Jedro

V času od 12. 3. 202o do 31. 5. 2020 so bili izpolnjeni pogoji za uporabo 360. člena OZ. Razglašena epidemija in na njeni podlagi izvedeni ukrepi so trajali tako kratek čas, da pravna varnost in varstvo toženke zaradi zadržanja zastaranja ne moreta biti prizadeta. Na drugi strani neupoštevanje okoliščin epidemije covid-19 in sprejetih ukrepov, predvsem pa njihov širši namen in poudarjeno varstvo družbe kot takšne, ob pretogi uporabi pravil o zastaranju na strani tožnice pomeni popolno izgubo pravice do sodnega varstva.

Sodišče mora morebitni obstoj posebnih okoliščin obravnavanega primera ovrednotiti z vidika 360. člena OZ, sicer krši pritožnikovo pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave oziroma 6. člena EKČP. Zastaranje je neločljivo povezano z učinkovitostjo uveljavljenega pravnega sredstva. Pravila zastaranja zahtevajo prožno razlago, kontekstualni pristop. Pri njihovi razlagi je treba upoštevati tako splošni kontekst kot tudi specifičnost okoliščin obravnavnega primera. Pretoga razlaga pravil o zastaranju je protiustavna.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišča prve in druge stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožničin zahtevek za vračilo štipendistki izplačanih štipendij zastaran, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom III DoR 23/2022 z dne 14. 6. 2022 dopustilo revizijo glede vprašanja, _ali so bili v obdobju od razglasitve epidemije nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (covid-19) na območju Republike Slovenije dne 12. 3. 2020 do njenega preklica dne 31. 5. 2020 izpolnjeni pogoji za uporabo instituta zadržanja zastaranja na podlagi 359. in 360. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)._

4. Tožnica v reviziji zoper sodbo sodišča druge stopnje uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, natančneje 359. in 360. člena OZ. Vrhovnemu sodišču predlaga razveljavitev odločb sodišč druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Toženka v odgovoru na revizijo predlaga zavrnitev revizije.

**Razlogi sodišč prve in druge stopnje**

6. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničino sklicevanje na zadržanje zastaranja po 359. in 360. členu OZ. Navedlo je, da razglasitve epidemije ni mogoče enačiti z izrednim stanjem in da je bilo v predmetnem obdobju mogoče poslovati s sodišči, da delo od doma ne pomeni nepremagljive ovire in bi tožnica na enak način, kot je to storila 14. 7. 2020, brez večjih težav svojo terjatev sodno uveljavljala tudi med epidemijo prek portala e-Sodstvo. Zavrnilo je sklicevanje na to, da se je dokumentacija nahajala v poslovnih prostorih, saj je postopek COVL poenostavljen in od upnika ne terja večjega napora. Zakon o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (covid-19) (v nadaljevanju ZZUSUDJZ) je ustavil tek materialnopravnih prekluzivnih rokov in procesnih rokov, ne pa tudi zastaralnih rokov, pri čemer so materialnopravni prekluzivni roki strožji, zato bi bila razlaga, da so bili zastaralni roki v času epidemije zadržani že od 12. 3. 2020, kar je 17 dni pred zadržanjem strožjih in z vidika posledic usodnejših materialnopravnih prekluzivnih rokov, v nasprotju z ustavno zagotovljenimi jamstvi in splošno pravičnostjo.

7. Sodišče druge stopnje je presodilo, da se odredbe predsednika Vrhovnega sodišča in določbe ZZUSUDJZ ne nanašajo na zastaralne roke, zato je treba upoštevati določbe OZ. Pridružilo se je stališčem sodišča prve stopnje, h katerim je dodalo še svoje razloge (od 14. do 18. točke obrazložitve). Med drugim je navedlo, da izredno stanje ni bilo razglašeno, da pa iz 1. točke 359. člena OZ na podlagi jezikovne in sistemske razlage ne izhaja, da bi epidemija nalezljive bolezni sama po sebi predstavljala izredno stanje v smislu prvega odstavka 92. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Nadalje je pojasnilo, da so v času epidemije sodišča navkljub omejitvam delovala, sprejemala zahteve strank za sodno varstvo itd. in da zato ni mogoče zaključiti, da so obstajale nepremagljive ovire, ki bi strankam na splošno onemogočale sodno zahtevati izpolnitev obveznosti.

