Jedro

Na novo odmerjena pokojnina na podlagi plač, izplačanih in priznanih s sodbo v delovnem sporu, zavarovancu pripada prvi dan naslednjega meseca po vloženi zahtevi, ne pa že od dneva upokojitve dalje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba toženca št. ... z dne 17. 8. 20007 v delu, v katerem je odločeno, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine v znesku 947,56 EUR na mesec le od 1. 3. 2007 dalje ter odločba št. ... z dne 6. 12. 2007, in da se odpravi odločba toženca št. ... z dne 9. 7. 2008 v delu, v katerem je odločeno, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine v znesku 1.324,05 EUR na mesec le od 1. 2. 2008 dalje ter odločba št. ... z dne 3. 12. 2008. Odločba z dne 17. 8. 2007 pa se v odpravljenem delu nadomesti tako, da se ugotovi, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine v znesku 947,56 EUR na mesec od 1. 6. 1994 dalje in da se izplačani zneski pokojnine poračunajo tudi za čas od 1. 6. 1994 do 28. 2. 2007 ter izplačajo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2007 dalje ter odločba št. ... z dne 9. 7. 2008 v odpravljenem delu nadomesti tako, da se ugotovi, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine v znesku 1.324,05 EUR na mesec od 1. 6. 1994 dalje in da se izplačani zneski pokojnine poračunajo tudi za čas od 1. 6. 1994 do 31. 1. 2008 ter izplačajo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2008 dalje in naloži tožencu, da tožniku povrne stroške postopka v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da zaključek sodišča, da naj bi bilo med pravdnima strankama nesporno, da je tožnik tako dne 31. 5. 2007 kot dne 21. 1. 2008 podal zahtevi za novo odmero starostne pokojnine, je nepravilen. Že v tožbi je izrecno poudaril, da ga je toženec pozval k podaji izjave, da pa za tak poziv ni imel nobene pravne podlage. Meni, da že samo obvestilo delodajalca predstavlja tisto podlago, ki bi jo samo po sebi moral toženec upoštevati za pravilen izračun pokojninske osnove po določbi 39. člena zakona. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ker se ni opredelilo do tožnikovega ugovora, da Zakon o splošnem upravnem postopku kot procesni predpis ne more omejevati materialnih pravic. Prav tako se ni izreklo o stališču tožnika, da odločba o pravilni odmeri starostne pokojnine po vsebini ne predstavlja nove odločbe o odmeri starostne pokojnine in da torej ne gre za konstitutivno odločbo, pač pa za deklarativno odločbo. Deklarativna odločba učinkuje ex tunc in je takšen retroaktivni učinek utemeljen že po naravi stvari, ker gre le za ugotovitev pravnega razmerja, ki je nastalo že pred izdajo deklarativne odločbe. Ker se sodišče do pravno pomembnih vprašanj v tej smeri ni opredelilo in s tega vidika izpodbijanih odločb toženca ni ovrednotilo, je materialno pravo ostalo zmotno uporabljeno. Prav iz navedenih razlogov pa je v konkretnem primeru pravno nepravilno sklicevanje prvostopnega sodišča na določbo 158. člena Ustave Republike Slovenije. Ker je bila z odločbo prvostopnega organa le ugotovljena pravilna višina starostne pokojnine glede na plačane prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ima ta odločba značaj in naravo le ugotovitvene deklarativne odločbe. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo tudi zaradi neuporabe kogentne določbe 5. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Omejitev iz 4. odstavka 180. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju se v konkretnem primeru ne more uporabiti, določbe Zakona o splošnem upravnem postopku, ki je procesni predpis, pa tudi ne morejo posegati v pravice po materialnih predpisih. Sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju nima nikakršne določbe o posebnem načinu naknadne odmere višine pokojnine. Ker torej ni zakonske določbe, ki bi tožnikovo pravico do pravilne odmere pokojnine na podlagi pravilnih podatkov o plačah, ki štejejo v pokojninsko osnovo in od katerih so bili za nazaj plačani tudi prispevki, časovno omejevale na določen čas pred vložitvijo zahteve oziroma izdaje odločbe, tudi ni zakonske podlage za odvzem, zmanjšanje ali omejitev pravice do višine pokojnine, odmerjene na podlagi pravnomočne sodbe za nazaj. Zato bi bil pravilen le zaključek sodišča, da gre tožniku pravica do pokojnine v pravilni višini glede na celoto plačanih prispevkov ter na to vezano obveznost plačila razlik za nazaj, za ves čas prejemanja pokojnine. Nadalje se sodišče prve stopnje tudi ni opredelilo do tožnikovega sklicevanja na določbo 230. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Na podlagi tega bi bil ob pravilni razlagi zakonskih določb pravilen le zaključek, da je treba v tožnikovem primeru uporabiti splošne določbe, veljavne za odmero višine pokojnine in tožniku priznati višjo pokojnino tudi za nazaj. Enako velja glede pravnega argumenta tožnika, da sta izpodbijani odločbi toženca nedopustno posegli v temeljni pravni inštitut pravnomočnosti sodne odločbe in tožnikovo neodtujljivo osebno pravico iz obveznega zavarovanja. Šele pravnomočni sodbi sta vzpostavili zakonito stanje, pri čemer pa sodbi nesporno učinkujeta ex tunc. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. V zvezi s pritožbenimi navedbami pritožbeno sodišče navaja naslednje.

