Jedro

Tožnica, ki je uživalka delne (starostne) pokojnine, ni upravičena do izplačila letnega dodatka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica krije stroške pritožbe sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 13. 5. 2010 in št. ... z dne 28. 1. 2010 ter da se tožnici prizna pravica do izplačila letnega dodatka od vključno leta 2008 dalje ter, da se toženi stranki naloži, da v roku 8 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje plača tožnici znesek 661,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 214,75 EUR od 31. 5. 2008 dalje, od zneska 223,55 EUR od 30. 5. 2009 dalje in od zneska 223,55 EUR od 1. 6. 2010 dalje do plačila. Sodišče je tudi odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica po pooblaščencu zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je ves čas sporna uporaba materialnega prava in sicer, ali je prejemnik delne (starostne) pokojnine, ki je urejena v 58. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) upravičen do letnega dodatka za leto 2008, 2009 in 2010. Izplačilo navedenega letnega dodatka naj bi po mnenju tožene stranke preprečevala določba 3. odstavka 136.b člena ZPIZ-1. Med strankama je nesporno, da je tožnica v letih 2008, 2009 in 2010 prejemala delno (starostno) pokojnino po 58. členu ZPIZ-1. Prav tako je nesporno, da tožnica ne prejema delne invalidske pokojnine. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da iz „celotnega konteksta zakona“ izhaja, da prejemniku delne (starostne) pokojnine iz 58. člena ZPIZ-1 ne pripada letni dodatek ter da gre v primeru določbe 3. odstavka 136.b člena ZPIZ-1, ko le-ta govori o delni invalidski pokojnini za pomoto, saj naj bi bila očitno pomotoma vnesena beseda „invalidska“. Po mnenju tožnice sodišče lahko razlaga in napolnjuje vsebino zakona v primeru pravne praznine. Če takšne pravne praznine ni, sodišče nima ničesar napolnjevati z razlago, vsekakor pa ne s „konktekstom zakona“, prav tako pa ne more odpravljati morebitnih napak zakonodajalca. V konkretnem primeru pravne praznine ni, saj zakon ureja vprašanje letnega dodatka pri prejemnikih delne (starostne) pokojnine iz 58. člena ZPIZ-1. V 1. oziroma 2. alineji 1. odstavka 136.b člena ZPIZ-1 je namreč urejena pravica do letnega dodatka za vse uživalce pokojnine. Če je letni dodatek določen za vse uživalce pokojnine, je določen tudi za prejemnika delne pokojnine po 58. členu ZPIZ-1, saj je v 8. členu ZPIZ-1 določeno, da je delna pokojnina starostna pokojnina, torej delna pokojnina tudi pokojnina. Sodišče očitno ni videlo razlike med določitvijo pravice (določitvijo letnega dodatka) in omejitvijo izvršitve te pravice (izplačilo letnega dodatka). S takšno razlago zakona se je tožnici odvzelo pravico, ki jo je zakon že dal, saj ji je ta pravica pripadala po 1. oziroma 2. alineji 1. odstavka 136.b člena ZPIZ-1. Takšno ravnanje sodišča je nedopustno tudi z vidika določb Ustave RS in delovanja pravne države, saj predstavlja nedopusten poseg sodne veje oblasti v zakonodajno vejo oblasti, poleg tega pa krši načelo zakonitosti, pravne države in pravico do poštenega sojenja. Odvzem pravice ali njeno neizvrševanje (neizplačilo) je namreč mogoče le na podlagi izrecne določbe v zakonu. Takšne določbe, ki bi se nanašala na tožnico, pa ZPIZ-1 nima, saj je ta pravica odvzeta le uživalcem delne invalidske pokojnine iz 58. člena ZPIZ-1. Čeprav 58. člen ZPIZ-1 ne ureja nobene invalidske pokojnine, to še ne pomeni, da je mogoče pridevnik „invalidske“ kar spregledati. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni ter tožbenemu zahtevku v celoti ugodi tudi stroškovno. Obenem priglaša tudi stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 13. 5. 2010 v zvezi s prvostopenjsko odločbo opr. št. ... z dne 28. 1. 2010. Z navedeno odločbo je tožena stranka odločila, da se zahteva za priznanje pravice do izplačila letnega dodatka zavrne.

