Jedro

Razglašene epidemije ni mogoče enačiti z izrednim stanjem v smislu, da bi razglašena epidemija v okviru 359. člena OZ per se privedla do zaključka, da bi bilo zastaranje terjatev zadržano.

V tem primeru ni mogoče zaključiti, da je bil tek zastaralnega rok med razglašeno epidemijo zadržan in niti da so na splošni ravni oziroma na ravni tožene stranke kot posamezne nosilke materialne pravice obstajale nepremagljive ovire, zaradi katerih ni mogla sodno zahtevati izpolnitve obveznosti. Ker je tožeča stranka tožbo vložila po poteku zastaralnega roka, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo zaradi zastaranja

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške in je dolžna toženi stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 466,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 19.034,59 EUR s pripadki ter plačilo izvršilnih in pravdnih stroškov (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke (II. točka izreka). Presodilo je, da je tožbeni zahtevek zastaran. Zavzelo je stališče, da med razglašeno epidemijo nalezljive bolezni COVID-19 tek zastaralnih rokov ni bil zadržan.

2. Proti sodbi je tožeča stranka pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).1 Sodišču prve stopnje je očitala, da je zmotno odločilo, da v času razglašene epidemije COVID-19 tek zastaralnih rokov ni bil zadržan. Zatrjevala je, da je bilo med razglašeno epidemijo COVID-19 izredno stanje, zaradi katerega bi sodišče prve stopnje moralo šteti, da so bili izpolnjeni pogoji za zadržanje zastaranja na podlagi 359. in 360. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ).2 Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podrejeno je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Priglasila je pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravdni stranki sta 15. 11. 2008 s štipendistko sklenili Pogodbo o štipendiranju št. 00-08/09. Tožeča stranka je kot štipenditor za čas študija štipendistki izplačevala štipendijo. Tožena stranka pa se je zavezala, da bo štipendistko po zaključku študija zaposlila za obdobje, ki je enako celotnemu trajanju štipendiranja. Po zaključku študija je tožena stranka štipendistko zaposlila le za obdobje šestih mesecev. Po tem obdobju jo je 30. 4. 2015 odjavila iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Ker tožena stranka štipendistki ni nudila zaposlitve za obdobje, ki je enako celotnemu trajanju študija (šest let), ni izpolnila svoje pogodbene obveznosti. Tožeča stranka je v tem postopku od tožene stranke vtoževala vračilo plačanih štipendij na podlagi 10. člena Pogodbe o štipendiranju. Tožena stranka je zahtevku nasprotovala. Ugovarjala je zastaranje zahtevka. Trdila je tudi, da štipendistki zaposlitve po poteku šest mesečnega pripravništva ni mogla nuditi zaradi objektivnih razlogov.

6. Obveznost vračila izplačanih štipendij tožeči stranki v primeru nezaposlitve štipendistke za celotno trajanje izplačevanja štipendij s strani tožene stranke je bila v tem primeru pogodbeno dogovorjena v 10. členu Pogodbe o štipendiranju.3 Za izpolnitev pogodbenih obveznosti velja splošni 5 letni zastaralni rok (346. člen OZ) oziroma v primeru gospodarskih pogodb 3 letni zastaralni rok (prvi odstavek 349. člena OZ). Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da v tem primeru ne gre za gospodarsko pogodbo. Zato je treba uporabiti splošni petletni zastaralni rok (346. člen OZ).

7. Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega (prvi odstavek 336. člena OZ). V tem primeru je zastaralni rok začel teči z dnem neizpolnitve pogodbene obveznosti tožene stranke. Tožena stranka je svojo obveznost po pogodbi delno izpolnila. Štipendistko je namreč po zaključku študija zaposlila za obdobje šestih mesecev, za čas pripravništva. Po poteku pripravništva 30. 4. 2015 pa ji ni ponudila sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi, ampak jo je s tem dnem odjavila iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Glede na pojasnjeno je kršitev pogodbe nastopila 1. 5. 2015, ko tožena stranka po poteku pripravništva štipendistki ni ponudila nadaljnje zaposlitve. Kot je že bilo pojasnjeno, pogodbene obveznosti zastarajo v petih letih. Z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 335. člena OZ) in je zato treba tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrniti. Upoštevajoč pojasnjeno se je pet letni zastaralni rok v tem primeru, kot je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje, iztekel 1. 5. 2020. Tožeča stranka je predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine vložila 14. 7. 2020. Trdila je, da je bil predlog vložen pravočasno, saj je bil tek zastaralnega roka med razglašeno epidemijo COVID-19 po njenem mnenju zadržan.

