č. členu (s katerim je bila v slovenski pravni red prenesena določba 4. člena Direktive 2000/26/ES) je določeno, da mora odgovornostna zavarovalnica (to je na podlagi 8. točke la. člena ZOZP zavarovalnica, pri kateri je imel sklenjeno zavarovanje avtomobilske odgovornosti lastnik vozila, s katerim je bila povzročena prometna nesreča) ali njen pooblaščenec v treh mesecih od dneva, ko je oškodovanec vložil svoj odškodninski zahtevek na odgovornostno zavarovalnico ali na njenega pooblaščenca, dati utemeljeno ponudbo za odškodnino oziroma dati utemeljen odgovor na odškodninski zahtevek.

10. V 42j. členu ZOZP (ki je v nacionalno zakonodajo prenesel 6. člen Direktive 2000/26/ES) je nadalje določeno, da se v okviru slovenskega odškodninskega združenja tožene stranke ustanovi odškodninski urad, ki zagotavlja odškodnine oškodovancem s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji ob izpolnitvi naslednjih pogojev:

1. če je bila prometna nesreča povzročena v drugi državi članici Evropske unije oziroma v tretjih državah, katerih nacionalni zavarovalni biro je član sistema zelene karte,

2. če je bila škoda povzročena z vozilom, zavarovanim v tej državi članici Evropske unije in izvira z njenega ozemlja in

3. le v izjemnih primerih, ko odgovornostna zavarovalnica oziroma njen pooblaščenec ni izpolnil svojih dolžnosti, določenih z ZOZP.

V 1. točki tretjega odstavka istega člena je določeno, da lahko ti oškodovanci naslovijo svoj odškodninski zahtevek na odškodninski urad, če v treh mesecih od dneva, ko so vložili odškodninski zahtevek na odgovornostno zavarovalnico ali njenega pooblaščenca, nobeden izmed njiju odškodninskega zahtevka ni rešil. Upoštevajoč odločbo sodišča Evropske unije(1) pa lahko oškodovanec, če je pred pravdo najprej zahtevek naslovil tudi na odškodninski urad in ta njegovemu zahtevku ni ugodil, s tožbo od njega zahteva povrnitev škode.

11. Iz navedenega izhaja, da je odločitev sodišč nižjih stopenj, da v nobenem primeru ni podana pasivna legitimacija slovenskega zavarovalnega združenja, materialno pravno napačna. Ključna za odločitev o pasivni legitimaciji tožene stranke je ugotovitev o obstoju zgoraj navedenih pogojev. Iz odgovora na tožbo, povzetega tudi v sodbi sodišča prve stopnje, sicer izhaja, da ti niso izpolnjeni, vendar pa so tovrstne ugotovitve iz sodbe sodišča izostale. Sodišče Evropske unije je namreč pojasnilo, da je tožena stranka lahko pasivno legitimirana v pravdi. Tožbeni zahtevek bi bilo tako v konkretnem primeru (glede na izpolnjenost ostalih pogojev) mogoče zavrniti le na podlagi ugotovitve, da odgovornostna zavarovalnica oziroma njen pooblaščenec ni izpolnil svojih dolžnosti, določenih z ZOZP. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

12. Sodišče bo moralo v ponovljenemu postopku ob pojasnjenih materialnopravnih izhodiščih ponovno presoditi utemeljenost tožbenega zahtevka. Odločitev o njem je odvisna od dejanske ugotovitve, ali odgovornostna zavarovalnica oziroma njen pooblaščenec ni izpolnil svojih dolžnosti ter ali je tožnik na toženo stranko naslovil predpravdni odškodninski zahtevek, saj sta to materialni predpostavki za odločitev v zadevi.

13. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Sklep C-541/11 z dne 17. 1. 2013.