Jedro

Ključni zatrjevani in v postopku neprerekani dejstvi sta torej bili: nastanek požara v toženčevih prostorih, ki se je razširil na tožnikove prostore in posledično nastanek škode v vtoževani višini. Na tako konkretiziran življenjski primer je v celoti mogoča oprava pravne abstrakcije (kar je delo sodišča, ne pa stranke).

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 3.464,49 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12. 6. 2008 do plačila v 15-ih dneh od pravnomočnosti sodbe ter mu povrniti pravdne stroške, ki jih je odmerilo na znesek 736,70 EUR. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženec objektivno odgovoren za škodo in da bi jo z bolj skrbnim dejanjem lahko preprečil. Ugotovilo je, da pri ravnanju s televizorjem ni bil previden, kot bi moral biti, saj se ukvarja s snemanjem, montažo in presnemavanjem s pomočjo televizorja. Moral in mogel bi pričakovati, da bo televizor eksplodiral in bi moral več narediti v zvezi z ustreznim varovanjem oziroma izklopom televizorja. Sodišče zaključuje, da je škoda posledica opravljanja nevarne dejavnosti toženca, da gre za njegovo objektivno odgovornost in da se ni ekskulpiral, zato je dolžan tožniku povrniti nastalo škodo.

Zoper takšno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in sprejme zanjo ugodno stroškovno odločitev. Sodišče je pri sojenju naredilo več napak, saj tožnik ni tožil toženca kot samostojnega podjetnika, ampak kot fizično osebo, kot lastnika poslovnih prostorov v pritličju zgradbe, kjer ima tudi tožnik svoj poslovni prostor. V tožbi ni niti trdil, da je toženec objektivno odgovoren zaradi svoje dejavnosti, v pripravljalni vlogi pa mu je zgolj pavšalno očital malomarnost. Enako na prvem naroku za glavno obravnavo. Šele na drugem naroku je na podlagi izpovedi toženca na prvem naroku začel zatrjevati objektivno odgovornost toženca, kar pa je prepozno in neupoštevno. Ugotovitev sodišča o objektivni odgovornosti toženca nima podlage niti v trditvah niti v izvedenih listinskih dokazih. Že zaradi pomanjkanja trditvene podlage sodišče ne bi smelo uporabiti zakonska določila o objektivni odgovornosti toženca. Slednjo je tudi sicer ugotovilo zgolj na podlagi izjave toženca, da je eksplodiral plazma televizor v njegovi pisarni in da so te televizije pokale, ker imajo plin v ekranu, pri čemer ni razvidno iz česa je sodišče ugotovilo, da je požar povezan z dejavnostjo toženca in iz česa sploh izhaja, da toženec opravlja dejavnost in kakšno dejavnost, saj o tem ni bilo niti predlaganih niti izvedenih nobenih dokazov. Televizor ni imel nobene zveze z dejavnostjo toženca, šlo je za povsem navaden plazma televizor, kakršne imajo ljudje v domovih in pisarnah. Tudi ni jasno, od kje sodišču podatek, da se toženec ukvarja s presnemavanjem s pomočjo uporabe televizorja. To tudi ne drži, saj za te namene ne uporablja televizorja, sploh pa ne v svoji pisarni. Laična je ugotovitev sodišča, da bi moral toženec televizor izklapljati, da bi preprečil pokanje ekrana in posledično požar, saj eksplozija plina v ekranu niti slučajno ni posledica vklopljenega ali izklopljenega televizorja. Sodišče je torej zmotno ugotovilo vzrok požara, kot tudi to, da je televizor toženec uporabljal za svojo dejavnost, in tudi da bi moral vedeti za možnost eksplozije in televizor izklapljati. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Prereka pritožbene trditve in opozarja, da ni dolžna navesti temelja zahtevka. Organi, ki so obravnavali vzroke za nastanek požara, niso tožnika o ničemer obveščali, zato do obravnave dne 31. 5. 2010 sploh ni vedel, kaj je vzrok nastanka požara. Toženec je izpovedal, da prihaja na TV aparatih, kakršen je njegov, do samovžiga in s tem priznal, da ima aparat lastnost, zaradi katere ga je treba razvrstiti med nevarne stvari. Pritožba je neutemeljena in jo je potrebno zavrniti. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki so naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po mnenju pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Tožeča stranka je v tožbi navedla, da je prišlo dne 12. 6. 2008 v prostorih tožene stranke, ki se nahajajo v pritličju stavbe na naslovu K., do požara. Zaradi požara so bili poškodovani njeni poslovni prostori, ki se nahajajo v prvem nadstropju stavbe. Vtoževala je povrnitev nastale škode v višini 3.082,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Osrednja pritožbena trditev je, da je bila takšna tožba nesklepčna, ker tožeča stranka ni navedla temelja odgovornosti tožene stranke, oziroma je le-tega navedla prepozno. Po mnenju pritožbenega sodišča to ne drži. Tožba je sklepčna, kadar je v njej navedenih toliko dejstev, da je možna jasna identifikacija zahtevka (ločitev od morebitnih drugih zahtevkov). Vsebinsko gledano to pomeni, da pravna posledica, ki jo zahteva tožnik v tožbi, izhaja iz trditev v sami tožbi. Obvezna sestavina tožbe je torej navedba dejstev, ki (po mnenju tožnika) utemeljujejo tožbeni zahtevek (t. i. tožbena naracija). Gre za vprašanje abstraktnega materialnopravnega preizkusa, kakšno sodbo bi moralo sodišče izdati, če bi se vsa zatrjevana dejstva izkazala za resnična. Povedano drugače, tožniku se na pravno normo ni treba sklicevati, pač pa mora konkretno navesti dejstva, ki izhajajo iz življenjskega dogodka in utemeljujejo nastanek zatrjevane pravne posledice.