8. Po razglasitvi epidemije COVID-19 na območju RS, s katero je 12. 3. 2020 minister za zdravje na podlagi sklepa Vlade RS na območju RS razglasil epidemijo te nalezljive bolezni, je predsednik Vrhovnega sodišča RS (v nadaljevanju:VSRS) na podlagi 83.a člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS)4 izdal več odredb, s katerimi je odločil, na kakšen način sodstvo deluje v času razglašene epidemije. Sprejet pa je bil tudi Zakon o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19); v nadaljevanju ZZUSUDJZ.5 Vlada RS je Odlok o preklicu epidemije nalezljive bolezni SARS CoV-2 (COVID-19)6 izdala 14. 5. 2020, z veljavnostjo preklica od 31. 5. 2020. S sklepom z dne 21. 5. 2020 pa je ugotovila, da so prenehali razlogi za začasne ukrepe po ZZUSUDJZ in da je potrebno z navedenim uskladiti splošne akte, izdane po tem zakonu do 1. 6. 2020. 9. Z odredbami je predsednik VSRS skladno s četrtim odstavkom 83. člena ZS določil, da, razen v nujnih zadevah, procesni roki od 16. 3. 2020 ne tečejo in se ne vročajo sodna pisanja. Če je bilo sodno pisanje vročeno, začnejo teči procesni roki prvi naslednji dan, ko prenehajo veljati posebni ukrepi.7 V nadaljnjih odredbah z 30. 3. 20208 in 8. 4. 20209 je predsednik VSRS določil, katere zadeve se štejejo kot nujne. Z odredbo z 4. 5. 202010 pa je določil, da vsa sodišča od 5. 5. 2020 opravljajo naroke, odločajo in vročajo sodna pisanja tudi v zadevah, ki niso nujne v skladu s 83. členom ZS pod pogojem, da lahko zagotovijo opravo teh dejanj tako, da se ne širi virusna okužba in je zagotovljeno zdravje in življenje ljudi. Predsednik VSRS je nato 27. 5. 2020 odredil preklic odredbe o posebnih ukrepih zaradi nastanka pogojev iz prvega odstavka 83.a člena ZS in razlogov iz 1. člena ZZUSUDJZ z dne 4. 5. 2020 ter na njeni podlagi določene druge ukrepe. Ugotovil je, da so z dnem 31. 5. 2020 prenehali razlogi, ki so zaradi nastanka izrednega dogodka, to je epidemije nalezljive bolezni COVID-19, v večjem obsegu ovirali nemoteno oziroma redno izvajanje sodne oblasti.

10. V ZZUSUDJZ, ki je začel veljati in se uporabljati 29. 3. 2020, so bili v členih 3 do vključno 5, določeni ukrepi v sodnih zadevah. V 3. členu je določen način teka rokov. Prvi odstavek ima določbo, da roki za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določeni z zakonom, ne tečejo. Drugi odstavek določa, da roki v sodnih zadevah ne tečejo, razen v zadevah, ki se obravnavajo kot nujne. V 30. 4. 2020 sprejetem Zakon o spremembi in dopolnitvah ZZUSUDJZ (v nadaljevanju ZZUSUDJZ-A),11 ki je začel veljati in se uporabljati 1. 5. 2020, je bilo dodano določilo glede obravnave prepoznih vlog po Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju ter 4.a člen. V slednjemu je bilo določeno, da sodišča lahko opravljajo naroke, odločajo in vročajo sodna pisanja tudi v zadevah, ki niso nujne v skladu s 83. členom ZS in ki ne štejejo kot nujne v skladu z odredbami predsednika VSRS. V navedenem členu je bilo izrecno določeno, da mora sodišče v primeru vročanja nenujnih sodnih zadev stranko opozoriti na začetek teka rokov v skladu z 2. členom ZZUSUDJZ.

11. Iz navedenih odredb predsednika VSRS in ZZUSUDJZ izhaja, da med razglašeno epidemijo od 16. 3. 2020 pa do njenega preklica 31. 5. 2020 niso tekli procesni roki ter od 29. 3. 2020 do preklica epidemije tudi ne materialni prekluzivni roki. Ne odredbe predsednika VSRS ne ZZUSUDJZ in niti ne kakšen drug "začasni" akt se ni nanašal na zadržanje teka zastaralnih rokov med razglašeno epidemijo. Z odredbami in določili ZZUSUDJZ je bilo namreč poseženo le v tek procesnih12 in materialnih prekluzivnih rokov,13 ne pa tudi v tek zastaralnih rokov.14 Zato je pri presoji, ali je bil zaradi razglašene epidemije zadržan tek zastaralnih rokov treba upoštevati določila OZ.