**Revizijske navedbe**

8. Revidentka se v reviziji opredeljuje do posameznih razlogov sodišč prve in druge stopnje. V večjem delu to naredi s soočenjem z argumenti dr. Miha Juharta1 in dr. Andreja Terška.2 Pri prvem na primer povzema stališče, da „verjetno ni veliko dvoma, da so že z uveljavitvijo izrednih ukrepov omejevanja javnega življenja nastopile okoliščine, ki utemeljuje nastop začetka zadržanja zastaranja.“ Argumente drugega uporabi predvsem za utemeljitev obstoja izrednega stanja iz 1. točke 359. člena OZ, na primer: „Vse je dejansko bilo izredno, razen enega ustavnopravnega dejstva, in sicer da družbeno stanje, ki je bilo opisovano, pojasnjevano in urejevano kot izredno, hkrati pa tudi je bilo izredno, ni bilo pravno formalno razglašeno kot izredno v smislu 16. in 92. člena Ustave RS.“ Prav na slednje je svojo argumentacijo med drugim oprlo sodišče druge stopnje. S tem v zvezi revidentka sodišču očita, da ni upoštevalo teleološke razlage 359. člena OZ. Namen tega člena je, da v času izrednih razmer zastaranje ne teče, pri čemer tega ne veže na formalno in formalistično razglašeno izredno stanje, ampak na dejansko izredno stanje, katerega enači med drugim tudi z mobilizacijo, neposredno vojno nevarnostjo in vojnim stanjem. Po prepričanju revidentke je nepošteno in nekorektno trditi, da razmere niso bile takšne, da bi jih bilo mogoče subsumirati pod pravni pojem izrednega stanja, kot ga ureja OZ, ter se pri tem sklicevati na neizpolnjenost formalnega pogoja razglasitve izrednega stanja in na to, da se tožnica ni soočila z nepremagljivimi ovirami, da od toženke ni mogla zahtevati sodne izpolnitve obveznosti, ker so sodišča poslovala po pisni poti in prek portala e-Sodstvo ter ker naj bi tožnica imela dokumentacijo za uveljavljanje zahtevka zoper toženko pripravljeno pred nastopom epidemije. Revidentka povzema posamezne predpise in komunikacijo vlade in pristojnih organov, ki so bili sprejeti oziroma izvedeni zaradi epidemije covid-19 v predmetnem obdobju. Hkrati opiše, kako se je njeno delo z razglasitvijo epidemije nenadoma spremenilo; zaradi epidemije in sprejetih ukrepov je morala drastično spremeniti delo, tega prej ni pričakovala in je bila zaradi nenadne razglasitve epidemije in omejevanja javnega življenja (tako imenovani _lockdown_) povsem nepripravljena. To je bila po revidentkinem mnenju nedvomno nepremagljiva ovira iz 360. člena OZ. Vse to je tudi ustrezno zatrjevala in predlagala izvedbo dokazov, ki pa jih sodišče ni izvedlo, saj je njene trditve neupravičeno presodilo za presplošne.

9. Toženka v odgovoru na revizijo nasprotuje trditvam revidentke. Trdi, da je določbo o zadržanju zastaranja iz 1. točke 359. člena OZ treba kot izjemo razlagati restriktivno. Poleg izrednega stanja določba omenja še mobilizacijo, neposredno vojno nevarnost in vojno stanje, ki ga kot izredno stanje razglasi državni zbor na predlog vlade. Gre za tako izredne in izjemne okoliščine, da dejansko ogrožajo obstoj države. Enačenje izbruha epidemije nalezljivih bolezni SARS-CoV-2 (covid-19) na območju Republike Slovenije z okoliščinami iz 1. točke 359. člena OZ ni mogoče, saj epidemija niti po vsebini niti po vplivu ni imela učinka na obstoj države. Obstoj države zaradi izbruha epidemije nalezljivih bolezni SARS-CoV-2 (covid-19) ni bil ogrožen. Osebna negotovost posameznikov, ki so bili soočeni z epidemijo ne more biti merilo za določanje izrednih razmer. Epidemijo je tudi sicer treba presojati v kontekstu 21. stoletja, ki zaradi večje informiranosti zaradi dostopa do elektronskih medijev omogoča večji pretok informacij, zato sama po sebi še ne ogroža stabilnosti in obstoja same države. Tožeča stranka v postopku tudi ni izkazala nepremagljivih ovir, ki bi imele za posledico zadržanje zastaranja (360. člen OZ).

**Relevantno dejansko stanje**

10. Odločilna dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, na katero je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP), je, da je zastaranje terjatve začelo teči 1. 5. 2015 in bi se ob uporabi pravila 346. člena OZ izteklo 1. 5. 2020. **Razlogi za ugoditev reviziji**

11. Dopuščeno vprašanje terja odgovor na vprašanje, ali je zaradi razglasitve epidemije covid-19 v predmetnem obdobju (v nadaljevanju tudi prvi val) izpolnjen kateri od pogojev iz OZ za zadržanje zastaranja vtoževane terjatve. OZ obravnava zadržanje zastaranja terjatev od 358. do 363. člena. Vrhovno sodišče se je pri odgovoru na vprašanje omejilo na 360. člen OZ, ki določa, da zastaranje ne teče ves tisti čas, ko upnik zaradi nepremagljivih ovir ni mogel sodno zahtevati izpolnitve obveznosti. Revidentka sicer pretežni del revizijskih navedb uporabi za utemeljitev zmotne uporabe 359. člena OZ ter razglasitev epidemije in omejevanje javnega življenja oziroma tako imenovano zaprtje družbe (_lockdown_) umešča pod zakonski dejanski stan izrednega stanja iz 1. točke 359. člena OZ, vendar iste okoliščine hkrati uporabi tudi za utemeljitev obstoja nepremagljivih ovir iz 360. člen OZ (prvi odstavek na 8. strani, prvi odstavek na 9. strani in sklepni predlog o pravilni uporabi prava na 10. strani revizije). Sodišče druge stopnje je prepričljivo obrazložilo, da v tem obdobju ni bilo razglašeno izredno stanje in se pri tem sklicevalo na 92. člen Ustave (15. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Vrhovno sodišče je presojo omejilo na preizkus pravilne uporabe 360. člena OZ kot generalne klavzule.