Za nesporna se štejejo tista dejstva, ki med strankama niso sporna. Sodišče prve stopnje je štelo, da je tožnik dne 31. 5. 2007 in 21. 1. 2008 dal zahtevo za novo odmero pokojnine za nesporno, čeprav stranki med seboj res nista teh dejstev posebej ugotavljali, ali so sporna ali ne. Kot izhaja iz dopisa z dne 19. 1. 2008, je tožnik predlagal odmero starostne pokojnine na podlagi obvestila M., št. ... z dne 10. 1. 2008 in izplačilo razlike od 1. 6. 1994 z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Medtem ko pa je v dopisu, ki ga je toženec prejel 31. 5. 2007, tožnik izrecno zahteval, da se mu ponovno odmeri starostna pokojnina na podlagi sodbe Delovnega in socialnega sodišča, opr. št. III Pd 512/97 in izplača razlika od 1. 6. 1994 dalje. Gre torej za dejstva, ki izhajajo iz listinske dokumentacije.

Pravice iz obveznega zavarovanja, med katere glede na 4. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) sodi tudi pravica do starostne pokojnine, so neodtujljive osebne pravice, ki jih ni mogoče prenesti na drugega in ne podedovati. Ker so te pravice osebne narave, jih ne more pridobiti nihče, razen zavarovanca, oseben značaj pravic pa se kaže tudi v tem, da jih lahko zahteva le zavarovanec sam, ne pa delodajalec oziroma kdorkoli drug. Takšno načelo, izraženo v 1. odstavku 5. člena ZPIZ-1, je uzakonjeno tudi v 259. členu zakona, v katerem je določeno, da se postopek za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja začne na zahtevo zavarovanca. Torej v nobenem primeru za začetek postopka za uveljavljanje pravice do starostne pokojnine, ni pristojen delodajalec. Pritožbene navedbe, da toženec ni imel podlage za poziv tožnika, so neutemeljene. Edino na podlagi tožnikove zahteve oziroma njegovega soglasja, je toženec lahko štel, da se je začel postopek za uveljavljanje pravice iz obveznega zavarovanja, skladno s 1. odstavkom 259. člena ZPIZ-1. Sklicevanje na to, da je tožnik dal takšno izjavo zaradi načina delovanja toženca, ne more biti upoštevano, ker se na podlagi določbe 12. člena in 249. člena ZPIZ-1 pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja oziroma obveznega zavarovanja uveljavljajo skladno z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku. Razen tega bi tožnik lahko že v postopku pred tožencem takšnemu postopanju ugovarjal in sam podal drugačno izjavo, ali pa izjave sploh ne bi podal. Toženec je postopal skladno z določbami ZPIZ-1 in Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP), ker bi bil v nasprotnem primeru postopek nezakonit oziroma bi prišlo do najhujše kršitve pravic procesnega in materialnega prava (4. točka 279. člena ZUP).

Ker v tožnikovem primeru ne gre zgolj za pravilno odmero pokojnine, ampak za odmero pokojnine na podlagi kasneje plačanih prispevkov, zaradi česar tudi ne gre za deklarativno odločbo, ki bi ugotavljala določeno pravno razmerje, ki je nastalo že pred izdajo takšne odločbe oziroma bi ugotavljalo pravico in obveznost, ki obstaja že po zakonu. Kot je določeno v 5. odstavku 7. člena ZPIZ-1 pravice iz obveznega zavarovanja pridobi zavarovanec izključno na podlagi plačila prispevkov. V konkretnem primeru so bili prispevki od priznanih višjih osebnih dohodkov oziroma plač, plačani šele na podlagi pravnomočnih sodb Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani in ne drži, da gre za takšno pravno razmerje, ki je že obstajalo ob upokojitvi. Sodišče prve stopnje se eksplicitno do tega, ali gre za konstitutivno ali deklarativno odločbo, ni opredeljevalo, se je pa opredelilo implicitno, saj je ugotavljalo, od kdaj dalje gre tožniku starostna pokojnina, odmerjena na podlagi s sodbama priznanih prejemkov oziroma od kdaj dalje učinkujeta v novem postopku izdani odločbi toženca in se na ta način opredelilo do pravno pomembnih oziroma odločilnih vprašanj v tem postopku.

