Jedro

Dejansko življenje pomeni, da ima posameznik v RS središče življenjskih interesov, ki se presoja na podlagi njegovih osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in RS obstajajo dejanske in trajne povezave. Upravičena odsotnost iz RS zaradi razlogov iz tretjega odstavka tega člena ne pomeni prekinitve dejanskega življenja v RS.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil tožnikovo prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji (RS), ki jo je tožnik vložil na podlagi 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD). V svoji obrazložitvi navaja, da je ugotovil, da je imel tožnik na dan 23. 12. 1990 v RS prijavljeno stalno prebivališče na naslovu ..., Murska Sobota in da je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ (SR Črne Gore), zato bi moral izkazati, da od 23. 12. 1990 dalje v RS tudi dejansko živi. Glede na navedbe tožnika na zaslišanju na Veleposlaništvu RS v Podgorici ugotavlja, da je tožnik kot oficir JLA zapustil Slovenijo 19. 8. 1991 na podlagi odločitve predsedništva SFRJ, medtem ko sta žena in hčerka ostali v Sloveniji še nekaj več kot eno leto po njegovem odhodu in sta v tem času tudi vložili vlogo za državljanstvo in tudi bili sprejeti v slovensko državljanstvo. Tožnik vloge za slovensko državljanstvo ni dal. Tožnik z ženo (torej slovensko državljanko) živi v Podgorici. Prvič se je poskušal vrniti v Slovenijo leta 1992 z veljavnim potnim listom, vendar ni imel vize, zato je bil na mejnem prehodu Dolga vas zavrnjen. Na istem mejnem prehodu je bil ponovno zavrnjen leta 1994. Tožniku je prijava stalnega prebivališča v RS prenehala na podlagi odjave dne 12. 10. 1992, ko je prenehala odjava stalnega prebivališča celotni družini, tudi ženi in hčerki. Tožnik torej ni bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva in je Slovenijo zapustil že pred 26. 2. 1992. Organ ugotavlja, da tožnikov odhod iz RS ne pomeni nobenega od upravičenih razlogov za odsotnost iz RS v skladu z določbo tretjega odstavka 1. člena ZUSDDD. Po obeh navedenih poskusih vrnitve si tožnik kasneje ni poskušal pridobiti vizumov, niti ne kako drugače urediti statusa, saj je povedal, da sta tako on kot njegova žena imela zaposlitev v Črni Gori. Tožnik je tako iz RS odsoten že več kot 20 let. Glede na navedeno organ zaključuje, da tožnik ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v RS, zato tudi ne izpolnjuje pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje.

2. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zoper uvodoma navedeno odločbo zavrnil. Meni, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da tožnik ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v RS od 23. 12. 1990 dalje. Slovenijo je zapustil 19. 8. 1991, ko jo je zapustil skupaj z JLA, v kateri je bil tedaj zaposlen. Pravilno je ugotovil, da se je tožnik v prvi polovici leta 1992 v RS uspel vrniti in to kljub temu, da mu je bil na mejnem prehodu Dolga vas vstop v državo najprej zavrnjen, nato pa izdan humanitarni vizum, na podlagi katerega je tudi vstopil v državo, ki pa jo je potem tudi ponovno zapustil. Tudi po mnenju drugostopenjskega organa tožnikova odsotnost iz RS, ki traja že od 19. 8. 1991, torej še pred 26. 2. 1992, ni posledica razlogov, določenih v tretjem odstavku 1.č člena ZUSDDD, zato tožnikova odsotnost ni upravičena odsotnost. V zvezi s pritožbenimi navedbami organ odgovarja, da je tožnik imel možnost odzvati se pozivu predsedstva RS in prestopiti iz JLA v TOS in tako ostati v Republiki Sloveniji, s čemer bi mu bile zagotovljene tudi statusne, socialne in druge pravice, ki jih je kot pripadnik JLA pridobil do 25. 6. 1991. Tožnik se je vrnil v Slovenijo v prvi polovici leta 1992 in je torej imel možnost nadaljevati z dejanskim življenjem v RS, vendar je RS po snidenju z ženo in hčerko ponovno zapustil in nadaljeval s službovanjem v JLA. V zvezi s tožnikovo zavrnitvijo vstopa dne 29. 1. 1994 pa drugostopenjski organ ugotavlja, da je bil tožnik do navedene zavrnitve že več kot eno leto odsoten iz RS, pri čemer pa, kot je že bilo pojasnjeno, njegova odsotnost iz RS ni bila posledica razloga upravičene odsotnosti. Tožnikova odsotnost še vedno traja in zato tožnik pogoja dejanskega življenja v RS od 23. 12. 1990 dalje ne izpolnjuje.