**Širši pravni okvir**

12. Epidemija nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (covid-19) na območju Republike Slovenije je bila razglašena 12. 3. 2020 (Odredba o razglasitvi epidemije nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (covid-19) na območju Republike Slovenije).3 Epidemija je bila preklicana z Odlokom o preklicu epidemije nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (covid-19), ki se uporablja od 31. 5. 2020.4 Kljub razglasitvi konca epidemije so sodišča do objave Sklepa o ugotovitvi prenehanja razlogov za začasne ukrepe v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (covid-19), ki je začel veljati 1. 6. 2020,5 poslovala skladno z zakonom in odredbo predsednika Vrhovnega sodišča.6

13. Čeprav so v 1. točki 359. člena OZ navedene posamezne okoliščine, ko zastaranje ne teče, OZ v 360. členu s splošnim pravilom (generalno klavzulo) ureja, kdaj zastaranje ne teče.7 Generalno klavzulo zakonodajalec uporabi, ko želi urediti določeno vprašanje na način, da se izogne podrobnemu in kazuističnemu urejanju posameznih vprašanj oziroma pravnih razmerij in prepusti razlagi, da pravno pravilo napolni z vsebino oziroma jo navda z življenjem.8 Uporaba generalne klavzule je plod prizadevanja, da bi zakonodaja odražala družbena razmerja, sicer določena v Ustavi in zakonu, in spoznanja, da se v času veljavnosti normativnega akta življenje spreminja in vnaprej ni mogoče zamisliti vseh primerov, ki bi jih sicer bilo treba podrobno določiti v zakonu. Zato pravna razlaga generalne klavzule ne išče pomena, ki ga je zakonodajalec imel v mislih, temveč nujno išče smisel prava, ki je z vrednotenjem usmerjeno k vrednotam pravne varnosti in pravičnosti.9

14. Institut zastaranja terjatve pomeni, da ima upnik pravico zahtevati izpolnitev terjatve le določeno časovno obdobje, ki je določeno z zakonom različno dolgo glede na pravno naravo posamezne terjatve (prvi in drugi odstavek 335. člena OZ). Zastaranje je nesporno materialnopravni institut, katerega temeljni učinek pa je izrazito procesen. Zastaranje terjatve namreč ne učinkuje na temeljno materialnopravno upravičenje, temveč na zahtevek za izpolnitev (to je pravovarstveni zahtevek), ki preneha. Rečeno poenostavljeno: Ker obveznost postane naturalna, imetnik terjatve ob nastopu zastaranja ostane brez sodnega varstva. Ko slednjega ni več, gre lahko za poseg v pravico iz 23. člena Ustave in prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Zato ima določba 360. člena OZ tako ustavno kot tudi konvencijsko razsežnost. Gre za tipično ustavno vdorno mesto v zakonodaji, ki sodišču omogoča, da z ustavnoskladnim zapolnjevanjem pravnega standarda nepremagljivih ovir varuje človekove pravice v sodnih postopkih.10

15. Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) in Ustavno sodišče, ki se v svojih odločitvah glede zastaranja terjatev močno navezuje na judikaturo ESČP,11 sta vprašanje zastaranja že velikokrat pretresali. Obstoj zastaralnih rokov sam po sebi sicer ni nezdružljiv s pravico do dostopa do sodišča (iz prvega odstavka 23. člena Ustave oziroma iz prvega odstavka 6. člena EKČP). Institut zastaranja zasleduje več dopustnih ciljev. V prvi vrsti je namenjen zagotovitvi pravne varnosti in določitvi roka za sodno uveljavljanje zahtevkov, ki služi kot varstvo dolžnika pred uveljavljanjem zastaranih terjatev.12 Poleg tega zastaralni roki preprečujejo, da bi se sodišče izrekalo o dogodkih, ki so se zgodili v preveč oddaljeni preteklosti ter glede katerih zaradi poteka časa ni več zadostnih in zanesljivih dokazov.13 Vendar pretoga uporaba zastaralnih rokov, pri kateri sodišče ne upošteva okoliščin posameznega primera, lahko pomeni nedopusten poseg v pravico do dostopa do sodišča, če stranki nesorazmerno otežuje oziroma preprečuje, da bi uporabila razpoložljivo pravno sredstvo.14 Zato je naloga sodišča, da v vsakem posameznem primeru ugotovi, ali je uporaba pravil o zastaranju, upoštevajoč naravo zastaralnega roka, združljiva z ustavnimi oziroma konvencijskimi zahtevami.15 Uporaba zastaralnih in prekluzivnih rokov ne sme biti taka, da onemogoča učinkovito varstvo pravic.16 V nasprotnem primeru lahko privede do posega v pravico stranke do dostopa do sodišča, ki ni sorazmeren z namenom zagotavljanja pravne varnosti in pravičnega vodenja postopka.17

