Jedro

Določbe ZFPPod, ki določajo osebno odgovornost družbenikov po tem zakonu izbrisanih družb, se nanašajo tudi na člane po tem zakonu izbrisane zadruge.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu (2. in 3. točka izreka sklepa) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Novem mestu je s sklepom z dne 5.1.2005, opr. št. I 2003/511-21, zavrnilo predlog upnice za nadaljevanje izvršbe zoper dediče tretjega dolžnika F. H. in sklep o izvršbi z dne 17.6.2003, opr. št. I 2003/511, glede tretjega dolžnika razveljavilo in v tem delu predlog za izvršbo zavrglo (1. točka izreka sklepa). Hkrati je zavrnilo ugovora dolžnika S. K. in J. K. (2. točka izreka sklepa) in tema dvema dolžnikoma naložilo plačilo upničinih stroškov v višini

62.280,00 SIT (3. točka izreka sklepa).

Proti sklepu sta se pritožila dolžnika S. K. in J. K., pri čemer iz njunih pritožb izhaja, da sklep sodišča prve stopnje izpodbijata le v

2. in 3. točki izreka sklepa.

Dolžnik S. K. v svoji pritožbi navaja, da je upnica predlog za izvršbo zoper njega vložila po preteku enoletnega roka, v katerem lahko upniki zahtevajo izpolnitev obveznosti iz registra izbrisane družbe od njenih družbenikov. Sodišče prve stopnje s tem v zvezi v nasprotju z listinsko dokumentacijo zaključuje, da je upnica predlog za izvršbo vložila dne 4.4.2003, čeprav je ta datiran na datum

4.6.2003, sodišče pa ga je prejelo dne 9.6.2003. Predlog za izvršbo, sestavljen na začetku meseca junija 2003, ni mogel biti dne 4.4.2003 poslan sodišču priporočeno po pošti. Njegov ugovor zastaranja je torej utemeljen. Nadalje meni, da ni nobene zakonske podlage za osebno solidarno odgovornost članov za obveznosti zadruge izbrisane iz sodnega registra na podlagi Zakona o finančnem poslovanju podjetij. Slednji namreč velja le za družbenike gospodarskih družb. Za vsako drugačno pravno stališče ni nobene podlage v določilih Zakona o finančnem poslovanju podjetij in je v nasprotju z načelom pravne varnosti in enostavnim načelom pravne države. V zvezi s tem ne gre prezreti, da se določila Zakona o gospodarskih družbah ne uporabljajo za zadruge. Člani zadruge tako ne morejo v nobenem primeru podati izjave z vsebino določeno v 1. odstavku 394. člena Zakona o gospodarskih družbah. Taka izjava ni predvidena niti z Zakonom o zadrugah. Zadruga tudi ne more prenehati po skrajšanem postopku brez likvidacije. Tudi v obrazložitvi odločbe Ustavnega sodišča RS je govora le o družbenikih in delničarjih gospodarske družbe. Odločitev sodišča prve stopnje, da dolžnika kot člana zadruge odgovarjata za plačilo tujih obveznosti, neupravičeno posega v zasebno lastnino dolžnika. Poleg tega na podlagi statuta zadruge dolžnik ne odgovarja za obveznosti zadruge solidarno, temveč samo subsidiarno in še to do višine desetkratnika ustanoviteljskih deležev (13. člen Statuta). Ker pa sta S. K. in J. K. iz zadruga izstopila že v letu 1991, kot prejšnja člana zadruge ne odgovarjata več za njene obveznosti (3. odstavek 40. člena Zakona o zadrugah). Omenjena dolžnika od leta 1991 nista bila več aktivna člana zadruge. Dokazno breme za to je na obeh dolžnikih, vendar sodišče prve stopnje v tej smeri ni izvedlo nobenega predlaganega dokaza. S tem je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, v posledici le-te pa je tudi dejansko stanje nepopolno oziroma zmotno ugotovilo. Z neizvedbo predlaganih dokazov, ki bi prispevali k razjasnitvi dejanskega stanja, je sodišče poseglo tudi v pravico dolžnikov do sodnega varstva in v pravico do pravnega sredstva. Z vpogledom v celotno dokumentacijo zadruge bi se sodišče namreč v zadostni meri prepričalo, da dolžnika od leta 1991 dalje nista dejansko poslovala pri odločanju zadruge in pri njeni poslovni politiki (npr. da nista bila vabljena in se udeleževala občnega zbora, da nista bila člana nadzornega odbora in drugih organov zadruge, da nista bila udeležena na dobičku, pridobilo bi lahko pisni izstop dolžnikov in podobno).