3. Tožnik se z odločitvijo upravnega organa (tako prvostopenjskega, kakor tudi drugostopenjskega za njim) ne strinja. Navaja, da je upravni organ spregledal njegove navedbe, da je avgusta 1991 sicer res zapustil Slovenijo na podlagi odločitve predsedstva SFRJ, vendar Slovenije ni imel namena trajno zapustiti. To potrjuje dejstvo, da sta kljub njegovemu odhodu v Sloveniji ostali žena in hči, ki sta potem celo pridobili slovensko državljanstvo. Tožnikovo trajnejšo odsotnost iz RS je dejansko povzročila zavrnitev vstopa na meji leta 1992, kar pa je eden od upravičenih razlogov za odsotnost in sicer na podlagi 6. alineje tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD. Tožnik se je ponovno poskušal vrniti v RS leta 1994 skupaj z ženo in hčerko, ki sta se mu po zavrnitvi na meji leta 1992, pridružili v Črni Gori, a je bil na meji ponovno zavrnjen. Po tem, ko je bil na meji dvakrat zavrnjen, pa ni več videl možnosti za vrnitev in zato si je bila družina prisiljena urediti življenje v Črni Gori. S tem, ko je bil na meji dvakrat zavrnjen, je tudi spoznal, da je v Sloveniji nezaželen, o čemer so pisali tudi tedanji časopisi. Sklicuje se na sodbo tega sodišča I U 1930/12 z dne 19. 6. 2013. Navaja, da ima izpodbijana odločba protislovne trditve o tem, do kdaj je imel tožnik stalno prebivališče prijavljeno v Sloveniji, saj na 3. strani zgoraj piše, da je bilo to do 19. 8. 1991; na 4. strani zgoraj in na 5. strani spodaj pa, da mu je prijava prenehala na podlagi odjave dne 12. 10. 1992. Obe trditvi pa sta napačni. Tožnik ni zapustil Slovenije kot kraja svojega stalnega prebivanja, temveč je šlo le za začasno odselitev zaradi službenih potreb z jasnim namenom vrnitve k družini v Slovenijo, kar pa mu je bilo dvakrat nezakonito preprečeno. Tudi ugotovitev, da je tožniku prijava stalnega prebivališča prenehala na podlagi osebne odjave dne 12. 10. 1992, je napačna, ker sta se tega dne odjavili le njegova žena in hčerka, ne pa tudi tožnik. Zato navedba, da tožnik ni bil izbrisan na podlagi določb ZTuj, temveč na podlagi osebne odjave z dne 12. 10. 1992, vzbuja tudi utemeljen sum kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po 258. členu KZ, s posledico kršitve ustavnih pravic, saj takšne odjave tožnik ni nikoli podal. Ne glede na to, od kdaj upravni organ računa čas pritožnikove odsotnosti iz Slovenije (pravilno bi bilo od 26. 2. 1992), iz ugotovitev v postopku izhaja, da je razlog tožnikove odsotnosti nezakonita preprečitev vstopa v RS, torej razlog iz 6. alineje tretjega odstavka 1. člena ZUSDDD. Tudi, če bi bilo res, da bi tožnik združitev družine lahko dosegel s prošnjo za dovoljenje za začasno prebivanje po ZTuj-2, taka možnost ne bi smela biti razlog (argument) za negiranje pravice tožnika, da pridobi dovoljenje za stalno prebivanje po ZUSDDD. Tudi argumentacija v prvem odstavku na 6. strani odločbe MNZ, glede njegovega prestopa v TOS in s tem možnosti ostati v Sloveniji, je nepravilna, saj bi se uradniki, podpisani pod odločbo, lahko zavedali, da je bila to le ponujena možnost, ne pa pravna dolžnost in da je to notorno dejstvo. Ne glede na cinično argumentacijo na strani 7, da je tožnik leta 1992 imel možnost nadaljevanja dejanskega življenja v RS, pa se v tej točki že drugič pojavlja sum kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po 258. členu KZ (s posledico kršitve ustavne pravice do svobodne izbire prebivališča po 32. členu Ustave). Zato tožnik zahteva od sodišča, da se do obeh sumov kaznivega dejanja opredeli. Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, da izvede glavno obravnavo ter izpodbijano odločbo tožene stranke spremeni tako, da se njegovi prošnji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji ugodi.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, da tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne. Meni namreč, da je bila tožnikova prošnja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje utemeljeno zavrnjena zaradi neizpolnjevanja pogoja dejanskega življenja v RS od 23. 12. 1990 dalje.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po določbi 1. člena ZUSDDD je bila omogočena pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje tako tistim državljanom drugih republik nekdanje SFRJ, ki so na dan 23. 12. 1990 imeli na območju RS prijavljeno stalno prebivališče in so od tega dne dalje v Republiki Sloveniji (RS) tudi dejansko živeli, kot tudi tistim državljanom drugih republik, ki niso imeli prijavljenega stalnega prebivališča, so pa na dan 25. 6. 1991 prebivali v RS in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živeli.

7. Po prvem odstavku 1. člena ZUSDDD dejansko življenje v RS po tem zakonu pomeni, da ima posameznik v RS središče življenjskih interesov, ki se presoja na podlagi njegovih osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in RS obstajajo dejanske in trajne povezave. Upravičena odsotnost iz RS zaradi razlogov iz tretjega odstavka tega člena ne pomeni prekinitve dejanskega življenja v RS.

8. Po presoji sodišča je upravni organ (tako prvostopenjski, kakor tudi drugostopenjski za njim) pravilno ugotovil, da je bil tožnik državljan druge republike nekdanje SFRJ, ki je imel na dan 23. 12. 1990 v RS prijavljeno stalno prebivališče in bi zato moral izkazati, da je od tega dne dalje v RS tudi dejansko živel. 9. Po drugem odstavku 1. č člena citiranega zakona je pogoj dejanskega življenja v RS izpolnjen, če je oseba zapustila RS in odsotnost v neprekinjenem trajanju ni trajala dlje kot leto dni, ne glede na razlog odsotnosti. Po tretjem odstavku istega člena pa je pogoj dejanskega življenja v RS izpolnjen tudi v primeru, če je odsotnost trajala več kot leto dni in gre za upravičeno odsotnost iz naslednjih razlogov: če je oseba zapustila RS zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva; če je oseba zapustila RS, ker jo je poslala na delo, študij ali na zdravljenje pravna oseba iz RS ali v primeru mladoletne osebe njeni starši oziroma skrbniki ali če je bila zaposlena na ladji z matično luko v RS za čas napotitve na delo, študij ali zdravljenje oziroma za čas zaposlitve na ladji; če je oseba zapustila RS, ker