16. Ustavno sodišče je v odločbi št. Up-1177/12 z dne 28. 5. 2015 razsodilo, da gre pri nepremagljivih ovirah iz 360. člena OZ za pravni standard, ki ga mora v vsakem primeru posebej napolniti sodišče. Pri razlagi zakonske ureditve zastaranja ima sodišče določen razlagalni prostor, v okviru katerega omogoči upniku učinkovito uveljavljanje terjatve (tam odškodninskega varstva zoper državo zaradi izbrisa). Presodilo je, da že konkretni postopek odločanja o pridobitvi državljanstva, nato pa širši kontekst zadeve (odlašanje oblasti z odpravo posledic) in dejstvo, da je izbrisanim celotna pravna ureditev dejansko omejevala dostop do odškodninskega varstva, predstavljajo nepremagljive ovire iz 360. člena OZ. Zgolj navidezna, hipotetična možnost uveljavljanja odškodninskih zahtevkov, brez resničnih možnosti za uspeh, ne zadošča. Nadalje je Ustavno sodišče v odločbi št. Up 450/15 z dne 2. 6. 2016 razsodilo, da morajo sodišča pri razlagi pravil o zastaranju upoštevati kontekstualni pristop, ki temelji na spoznanju, da je za pravilno razumevanje kodificiranega prava in njegovo uporabo ter nato za tvorbo živega prava potreben razširjen pogled, ki ne vključuje samo tako imenovanih primarnih (notranjih) virov (argumentov) in njihove jezikovne razlage, temveč zajema tudi celoten socialni kontekst področja urejanja ter konkretne zadeve, zunanje argumente, širjenje pravnega obzorja in mnogovrstne vidike. Razsodilo je, da je obdolžencu treba omogočiti popolno osredotočenost na obrambo v kazenskem postopku. Zanj je obramba pred kazensko obtožbo, da je storil kaznivo dejanje, neke vrste primarno pravno varstvo – dokler to primarno varstvo še traja, se od obdolženca ne more pričakovati, da bo zoper državo uveljavljal s kazensko zadevo posredno povezani odškodninski zahtevek. Ustavno sodišče je v odločbi št. Up-155/16, U- I- 40/16 z dne 4. 6. 2020 presodilo, da posebne okoliščine obravnavanega primera (tj. predvsem okoliščina, da zapuščinsko sodišče pritožniku ni vročilo sklepa, da se zapuščinski postopek (ker ni premoženja) ne bo izvedel, in okoliščina, da naj bi toženka pritožnika zavajala tako glede obstoja zapuščine kot glede samega poteka zapuščinskega postopka) v luči jamstva učinkovitega uresničevanja pravice pritožnika do sodnega varstva nakazujejo potrebo po prožnejši razlagi pravila o zastaranju iz 41. člena Zakona o dedovanju v zvezi s 360. členom OZ.

17. Stališča obeh sodišč je mogoče združiti v tri skupine: 1) zastaranje je neločljivo povezano z učinkovitostjo uveljavljenega pravnega sredstva, 2) pravila zastaranja zahtevajo kontekstualni pristop, kar pomeni, da je pri njihovi razlagi treba upoštevati tako splošni kontekst kot tudi specifičnost okoliščin obravnavnega primera, 3) pretoga razlaga pravil o zastaranju je protiustavna.18 Sodišče mora morebitni obstoj posebnih okoliščin obravnavanega primera ovrednotiti z vidika 360. člena OZ, sicer krši pritožnikovo pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave oziroma 6. člena EKČP. Če teh sploh ne presodi ali jih presodi zmotno, je podan revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

18. V domači pravni teoriji se nepremagljive ovire iz 360. člena OZ razlaga strogo. Šlo naj bi za višji sili podobne ovire, ki so nezakrivljene in upniku kljub vsej potrebni skrbnosti preprečujejo uveljavljanje zahtevka. Tradicionalno se navajajo okoliščine, ki povzročajo popolno prenehanje poslovanja sodišča ali posamičnemu upniku kljub izkazani povečani skrbnosti povsem onemogočajo dostop do sodišča (na primer naravne nesreče, vojna, karantena zaradi epidemije, upnikova nenadna huda bolezen, poškodba, ugrabitev itd.).19

19. O vplivu epidemije covid-19 na zastaralne roke je v pravni teoriji najti dve stališči. Dr. Miha Juhart navaja, da so s prvim odstavkom 3. člena ZZUSUDJZ zajeti vsi materialnopravni prekluzivni roki. Nadalje navaja, da glede teka zastaralnih rokov velja institut zadržanja zastaranja, ki določa, da zastaralni rok v času vzroka, ki otežuje uveljavljanje pravic, ne teče (359. in 360. člen OZ), in še, da verjetno ni veliko dvoma, da so že z uveljavitvijo izrednih ukrepov omejevanja javnega življenja nastopile okoliščine, ki utemeljujejo nastop začetka zadržanja zastaranja.20 Dr. Nina Plavšak navaja, da omejitve v zvezi z epidemijo covid-19 nimajo značilnosti nepremagljivih ovir, ki bi (že) po 360. členu OZ povzročile zadržanje zastaranja, vendar hkrati navaja, da prvi odstavek 3. člena ZZUSUDJZ obsega tako materialnopravne prekluzivne kot tudi materialnopravne zastaralne roke.21 **Odgovor v ožjem smislu**

20. Okvir odločanja Vrhovnega sodišča je določen z naslednjim dejanskim in pravnim okvirom: zastaralni rok za uveljavitev terjatve, upoštevajoč (zgolj) 346. člen OZ, se je iztekel 1. 5. 2020, kar je bilo v času prvega vala epidemije covid-19, v katerem so bili v veljavi tudi interventni predpisi.22

21. Iz pravnega standarda nepremagljivih ovir izhaja, da zgolj dejstvo obstoja epidemije nujno še ne zadošča za zadržanje zastaranja. Zaradi epidemije mora biti upniku uveljavitev terjatve nesorazmerno otežena.23 Presojo okoliščin je treba opraviti _ex ante_.

22. Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje sicer upoštevali dejstvo epidemije covid-19 in obstoj izrednih ukrepov v prvem valu, vendar sta zmotno presodili njun učinek na morebitno zadržanje zastaranja. Najprej, presplošni so razlogi (sodišča prve stopnje), da očitno upnik ni bil zadosti skrben, saj da so se veliki sistemi, gospodarstvo, šolstvo, delodajalci, javna uprava razglašeni epidemiji hitro, praktično čez noč prilagodili, da so prešli na delo na daljavo. Nadalje, da je pošta delovala, delovala so tudi sodišča, sicer omejeno, a vseeno. Upnik bi torej lahko ustrezno organiziral delo, da bi „pravočasno“ vložil bodisi pisni bodisi elektronski predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Nadalje (tudi stališče sodišča druge stopnje), da splošno stanje v državi, sklicevanje na sprejete ukrepe, opravljanje dela od doma in strah pred boleznijo ne zadosti trditvenemu in dokaznemu bremenu, glede nepremagljivih ovir pa tožnica ni dala konkretnejših trditev (Vrhovno sodišče se do zadnjega dela in z njim v zvezi danih revizijskih navedb v drugem in tretjem odstavku na 7. strani revizije ne bo posebej opredelilo, ker revizijsko vprašanje ne zajema kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Po presoji Vrhovnega sodišča takšna razlaga ne upošteva zadosti zahteve po prožni razlagi pravil o zastaranju ter predvsem spregleda širši socialni kontekst in tudi zunanje argumente, kar vse zahteva ustavnoskladna razlaga 360. člena OZ.

23. Zahteva po presoji posebnih okoliščin obravnavanega primera z vidika 360. člena OZ bi na strani sodišča terjala presojo konkretnosti in intenzivnosti posameznega, s prizadeto pravico (do sodnega varstva) povezanega interventnega ukrepa ali več njih skupaj, vendar slednje v tem primeru ni treba, kar bo Vrhovno sodišče razložilo v nadaljevanju.

24. Pomembno je namreč dejstvo, da je vpliv epidemije in ukrepov, katerih namen je bil zagotavljanje javnega zdravja in zagotavljanje funkcioniranja države – tudi sodišč, tehtal že zakonodajalec, ko je sprejel interventno ureditev, s katero je posebej uredil tek procesnih in materialnopravnih prekluzivnih rokov (glej 25. točko obrazložitve). Po presoji Vrhovnega sodišča je treba te iste okoliščine prepoznati kot pomembne tudi za imetnike zastarljivih terjatev pri vprašanju teka zastaralnega roka (v okviru 360. člena OZ), ob nadaljnjem pogoju, da je bil zaradi epidemije covid-19 in v zvezi z njim sprejetimi ukrepi položaj imetnikov teh pravic v bistvenem enak. Če je bil položaj imetnikov obeh skupin pravic v bistvenem enak, potem bi namreč moral obstajati razumen razlog, stvarno povezan s predmetom urejanja,24 da bi bili imetniki zastarljivih terjatev obravnavani drugače (slabše) kot imetniki terjatev, za katere so določeni materialnopravni prekluzivni roki. Razlaga, ki to spregleda, krši načelo enakosti, ki ga ureja 14. člen Ustave (glej 27. do 29. točke obrazložitve).

25. Zato Vrhovno sodišče najprej za pomembno šteje, da je dne 29. 3. 2020 stopil v veljavo ZZUSUDJZ. Zakon v 1. členu določa namen in predmet urejanja: Ta zakon zaradi epidemije virusne okužbe SARS-CoV-2 (covid-19) z namenom preprečitve širjenja virusne okužbe, varovanja zdravja in življenja ljudi in zagotovitve delovanja posameznih državnih organov, organov samoupravnih lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil ter zagotavljanja izvajanja pravic in obveznosti določa začasne ukrepe v zvezi s sodnimi, upravnimi, drugimi javnopravnimi zadevami in zadevami na področju izvrševanja kazenskih sankcij. Iz zakonodajnega gradiva izhaja, da je bila razglasitev epidemije razlog za ukrepe, sprejete v ZZUSUJZ.25 Zakonodajalec je upošteval, da je na podlagi 7. člena Zakona o nalezljivih bolezni 12. 3. 2020 ob 18.00 uri Slovenija razglasila epidemijo. Aktiviran je bil državni načrt, predsednik Vrhovnega sodišča je zaradi nastanka izrednega dogodka epidemije covid-19, ki lahko v večjem obsegu ovira nemoteno oziroma redno izvajanje sodne oblasti, izdal Odredbo o posebnih ukrepih zaradi nastanka pogojev iz prvega odstavka 83.a člena Zakona o sodiščih, s katero je predsednik odredil, da vsa sodišča od 16. 3. 2020 opravljajo naroke in odločajo samo v nujnih zadevah, kot to določa 83. člen Zakona o sodiščih, in da razen v drugem odstavku odredbe navedenih nujnih zadevah v času trajanja posebnih ukrepov procesni roki ne tečejo, prav tako se ne vročajo sodna pisanja. Če je bilo sodno pisanje vročeno, začnejo teči procesni roki prvi naslednji dan, ko prenehajo veljati posebni ukrepi (četrti odstavek odredbe). Cilj zakona je torej bil, da se na področju sodnih zadev omogoči takšne ukrepe, ki so usmerjeni v preprečitev širjenja virusne okužbe, varovanja zdravja in življenja ljudi in zagotovitev delovanja sodišč, katerih delovanje je bilo v tem obdobju resno moteno, ter se hkrati zagotavlja izvajanje pravic in obveznosti. Zakon je zadržal tek procesnih rokov v postopkih, ki se zaradi epidemije covid-19 v tem času niso vodili, kot tudi tek vseh materialnopravnih prekluzivnih rokov za uveljavljanje pravic strank, saj je bilo zaradi teh in predvsem drugih ukrepov, ki jih je sprejela država (na primer zapiranje trgovin, ki ne prodajajo nujnih stvari, storitvenega sektorja, javnega prevoza), posameznikom onemogočeno učinkovito uveljavljanje in izvrševanje svojih pravic. Prav tako je bilo v prekinjenih postopkih in postopkih, ki se zaradi tega dejstva niso vodili, onemogočeno pravočasno delovanje in ukrepanje državnih organov, zato so se podaljšali tudi materialni roki, ki so prekluzivni.