Pravno veljavnega izstopa iz zadruge pokojni direktor F. H. ni priglasil sodnemu registru. Vpis spremembe članov v sodni register pa je deklaratorne narave. Izstop iz zadruge in posledično nesodelovanje pri upravljanju in poslovanju zadruge je razlog, da dolžnika z listinsko dokumentacijo ne razpolagata. Zgrešen je zaključek sodišča prve stopnje, da iz same zakonske ureditve in statuta zadruge izhaja aktivnost članov zadruge. Če določbe Zakona o finančnem poslovanju podjetji, ki urejajo odgovornost družbenikov in delničarjev izbrisane gospodarske družbe, veljajo tudi za člane zadruge, je treba njihovo aktivnost oziroma pasivnost v smislu odločbe Ustavnega sodišča RS presojati po enakih kriterijih, kot veljajo za družbenike in delničarje gospodarske družbe. V nasprotnem primeru je kršeno ustavno načelo enakosti pred zakonom. Nazadnje pa sklep o izvršbi, na podlagi katerega je upnica predlagala izvršbo zoper pritožnika, ni bil izdan zoper ta dva dolžnika, zato navedena terjatev ni prišla nanju.

Dolžnik J. K. v pritožbi navaja enako kot dolžnik S. K. v svoji pritožbi, s tem da še dodaja, da sta z dolžnikom S. K. enotna sospornika, saj je po naravi pravnega razmerja spor možno rešiti samo na enak način za vse člane zadruge. Zato meni, da se dejstva oziroma dokazi, ki jih je S. K.navajal oziroma predlagal v svojem ugovoru, raztezajo tudi nanj. Glede na to se dolžnik J. K. sklicuje na vse trditve in dokaze, navedene v ugovoru dolžnika S. K. Tudi v njegovem primeru je torej sodišče prve stopnje s tem, ko ni izvedlo nobenega dokaza, ki ga je dolžnik S. K. predlagal v podkrepitev trditev, da dolžnika nista člana zadruge oziroma da sta bila pasivna člana zadruge, zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopkovnih pravil, posledično pa nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Z neizvedbo predlaganih dokazov, ki bi prispevali k razjasnitvi dejanskega stanja, je sodišče prve stopnje tudi v njegovem primeru poseglo v pravico do sodnega varstva in pravico do pravnega sredstva.

Pritožbi nista utemeljeni.

Dolžnika J. K. in S. K. sta navadna in ne enotna sospornika, saj je zoper njiju mogoče izdati različno odločitev. Za enega dolžnika bi se namreč lahko ugotovilo, da je bil pasiven, za drugega pa, da je bil aktiven član zadruge, kar bi imelo za posledico, da bi en član odgovarjal, drugi član pa ne bi odgovarjal za obveznosti izbrisane zadruge do upnice. Zaradi tega ni mogoče ugovornih trditev dolžnika S. K. in z njegove strani predlaganih dokazov šteti kot trditve oziroma dokaze dolžnika J. K. Dolžnik J. K. je v svojem ugovoru smiselno zatrjeval, da je bil pasivni član iz sodnega registra izbrisane zadruge, vendar pa za te svoje trditve, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, ni predlagal nobenega dokaza. Glede na to je sodišče prve stopnje upoštevaje določbo 2. odstavka 53. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ pravilno štelo kot neobrazložen in kot tak neutemeljen. Že iz tega razloga ga je bilo treba zavrniti. Iz istega razloga pa je treba pritožbo tega dolžnika zavrniti in glede njega izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje potrditi.

Neutemeljena je pritožbena trditev dolžnika S. K, da ni nobene zakonske podlage za osebno solidarno odgovornost članov zadruge za obveznosti zadruge, izbrisane iz sodnega registra na podlagi ZFPPod.

S tem v zvezi se sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pravilno sklicuje na 4. odstavek 3. člena ZFPPod, ki določa, da se določbe tega zakona, ki se nanašajo na družbenika gospodarske družbe, organizirane kot družba z omejeno odgovornostjo, oziroma osebna družba, smiselno uporabljajo tudi za člane zadruge. Kmetijska zadruga A., katere član je bil dolžnik S. K., je bila izbrisana prav na podlagi ZFPPod, in sicer ker neprekinjeno 12 mesecev ni opravljala izplačil preko svojega računa (2. točka 1. odstavka 25. člena ZFPPod v zvezi z 2. odstavkom 25. člena ZFPPod).

Sodišče druge stopnje se strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da je upnica predlog za izvršbo zoper dolžnika S. K. in J. K. vložila pravočasno. Predlog za izvršbo je bil napisan dne 4.4.2003 in ne dne

4.6.2003, kot to navaja S. K. v pritožbi. Upnica je predlog za izvršbo oddala priporočeno na pošto dne 4.4.2003 in ga je sodišče prejelo dne 7.4.2003 (glej dohodni žig na izvršilnem predlogu) in ne dne 9.6.2003, kot to navaja S. K. v pritožbi. Skladno z določbo 2. odstavka 112. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ je torej treba šteti, da je upnica predlog za izvršbo proti dolžnikom vložila dne 4.4.2003. Izbris Kmetijske zadruge A., z.d.o., Š. je bil objavljen v Ur.l. RS dne 12.11.2001. Glede na navedeno in ker je bilo izvrševanje tretjega poglavja ZFPPod skladno z odločbo Ustavne sodišča RS številka U-I 135/00 zadržano od 7.6.2002 do 4.11.2002, kar je imelo za posledico pretrganje teka enoletnega roka za sprožitev izvršilnih postopkov proti članom izbrisanih zadrug, se pritožbeno sodišče strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je upnica pravočasno sprožila izvršilni postopek proti S. K. in J. K. kot članoma izbrisane zadruge.

