Jedro

Osebe, ki med drugo svetovno vojno še niso dopolnile 16 let, kot je to tudi v obravnavanem primeru, glede na svojo starost v celotnem medvojnem obdobju še niso bile sposobne tvoriti svoje (politične) volje v tolikšni meri, da bi jo bile že sposobne izraziti na enak način, kot so jo bile sposobne izraziti tedaj že polnoletne osebe, to je z aktivnim lojalnim ravnanjem. Starost toliko starega otroka torej sama po sebi tudi že pomeni, da domneva nelojalnosti iz drugega odstavka 35. člena ZDrž ne more obstajati oziroma, da je domneva nelojalnosti zaradi delno omejene poslovne sposobnosti toliko starih otrok izpodbita.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani U 2785/2005-9 z dne 22. 6. 2006 se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odločbi Ministrstva za notranje zadeve RS z dne 4. 11. 2005, in Upravne enote Maribor z dne 2. 4. 2004, odpravita.

II. Ugotovi se, da se je A. B., roj. X. y. 1929, po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, od 28. 8. 1945 pa vse do svoje smrti 29. 7. 1946 štel za jugoslovanskega in slovenskega državljana.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo revidentkino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 4. 11. 2005. S to odločbo je tožena stranka zavrnila njeno pritožbo zoper odločbo Upravne enote Maribor z dne 2. 4. 2004, s katero je prvostopni upravni organ ugotovil, da se revidentkin brat A. B., roj. X. Y. 1929, po predpisih o državljanstvu, ki so veljali na območju Republike Slovenije do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije - ZDRS od 28. 8. 1945 pa vse do svoje smrti ni štel za jugoslovanskega in slovenskega državljana.

2. Sodišče prve stopnje navaja, da gre v obravnavanem primeru za ugotavljanje državljanstva kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije. Glede na tretji odstavek 63. člena Zakona o denacionalizaciji - ZDen (Ur. l. RS, št. 27/91 in nadaljnji) se državljanstvo ugotavlja po Zakonu o državljanstvu FLRJ (ZDrž Ur. l. DFJ, št. 64/45 ter Ur. l. FLRJ, št. 54/46 in 105/48). V postopku je bil uporabljen drugi odstavek 35. člena ZDrž. Revidentka je bila po pooblaščencu seznanjena, da obstaja pravna domneva o obstoju nelojalnosti njenega brata H.V.R.S., vendar v upravnem postopku ni predložila dokazov, ki bi to domnevo izpodbili.

3. Zoper sodbo Upravnega sodišča je tožnica vložila revizijo (prej pritožbo). V njej meni, da je zmotno stališče upravnega sodišča, da mladoletna oseba glede državljanstva sledi svojim staršem. Po njenem mnenju sta narodnost in državljanstvo dva različna pojma. Njen brat je pridobil državljanstvo FLRJ 28. 8. 1945 in ga obdržal vse do svoje smrti, saj tega ni izgubil. Tudi sicer njen brat ni mogel ravnati nelojalno, saj je bil ob zaključku vojne star dobrih 15 let. 4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

5. Revizija je utemeljena.

6. O reviziji je Vrhovno sodišče že odločalo s sodbo X Ips 1242/2006-3 z dne 20. 6. 2007, s katero je revizijo zavrnilo. Ustavno sodišče RS je sprejelo v obravnavo ustavno pritožbo revidentke in z odločbo Up-3312/07-15 z dne 11. 9. 2008 sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 1242/2006 z dne 20. 6. 2007 razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo odločanje Vrhovnemu sodišču. 7. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki v drugem odstavku 107. člena določa kriterije, po katerih se pritožbe, vložene pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe, vse ostale, ki pa teh kriterijev ne izpolnjujejo, se štejejo za pravočasne in dovoljene revizije. Ker obravnavana pritožba vložena po ZUS-1, ne izpolnjuje kriterijev za pritožbo po ZUS-1, jo Vrhovno sodišče obravnava kot revizijo.

8. V obravnavanem primeru gre za vprašanje, ali starost mladoletnega A.B., roj. X. Y. 1929, ki torej ob koncu druge svetovne vojne še ni imel 16 let, lahko vpliva na izpodbijanje zakonske domneve o nelojalnosti državljana Kraljevine Jugoslavije nemške narodnosti, ki je bil najkasneje ob uveljavitvi novele ZDrž (4. 12. 1948) v tujini in se je zato štel za nelojalnega jugoslovanskim oblastem.

