Jedro

Tožnik je pridobil pravico do starostne pokojnine po določbah ZPIZ/92 in se najprej ponovno zavaroval kot odvetnik za opravljanje odvetniške dejavnosti s polnim delovnim časom, nato pa s polovičnim delovnim časom in uveljavil pravico do delne pokojnine. Delna pokojnina se odmeri tako, da se že uveljavljena pokojnina odstotno poveča za naknadno dopolnjeno zavarovalno dobo, ker je to zanj ugodneje kot nova odmera pokojnine (tudi z upoštevanjem plač oziroma zavarovalnih osnov). Povečanje pokojnine po 51. členu ZPIZ-1 zaradi polne delovne dobe in povečanje pokojnine po 53. členu ZPIZ- 1 zaradi polne starosti pri tem ni možno.

Izrek

Pritožbi tožeče in tožene stranke se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije stroške pritožbe sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. … z dne 24. 11. 2009 in št. ... z dne 19. 5. 2010. Tožniku je priznalo pravico do delne pokojnine za čas od 1. 10. 2006 v znesku 404,29 EUR na mesec, za čas od 1. 1. 2007 dalje v znesku 425,56 EUR na mesec, za čas od 1. 1. 2008 dalje v znesku 459,58 EUR na mesec, za čas od 1. 1. 2009 dalje v znesku 472,70 EUR na mesec, za čas od 1. 1. 2010 dalje v znesku 478,85 EUR na mesec in za čas od 1. 1. 2011 do 31. 8. 2012 v znesku 480,77 EUR na mesec. Toženi stranki je naložilo, da tožniku izplača razliko med že izplačano delno pokojnino in s sodbo na novo odmerjeno delno pokojnino za celotno obdobje od 1. 10. 2006 do 31. 8. 2012 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakomesečne razlike delne pokojnine od dneva, ko bi posamezni znesek bil izplačan, do plačila, v 8 dneh. Kar je tožnik zahteval več, je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 337,83 EUR v 8 dneh, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo v zavrnilnem delu (pod točko IV izreka in glede odločitve o stroški pod točko V izreka) je pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov vložil tožnik. V pritožbi navaja, da je na zadnjem naroku za glavno obravnavo predložil odločbo tožene stranke z dne 23. 11. 2012 skupaj s prilogami. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče ocenilo tudi te dokazne listine, je pa kljub temu dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovilo, razen tega sodbo v izpodbijanem delu tudi ni mogoče preizkusiti, saj so izračuni sodišča v točki 8. obrazložitve v nasprotju z vsebino in izkazanimi listinami in izračuni tožene stranke, ki so bili priloženi odločbi dne 23. 11. 2012. Iz navedene odločbe je razvidno, da je tožena stranka ob upoštevanju tožnikove skupne pokojninske dobe 49 let, 6 mesecev in 20 dni odmerila starostno pokojnino, odstotno povečano za čas reaktivacije v višini 98,5 % od dejanske pokojninske osnove in ne le v višini 94 %, kot je to izračunalo sodišče. Iz specifikacije namreč izhaja, da znaša izračun pokojnine za izplačilo od 1. 10. 2006 847,29 EUR. To pomeni, da naj bi znašala delna pokojnina v spornem času, kot jo izračunava tožena stranka od 1. 10. 2006 dalje 423,60 EUR in ne samo 404,29 EUR kot je to izračunalo sodišče prve stopnje. Razen tega odločitev sodišča pod točko 8. tudi ni mogoče preizkusiti v delu, ko se tožniku dodatna delovna doba v ponovnem zavarovanju od 4. 12. 2000 do 30. 9. 2006 v trajanju 5 let, 7 mesecev in 12 dni, vrednoti 8,25 %. Ta odstotek namreč ni obrazložen. Razen tega ni bila upoštevana nadaljnja delovna doba v ponovnem zavarovanju od 1. 10. 2006 do končne upokojitve 31. 8. 2012. Predlog za postavitev sodnega izvedenca finančne stroke je bil tako nedvomno utemeljen iz razloga, da se odpravijo nesoglasja v zvezi z odmero delne pokojnine. Sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo glede priznanja in odmere pokojnine za daljšo delovno dobo od polne po 51. členu in 53. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) v zvezi z določbo 417. člena istega zakona. Po stališču sodišča je za tožnika odstotno povečanje starostne pokojnine priznan z odločbo 17. 4. 2001 po ZPIZ ugodneje kot pa njegova ponovna odmera. Tega stališča ni mogoče preizkusiti, saj ni narejena nobena primerjava. Zmotno je tudi stališče, da je odmera pokojnine tožniku z delovno dobo, daljšo od polne delovne dobe, vezana na določbo 2. odstavka 417. člena ZPIZ-1. Tudi če se upošteva odstotno povečanje že uveljavljene pokojnine, je potrebno upoštevati določbo 51. člena ZPIZ-1. Zmotna je ugotovitev sodišča, da je tožnik daljšo delovno dobo od polne dopolnil v celoti po starosti 63 let, saj naj bi to starost dopolnil 2. 