Iz tožbe jasno izhaja, da se tožbeni zahtevek glasi na povrnitev škode, do katere je po tožnikovi trditvi prišlo, ker je v prostorih toženca zagorelo, razširjeni ogenj pa je povzročil škodo v njegovih prostorih. Ključni zatrjevani in v postopku neprerekani dejstvi sta torej bili: nastanek požara v toženčevih prostorih, ki se je razširil na tožnikove prostore in posledično nastanek škode v vtoževani višini. Na tako konkretiziran življenjski primer je v celoti mogoča oprava pravne abstrakcije (kar je delo sodišča, ne pa stranke). Ne more biti dvoma, da je poslovni prostor, iz katerega se širi ogenj, nevarna stvar v pravnem smislu (primerjaj 150. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Gre torej za pravni pojem. Ker v zadevi ni sporno, da je ogenj izbruhnil, kot je tožnik trdil, v toženčevem poslovnem prostoru (torej v njegovi pravni sferi, primerjaj tudi za obravnavano zadevo primerljivo določilo prvega odstavka 16. člena Stanovanjskega zakona - SZ-1, ki v primeru škode, ki izvira iz posameznega dela etažnega lastnika, glede odgovornosti etažnega lastnika napotuje na uporabo splošnih pravil, ki urejajo odškodninsko odgovornost), velja pravilo o toženčevi odgovornosti za vzrok ali objektivni odgovornosti (primerjaj 150. člen OZ), kar je spet pravni pojem. Strankina opustitev uporabe pravnih pojmov v tožbeni naraciji, v primeru, ko je v njej navedla vse potrebne elemente spodnje premise sodniškega silogizma oziroma sklop dejstev, ki jih lahko sodišče subsumira pod ustrezno normo materialnega prava (zgornja premisa sodniškega silogizma, ki je v izključni domeni sodišča), torej ne more imeti za posledico nesklepčnosti tožbe. Tožena stranka v postopku ni podala nikakršnih trditev v smeri razbremenitve svoje odgovornosti (primerjaj 153. člen OZ), odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, kljub temu, da se mu glede na trditve strank v postopku in glede na obrazloženo, ni bilo potrebno ukvarjati z vprašanjem, zakaj je do požara prišlo. Ker ugotavljanje tega v zadevi nima relevantnega pomena, niso relevantne niti tozvezne pritožbene trditve, zato nanje pritožbeno sodišče ne bo odgovarjalo.

Na podlagi povedanega je pritožbeno sodišče, potem ko opravljeni uradni preizkus ni pokazal kakšnih kršitev, na katere ob reševanju pritožbe pazi po uradni dolžnosti, pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo pa ni v ničemer pripomogel k razjasnitvi zadeve, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154., prvi odstavek 155. in prvi odstavek 165. člena ZPP).