ni mogla pridobiti dovoljenja za prebivanje v RS zaradi neizpolnjevanja pogojev in ji je bila prošnja za izdajo dovoljenja zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen; če se oseba ni mogla vrniti v RS zaradi vojnih razmer v drugih državah naslednicah nekdanje SFRJ ali iz zdravstvenih razlogov; če je bila oseba prisilno odstranjena iz RS na podlagi 28. člena Zakona o tujcih ali 50. člena ZTuj, razen če je bila prisilno odstranjena zaradi izrečene stranske kazni izgona tujca iz države zaradi storjenega kaznivega dejanja ali če je bil osebi zavrnjen vstop v RS, razen v primeru, če je bil vstop zavrnjen zaradi izrečene stranske kazni izgona tujca iz države zaradi storjenega kaznivega dejanja ali zaradi razlogov iz prve, druge ali šeste alineje prvega odstavka 9. člena Zakona o tujcih ali iz razlogov iz prve, druge, pete ali sedme alineje 10. člena Zakona o tujcih ali iz razlogov iz točke d) ali e) prvega odstavka 5. člena Uredbe (ES) št. 562/2006 Evropskega parlamenta in sveta z dne 15. 3. 2006 o Zakoniku skupnosti o pravilih, ki urejajo gibanje oseb prek meja. Po četrtem odstavku istega člena pa se v primeru, da je odsotnost zaradi razlogov iz prejšnjega odstavka, razen iz druge alineje, trajala več kot 5 let, šteje, da je bil pogoj dejanskega življenja izpolnjen za obdobje petih let, v nadaljnjem obdobju petih let pa samo, če ravnanja osebe kažejo na to, da se je v času odsotnosti oseba poskušala vrniti v RS in nadaljevati z dejanskim življenjem v RS.

10. V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnik državljan Republike Črne Gore, da je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ (SR Črne Gore) in da je imel na dan 23. 12. 1990 prijavljeno stalno prebivališče v Murski Soboti, na naslovu ... Tudi ni sporno, da je tožnik zapustil slovenijo 19. 8. 1991 na podlagi odločitve predsedstva SFRJ. V postopku je bilo ugotovljeno tudi, da se je tožnik po odhodu iz Slovenije dne 19. 8. 1991 prvič skušal vrniti v Slovenijo leta 1992 na mejnem prehodu Dolga vas z veljavnim potnim listom, vendar brez vizuma, zaradi česar je bil najprej zavrnjen; a mu je nato uspelo pridobiti humanitarni vizum, na podlagi katerega je tudi vstopil v RS in nato iz RS izstopil in nato 29. 1. 1994, ko je bil na istem mejnem prehodu ponovno zavrnjen ter da se od tedaj dalje ni poskušal vrniti v Republiko Slovenijo.

11. Po navedenem se sodišče strinja z ugotovitvami upravnega organa, da je tožnik odšel iz Slovenije pred 26. 2. 1992, saj je Slovenijo zapustil dne 19. 8. 1991. Tožnik ni bil izbrisan, temveč je bil dne 12. 10. 1992 odjavljen iz registra stalnega prebivalstva. Hkrati s tožnikom sta bili odjavljeni tudi njegova žena in hčerka. Po dveh poskusih vrnitve v RS v letih 1992 in 29. 1. 1994, nadaljnjih poskusov vračanja v RS v drugem petletnem obdobju ni navajal, niti ne izkazal. Na podlagi teh ugotovitev pa je pravilen zaključek obeh upravnih organov, da tožnik ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje in da posledično ne izpolnjuje pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje.