9. 1999, ko še ni imel 40 let delovne dobe. Že iz odločbe tožene stranke z dne 17. 4. 2001 izhaja, da je tožnik do dneva pridobitve pravice do pokojnine dopolnil 64 let in 2 meseca starosti ter 40 let, 11 mesecev in 23 dni pokojninske dobe. To pa pomeni, da je starost 63 let dopolnil 2. 9. 1999, ko je že imel 40 let in 1 mesec ter 23 dni delovne dobe. Nepravilna je tudi odločitev, da povečanje po 3. odstavku 53. člena ZPIZ-1 ne pride v poštev, ker tožnik po izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine ni ostal v zavarovanju, temveč se je upokojil in se nato ponovno vključil v zavarovanje. Tožnik je po izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine ostal v zavarovanju po dopolnitvi 63 let starosti in ko je 5. 2. 2001 vložil zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine, je dopolnil že več kot 64 let starosti. Pri takem dejanskem stanju pa bi sodišče moralo tožniku pokojnino, ki mu je bila že odmerjena glede na pokojninsko dobo in pokojninsko osnovo, povečati za vsak mesec po dopolnitvi navedene starosti od 63 do 64 leta za 0,3 % mesečno. To povečanje pa je po 4. odstavku 53. člena trajno. Ker je sodišče neutemeljeno zavrnilo višji tožbeni zahtevek, je v posledici te odločitve tudi napačno odločilo o povrnitvi stroškov postopka. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter jo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Obenem priglaša pritožbene stroške.

Zoper sodbo (razen zoper IV točko izreka) je pritožbo vložila tudi tožena stranka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da sodišče očita toženi stranki, da je svojo odločitev nepravilno oprla na določbo 2. odstavka 178. člena ZPIZ-1. S tem, ko je sodišče uporabilo določbo 417. člena ZPIZ-1 in določbo 180. člena ZPIZ-1, je zmotno uporabilo materialno pravo. Dejstvo je, da je bila tožniku že priznana pravica do starostne pokojnine in jo je tudi že užival na podlagi odločbe št. ... z dne 17. 4. 2001 od 1. 12. 2000 dalje. Izplačevanje starostne pokojnine je bilo tožniku ustavljeno s 3. 12. 2000, ker se je ponovno vključil v zavarovanje na podlagi opravljanja odvetniške dejavnosti s polnim delovnim časom. Od 1. 5. 2006 dalje pa je opravljal odvetniško dejavnost le s polovico delovnega časa. Iz navedenega izhaja, da je tožnik kot uživalec pokojnine ponovno vstopil v zavarovanje za polni delovni čas in nato spremenil obseg zavarovanja za polovični delovni čas. V tožnikovem primeru gre za „reaktiviranca“, torej gre za osebo, ki je že v preteklosti uživala pravico do pokojnine, nato pa vstopila v zavarovanje za polni delovni čas, nato pa v zavarovanje za polovico polnega delovnega časa. Zaradi že pridobljenega statusa uživalca pokojnine in ponovnega vstopa upokojenca v zavarovanje pa to pomeni le, da se mu priznana pokojnina za čas ponovnega zavarovanja ne izplačuje (1. odstavek 178. člena ZPIZ-1) oziroma kot je to določeno v 2. odstavku 178. člena ZPIZ-1, se mu izplačuje le polovica pokojnine, če je zaposlen z največ polovico polnega delovnega časa. V tožnikovem primeru je tako mogoče uporabiti le določbo 2. odstavka 178. člena ZPIZ-1 in mu priznati pravico do izplačevanje polovice starostne pokojnine od 1. 10. 2006 dalje, kot je bilo to pravilno odločeno z izpodbijanimi odločbami. Tožena stranka nasprotuje uporabi določbe 180. člena ZPIZ-1, saj tožniku zavarovanje še ni prenehalo. Prav tako v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti določbe 417. člena ZPIZ-1, kot jo je uporabilo sodišče prve stopnje. Nesporno dejstvo je, da je bil tožnik uživalec starostne pokojnine po ZPIZ/92. Tožnik je obseg zavarovanja na 20 ur na teden spremenil s 1. 5. 2006, torej v času veljavnega ZPIZ-1. Za tožnika torej velja zgolj določba 2. odstavka 178. člena ZPIZ-1, saj gre za „reaktiviranca“. Ker odločitev sodišča ni bila pravilna, se tožena stranka tudi ne strinja z odločitvijo o stroških postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

Pritožbi nista utemeljeni.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), pazi po uradni dolžnosti.

