Jedro

Vizuelne prizadetosti telesa in okrnjenega izgleda pri dramski igralki ni mogoče upoštevati pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, pa čeprav je zaradi tega njena zmožnost nastopanja in kandidiranja za vloge zmanjšana.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da se v celoti glasi: "Tožena stranka C. d.d. Zagreb, S. 41, Filiala P. je dolžna plačati tožeči stranki D. Č., Š. 23, L., znesek 1,000.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 29.10.1993 dalje do plačila.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 139.374,00 SIT v 15 dneh, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi od 29.10.1993 dalje do plačila.

Kar zahteva tožeča stranka več, se zavrne." Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki na 25.140,00 SIT odmerjene stroške pritožbenega postopka v 15 dneh.

Tožeča stranka trpi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki C., d.d. Zagreb, S. 41, Filiala P. plačilo zneska 2,000.000,00 SIT, ki ga je dolžna plačati tožeči strnaki D. Č. z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 29.10.1993 dalje do plačila. Toženi stranki je tudi naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke, ki jih je odmerilo z zneskom 226.319,00 SIT in sicer v 15 dneh v primeru zamude tudi z zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila.

Zoper to sodbo se iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kritve določb pravdnega postopka pritožuje tožena stranka. Navaja, da je sodišče prve stopnje prisodilo tožnici iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti za 1,500.000,00 SIT previsok znesek. Primerna odškodnina bi bila v danem primeru največ 500.000,00 SIT, v presežku pa bi moralo sodišče zahtevek zavrniti. Glede na uspeh strank v pravdnem postopku bi moralo sodišče določiti tudi pravdne stroške obeh strank in jih kompenzirati, razliko pa naložiti v plačilo stranki, ki je z manjšim delom uspela v pravdi. Sodišče prve stopnje se je pri določitvi odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti opiralo predvsem na izvedeniško mnenje dr. A. A., ki je ugotovil, da je pri tožnici podana za vsakdanje življenje dobra gibljivost v levi rami, zmanjšana mišična moč in zavrtost gibljivosti leve rame lažje stopnje pa se pokaže šele pri ekstremnih zahtevah njenega igralskega poklica, ki je pogojen s sodobnim načinom gledališke igre. Tožnica je torej po mnenju izvedenca zmanjšano sposobna za dvigovanje težkih bremen z levo roko in za akrobatske aktivnosti in ekstremne napore v gledališču ter pri športnih in rekreativnih dejavnostih. V vsakdanjem življenju torej po mnenju izvedenca nima nobenih težav z gibljivostjo leve rame, pač pa ima določene težave in mora vlagati povečane telesne napore občasno pri opravljanju igralskega poklica. Za tako prizadetost tožnice pa je po mnenju pritožbe sodišče prve stopnje prisodilo tožnici izjemno previsoko odškodnino. Vsekakor pa graja tožena stanka obrazložitev sodišča prve stopnje na peti strani sodbe, ko je pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti upoštevalo tudi skaženost tožnice zaradi brazgotine na roki, zaradi česar naj bi bila tožnica zmanjšano zmožna za nastopanje in kandidiranje za vloge igralke in omejena pri izbiri igralskih vlog. Odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti pa je bila tožnici že pravnomočno prisojena.

Na pritožbo je tožeča stranka odgovorila in predlagala njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe je prišlo pritožbeno sodišče do zaključka, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje sicer pravilno ugotovilo, da pa je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odmerilo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 2,000.000,00 SIT. Sodišče v sodbi pravi, da za praktično gibljivost v tožničinem vsakdanjem življenju tej omejeni gibljivosti ni potrebno dajati posebne teže, kar pomeni, da pridejo zmanjšane življenjske aktivnosti do izraza pri tožnici le pri opravljanju njenega igralskega poklica. Tu pa se pojavi vprašanje prepletanja duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in zaradi skaženosti. Sodišče je pri odmeri odškodnine upoštvalo dejstvo, da je tožnica z brazgotino na roki izgubila tudi vizuelno popolnost telesa in da gre pri njej za zmanjšano zmožnost nastopanja in kandidiranja za vloge igralke zaradi okrnjenega izgleda, vendar pritožbeno sodišče meni, da vizuelne popolnosti telesa in okrnjenega izgleda, pri odločitvi o višini odškodnine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ni mogoče upoštevati.

Pritožbeno sodišče ne dvomi, da zaradi teh dveh razlogov tožnica duševno trpi, vendar pa je to posledica skaženosti, ne pa zmanjšanih življenjskih aktivnosti. Tožnica je, ko je bila zaslišana kot stranka sama opisala kaj zaradi poškodbe ne more več delati, ali dela težje oziroma počasneje in da mora za isto delo vložiti več truda, kot bi ga sicer če bi bila roka taka, kot je bila preje. Tudi izvedenec je te njene tegobe opisal in upoštevaje tožničin poklic prikazal kako se zmanjšane telesne aktivnosti kažejo pri aktivnostih tožeče stranke v njenem poklicu. Če sedaj upoštevamo, da gre za igralko, ki je bila poškodovana ob začetku kariere, in bo torej morala vso svojo igralsko kariero prenašati tegobe, ki izvirajo iz poškodbe, potem stopnja duševnih bolečin in njihovo trajanje narekujeta odmero odškodnine, kjer bosta prišla do izraza prav ta dva elementa. Primerna odškodnina za to odškodninsko obliko je torej po mnenju pritožbenega sodišča 1,000.000,00 SIT in tako ne gre pritrditi niti sodišču prve stopnje, ki je odškodnino odmerilo ob upoštevanju tožničine vizuelne nepopolnosti telesa in okrnjenega izgleda, ne pritožbi tožene stranke, ki preveč poudarja, da tožnica ne bo imela težav v vsakdanjem življenju z gibljivostjo leve rame, premalo pa upošteva, da tožnica duševno trpi praktično vsak dan ob opravljanju svojega igralskega poklica. Primerna odškodnina ob upoštevanju meril iz 200. člena ZOR je torej po mnenju pritožbenega sodišča 1,000.000,00 SIT.

Sprememba sodbe pa je imela za posledico tudi spremembo odločitve o stroških. V skladu z 2.odstavkom 166. člena ZPP, je pritožbeno sodišče odločalo o stroških vsega postopka. Pri tem je upoštevalo, da je tožnica praktično v celoti uspela z vsemi svojimi zahtevki, razen z zahtevkom za odškodnino zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče priznalo tožnici vse stroške, ki so ji nastali do razveljavitve prve sodbe (kolikor se je odločitev sodišča prve stopnje nanašala na odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti), od te sodbe dalje pa le polovico, pri čemer pa ni priznalo zaznamovanih stroškov v zvezi z obnovo postopka. V celoti pa ji je priznalo stroške, ki so nastali z izvedencem, saj ti niso odvisni od uspeha. Taka odločitev je v skladu z 2. odstavkom 154. člena ZPP.

Ker je tožena stranka delno uspela s pritožbo, ji je pritožbeno sodišče priznalo stroške pritožbenega postopka od zneska 1,000.000,00 SIT.

Tožeča stranka pa mora sama trpeti svoje stroške pritožbenega postopka, saj po eni strani glede na stanje stvari in vsebino pritožbe ter odgovora nanjo teh stroškov ni mogoče šteti za potrebne, po drugi strani pa tožnica v odgovoru na pritožbo vztraja prav na tistih stališčih, ki jih je pritožbeno sodišče odklonilo.

Določbe ZPP in ZOR so v tej sodbi uporabljene kot republiški predpis po 1. odstavku 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS št. 1/91-I).