Jedro

Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je enotna odškodnina. Pri odločanju o njeni višini je potrebno poleg individualnih posebnosti vsakega oškodovanca upoštevati tudi okvire (najvišje in najnižje) odškodnine, ki jih sodna praksa prisoja za tovrstno škodo.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita tako, da se izrek sodbe sodišča prve stopnje glasi: "Tožena stranka ... je dolžna plačati tožeči stranki ..., znesek 1.200,000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 29.10.1993 dalje do plačila.

V preostalem delu se tožbeni zahtevek zavrne.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 139.374,00 SIT v 15 dneh, da ne bo izvršbe, v primeru zamude pa z zamudnimi obrestmi od 29.10.1993 dalje do plačila." V preostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega in revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženo stranko obsodilo na plačilo odškodnine za zmanjšanje življenjske aktivnosti tožeče stranke v znesku 2.000.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 29.10.1993 dalje in pripadajočimi pravdnimi stroški. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in prvostopno sodbo tako spremenilo, da je odškodnino znižalo na 1.000.000,00 SIT. Temu ustrezno je spremenilo tudi izrek o stroških postopka in tožečo stranko obsodilo na plačilo pritožbenih stroškov tožene stranke.

Proti drugostopni sodbi je tožeča stranka vložila revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka (po 1. odstavku 354. člena ZPP, 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP in 333. členu ZPP) ter zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da je sodišče druge stopnje s svojo odločitvijo poseglo tudi v pravnomočni del prvostopne sodbe, saj se je tožena stranka pritožila le glede odškodnine nad 500,000,00 SIT. Sodišče druge stopnje se je nadalje izognilo rešitvi vprašanja o skaženosti, ki tožnico moti kot žensko in skaženosti kot specifični funkcionalni okvari, ki trajno krni tožničino delovno sposobnost. S tem je kršilo ZPP, pa tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Tožnici gre odškodnina tudi za zmanjšanje življenjskih in delovnih sposobnosti, ki izvira iz skaženosti. Zato tožeča stranka predlaga, da revizijsko sodišče drugostopno sodbo tako spremeni, da tožnici prisodi tolikšno odškodnino, kot ji je priznalo sodišče prve stopnje, z ustreznimi pravdnimi stroški celotnega postopka z zamudnimi obrestmi.

Revizija je bila vročena tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija je delno utemeljena.

Sodišče druge stopnje ni kršilo določbe 333. člena ZPP. Poenostavitev izreka, s katerim je sodišče druge stopnje zaradi jasnosti zajelo tudi že pravnomočni del, ni posegla v tožničine pravice (izvršba je bila možna že po poteku pritožbenega roka, obresti tudi po drugostopni sodbi tečejo od izdaje prvostopne sodbe), in zato takšna poenostavitev ne pomeni ponovnega sojenja o že pravnomočno razsojeni stvari.

Sodišče druge stopnje pa tudi ni storilo kršitve po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP. Vprašanju, ali tožnici zaradi okrnjenega izgleda pripada poleg odškodnine za skaženost še odškodnina za zmanjšanje življenjskih aktivnosti, se ni izognilo. V svoji sodbi je posebej poudarilo, da škode zaradi izgube vizualne popolnosti telesa oziroma okrnjenega izgleda, pri odločitvi o višini odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni mogoče upoštevati.

Pač pa revizijsko sodišče pritrjuje tožeči stranki, da je sodišče druge stopnje s takšno presojo zmotno uporabilo materialno pravo.

Skaženost je posebna vrsta škode, ki izhaja iz sprememb na oškodovančevem telesu ali iz drugih sprememb, ki so zvezane z oškodovančevo zunanjostjo. V subjektivnih in objektivnih merilih, na podlagi katerih se določa odškodnina zanjo, je upoštevano dejstvo, da je do te spremembe prišlo, ter kako nanjo reagira okolica in oškodovanec sam. Če pa skaženost povzroči, da oškodovanec opravlja določene aktivnosti s povečanimi napori ali v posebnih pogojih, in zato duševno trpi, gre za škodo zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in ne več le za skaženost. Zato ima tožeča stranka prav, ko trdi, da je v določenih primerih skaženost mogoče upoštevati (z različnimi posledicami) pri obeh vrstah odškodnine.

