Jedro

Glede na to, da iz upravnih spisov izhaja in ni sporno, da je bil BB dne 31. 3. 1946 z ostalimi člani družine izseljen v Avstrijo (torej po 28. 8. 1945), sodišče pripominja, da retroaktivni učinek 2. odstavka 35. člena ZDrž ne pomeni, da so morali biti vsi trije pogoji iz navedene določbe izpolnjeni že pred uveljavitvijo ZDrž DFJ, temveč je treba to vprašanje presojati glede na naravo pogojev. Dva izmed njih sta morala biti že po naravi stvari podana med vojno (narodna pripadnost in nelojalno ravnanje), glede tretjega pogoja (bivanje v tujini) pa zakon tega niti izrecno niti posredno ne določa, kar pomeni, da je pravno učinkoval, če je bil podan najkasneje ob uveljavitvi novele ZDrž, torej 4. 12. 1948, in je treba šteti, da je podan ne glede na to, da je bila oseba tedaj v tujini že mrtva.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženec je z izpodbijano odločbo zavrnil pritožbo tožnice zoper odločbo Upravne enote A, št. ... z dne 2. 4. 2004, s katero je bilo med drugim odločeno, da se BB, roj ...1929, v Avstriji, po predpisih o državljanstvu, ki so veljali na območju Republike Slovenije, ni štel za jugoslovanskega državljana. V obrazložitvi izpodbijane odločbe toženec navaja, da je bilo v postopku na prvi stopnji ugotovljeno, da imenovani ni bil vpisan v evidenco slovenskih in jugoslovanskih državljanov, zato je bilo treba v skladu z 39. členom Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91 do 13/94; dalje ZDRS) njegovo državljanstvo na prvi stopnji ugotavljati na podlagi predpisov, ki so veljali na območju Republike Slovenije pred uveljavitvijo ZDRS. Toženec zato svojo odločitev opira na določbe Zakona o državljanstvu FLRJ (v nadaljevanju ZDrž), ki je bil uveljavljen 5. 7. 1946 in navaja, da je bilo na podlagi podatkov, ki jih je prvostopni upravni organ pridobil iz arhiva, ki ga hranijo različne institucije, ugotovljeno, da je bil oče BB, CC, roj... 1898 v A, član nemške organizacije Kulturbund, vpisan v sezname, ki jih hranijo na Oddelku za dislocirano arhivsko gradivo v Arhivu Republike Slovenije, v Muzeju narodne osvoboditve A in v Pokrajinskem arhivu A. Glede na to, da je bil Kulturbund nemška in izrazito protijugoslovansko usmerjena organizacija, v katere članstvo so Nemci sprejemali le osebe nemške narodnosti, to hkrati pomeni, da je bil CC zato tudi oseba nemške narodnosti. Iz zgodovinskih virov je razvidno, da je bil Kulturbund politična organizacija, katere temeljni program je bil, pomoč pri pripravi podlage za izvajanje nemške raznarodovalne politike. Kot člani so v to organizacijo lahko vstopile le osebe, ki so v svoji pristopni izjavi podpisale, da se prištevajo k nemški narodnosti. V fondu Kulturbund 118/2 se na strani 246 nahaja podatek, da je imel CC tudi rdečo izkaznico Štajerske domovinske zveze. Pri njegovem vpisu je zabeležena št. 13.697, kar pomeni, da je dobil izkaznico s številko pod 100.000 in s tem stalno nemško državljanstvo. Vodstvo Štajerske domovinske zveze je to organizacijo opredelilo kot organizacijo vseh Nemcev, ki prebivajo na Spodnjem Štajerskem, ki po svoji krvi stremijo k vrnitvi v nemško narodno skupnost, kot organizacijo z nalogo duševno, duhovno in politično voditi ljudi in jih napraviti za zavestne državljane rajha in polnovredne člane nemške narodne skupnosti. Podatki za CC se nahajajo v gradivu, ki ga kot arhivsko gradivo hranijo različne državne institucije kot dokumente arhivske vrednosti. Toženec zato ni našel razlogov, da bi podvomil v njihovo verodostojnost. Toženec v nadaljevanju navaja, da ni sporno, da je bil BB v času vojne po takrat veljavnih prepisih mladoletna oseba, ki je v narodnosti sledila svojim staršem. V postopku na prvi stopnji je bilo tudi ugotovljeno, da je bil imenovani skupaj z DD januarja 1946 izseljen v Avstrijo, kar je razvidno iz seznama izseljenih oseb nemške narodnosti. Toženec dalje navaja, da je prvostopni organ je dne 9. 