V tem postopku je namreč bistveno vprašanje, od kdaj dalje je tožnik upravičen do starostne pokojnine, odmerjene z izpodbijanimi odločbami in sicer glede na tožnikov tožbeni zahtevek, izrecno o tem, ali je upravičen do višje starostne pokojnine od 1. 6. 1994 dalje.

Po podatkih v listinski dokumentaciji se je tožnik upokojil s 1.6. 1994. S tem dnem je na podlagi odločbe št. ... z dne 1. 9. 1994 pridobil pravico do starostne pokojnine v višini 70.325,59 SIT na mesec. Glede na dopolnjeno pokojninsko dobo 40 let, 1 mesec in 8 dni je bila starostna pokojnina odmerjena v višini 85 % od pokojninske osnove 76.942,00 SIT, ki je bila izračunana na podlagi podatkov o plačah, ki so bile valorizirane na koledarsko leto pred letom uveljavitve, to je na leto 1993, sama pokojnina pa usklajena na dan priznanja pravice do starostne pokojnine. V skladu z določbo 56. člena novele Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 7/96) je bila nato od že pravnomočno izračunane pokojninske osnove 76.942,00 SIT od 1. 3. 1996 starostna pokojnina z odločbo iste opravilne številke z dne 15. 3. 1996 na novo odmerjena, ta odločba pa je bila z dokončno odločbo z dne 2. 10. 1996 tudi potrjena kot pravilna in zakonita.

Na podlagi obvestila M. z dne 15. 2. 2007 o plačilu prispevkov v zvezi z razliko plače, priznane s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. III Pd 512/97 ter tožnikove zahteve za ponovno odmero starostne pokojnine z dne 31. 5. 2007, je v konkretnem primeru toženec tožniku z odločbo št. ... z dne 17. 8. 2007 priznal pravico do starostne pokojnine v znesku 947,56 EUR od 1. 3. 2007, ki je bila z drugostopno odločbo z dne 6. 12. 2007 potrjena. Nato je toženec prav tako na podlagi obvestila M. z dne 14. 1. 2008 in tožnikovega predloga z dne 19. 1. 2008, da se mu odmeri starostna pokojnina na podlagi sodbe, izdal še odločbo št. ... z dne 9. 7. 2008, potrjeno z drugostopno odločbo z dne 3. 12. 2008 in mu priznal pravico do starostne pokojnine v znesku 1.324,05 EUR na mesec od 1. 2. 2008. Navedene odločbe, to je dokončna odločba z dne 6. 12. 2007 v zvezi s prvostopno odločbo z dne 17. 8. 2007 ter dokončna odločba z dne 3. 12. 2008 v zvezi s prvostopno odločbo z dne 9. 7. 2008, so predmet presoje v tem postopku. Bistvenega pomena za odločitev v tej zadevi je, da sta tako odločba št. ... z dne 1. 9. 1994, s katero je bila tožniku priznana pravica do starostne pokojnine, kakor tudi odločba z dne 15. 3. 1996, pravnomočni. Za presojo spornih odločb je pravna podlaga ZPIZ-1. Ta zakon ne vsebuje določbe, ki bi urejal odmero pokojnine v primeru naknadno izplačanih plač. Takšno določbo je vseboval prejšnji Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ/92), ki pa je dne 31. 12. 1999 prenehal veljati in torej tudi določba 185. člena, s katero je bilo takšno vprašanje urejeno. V ZPIZ-1 je v 180. členu in 181. členu urejeno zgolj uveljavljanje ponovne odmere pokojnine v primeru reaktivacije zavarovanca in v primeru naknadno priznane pokojninske dobe, ne pa tudi naknadno izplačanih plač, za kakršen primer gre v obravnavani zadevi. Zato strogo formalno toženec sploh ni imel pravne podlage za ponovno odmero že pravnomočno priznane starostne pokojnine. To pa pomeni, da v materialnem predpisu ni bilo podlage, ne pa, da gre iz procesnih razlogov za omejevanje pravice do starostne pokojnine. V zvezi s slednjim pritožbenim očitkom je potrebno upoštevati, da je odločbo o pravnomočno priznani pravici mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le z izrednimi pravnimi sredstvi, vendar le pod pogoji, ki so za posamezno izredno pravno sredstvo določeni, v nasprotnem primeru pa tudi z izrednimi pravnimi sredstvi to ni mogoče oziroma se v primeru neizpolnjenih pogojev, takšen predlog celo zavrže. V obravnavanem primeru sicer ni šlo za postopek z izrednimi pravnimi sredstvi in je toženec (ne glede na to, če je tožnik sploh izpolnjeval pogoje, določene za katerokoli izredno pravno sredstvo), ob upoštevanju, da je (sta) odločba (i) o priznanju pravice do starostne pokojnine pravnomočna (i) tožniku na novo odmeril starostno pokojnino z upoštevanjem naknadno izplačanih plač in mu v prvem primeru na novo določeno višjo starostno pokojnino priznal od 1. 3. 2007 ter v drugem primeru od 1. 2. 2008, to je v obeh primerih od prvega dne naslednjega meseca po vloženi zahtevi.

