Jedro

V obravnavanem primeru tožnica v pritožbi navaja in tudi dokazuje, da je bila davčna odločba, ki jo izpodbija v upravnem sporu, v času vložitve obravnavane pritožbe (6. 1. 2011) že prisilno izvršena. To po presoji Vrhovnega sodišča pomeni, da si tožnica pravnega položaja s pritožbo ne more izboljšati, saj zavrnilnega sklepa o zahtevi za izdajo začasne odredbe zaradi izvršitve davčne odločbe ni več mogoče spremeniti v odložilnega. Tožnica za vložitev pritožbe torej ne izkazuje pravnega interesa.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi določbe drugega in tretjega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo izdajo začasne odredbe, s katero je tožnik zahteval zadržanje izvršitve odločbe prvostopenjskega upravnega organa z dne 14. 4. 2010, do pravnomočne odločitve v upravnem sporu.

2. Z navedeno davčno odločbo je prvostopenjski organ odločil, da mora tožnica v breme svojega računa vrniti davčnemu dolžniku Z., d. o. o., - v stečaju, znesek 248.686,65 EUR, ki ga je davčni dolžnik Z. v zvezi z odpravljenim sklepom o davčni izvršbi na njegova denarna sredstva z dne 26. 11. 2007 dne 10. 4. 2008 nakazal na račun tožnice, in sicer v roku 30 dni od vročitve odločbe, ter da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve.

3. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijanega sklepa ugotavlja, da tožnica ni verjetno izkazala, da škoda, ki naj bi ji nastala zaradi izvršitve navedene odločbe, predstavlja zanjo težko popravljivo škodo po določbi drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Tožnica tudi ne izkazuje pogojev za izdajo začasne odredbe po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1, ki jo predlaga s tem, naj sodišče odpravi III. točko izreka izpodbijane odločbe (s katero je odločeno o nesuspenzivnosti pritožbe), saj za drugačno ureditev stanja v smislu tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 pri tožničinem predlogu niti ne gre.

4. Tožnica v pritožbi uveljavlja bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in začasno odredbo izda, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da so ji bila sredstva po izpodbijani davčni odločbi na podlagi sklepa o davčni izvršbi z dne 21. 12. 2010 že odvzeta dne 29. 12. 2010. Odvzeta denarna sredstva bo UJP OE Kranj prenesla na vplačilni račun Okrožnega sodišča v Kranju za upravičenca Z., d. o. o., - v stečaju. Iz sklepa stečajnega senata St 66/93 z dne 13. 3. 2002, ki je priložen tožbi, pa je razvidno, da bo s temi sredstvi stečajni senat delno poplačal ločitvene upnike in tako je povsem jasno, da denarja, ki sicer pripada tožnici, le-ta v primeru uspeha v upravnem sporu ne bo nikoli več dobila vrnjenega od stečajnega dolžnika. Tako je povsem nedvoumno, da bo v primeru uspeha v postopku za tožnico nastala nepopravljiva škoda in dolžnica predlaga, naj pritožbeno sodišče upošteva pri odločanju tudi navedena nova dejstva ter dokaze, ki jih prilaga pritožbi.

5. Pritožba ni dovoljena.

6. Po določbi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1, sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda.

7. Tožnica je pri sodišču prve stopnje predlagala izdajo odložilne začasne odredbe. Takšno začasno odredbo je po naravi stvari mogoče izdati le, če oziroma dokler izpodbijani upravni akt ni izvršen (sklep Vrhovnega sodišča I Up 979/2005 z dne 31. 8. 2005). V obravnavanem primeru tožnica v pritožbi navaja in tudi dokazuje, da je bila davčna odločba, ki jo izpodbija v upravnem sporu, v času vložitve obravnavane pritožbe (6. 1. 2011) že prisilno izvršena. To po presoji Vrhovnega sodišča pomeni, da si tožnica pravnega položaja s pritožbo ne more izboljšati, saj zavrnilnega sklepa o zahtevi za izdajo začasne odredbe zaradi izvršitve davčne odločbe ni več mogoče spremeniti v odložilnega. Tožnica za vložitev pritožbe torej ne izkazuje pravnega interesa.

8. Po določbi četrtega odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, ki se za vprašanja postopka, ki niso urejena v Zakonu o upravnem sporu – ZUS-1, v upravnem sporu primerno uporablja, je pritožba, za katero pritožnik ni imel pravnega interesa, nedovoljena. Na podlagi prvega odstavka 346. člena ZPP lahko nedovoljeno pritožbo zavrže s sklepom že sodnik poročevalec, sicer pa jo zavrže senat (352. člen ZPP).