K pritožbi tožene stranke: Iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da je tožena stranka tožniku z odločbo št. ... z dne 17. 4. 2001 priznala pravico do starostne pokojnine od 1. 12. 2000 dalje. Pokojnina je bila tožniku priznana po določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92, Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami) ob ugotovitvi, da je tožnik do dneva pridobitve pravice do pokojnine dopolnil 64 let, 2 meseca starosti in je imel 40 let, 11 mesecev in 23 dni pokojninske dobe in je s tem izpolnjeval pogoje določene v 39. členu ZPIZ/92 v zvezi s 392. členom ZPIZ-1. Z navedeno odločbo je bilo tudi odločeno, da se s 3. 12. 2000 ustavi izplačilo pokojnine. Tožnik se je namreč z navedenim dnem ponovno vpisal v imenik odvetnikov ter je ponovno vstopil v pokojninsko in invalidsko zavarovanje. S 1. 5. 2006 je tožnik spremenil obseg zavarovanja in je pričel opravljati odvetniško dejavnost le s polovico polnega delovnega časa. S sodbo opr. št. Psp 283/2009 z dne 2. 9. 2009 v zvezi s sodbo opr. št. Ps 3048/2007 z dne 5. 3. 2009 je sodišče tožniku priznalo pravico do delne starostne pokojnine od 1. 10. 2006 dalje. Tožena stranka je v izpodbijanih odločbah štela, da gre v primeru tožnika za „reaktiviranca“, torej da se odmera delne pokojnine presoja po določbi 178. člena ZPIZ-1, kjer je urejen ponoven vstop v zavarovanje. Določeno je, da uživalec pokojnine, ki na območju Republike Slovenije oziroma v tujini ponovno sklene delovno razmerje, je izvoljen ali imenovan za nosilca javne ali druge funkcije, za katero prejema plačo oziroma nadomestilo plače za opravljanje te funkcije ali začne opravljati dejavnost na podlagi, katere je zavarovan, pridobi lastnost zavarovanca in se mu pokojnina v tem času ne izplačuje. Ne glede na določbo prejšnjega odstavka se upravičencu izplačuje polovica pokojnine, če je zaposlen z največ polovico polnega delovnega časa. Tožena stranka je v predsodnem postopku starostno pokojnino, ki je bila tožniku priznana z odločbo z dne 17. 4. 2001 uskladila na dan 1. 10. 2006, tako da je znesek pokojnine znašal 737,62 EUR ter v nadaljevanju odločila, da tožniku od 1. 10. 2006 dalje pripada starostna pokojnina v polovičnem znesku, to je 368,81 EUR na mesec.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča je tožena stranka zmotno uporabila materialno pravo. Pritožbeno sodišče opozarja na stališče Vrhovnega sodišča RS zavzeto v zadevi opr. št. VIII Ips 2/2013 z dne 14. 5. 2013. Tudi v navedeni zadevi je Vrhovno sodišče RS obravnavalo primer zavarovanca, ki je pridobil pravico do pokojnine po določbah ZPIZ/92, se nato ponovno zavaroval kot odvetnik za opravljanje odvetniške dejavnosti s polnim delovnim časom ter kasneje s polovičnim delovnim časom. Glede uporabe 2. odstavka 178. člena ZPIZ-1 Vrhovno sodišče RS poudarja, da je navedena določba splošne narave in govori o tem, da se upravičencu izplačuje polovica pokojnine, če je zaposlen z največ polovico polnega delovnega časa. Glede izračuna višine pokojnine pa Vrhovno sodišče RS poudarja, da gre v primeru zavarovanca, ki mu je bila pravica do pokojnine priznana po prejšnjih predpisih (ZPIZ/92) za stanje, ko je pri izračunu višine pokojnine potrebno uporabiti določbo 417. člena ZPIZ-1, ki govori o ponovni odmeri oziroma odstotnem povečanju pokojnin uživalcem pokojnine po prejšnjih predpisih. V takem primeru pa se mu ob prenehanju zavarovanja oziroma skrčitvi zavarovanja pokojnina odmeri ob upoštevanju naknadno dopolnjene zavarovalne dobe, v primeru, da je to zanj ugodneje pa tudi ob upoštevanju plače. Pri tem Vrhovno sodišče RS posebej poudarja, da se 1. odstavek 417. člena sicer res izrecno nanaša le na uživalce delne pokojnine, vendar pa iz določbe 3. odstavka tega člena izhaja, da se na ta način ob prenehanju ponovnega zavarovanja oziroma zmanjšanju obsega zavarovanja odmeri pokojnina tudi uživalcu pokojnine priznane po ZPIZ/92, ki se ponovno vključi v zavarovanje. Glede na obrazloženo je torej sodišče prve stopnje zadevo pravilno presojalo po določbi 417. člena ZPIZ-1 in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe tožene stranke neutemeljene. Navedeno določbo je upoštevala tudi tožena stranka v odločbi z dne 23. 