Jedro

Neutemeljena je trditev tožnice, da ji določba prvega odstavka 136.b člena ZPIZ-1 daje pravico do letnega dodatka. Določbe 136.b člena gledano v celoti ne dajejo te pravice vsem in avtomatično. Nekaterim na podlagi drugega in tretjega odstavka tega člena ta pravica ne gre.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnici je bila z dokončno odločbo tožene stranke priznana pravica do delne pokojnine na podlagi 58. člena ZPIZ-1 od 31. 12. 2007 dalje. Dne 5. 1. 2010 je vložila zahtevo za priznanje pravice do izplačila letnega dodatka za leti 2008 in 2009. Njena zahteva je bila z izpodbijanima odločbama tožene stranke z dne 28. 1. 2010 in 13. 5. 2010 zavrnjena na podlagi tretjega odstavka 136.b člena ZPIZ-1. 2. Tožnica je s tožbo, vloženo 16. 6. 2010, zahtevala odpravo navedenih odločb ter priznanje pravice do letnega dodatka od leta 2008 dalje. Postavila je tudi izrecne denarne zahtevke. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da je beseda „invalidska“ očitno pomotoma vnesena v besedilo tretjega odstavka 136. b člena ZPIZ-1. V 58. členu ZPIZ-1 ni urejena delna invalidska pokojnina temveč delna starostna pokojnina. Delna invalidska pokojnina je urejena v 93. členu ZPIZ-1. Po določbi tretje alineje prvega odstavka 136. b člena ZPIZ-1 uživalci delne invalidske pokojnine prejemajo letni dodatek v nižjem znesku. Ni logično, da bi prvi odstavek 136. b člena ZPIZ-1 uživalcem delne invalidske pokojnine letni dodatek priznal, tretji odstavek istega člena pa bi jim to pravico odvzel. Tudi po določbi drugega odstavka 136. b člena ZPIZ-1 prejemajo letni dodatek le tisti uživalci denarnih prejemkov, ki ne prejemajo plače oziroma niso vključeni v obvezno zavarovanje ali pa so vključeni v obvezno zavarovanje in so zdravstveno zavarovani kot uživalci pravic iz invalidskega zavarovanja. Tožnica je bila v letih 2008, 2009 in 2010 v delovnem razmerju s polovičnim delovnim časom, delodajalec jo je socialno zavaroval in ji poleg plače izplačal še regres.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Tožena stranka in sodišče sta določbo tretjega odstavka 136. b člena ZPIZ-1 pravilno razlagala. Sodišče s tako razlago ni prevzelo vloge zakonodajalca.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da je sporna le uporaba materialnega prava in sicer, ali je prejemnik delne starostne pokojnine, ki je urejena v 58. členu ZPIZ-1 upravičen do letnega dodatka po 136. b členu ZPIZ-1. Nedopustna je razlaga zakona na podlagi konteksta zakona in brez obstoja pravne praznine. Sodišče tudi nima pristojnosti za odpravo morebitnih napak v zakonu. Sodišče druge stopnje na ugovore tožeče stranke v pritožbi v zvezi s tem ni odgovorilo.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodišče druge stopnje je pritožbene ugovore, ki se nanašajo na nestrinjanje tožnice z razlago zakona, zavrnilo kot neutemeljene. Strinjalo se je s sodiščem prve stopnje o razlagi določbe tretjega odstavka 136. b člena ZPIZ-1 in razlogi za tako razlago, pritožbene ugovore tožnice pa je zavrnilo kot neutemeljene. Pri taki odločitvi mu ni bilo potrebno ponavljati razlogov, ki jih je navedlo že prvostopno sodišče. 8. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9. Neutemeljen je revizijski očitek, da sodišče lahko razlaga zakon „iz konteksta zakona“ le v primeru, da bi obstajala pravna praznina. Vedno, kadar presoja zakonitost izpodbijanih aktov, ki temeljijo na določeni zakonski normi, sodišče najprej ugotavlja, katero zakonsko normo je treba uporabiti za konkreten primer in kakšna je ta norma. Zakonske norme niso vedno jasne in so lahko tudi v nasprotju z drugimi normami v istem ali drugih zakonih. Naloga sodišča je v takih primerih vedno, da z ustrezno razlago ugotovi, kakšna je norma in odpravi morebitna neskladja. Pri tem mora izhajati tudi iz namena zakonske ureditve in logične umestitve konkretne norme v kontekst zakona.

10. V obravnavani zadevi nedvomno ne gre za zakonsko praznino in njeno zapolnjevanje. Gre pa za zakonsko določbo, ki je taka, kot je zapisana nesmiselna in tudi v nasprotju z drugimi določbami, ki urejajo isto pravico. Če je sporočilo zakonske norme nesmiselno, sodišče utemeljeno ravna tako, kot da takega nesmiselnega sporočila ni (1). S tem ne pride do zakonske (pravne) praznine, saj je o tožbenem zahtevku mogoče odločiti ob ustrezni razlagi sporne zakonske norme.

11. Neutemeljena je trditev tožnice, da ji določba prvega odstavka 136. b člena ZPIZ-1 daje pravico do letnega dodatka. Določbe 136. b člena gledano v celoti ne dajejo te pravice vsem in avtomatično. Nekaterim na podlagi drugega in tretjega odstavka tega člena ta pravica ne gre.

12. Določba tretjega odstavka 136.b člena ZPIZ-1 se v spornem delu glasi: “Letni dodatek se ne izplača uživalcem delne invalidske pokojnine iz 58. člena tega zakona.“ Člen 58. ZPIZ-1 ni podlaga za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja in torej tudi ne za priznanje pravice do delne invalidske pokojnine. Ta člen ureja pravico do delne starostne pokojnine. Če bi šteli, da je napačna navedba 58. člena, bi prišli do nesmisla, na katerega opozarja že sodišče prve stopnje. Določba tretje alineje prvega odstavka istega člena namreč uživalcem delne invalidske pokojnine pravico do dodatka daje, torej določbe tretjega odstavka istega člena ni mogoče razlagati tako, da jim ga istočasno tudi jemlje. Nasprotna razlaga, torej, da je nesmiselna določba, ki pravico daje, ne bi bila sprejemljiva.

13. Nesmiselnost torej povzroča beseda „invalidske“, zato jo sodišče pravilno ni upoštevalo. Pri taki razlagi se je sodišče prve stopnje utemeljeno sklicevalo tudi na določbo drugega odstavka 136. b člena ZPIZ-1. Tudi tistim, ki bi bili do letnega dodatka sicer upravičeni na podlagi tretje alineje prvega odstavka istega člena, se dodatek ne izplača, če prejemajo plačo oziroma so vključeni v obvezno zavarovanje.

14. Ker je glede na navedeno sodišče druge stopnje ob ugotovljenem dejanskem stanju materialno pravo pravilno uporabilo, in revizijski razlogi niso utemeljeni, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Glej Pavčnik, Argumentacija v pravu, CZ 2004, str. 115.