26. Iz zakonodajnega gradiva ZZUSUDJZ nadalje izhaja, da je zakonodajalec s prvim odstavkom 3. člena želel urediti vpliv ukrepov zaradi epidemije covid-19 na področje postopkovnih rokov in materialnopravnih prekluzivnih rokov, medtem ko je štel, da takšna določba ni potrebna tudi za zadržanje zastaralnih rokov, saj je ureditev zastaralnih rokov v primeru izrednih razmer že urejena v 360. členu OZ. Zakonodajalec problematike zastaranja terjatev ni spregledal,26 temveč je štel, da dodatna zakonska ureditev glede zastaralnih rokov ni potrebna.

27. Nadalje je moralo Vrhovno sodišče odgovoriti na vprašanje, ali je bil zaradi epidemije covid-19 in v zvezi z njo sprejetimi ukrepi položaj imetnikov pravic, za katere veljajo materialnopravni prekluzivni in materialnopravni zastaralni roki, in bi se takšen rok iztekel v predmetnem obdobju, v bistvenem enak. Če se v bistvenem razlikuje, potem bi lahko bilo utemeljeno, da iste okoliščine nimajo enakega vpliva na tek obeh rokov. Če se v bistvenem ne razlikuje, potem je isto okoliščino treba prepoznati kot nepremagljivo oviro iz 360. člena OZ.

28. Načelo enakosti (drugi odstavek 14. člena Ustave) nalaga, da mora obstajati razumen razlog, stvarno povezan s predmetom urejanja, kadar se v bistvenem enaki položaji urejajo različno.27 Sodišča v skladu s 125. členom Ustave odločajo na podlagi Ustave in zakona. To pomeni, da so sodišča tista, ki so poklicana k razlagi zakonskih določb, vendar pa jih morajo razlagati ustavnoskladno. Če je mogoče zakonske določbe razlagati na več načinov, je v pristojnosti sodišč odločitev, kako jih bodo v skladu s pravili razlage pravnih norm razlagala, vendar pa pri tem ne smejo izbrati razlage, ki bi hkrati pomenila kršitev človekove pravice ali temeljne svoboščine.

29. Po presoji Vrhovnega sodišča je bil položaj obeh skupin imetnikov pravic enak v naslednjem bistvenem delu. Vrhovno sodišče je zgoraj že opozorilo na procesni vidik zastaranja. Če dolžnik uspešno uveljavlja zastaranje terjatve, sta imetnik zastarane terjatve in imetnik terjatve, za uveljavitev katere zakon določa prekluzivni rok, na istem. Razen praktično nepomembnih razlik, npr. možnosti uveljavljati zastarano terjatev z ugovorom pobota (314. člen OZ), imetnik zastarane terjatve od terjatve po nastopu zastaranja dejansko nima ničesar. Imetniku pravice, za katere so določeni prekluzivni roki, s potekom roka pravica preneha. Z vidika 23. člena Ustave je torej zastaranje zelo podobno prekluzijam.28 ESČP je v zadevi _Howald Moor in drugi proti Švici_ z dne 11. 3. 2014 presodilo, da uporaba obeh rokov, to je zastaralnih in prekluzivnih rokov, ne sme biti taka, da onemogoča učinkovito varstvo pravic. Drži, da so praviloma prekluzivni roki krajši, zastaralni roki pa daljši, kar velja tudi v tej zadevi, ko je zastaralni rok pet let, vendar je treba upoštevati izjemnost situacije, do katere je prišlo v času od 12. 3. 2020 od 31. 5. 2020. Učinki epidemije covid-19 in družbena reakcija nanjo sta bila izjemna in današnjim generacijam nepredstavljiva (ex ante).29 Četudi je torej upnik imel na voljo skoraj pet let za sodno uveljavitev terjatve, je razumno sklepanje, da s sprejetimi ukrepi in v zvezi z njimi nastalo situacijo ni mogel računati. Pri čemer ima pravico zastaralni rok v celoti izrabiti. V tem sta si bila torej položaja imetnikov obeh pravic enaka. Njun položaj se v predmetu primerjanja ob razglasitvi epidemije covid-19 v prvem valu v bistvenem ni razlikoval. 30. Ni mogoče spregledati tudi naslednjega. Če bi tožnica tik pred 1. 5. 2020 „pravočasno“ vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, bi taista okoliščina in zaradi nje sprejeto zadržanje procesnih rokov imela za posledico, da bi bil za toženko oziroma dolžnico prav iz istega razloga prekinjen procesni rok za vložitev ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine (ki se ga prav tako kot predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine lahko vloži elektronsko – toženka je bila ves čas postopka zastopana po odvetniku). Da bi imela ista okoliščina na položaj obeh nasproti si stoječih strank tako različen vpliv, pri čemer zastaranje prizadene prav procesno upravičenje (kot eno od dveh upravičenj, ki gradita terjatev kot obligacijsko pravico), ni najti razumnega razloga.