11. 2012. K pritožbi tožnika: Tožnik neutemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo svoje odločitve in da se jo v določenih delih tudi ne da preizkusiti. Tožnik s tem uveljavlja kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki pa po stališču pritožbenega sodišča ni podana. Obrazložitev namreč vsebuje razloge bistvene za odločitev v zadevi, kar pomeni, da se jo tudi da preizkusiti. Kot je bilo že pojasnjeno je pri izračunu višine delne pokojnine potrebno izhajati iz določbe 417. člena ZPIZ-1. Sodišče prve stopnje je od tožene stranke pridobilo izračun pokojnine od dejanske pokojninske osnove. Izračun je pokazal, da je za tožnika najugodnejša 16 letna pokojninska osnova izračunana na podlagi plač oziroma osnov zavarovanja iz obdobja 1970 do 1985. Pokojninska osnova za navedeno obdobje znaša 779,46 EUR, odmerni odstotek pa 94 %. Na dan 1. 10. 2006 bi usklajena starostna pokojnina znašala 756,30 EUR oziroma delna pokojnina 378,15 EUR. Tožena stranka je na zahtevo sodišča opravila tudi drugi izračun, tako da je upoštevala 10 letno povprečje plač iz obdobja 1976 do 1985, valorizirano na koledarsko leto pred letom uveljavitve pravice do starostne pokojnine, kar je znašalo skupaj 574,034 EUR. Odmerni odstotek je znašal 94 % (po odločbi št. 14 4101290 z dne 17. 4. 2001 je ta odmerni odstotek znašal 85,75 %). Tožena stranka je upoštevala tudi povečanje pokojnin in izračunala, da bi v tem primeru na dan 1. 10. 2006 starostna pokojnina znašala 808,58 EUR na mesece oziroma ker gre za delno pokojnino, bi le-ta znašala 404,29 EUR na mesec. Navedeni izračun je za tožnika ugodnejši in ga je zato sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo pri svoji odločitvi. Sodišče je glede omenjenega ustrezno razčistilo dejansko stanje in tožnik tudi ni konkretiziral, v čem je bil navedeni izračun nepravilen. V tem primeru torej tudi po stališču pritožbenega sodišča ni nobene potrebe, da bi sodišče postavilo sodnega izvedenca specialista finančne stroke, ki bi izračunal višino pokojnine. Glede odmere pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je tožena stranka odmerila pokojnino na dan 30. 4. 2006, upoštevaje odmerni odstotek 94 %, ob odmeri starostne pokojnine po odločbi z dne 23. 11. 2012 pa je upoštevala odmerni odstotek 98,5 %, saj je bil tožnik tudi v času po 30. 4. 2006 zavarovan za polovični delovni čas (priloga A/6). Zaradi navedenega pride tudi do razlike glede zneskov, kot izhajajo iz izpodbijane sodbe in zneskov razvidnih iz že citirane odločbe.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče upoštevati določbi 51. in 53. člena ZPIZ-1. Povečanje starostne pokojnine po 53. členu je izključeno že po 2. odstavku 417. člena ZPIZ-1. Prav tako tudi ne pride v poštev določba 51. člena ZPIZ-1, saj se je tožnik upokojil po določbah ZPIZ/92. Razen tega je sodišče prve stopnje tudi pravilno pojasnilo, da tožnik ko je dopolnil 63 let starosti, še ni imel dopolnjenih 40 let delovne dobe. Ko se je upokojil je imel namreč dopolnjenih 64 let, 2 meseca starosti in 40 let 11 mesecev in 23 dni pokojninske dobe. Ko je dopolnil starost 63 let je tako imel manj kot 40 let delovne dobe, kar pomeni, da niso izpolnjeni pogoji za odmero pokojnine zavarovancem z delovno dobo daljšo od polne delovne dobe kot so določeni v 51.členu ZPIZ-1. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede na uspeh tožnika tudi pravilno odmerilo stroške postopka.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče tako pritožbo tožnika kot tudi pritožbo tožene stranke, na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.