10. 2003 pooblaščencu tožnice odvetniku EE poslal vabilo na ustno obravnavo, na kateri bi tožnico seznanil z navedenimi ugotovitvami, vendar se tožnica vabilu ni odzvala. Organ prve stopnje je zaradi tega z navedenimi ugotovitvami dne 25. 11. 2003 seznanil odvetnika (zapisnik, št. 201-931/1996), ki je bil seznanjen tudi s tem, da ima tožnica v postopku možnost navesti in predlagati dokaze o narodnosti za BB in narodnosti njegovih staršev ter dokaze, da nelojalnost v njegovem primeru ni obstajala. Pri dokazovanju lojalnosti bi bila tožnica lahko po mnenju toženca uspešna, če bi dokazala obstoj okoliščin, ki prepričljivo nasprotujejo domnevi o njegovi nelojalnosti oziroma če bi ponudila dokaze o njegovem oziroma ravnanju njegovih staršev, ki izpričujejo lojalnost. Te dokaze bi morala tožnica predložiti organu prve stopnje v roku treh mesecev od sestave zapisnika. Toženec nadalje ugotavlja, da je upravni organ prve stopnje z dopisom z dne 3. 3. 2004 seznanil pooblaščenca, ker ni bilo predloženih drugih dokazov, da je bilo v postopku ugotovljeno, da se BB od 28. 8. 1945 dalje ni štel za jugoslovanskega državljana, seznanjen pa je bil tudi s tem, da so izpolnjeni vsi trije pogoji za uporabo določbe 2. odstavka 35. člena ZDrž, po kateri so določeni kategoriji oseb nemške narodnosti tedanje jugoslovanske oblasti odrekle pravico do jugoslovanskega državljanstva. Prvostopni upravni organ je odvetnika pozval, da z navedenimi ugotovitvami seznani svojo stranko in da v roku 14 dni od vročitve dopisa, predloži prvostopnemu upravnemu organu morebitne nasprotne dokaze. Pooblaščenec je organu prve stopnje v odgovor poslal dopis v katerem navaja, da se stranke z ugotovitvami organa prve stopnje ne strinjajo, saj se je BB po predpisih o državljanstvu Kraljevine Jugoslavije nedvomno štel za jugoslovanskega državljana, ker se je dne 28. 8. 1945 nahajal na ozemlju takratne Jugoslavije in je zato po določbi 1. odstavka 35. člena ZDrž dne 28. 8. 1945 tudi pridobil državljanstvo povojne Jugoslavije. Iz tega razloga naj bi bile ugotovitve upravnega organa v njegovem dopisu z dne 3. 3. 2004 napačne. Sicer pa je bil imenovani na dan 6. 4. 1941, kakor tudi ob uveljavitvi ZDrž mladoletna oseba in mu zato ni mogoče očitati nelojalnega ravnanja zoper interese narodov in narodnosti Jugoslavije. Odvetnik je ob tem navedel, da z morebitnimi dokazi o lojalnosti stranke ne razpolagajo. Toženec na podlagi navedenega ugotavlja, da je tožnica v postopku imela možnost dokazovati, da nelojalnost staršev in BB ni obstajala, pa do izdaje odločbe ni ponudila nobenih dokazov. Zgolj navedbe odvetnika, da je bil imenovani tudi po drugi svetovni vojni jugoslovanski državljan in da mu kot mladoletnemu ne gre očitati nelojalno ravnanje, ne morejo ovreči ugotovitev prvostopnega upravnega organa o nasprotnem. Res je sicer, da osebe po izoblikovani upravno sodni praksi, za katere je na podlagi arhivskega gradiva ugotovljeno, da so bili člani nacističnih organizacij (Kulturbund, Štajerska domovinska zveza, Koroška ljudska zveza, NSDAP), ki so sodelovale zoper slovenski narod ter osebe za katere je ugotovljeno, da so optirale za nemški Reich, lahko ovržejo domnevo nelojalnosti z nasprotnimi dokazi, vendar v konkretnem primeru dokazi v tej smeri s strani tožnice niso bili podani. Kolikor pa se državljanstvo ugotavlja za mladoletne osebe pa v sodni praksi velja načelo, da mladoletni otroci v državljanstvu vedno sledijo svojim staršem. Pri ugotavljanju državljanstva takrat mladoletnega BB zato posredno vpliva tudi nelojalnost njegovih staršev in posledično ugotovitev, da se že njegova starša nista štela za jugoslovanska državljana, zato je toženec odločil kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