31. Nazadnje je moralo Vrhovno sodišče položaje ovrednotiti z vidika legitimnega cilja pravne varnosti in varstva dolžnika. Tu je Vrhovno sodišče upoštevalo, da so okoliščine, ki utemeljujejo uporabo generalne klavzule, nastopile že z razglasitvijo epidemije, saj so bili v tistem trenutku izvedeni vsi tisti ukrepi, zaradi katerih je bil kasneje sprejet ZZUSUDJZ (zakon je bil sprejet 28. 3. 2020, veljati je začel 29. 3. 2020). Kot pravi _Kranjc_:„Čeprav leži povod za nastanek posameznega pravnega pravila v preteklosti, je njegov namen uravnavati prihodnja ravnanja (_Lex prospicit, non respicit_).“30 Razglašena epidemija in na njeni podlagi izvedeni ukrepi so torej trajali tako kratek čas, da pravna varnost in varstvo toženke zaradi zadržanja zastaranja ne moreta biti prizadeta.31 Tega (dejanske prizadetosti toženke zaradi morebitnega zadržanja zastaranja v smislu možnosti učinkovite obrambe) sodišči prve in druge stopnje niti nista ugotovili. Nasprotno, iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da spoznavne in dokazne krize zaradi poteka časa ni bilo.

32. Na drugi strani neupoštevanje okoliščin epidemije covid-19 in sprejetih ukrepov, predvsem pa njihov širši namen (kamor spada tudi potreba zagotoviti delovanje sodstva v nujno potrebnem obsegu) in poudarjeno varstvo družbe kot takšne, ob pretogi uporabi pravil o zastaranju na strani tožnice pomeni popolno izgubo pravice do sodnega varstva.

33. Vrhovno sodišče je zato presodilo, da je s strani sodišč sprejeta in izpodbijana (pre)toga razlaga zakonskega nedoločnega pojma nepremagljivih ovir iz 360. člena OZ nedopustno omejujoča za uresničevanje pravice do dostopa do sodišča, ki se varuje v okviru 23. člena Ustave.

34. Vrhovno sodišče na revizijsko vprašanje odgovarja, da so bili v času od 12. 3. 202o do 31. 5. 2020 izpolnjeni pogoji za uporabo 360. člena OZ zaradi epidemije covid-19 in z namenom njenega obvladovanja izrečenih izrednih ukrepov. Za konkretno zadevo to pomeni, da je bil tek zastaralnega roka v tem času zadržan in se je skladno s pravilom iz drugega odstavka 361. člena OZ podaljšal za čas trajanja nepremagljive ovire. Zastaralni rok ob dejanski vložitvi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine (14. 7. 2020) še ni potekel. 35. Podan je revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je dejansko stanje glede terjatve ostalo neugotovljeno, zato je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo, razveljavilo sodbi sodišč prve in druge stopnje ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