Sodišče prve stopnje je ugotavljalo vpliv estetske spremenjenosti tožnice tudi na njeno življenjsko aktivnost. Ugotovilo je, da okrnjen videz pomeni za tožnico kot igralko tudi zmanjšano zmožnost nastopanja in kandidiranja za igralske vloge. Takšen videz tožnico omejuje in jo bo omejeval pri izbiri vlog. Sodišče druge stopnje je te ugotovitve sprejelo kot točne. Poudarilo je tudi, da verjame tožnici, da zaradi tega duševno trpi. Zahtevek je zavrnilo le zato, ker je štelo, da te škode ni mogoče obravnavati v okviru odškodnine za zmanjšanje življenjskih aktivnosti.

Glede na ugotovljen obseg celotne škode (dejansko stanje, na katero je revizijsko sodišče na podlagi 3. odstavka 385. člena ZPP vezano), je revizijsko sodišče mnenja, da gre tožnici odškodnina tudi za to škodo in da znaša pravična odškodnina za vso škodo zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 1.200.000,00 SIT. Višja odškodnina pa tožnici ne gre.

Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je enotna odškodnina. Pri odločanju o njeni višini je potrebno poleg individualnih posebnosti vsakega oškodovanca upoštevati tudi okvire (najvišje in najnižje) odškodnine, ki jih sodna praksa prisoja za tovrstno škodo. Odškodnina v znesku 1.200.000,00 SIT je ob upoštevanju tožničine posebnosti, da gre za igralko, v primerjavi z drugimi odškodninami za to vrsto škode, višja. Višja je prav zaradi dejstva, da so za opravljanje igralskega poklica potrebni tudi ekstremni gibi in brezhiben videz. Še višja odškodnina pa bi po mnenju revizijskega sodišča bila v nasprotju z namenom te odškodnine, ki je v 200. členu zakona o obligacijskih razmerjih posebej poudarjena. Namen te odškodnine je satisfakcija, ki jo sodišče prisoja glede na pomen prizadete dobrine. Pomen prizadete dobrine pa se kaže tudi v razmerju med odškodninami za velike (ekstremne) škode in odškodninami za manj hude škode. Porušeno ravnotežje (višje odškodnine za manjšo škodo in nižje za ekstremne škode) bi šlo na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim pomenom. Po mnenju revizijskega sodišča bi imela takšen učinek tudi sodba, s katero bi sodišče tožnici prisodilo odškodnino v celotnem zahtevanem znesku.

Drugi razlog za relativno majhno korekcijo drugostopne sodbe pa je v tem, da je že sodišče druge stopnje prisodilo sorazmerno visoko odškodnino za zmanjšano gibljivost tožničinega levega ramenskega obroča. Sodišče je poudarilo, da gre za omejeno gibljivost tožničine rame le v ekstremnih gibih pri opravljanju igralskega poklica in tako visoko odškodnino prisodilo zato, ker je poseben pomen dalo dejstvu, da je tožnica igralka, ki je bila poškodovana na začetku kariere in da zaradi poškodovane roke trpi praktično vsak dan ob opravljanju svojega igralskega poklica. S tako visoko odškodnino je tako pritožbeno sodišče prisodilo višjo odškodnino, kot bi tožnici šla, če bi upoštevalo le ugotovitve o omejeni gibljivosti leve rame. Revizijsko sodišče je zato pri odločanju upoštevalo celotno škodo iz tega naslova in nato odmerilo pravično odškodnino zanjo. Zato zvišanje za 200.000,00 SIT ne pomeni, da gre tožnici odškodnina za škodo zaradi vpliva skaženosti na trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti le v tej višini, temveč, da ji gre odškodnina v znesku 1.200.000,00 SIT za vso škodo iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Revizijsko sodišče je zaradi vsega navedenega le delno ugodilo reviziji in temu ustrezno spremenilo izpodbijano sodbo (1. odstavek 395. člena ZPP).

Glede na zmanjšani delni uspeh tožene stranke v pritožbenem postopku in na delni uspeh tožeče stranke v revizijskem postopku ter ob uporabi 154., 155. in 166. člena ZPP, je revizijsko sodišče še odločilo, da sta pravdni stranki dolžni trpeti vsaka svoje stroške pritožbenega in revizijskega postopka.