9. Z izpolnitvijo vseh treh navedenih negativnih pogojev (nemška narodnost, življenje v tujini in domneva nelojalnosti) namreč take osebe niso pridobile jugoslovanskega državljanstva (FLRJ) že po samem zakonu (drugi odstavek 35. člena ZDrž). Razširitev domneve nelojalnosti staršev na njihove mladoletne otroke je po presoji revizijskega sodišča z vidika 22. člena Ustave RS nedopustna, saj mora imeti vsak posameznik, ne glede na svoje prednike, možnost izpodbijati domnevo nelojalnosti, ki ga bremeni. Tudi Konvencija OZN o otrokovih pravicah v drugem odstavku 2. člena zagotavlja varstvo otroka pred vsemi oblikami razlikovanja ali kaznovanja zaradi položaja, delovanja, izraženih mnenj ali prepričanj njegovih staršev, zakonitih skrbnikov ali družinskih članov. Pri odločanju o vprašanju (ne)lojalnosti je zato treba upoštevati tudi starost mladoletne osebe. Starost otroka je namreč po presoji revizijskega sodišča tista okoliščina, ki lahko sama po sebi izpodbije domnevo nelojalnosti, zlasti otroka, ki zaradi svoje mladosti še ne more tvoriti svojega samostojnega mišljenja.

10. Otroci stari manj kot 16 let, kolikor je bil ob koncu druge svetovne vojne star pokojni brat revidentke, spadajo po ugotovitvah razvojnih psihologov v obdobje srednjega ali poznega otroštva. Zato je treba v vsakem posameznem primeru glede na starost te osebe v celotnem vojnem obdobju oceniti, ali je bila tedaj sploh (že) sposoben tvoriti svojo (tudi politično) voljo in ravnanje, in če jo je bila, ali jo je bila (že) sposobna izraziti. s svojim aktivnim ravnanjem. Nedvomno so z aktivnim ravnanjem sposobne svojo resnično (politično) voljo izraziti že polnoletne osebe (stare najmanj 18 let). Upoštevaje vojno politične razmere med drugo svetovno vojno, predvsem pa vse druge pomembne okoliščine, bi bilo mogoče v posameznih primerih tako sposobnost priznati tudi osebam, ki so med vojno že dopolnile 16 let. V tej starosti je namreč oseba delno (omejeno) že sposobna tvoriti svojo (tudi politično) voljo in je zato v tem obsegu tudi že sposobna aktivnega (tudi lojalnega) ravnanja. Osebe, ki pa med drugo svetovno vojno še niso dopolnile 16 let, kot je to tudi v obravnavanem primeru, pa glede na svojo starost v celotnem medvojnem obdobju še niso bile sposobne tvoriti svoje (politične) volje v tolikšni meri, da bi jo bile že sposobne izraziti na enak način, kot so jo bile sposobne izraziti tedaj že polnoletne osebe, to je z aktivnim lojalnim ravnanjem. Starost toliko starega otroka torej sama po sebi tudi že pomeni, da domneva nelojalnosti iz drugega odstavka 35. člena ZDrž ne more obstajati oziroma, da je domneva nelojalnosti zaradi delno omejene poslovne sposobnosti toliko starih otrok izpodbita. S tem pa ni izpolnjen eden od negativnih pogojev po določbi drugega odstavka 35. člena ZDrž (domneva nelojalnosti). Zato se A.B. v zvezi z določbo tretjega odstavka 63. člena ZDen šteje za jugoslovanskega in slovenskega državljana.

11. Sodišče prve stopnje je v tem primeru ob sicer pravilno ugotovljenem dejanskem stanju napačno uporabilo materialno pravo, in sicer določbo drugega odstavka 35. člena ZDrž v zvezi s tretjim odstavkom 63. člena ZDen, ko je presodilo, da revidentka v postopku ugotavljanja državljanstva njenega brata ni uspela izpodbiti domneve nelojalnosti. Zaradi kršitve materialnega prava so po presoji revizijskega sodišča nastopili pogoji za spremembo izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Ker pa sta tudi tožena stranka in organ prve stopnje v postopku ugotavljanja državljanstva A.B. napačno uporabila materialno pravo, je bilo treba izpodbijano sodbo spremeniti tako, da se tožbi ugodi, odpravita odločbi upravnih organov in o zadevi odloči samo Vrhovno sodišče. Narava stvari zaradi spornosti pravilne uporabe materialnega prava to dopušča, podatki, ugotovljeni v postopku, zlasti o starosti A.B. ob koncu druge svetovne vojne, pa dajejo zanesljivo podlago, da revizijsko sodišče o zadevi lahko meritorno odloči (prvi odstavek 65. člena ZUS-1).

12. Zaradi navedenega je Vrhovno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 94. člena ZUS-1 izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je na podlagi določbe 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, odločbo tožene stranke in upravni akt upravne enote odpravilo ter o zadevi na podlagi prvega odstavka 65. člena ZUS-1 odločilo tako, kot izhaja iz 2. točke izreka te sodbe.