**O stroških postopka**

36. Odločitev o stroških se zadrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

37. Senat je odločitev sprejel soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Ukrepi omejevanja javnega življenja in materialni roki,https://www.pamfil.si/clanki/2020/4/6/izredni-ukrepi-omejevanja-javnega-zivljenja-in-materialnopravni-prekluzivni roki, objava na spletu 6. 4. 2020. 2 Izredno stanje in „razglašeno“ izredno stanje ali To ni ta naša razglednica, https://www.iusinfo.si/medijsko-sredisce/novica/17/273108, objava na spletu 29. 10. 2020. 3 Uradni list RS, št. 19/2020. 4 Uradni list RS, št. 68/2020. 5 Uradni list RS, št. 74/2020. 6 Takrat veljavna Odredba o posebnih ukrepih zaradi nastanka pogojev iz prvega odstavka 83.a člena Zakona o sodiščih in razlogov iz 1. člena ZZUSUDJZ, Uradni list RS, št. 62/2020. 7 Kranjc, V., Obligacijski zakonik (OZ) s komentarjem, red. Miha Juhart, Nina Plavšak, 2. knjiga, GV Založba, 2003, str. 497. 8 Kranjc, J., v: Novak, A., Pavčnik, M. (ur.) idr. Pravne panoge in metodologija razlage prava, Lexpera in GV Založba, Ljubljana, 2022, str. 306. 9 Kečanović, B., Generalne klavzule v smislu prava, https://www.tax-fin-lex.si/Dokument/Podrobnosti?rootEntityId=b49955b7-aaff-412f-b0a7-1cec27f1ab57. 10 Odločba Ustavnega sodišča št. Up-155/16, U-I-40/16 z dne 4. 6. 2020, 19. točka obrazložitve; Zobec, J., Procesni vidiki zastaranja, Pravni letopis 2015, Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, str. 159. Glede zaveze iskanja ustavnoskladne razlage, h kateri sodišče zavezuje 125. člen Ustave, glej sklep Ustavnega sodišča št. U-I-238/12 z dne 23. 1. 2014, 7. točka obrazložitve. 11 Odločba Ustavnega sodišča št. Up-849/14-49 z dne 27. 9. 2018, 41. točka obrazložitve. O navezovanju tudi Zobec, J., Procesni vidik zastaranja, Pravni letopis 2015, Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, str. 151. 12 Odločba Ustavnega sodišča št. Up-849/14 z dne 27. 9. 3018, 40. in 41. točka obrazložitve; sodba ESČP v zadevi _Stagno proti Belgiji_ z dne 7. 7. 2009, 26. in 27. točka obrazložitve. 13 Prav tam. 14 Prav tam. Tudi sodba ESČP v zadevi _Howald Moor in drugi proti Švici_ z dne 11. 3. 2014, 74. do 79. točka obrazložitve; odločba Ustavnega sodišča št. U-I-85/15 z dne 3. 3. 2016, 14. točka obrazložitve. Primerjaj tudi odločbe Ustavnega sodišča št. Up-124/14, U-I-45/14 z dne 28. 5. 2015, 16. in 19. točka obrazložitve, št. Up-1177/12, Up-89/14 z dne 28. 5. 2015, 18. in 23. točka obrazložitve, št. Up-450/15 z dne 2. 6. 2016, 10. do 12. in 20. točka obrazložitve, v katerih je Ustavno sodišče izpodbijana stališča sodišč o zastaranju odškodninskih zahtevkov (zaradi protipravnega ravnanja organov oblasti) sicer presojalo (predvsem) z vidika 26. člena Ustave. 15 Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. Up-849/14 z dne 27. 9. 2018, 40. in 41. točka obrazložitve, in sodbo ESČP v zadevi Stagno proti Belgiji, 26. in 27. točka obrazložitve. 16 Sodba ESČP v zadevi _Howald Moor in drugi proti Švici_ z dne 11. 3. 2014. 17 Sodba ESČP v zadevi _Stagno proti Belgiji_ z dne 7. 7. 2009. 18 Zobec, J., Procesni vidik zastaranja, Pravni letopis 2015, Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, str. 151 in 152. 19 Več o tem v Zupan, N., Kritična analiza zastaranja in prekluzije v zasebnem pravu, doktorska disertacija, Univerza v Ljubljani, Pravna fakulteta, str. 222, https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=142223. O nepremagljivih ovirah v smislu popolnega onemogočenja zahtevati izpolnitev obveznosti po Kranjc, V., Obligacijski zakonik (OZ) s komentarjem, 2. knjiga, str. 497; Damjan, M., Pretrganje in zadržanje zastaranja terjatev, Pravni letopis 2015, Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, str. 190 do 193; Cigoj, S., Obligacije, Časopisni zavod Uradni list, Ljubljana, 1976, str. 1087. 20 Juhart, M., Izredni ukrepi omejevanja javnega življenja in materialnopravni prekluzivni roki, TFL Vsebine/Pravni članki, Tax-Fin-Lex, 2020. 21 Plavšak, N., Razumna presoja in razlaga interventnih predpisov covid-19 o poslovanju sodišč, Podjetje in delo, št. 3–4/2020, str. 443 in opomba št. 23. 22 Vrhovno sodišče podzakonskih aktov ne našteva, ker za to zadevo niso pomembni. Pomemben je ZZUSUDJZ, katerega pomen za to zadevo bo Vrhovno sodišče razložilo v nadaljevanju. 23 Sodba ESČP v zadevi _Stagno proti Belgiji_ z dne 7. 7. 2009 in sodba ESČP v zadevi _Howald Moor in drugi proti Švici_ z dne 11. 3. 2014. 24 Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-494/18 z dne 7. 10. 2021, 21. točka obrazložitve. 25 EVA 2020-2030-0015, št. 007-80/2020/1 z dne 16. 3. 2020, http://84.39.218.201/MANDAT20/VLADNAGRADIVA.NSF/277bdf36cd5b7373c1256efa00399a6b/7a388e007640c840c125852d0035e7b7/$FILE/VG_interv.pdf. 26 V zvezi z opombo št. 5 sodbe sodišča prve stopnje. Pri razlagi pravnih aktov velja izhajati iz podmene, da imajo zakoni in ostali predpisi racionalno jedro, da zakonodajalec ničesar ne stori brez razloga ali zmotno – glej Kranjc, J., v Pravne metode in metodologija razlage prava, ur. Aleš Novak, Marijan Pavčnik, GV Založba, Ljubljana, str. 312; tudi odločba Ustavnega sodišča št. U-I-57/92 z dne 3. 11. 1994, 4. točka obrazložitve – načelo enakosti zagotavlja, da mora zakon prevevati načelo razumnosti in namen zakona. 27 Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-494/18 z dne 7. 10. 2021, 21. točka obrazložitve. 28 Zobec, J., Procesni vidik zastaranja, Pravni letopis 2015, Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, str. 147. 29 Ustavno sodišče je na izjemno situacijo, ki jo je bilo treba upoštevati pri presoji ukrepov iz prvega vala, opozorilo večkrat. V odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-83/20 z dne 27. 8. 2020, ki je bila sprejeta v postopku preizkusa pobude in v postopku za oceno ustavnosti Odloka o začasni splošni prepovedi gibanja in zbiranja ljudi na javnih mesti in površinah v Republiki Sloveniji ter prepovedi gibanja izven občin, je Ustavno sodišče opozorilo, da je pri presoji predpisa treba upoštevati, da je šlo v prvem valu, v pogojih epidemije neznane in resne bolezni, ki izbruhne na novo in sproža krizo na področju javnega zdravja, zato je utemeljeno pričakovanje, da posamezniki svoje interese presojajo v luči višjih vrednot, to je pomena varstva javnega zdravja, potrebe zagotavljanja sposobnosti učinkovitega odziva zdravstvenih ustanov v pogojih epidemije in pomena varstva posebej ranljivih skupin. 30 Kranjc, J., v Pravne metode in metodologija razlage prava, ur. Aleš Novak, Marijan Pavčnik, GV Založba, Ljubljana, str. 305. Tako je razumeti tudi dr. Miha Juharta v Juhart, M., Izredni ukrepi omejevanja javnega življenja in materialnopravni prekluzivni roki. 31 Da je temu tako, še toliko bolj plastično pokaže dejstvo, da v tem času niso tekli niti procesni roki, in bi torej zastoj v uveljavljanju pravice nastal tudi na strani toženke.