Glede na določbo 4. odstavka 3. člena ZFPPod je treba osebno odgovornost članov izbrisane zadruge za obveznosti zadruge presojati po določbah ZFPPod in ne po določbah Zakona o zadrugah - ZZag oziroma po določbah Statuta Kmetijske zadruge A.. Zaradi tega pritožbena trditev S. K., da odgovarja za obveznosti izbrisane zadruge le subsidiarno do višine desetkratnika od njegovega ustanoviteljskega deleža, ni utemeljena. Pritožbeno sodišče se strinja z oceno sodišča prve stopnje, da S. K. ni dokazal svoje ugovorne trditve, da je iz zadruge izstopil v letu 1991, saj za to svojo trditev ni predložil nobenega dokaza. Iz izpiska iz sodnega registra pa izhaja, da so vsi trije dolžniki - ustanovitelji istočasno izstopili iz zadruge. Poleg tega je 31. člen Statuta Kmetijske zadruge A. določal, da ima zadružnik pravico iz zadruge izstopiti, vendar mora zahtevek za izstop vložiti v pisni obliki, priporočeno skupščini, in da članstvo preneha po sklepu skupščine (1. in 2. odstavek 31. člena Statuta).

S. K. pa je v svojem ugovoru zatrjeval le, da je svojo izjavo o odstopu posredoval direktorju zadruge H. Dolžnik K. torej ni zatrjeval pravnorelevantnega izstopa iz zadruge, saj ni zatrjeval, da je podal pisno izjavo o izstopu, priporočeno skupščini zadruge, še zlasti pa ne, da bi skupščina sprejela sklep, da omenjeni dolžnik izstopi iz zadruge. Glede na to sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati dokaza z vpogledom v dokumentacijo zadruge. Dolžnik S. K. je v svojem ugovoru tudi zgolj pavšalno zatrjeval, da ni imel nobenega vpogleda v delovanje. Glede na tako pavšalno trditev sodišče tudi resničnosti te trditve ni bilo dolžno preverjati z vpogledom v celotno dokumentacijo zadruge in poizvedbami pri računovodstvu zadruge. S. K. je torej neobrazloženo ugovarjal, da je bil le pasiven član zadruge. K. v ugovoru ni obrazloženo zatrjeval, da ni mogel sodelovati pri odločanju v zadrugi, kot to zatrjuje prvič šele v pritožbi, saj navaja, da ni bil vabljen in se ni udeleževal sej občnega zbora zadruge, da ni bil član nadzornega odbora in drugih organov zadruge, da ni bil udeležen na dobičku in podobno. Ker bi te svoje trditev moral in mogel dolžnik K. uveljavljati že v ugovoru, gre s tem v zvezi za nedovoljeno pritožbeno novoto (1. odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ). Nazadnje pritožnik K. tudi neutemeljeno v pritožbi zatrjuje, da terjatev upnika do zadruge ni prešla nanj, ker je bil sklep o izvršbi, na podlagi katerega je upnica vložila predlog za izvršbo proti K., izdan zoper zadrugo. Kot že zgoraj rečeno, je namreč obveznost zadruge do upnice prešla na dolžnika po samem ZFPPod (4. odstavek 23. člena ZFPPod v zvezi s 1. odstavkom 394. člena Zakona o gospodarskih družbah - ZGD in 4. točko 4. odstavka 3. člena ZFPPod).

Ustavno sodišče RS je z odločbo z dne 9.10.2002, št. U-I-135-00-77, odločilo, da določbe ZFPPod, ki določajo osebno odgovornost družbenikov po tem zakonu izbrisanih gospodarskih družb (oziroma smiselno članov zadruge po tem zakonu izbrisanih zadrug) niso v neskladju z Ustavo RS, kolikor določajo osebno odgovornost aktivnih družbenikov. Ker pritožnika v konkretnem primeru nista dokazala, da nista bila aktivna člana po ZFPPod izbrisane zadruge, v obravnavanem primeru tudi ni mogoče govoriti o kršitvi kakršnihkoli njunih ustavnih pravic.

Sodišče prve stopnje je torej dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, na tej podlagi materialno pravo pravilno uporabilo, pri tem pa ni storilo nobene procesne kršitve (ne v pritožbah očitanih ne tistih, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti - 2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ), je sodišče druge stopnje pritožbi zavrnilo in v izpodbijanem delu (2. in 3. točka izreka sklepa) potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Ker pritožnika s pritožbama nista uspela, je sodišče druge stopnje zavrnilo tudi njuna zahtevka za povrnitev pritožbenih stroškov (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP in 15. členom ZIZ). Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o glavni stvari.