Tožnica se z odločitvijo toženca ne strinja in med drugim navaja, da pri odločanju v obravnavanem primeru velja načelo zakonitosti, kar pomeni, da upravni organi v postopku odločajo na temelju zakona in na temelju predpisov, ki temeljijo na zakonu. Stališče Vrhovnega sodišča RS, ki je vpeljalo načelo, da mladoletni otroci v državljanstvu sledijo svojim staršem, pa ni pravni predpis na katerega bi lahko toženec oprl svojo odločitev. Pa ne samo to, toženec iz stališča ustavno sodne prakse naredi še interpretacijo in tako pride do zaključka, da mladoletna oseba v državljanstvu sledi predniku in tako na njegovo državljanstvo posredno vpliva tudi nelojalnost njegovih staršev. Ne samo, da je toženec s takšnim postopanjem kršil načelo zakonitosti, napadena odločba se ne da niti preizkusiti. Pravnega predpisa na temelju katerega naj bi mladoletni otroci v državljanstvu sledili svojim staršem ni. Njihovo državljanstvo se presoja na temelju 35. člena ZDrž DFJ. BB je bil rojen dne ... 1929 kot zakonski sin CC in FF. Nesporno je, da je na dan 6. 4. 1941 bil domovinsko pristojen v takratno Občino A in da je bil državljan Kraljevine Jugoslavije. Dne 28. 8. 1945 je stopil v veljavo ZDrž. To je bil prvi materialni predpis, ki je v takratni povojni Jugoslaviji urejal vprašanje državljanstva in je v 1. odstavku 35. člena določal, da na dan ko stopi ta zakon v veljavo, se smatrajo za jugoslovanske državljane vsi tisti, ki so bili tega dne jugoslovanski državljani po veljavnih predpisih. Tako je BB na temelju 1. odstavka 35. člena ZDrž z dnem 28. 8. 1945 pridobil ex-lege državljanstvo DFJ in na temelju 1. odstavka 37. člena citiranega zakona tudi državljanstvo Slovenije. To državljanstvo je obdržal do svoje smrti dne 25. 7. 1946. Sklicevanje toženca na določilo 1. člena Zakona o dopolnitvah in spremembah ZDrž je po mnenju tožnice zato brez pravne osnove. Poleg tega toženec tudi nima nobene osnove, da to določilo uporablja z retroaktivno veljavo, saj iz 3. člena citiranega zakona jasno izhaja, da zakon stopi v veljavo z dnem objave v uradnem listu. Retroaktivna uporabe tega zakonskega določila pomeni kršitev tako 66. člena Ustave FLRJ iz leta 1946, kakor tudi kršitev načela prepovedi retroaktivne uporabe pravnih predpisov iz ustave RS. Poleg tega ne gre spregledati, da je BB državljanstvo DFJ in LRS prenehalo dne ... 1946 z njegovo smrtjo, torej preden je Zakon o dopolnitvah in spremembah Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ št. 105/48) sploh stopil v veljavo. Sicer pa toženec z uporabo 1. člena Zakona o dopolnitvah in spremembah ZDrž krši temeljne človekove pravice. Splošna deklaracija o človekovih pravicah, ki velja že od leta 1948 dalje, v 15. členu določa, da ima vsakdo pravico do državljanstva. Nikomur se ne sme samovoljno vzeti državljanstvo ali zakonita pravica do državljanstva. Po 2. členu Deklaracije je tako vsakdo upravičen do uživanja vseh pravic in svoboščin, ki so razglašene z Deklaracijo, ne glede na raso, barvo kože, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, narodno ali socialno pripadnost, premoženje, rojstvo ali kakršnokoli drugo okoliščino. Na temelju 15. člena deklaracije je tako pravica do državljanstva postala temeljna človekova pravica. Toženec glede na določbo 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS (Uradni list RS, št. 1/1991) in določilo 4. odstavka 15. člena Ustave RS, v postopkih sploh ne bi smel uporabljati določbe 2. odstavka 35. člena ZDrž in se na njo sklicevati, saj njena uporaba pomeni kršitev temeljnih človekovih pravic in je tudi v nasprotju s pravnim redom Republike Slovenije, še posebej velja to za sodišče. Tožnica v zvezi z navedenim sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi in ugotovi, da se je BB do svoje smrti štel za jugoslovanskega državljana po predpisih o državljanstvu, podrejeno pa, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, ki v upravnih sporih zastopa javni interes, je prijavilo udeležbo v tem postopku.