12. Po navedenem sodišče tožbene ugovore zavrača kot utemeljene. Ni utemeljen tožbeni ugovor, da je odsotnost tožnika iz RS upravičena odsotnost, ker je dvakrat (v letu 1992 in 1994) neuspešno poskušal vstopiti v RS. Tožnik namreč po obeh navedenih poskusih ni poskušal z nadaljnjimi poskusi možnosti vrnitve, torej tudi ne z nadaljevanjem dejanskega življenja v RS. V izpodbijani odločbi je enkrat res nepravilno navedeno, da je tožnik imel prijavljeno stalno prebivališče do 19. 8. 1991 (čeprav je sicer na več mestih pravilno navedeno, da je imel stalno prebivališče prijavljeno do 12. 10. 1992), vendar ta nepravilnost ne more vplivati na pravilnost odločitve. Nadalje iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bil tožnik dne 12. 10. 1992 odjavljen iz registra stalnega prebivalstva, skupaj z ženo in hčerko in je samo na strani 4 navedeno, da je bil tožnik iz registra stalnega prebivalstva odjavljen na podlagi osebne odjave. Dejstvo, da je bil tožnik odjavljen iz predmetnega registra dne 12. 10. 1992, izhaja tudi iz listin v spisu. Ker tožnik v tožbi zatrjuje, da navedeno dejstvo, ki kot tako izhaja iz javne listine (za katero velja, da je tisto, kar se v njej dokazuje ali določa, resnično, 169. člen ZUP), ne drži, velja tako imenovano obrnjeno dokazno breme, kar pomeni, da bi tožnik sam moral dokazati takšno svojo trditev, česar pa, zgolj s svojo izjavo v tožbi, ni storil. V zvezi s tožbenimi navedbami, da naj bi oba upravna organa pri odločanju storila kaznivo dejanje nevestnega dela v službi, pa sodišče pojasnjuje, da v okviru upravno-sodne presoje sicer ni našlo nepravilnosti pri delu obeh upravnih organov, vendar pa bo, glede na določbo 145. člena ZKP, kljub temu izvod tožbe poslalo državnemu tožilstvu kot pristojnemu organu kazenskega pregona, ker lahko samo državno tožilstvo kot pristojni organ odloča o tem, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Sodišče se sicer strinja s tožbeno navedbo, da je bil prestop iz JLA v TOS (le) ponujena možnost, ne pa tudi pravna dolžnost, vendar pa ZUSDDD ne določa, da bi se za tiste, ki niso prestopili v TOS in so bili premeščeni z JLA, štelo, da gre za upravičeno odsotnost. V zvezi z izpostavljeno sodbo Upravnega sodišča RS pa sodišče dodaja, da je v citirani sodbi zavzelo stališče, da se ravnanja osebe, ki kažejo na to, ali se je oseba v času odsotnosti v obdobju pet let in drugih pet let skušala vrniti in nadaljevati z življenjem v RS, presojajo glede na dejanske okoliščine vsakega konkretnega primera. V konkretnem primeru tožnik poskusov vračanja po letu 1994 ni navajal niti ne izkazal, zato se tožnik na citirano sodbo ne more uspešno sklicevati. V konkretnem primeru je tožnik Slovenijo zapustil dne 19. 8. 1991, njegov zadnji poskus vrnitve v Slovenijo je bil leta 1994, tako da je tožnik tudi po presoji sodišča iz Slovenije odsoten že več kot 20 let. 13. Glede na navedeno je odločitev upravnega organa po presoji sodišča pravilna in zakonita, zato je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno. Tožnik je v tožbi predlagal tudi opravo glavne obravnave, vendar je sodišče na podlagi 2. alineje 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na nejavni seji, brez glavne obravnave. Ocenilo je, da je tožena stranka ugotovila vsa pomembna dejstva in okoliščine konkretnega primera, se do njih opredelila in svojo odločitev ustrezno obrazložila. Na podlagi dejstev, ki jih je tožnik navedel v tožbi, dejanskega stanja ne bi bilo mogoče dopolniti z ugotovitvami, ki bi bile pomembne za odločitev v zadevi. Ker je po presoji sodišča odločitev upravnega organa pravilna in zakonita, je neutemeljen tudi tožbeni očitek, da je bilo z izpodbijano prvostopenjsko odločbo nedopustno poseženo v tožnikovo ustavno pravico do svobodne izbire prebivališča iz 32. člena Ustave.