V konkretnem primeru je pritožbeno sodišče, čeprav za novo odmero višje starostne pokojnine, zgolj na podlagi naknadno izplačanih plač, ni zakonske podlage, upoštevalo, da sodišče prve stopnje glede na določbo 3. odstavka 81. člena ZDSS-1 ne sme odločiti v škodo stranke, ki je uveljavljala sodno varstvo. Obenem se je postavilo na stališče, da ob pomanjkanju formalnopravne podlage, odločitev toženca, da se tožniku prizna višja starostna pokojnina od prvega naslednjega meseca po vložitvi zahteve, ni v nasprotju s temeljnimi načeli pokojninskega in invalidskega zavarovanja, po katerih so pravice odvisne od plačanih prispevkov, in od višine dohodkov, od katerih so bili prispevki obračunani in plačani. Odločitev, da je tožnik upravičen do višje starostne pokojnine od prvega dne naslednjega meseca po vloženi zahtevi, pa tudi ni v nasprotju z določbo 263. člena ZPIZ-1. Tožnik namreč ni v slabšem položaju, če bi se zadeva obravnavala v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi oziroma kot obnova postopka. Torej tudi, če bi toženec izpeljal obnovo postopka, ob predpostavki, da bi bili kumulativno izpolnjeni vsi pogoji, določeni z obnovo postopka, bi enako odločba, izdana v obnovi postopka, učinkovala od 1. 3. 2007 (v prvem primeru) oziroma od 1. 2. 2008 (v drugem primeru), to je od prvega naslednjega meseca po vloženi zahtevi. Po prepričanju pritožbenega sodišča toženec ob pomanjkanju formalnopravne podlage za odmero že pravnomočno priznane pokojnine na podlagi naknadno izplačanih plač oziroma ne glede na izpolnjevanje pogojev za postopek z izrednimi pravnimi sredstvi, nedvomno ni odločil v tožnikovo škodo, ampak nasprotno.

Ni pa nikakršne podlage, za kar se zavzema tožnik, da bi mu šla pokojnina, odmerjena na podlagi naknadno izplačanih plač že vse od 1. 6. 1994, to je od dneva, ko se je starostno upokojil. Pravice iz obveznega zavarovanja glede na svojo naravo (osebne pravice), ne zastarajo, kar pa pomeni, da pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja lahko zavarovanec uveljavlja, kadarkoli, tudi potem, ko je zanje že izpolnil pogoje, vendar v takšnem primeru zavarovanec ne more zahtevati, da se mu izplačajo dajatve za nazaj oziroma za ves čas od izpolnitve pogojev dalje. Glede na načelo, določeno v ZPIZ-1, da pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja tudi ni mogoče odvzeti, zmanjšati ali omejiti, razen v primerih, ki jih določa zakon, pa to pomeni, da je tudi pravice iz obveznega pokojninskega zavarovanja mogoče priznati le od dneva, ko tako določa zakon in na podlagi zahteve zavarovanca. Zato je tudi neutemeljen očitek v tej smeri, kakor tudi očitek, da je toženec nedopustno posegel v temeljni pravni institut pravnomočnosti sodne odločbe in tožnikovo neodtujljivo osebno pravico iz obveznega zavarovanja, zmotno pa je tudi stališče, da določbe 158. člena Ustave Republike Slovenije v zvezi z izdanimi odločbami toženca, ni mogoče uporabiti.

Glede na vse navedeno, ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni nikakršne pravne podlage, da bi bil tožnik upravičen do višje starostne pokojnine že od 1. 6. 1994 dalje, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je v skladu z določbo 1. odstavka 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.