Toženec na tožbo ni odgovoril. V zadevi je bilo odločeno na podlagi upravnih spisov, ki se nahajajo v sodnem spisu opr. št. U ....

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru gre za ugotavljanje jugoslovanskega državljanstva kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije. Upravna organa prve in druge stopnje sta po presoji sodišča pravilno uporabila materialno pravo za ugotavljanje državljanstva BB, roj. ... 1929 v Avstriji. Državljanstvo denacionalizacijskega upravičenca se po določbi 3. odstavka 63. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I in nad.) ugotavlja po Zakonu o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ, št. 54/46 in 105/48), in sicer po določbah 1. in 2. odstavka 35. člena. Po določbi 2. odstavka 35. člena ZDrž, ki je bila uveljavljena z Zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 105/48), pa se za jugoslovanskega državljana niso štele osebe nemške narodnosti, ki so živele v tujini in ki so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti. V zvezi s pogojem odsotnosti na dan 4. 12. 1948 je organ prve stopnje svoj zaključek oprl na seznam izseljenih Volksdeutscherjev (upravni spisi, list. št. 6) kjer je pod zaporedno št. 4316 navedeno, da je bil BB roj. 1929 dne 31. 3. 1946 z ostalimi člani družine izseljen v Avstrijo, kar med strankami niti ni sporno. Prav tako ni sporna ugotovitev, da sta bila oče BB, CC roj. ...1898 in njegova žena FF člana Kulturbunda. To dejstvo je bilo ugotovljeno na podlagi listin iz arhivskega gradiva, verodostojnost teh listin pa tožnica ni izpodbijala in tudi ni predložila nobenih dokazov, da bi sodišče podvomilo v verodostojnost teh podatkov. Na tej podlagi je zato po mnenju sodišča tudi utemeljen zaključek toženca o nemški narodnosti očeta BB. Toženec in pred tem organ prve stopnje sta tudi navedla razloge, zaradi katerih je članstvo v Kulturbundu šteti kot dokaz o nemški narodnosti, ki so tudi po presoji sodišča pravilni. Ker pa iz interpretacije takrat veljavnih predpisov izhaja, da mladoletna oseba glede državljanstva sledi svojim staršem (to stališče izhaja tudi iz ustaljene upravno - sodne prakse) je zato šteti, da je bil tudi BB nemške narodnosti.

Ker v obravnavanem primeru po obrazloženem obstajata prva dva pogoja iz 2. odstavka 35. člena ZDrž (življenje v tujini in nemška narodnost), obstaja zato tudi zakonska domneva o nelojalnosti BB. Za odločitev v tej zadevi je zato pomemben le še odgovor na vprašanje, ali je bila tožnici v upravnem postopku dana možnost, dokazovati njegovo lojalnost kot tretjem pogoju za nepriznanje državljanstva FLRJ po 2. odstavku 35. člena ZDrž. Dejstvo namreč je, da je bila prav ta okoliščina tudi razlog, da je to sodišče s sodbo opr. št. U ... z dne 22. 5. 2002 (list. št. 52) enkrat že odpravilo odločbo toženca in mu zadevo vrnilo v ponovni postopek in odločanje. Po vpogledu v predložene upravne spise sodišče ugotavlja, da je upravni organ prve stopnje potem, ko je pridobil dodatno arhivsko gradivo, z vabilom z dne 9. 10. 2003 tožnico po pooblaščencu pozval, da se udeleži ustne obravnave zaradi seznanitve s potekom postopka ugotavljanja državljanstva za BB in da predloži tam navedene listine. Ker se tožnica vabilu ni odzvala, temveč se je obravnave udeležil le njen pooblaščenec, je organ prve stopnje dne 25. 11. 