Iz dokumentacije v spisu je razvidno in kar očitno med strankama tudi ni sporno, da je tožnica uživalka delne pokojnine, ki ji je bila priznana z odločbo št. ... z dne 1. 7. 2008 in sicer od 31. 12. 2007 dalje. Tožnici je bila pravica do delne pokojnine priznana po določbi 58. člena ZPIZ-1, ki v 1. odstavku določa, da zavarovanec, ki izpolni pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, lahko pridobi pravico do delne pokojnine, če je v delovnem razmerju z največ polovico polnega delovnega časa.

V zadevi je sporno, ali je tožnica, ki ima priznano pravico do delne pokojnine upravičena tudi do izplačila letnega dodatka. V 136.b členu je v 1. odstavku določeno, da se letni dodatek določi v dveh različnih višinah. Višji znesek prejmejo uživalci pokojnin, katerih pokojnina je v mesecu izplačila letnega dodatka enaka ali nižja od zneska osnove iz 57. člena zakona, nižji znesek pa uživalci pokojnin, katerih pokojnina v mesecu izplačila letnega dodatka presega znesek osnove iz 57. člena zakona. Do nižjega zneska so upravičeni tudi uživalci nadomestil iz invalidskega zavarovanja po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami), veljavnem do vključno 31. 12. 1999 ter uživalci delne invalidske pokojnine, nadomestila za čas poklicne rehabilitacije, začasnega nadomestila in nadomestila za invalidnost. Tem uživalcem denarnih prejemkov se letni dodatek izplača, če ne prejemajo plače oziroma niso vključeni v obvezno zavarovanje, ali pa so vključeni v obvezno zavarovanje in so zdravstveno zavarovani kot uživalci pravice iz invalidskega zavarovanja. V 3. odstavku istega člena pa je nadalje določeno, da se letni dodatek ne izplača uživalcem delne invalidske pokojnine iz 58. člena in pokojnine iz 2. odstavka 158. člena tega zakona.

Tako tožena stranka kot tudi sodišče prve stopnje sta navedeno določbo tolmačila na način, da se letni dodatek ne izplača zavarovancem, ki so pridobili pravico do delne pokojnine, kot je le-ta urejena v 58. členu ZPIZ-1. Tudi po stališču pritožbenega sodišča sta tako tožena stranka kot sodišče prve stopnje navedeno določbo pravilno razlagala in sicer, da tožnica kot uživalka delne pokojnine, ki ji je bila priznana na podlagi 58. člena ZPIZ-1, ni upravičena do izplačila letnega dodatka. Kot je že pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje gre v primeru delne invalidske pokojnine za povsem drug institut, kajti delna invalidska pokojnina se priznava zavarovancem, pri katerih je podana ustrezna kategorija invalidnosti in imajo priznano pravico do dela s skrajšanim delovnim časom od polnega. Skladno s 3. alinejo 1. odstavka 136.b člena imajo uživalci delne invalidske pokojnine ob izpolnjevanju pogoja določenega v 2. odstavku istega člena tudi pravico do izplačila letnega dodatka. V tem primeru je torej povsem jasno, da se 3. odstavek 136.b člena ZPIZ-1 ne nanaša na uživalce delne invalidske pokojnine, temveč na uživalce delne pokojnine iz 58. člena ZPIZ-1. Navedeni člen je v 3. odstavku tudi izrecno zapisan, kakor tudi 2. odstavek 178. člena ZPIZ-1, ki se prav tako nanaša na upravičence, ki se jim izplačuje polovica pokojnine in sicer v primeru, ko so zaposleni z največ polovico polnega delovnega časa.

Neutemeljene so torej pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje prevzelo vlogo zakonodajalca oziroma da sodišče prve stopnje določbe 136.b člena ni ustrezno razlagalo. Pri odločanju o tem, kdo ni upravičen do letnega dodatka je skladno s 3. odstavkom že citiranega 136.b člena ZPIZ-1 potrebno uporabiti 58. člen ZPIZ-1, na katerega zakon izrecno odkazuje. Upoštevaje 58. člen ZPIZ-1 pa do izplačila letnega dodatka niso upravičeni zavarovanci, ki so pridobili pravico do delne pokojnine, če so v delovnem razmerju z največ polovico polnega delovnega časa. Ker je tožnica pravico do delne pokojnine pridobila upoštevaje navedeno določbo, torej tudi po stališču pritožbenega sodišča, ni upravičena do izplačila letnega dodatka.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi stroške pritožbe.