2003 pooblaščenca seznanil z vsemi dotedanjimi ugotovitvami (tudi s tem, da sta bila CC in FF člana Kulturbunda, člani te nemške politične organizacije pa so lahko bile le osebe nemške narodnosti iz česar izhaja, da sta bila tudi imenovana osebi nemške narodnosti). Tožnica je bila po pooblaščencu hkrati tudi seznanjena, da obstaja zato pravna domneva o obstoju nelojalnosti BB do slovenskega naroda, kot tretjega pogoja iz 2. odstavka 35. člena ZDrž za nepriznanje državljanstva FLRJ. V istem zapisniku je bilo pooblaščencu tudi naloženo, da tožnico o navedenih ugotovitvah seznani in najkasneje v roku treh mesecev od sestave zapisnika predloži dokaze, ki bodo izpodbili domnevo o nelojalnosti imenovanega. Možnost izpodbijanja domneve nelojalnosti je bila dana že z odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-23/93 z dne 20.3.1997, v obravnavani zadevi pa ponovno s pozivom upravnega organa prve stopnje tožnici v dopisu z dne 3. 3. 2004. Po mnenju sodišča je upravni organ prve stopnje pooblaščenemu odvetniku tožnice pravilno sporočil svoje ugotovitve in ga tudi pravilno opozoril na to, da bo, če bo rok potekel brezuspešno, odločil na podlagi do tedaj zbranih podatkov. Navedeni dopis je bil pooblaščenemu odvetniku tožnice vročen dne 5. 3. 2004, iz upravnih spisov pa ne izhaja, da bi tožnica oz. njen pooblaščenec do izdaje prvostopne upravne odločbe predložila morebitne dokaze, s katerimi bi izpodbila domnevo nelojalnosti za BB. Ker je dokazno breme na strani tožnice, in ker slednja ni predložila o domnevi nelojalnosti nasprotnih dokazov, po presoji sodišča tudi v tem upravnem sporu ni uspela izpodbiti zakonske domneve nelojalnosti imenovanega, s tem pa tudi ne ugotovitve, da se BB ni štel za državljana FLRJ.

Na to odločitev ne more vplivati ugovor tožnice, da toženec določbe 2. odst. 35. člena ZDrž ne bi smel uporabljati z retroaktivno veljavo, ker iz 3. člena citiranega zakona jasno izhaja, da zakon stopi v veljavo z dnem objave v uradnem listu. Ustavno sodišče RS je že v odločbi opr. št. U-I-23/94 (45. točka obrazložitve) zavzelo stališče, da rektroaktivna uporaba navedene določbe ZDrž ne nasprotuje splošnim pravnim načelom, ki so jih tedaj priznavali civilizirani narodi, ki so bili v drugi svetovni vojni žrtve nacionalsocialističnega totalitarnega režima. Ustavno sodišče je ob tem navedlo, da uporaba takšne določbe z vidika pravne kontinuitete pri ugotavljanju državljanstva ustavno dopustna, zato je treba priznati pravno veljavo določila 2. odstavka 35. člena ZDrž v postopkih ugotavljanja državljanstva, ki jih danes vodijo upravni organi. Ker pa so odločitve Ustavnega sodišča obvezne (3. odstavek 1. člena Zakona o ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 15/94), je tudi po mnenju sodišča toženec utemeljeno upošteval retroaktivno uporabo sporne določbe, zato sodišče nasprotnemu stališču tožnice ne more slediti.

Prav tako na to odločitev ne more vplivati ugovor tožnice, da je BB državljanstvo DFJ in LRS prenehalo že dne 25. 7. 1946 z njegovo smrtjo, torej preden je Zakon o dopolnitvah in spremembah Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ št. 105/48) sploh stopil v veljavo. Glede na to, da iz upravnih spisov izhaja in ni sporno, da je bil imenovani dne 31. 3. 1946 z ostalimi člani družine izseljen v Avstrijo (torej po 28. 8. 1945), sodišče pripominja, da retroaktivni učinek 2. odstavka 35. člena ZDrž ne pomeni, da so morali biti vsi trije pogoji iz navedene določbe izpolnjeni že pred uveljavitvijo ZDrž DFJ, temveč je treba to vprašanje presojati glede na naravo pogojev. Dva izmed njih sta morala biti že po naravi stvari podana med vojno (narodna pripadnost in nelojalno ravnanje), glede tretjega pogoja (bivanje v tujini) pa zakon tega niti izrecno niti posredno ne določa, kar pomeni, da je pravno učinkoval, če je bil podan najkasneje ob uveljavitvi novele ZDrž, torej 4. 12. 1948 in je treba šteti, da je podan ne glede na to, da je bila oseba tedaj v tujini že mrtva.

Ker je bila po obrazloženem odločitev toženca pravilna in zakonita, tožnica v tem upravnem sporu ni mogla uspeti, zato je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) kot neutemeljeno zavrnilo.