12. Skladno z določilom prve točke 359. člena OZ zastaranje ne teče med mobilizacijo, neposredno vojno nevarnostjo, izrednimi ali vojnim stanjem ter za terjatve oseb v vojaški službi. Na podlagi tega določila ob nastopu izrednega stanja po objektivnem kriteriju zadržanje zastaranja nastopi za vse upnike. Na podlagi 360. člena OZ pa zastaranje ne teče ves tisti čas, ko upnik zaradi nepremagljivih ovir ni mogel sodno zahtevati izpolnitve obveznosti. Ta določba predstavlja generalno klavzulo, ki določa, kdaj zastaranje ne teče.15

13. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da razglašene epidemije ni mogoče enačiti z izrednim stanjem v smislu, da bi razglašena epidemija v okviru 359. člena OZ per se privedla do zaključka, da bi bilo zastaranje terjatev zadržano. Razlogi sodišča prve stopnje so logični in prepričljivi. Pritožbeno sodišče jim v celoti sledi in še dodaja.

14. Skladno z določilom prvega odstavka 7. člena Zakona o nalezljivih boleznih (v nadaljevanju: ZNB)16 je epidemija nalezljive bolezni pojav nalezljive bolezni, ki po času in kraju nastanka ter številu prizadetih oseb presega običajno stanje in je zato potrebno takojšnje ukrepanje. Na podlagi četrtega odstavka 7. člena ZNB epidemijo nalezljive bolezni ter okuženo ali ogroženo območje razglasi oziroma določi minister, pristojen za zdravje. Kadar je okuženo ali ogroženo območje celotno območje RS, epidemijo razglasi Vlada RS. Glede na navedeno je logično in življenjsko, da pojav epidemije nalezljive bolezni predstavlja stanje, ki odstopa od normalnega, in je v tem pogledu izredno. Logično je tudi, da je treba sprejeti ukrepe za zajezitev epidemije nalezljive bolezni ter za zavarovanje zdravja in življenja ljudi.

15. Vendar pa razglasitev epidemije nalezljive bolezni in sprejetje ukrepov povezanih z njo še ne predstavlja per se razloga za zadržanje zastaranja po prvem odstavku 359. člena OZ. Prvi odstavek 92. člena Ustave RS17 določa, da se izredno stanje razglasi, kadar velika in splošna nevarnost ogroža obstoj države. Nadalje določa tudi, da o razglasitvi vojnega ali izrednega stanja, nujnih ukrepih in njihovi odpravi odloča na predlog vlade državni zbor. Izredno stanje zaradi epidemije COVID-19 v obdobju od 12. 3. do 31. 5. 2020 ni bilo razglašeno. Iz določila prvega odstavka 359. člena OZ pa na podlagi jezikovne in sistemske razlage ne izhaja, da bi epidemija nalezljive bolezni sama zase predstavljala izredno stanje v smislu prvega odstavka 92. člena Ustave RS. Takšna razlaga bi bila preširoka. Zato tudi ni prišlo do "avtomatskega" zadržanja teka vseh zastaralnih rokov po določilu prvega odstavka 359. člena OZ, kot to zmotno zatrjuje tožeča stranka.

16. Ali je vlada ravnala pravilno ali ne, ko je ocenila, da stanje zaradi epidemije v državi ni takšno, da bi bilo treba razglasiti izredno stanje in državnemu zboru posledično ni predlagala razglasitve izrednega stanja, za odločitev v tem primeru ni bistveno. Prav tako za odločitev ni bistveno, kako so stanje predstavljali mediji, predstavniki vlade, zdravnikov, … Sodnik je namreč pri opravljanju svoje funkcije vezan na ustavo in zakone (3. člen ZS), ne pa na mnenja in izjave medijev, zdravnikov in predstavnikov vlade. Sodnik pri opravljanju svoje funkcije ni vezan niti na mnenja pravnih strokovnjakov.

17. Prav tako v obravnavanem primeru ni prišlo do nastopa nepremagljivih ovir, ki bi na splošno vsem upravičenem ali le posameznemu upravičencu onemogočale sodno zahtevati izpolnitev obveznosti.

18. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da sami ukrepi, ki so bili sprejeti za zajezitev širjenja epidemije, niso bili takšni, da bi strankam na splošni ravni onemogočili sodno uveljavljanje njihovih pravic. Sodišča so navkljub omejitvam delovala, sprejemala so zahteve strank za sodno varstvo, omogočeno je bilo sprejemanje pošiljk, delovala je pošta, internet in elektronske poti komuniciranja, odvetnikom ni bilo onemogočeno opravljanje storitev, delavci so lahko prehajali občinske meje in delo opravljali na delovnih mestih, ... Glede na navedeno ni mogoče zaključiti, da bi zaradi spremenjenih razmer zaradi epidemije, ki so sicer vplivale na javno življenje ter terjale določene prilagoditve in spremembe, obstajale nepremagljive ovire, ki bi strankam na splošno onemogočale sodno zahtevati izpolnitev obveznosti.

19. Stranka, ki se sklicuje na obstoj nepremagljivih ovir, mora skladno z določilom 212. člena ZPP18 konkretno zatrjevati vsa pravno odločilna dejstva glede nepremagljivih ovir in zanje predložiti oziroma predlagati ustrezne dokaze. Pavšalno in posplošeno sklicevanje na splošno stanje v državi, uveljavljene ukrepe, ki so omejevali javno življenje, opravljanje dela od doma in strah pred boleznijo v tem primeru za zadostitev trditvenemu bremenu glede obstoja nepremagljivih ovir ne zadostuje. Kot je že pojasnjeno, ukrepi sprejeti za zajezitev epidemije niso bili takšni, da bi bilo upnikom na splošno onemogočeno sodno uveljavljanje zahtevkov za izpolnitev obveznosti. Da bi sprejeti ukrepi za zajezitev COVID-19 v konkretnem primeru zaradi posebnih dejanskih okoliščin pri tožeči stranki predstavljali nepremagljivo oviro, zaradi katere tožeča stranka ne bi mogla sodno zahtevati izpolnitve obveznosti, pa tožeča stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni trdila. Če tožeča stranka svojega dela ni organizirala tako, da bi zaščitila svoje pravice, pa bi upoštevajoč veljavne omejitve lahko, krivde za to ne more pripisati stanju zaradi epidemije. Na podlagi pojasnjenega je v tem primeru upoštevajoč dejstvo, da je tožeča stranka z vsemi potrebnimi podatki za pravočasno vložitev predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine v elektronski obliki, razpolagala že poleti 2019, ko je toženo stranko pozvala na plačilo po 10. členu Pogodbe o štipendiranju, pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni zmogla svojega trditvenega bremena glede obstoja nepremagljivih ovir.

20. Dokazi so skladno z določili ZPP (212. člen ZPP) in ustaljeno sodno prakso namenjeni temu, da se sodišče prepriča o resničnosti dejanskih trditev strank, ne pa nadomeščanju manjkajočih trditev.19 Sodišče namreč lahko odloča le v okviru trditvene podlage strank, saj je le tako zagotovljeno enako obravnavanje strank in spoštovanje njihovih procesnih pravic (npr. zagotovitev možnosti kvalitetne obrambe). Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je zavrnilo dokazne predloge tožeče stranke za zaslišanje prič, ki bi natančno pojasnile, zakaj so ji sprejeti ukrepi za zajezitev epidemije ter zagotovitev zdravja in življenja ljudi onemogočili pravočasno vložitev elektronskega predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine.

21. Upoštevajoč pojasnjeno tako v tem primeru ni mogoče zaključiti, da je bil tek zastaralnega rok med razglašeno epidemijo zadržan in niti da so na splošni ravni oziroma na ravni tožeče stranke kot posamezne nosilke materialne pravice obstajale nepremagljive ovire, zaradi katerih ni mogla sodno zahtevati izpolnitve obveznosti. Ker je tožeča stranka tožbo vložila po poteku zastaralnega roka, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo zaradi zastaranja

22. Glede na vse navedeno pritožbeni očitki niso utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih drugih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

23. Pritožbeno sodišče je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP).

24. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela. Zato sama krije svoje pritožbene stroške.

25. Stroški odgovora na pritožbo so bili potrebni. Zato mora tožeča stranka toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške. Pritožbeno sodišče je pritožbene stroške tožene stranke odmerilo skladno z določili Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT)20 ob upoštevanju, da je bila vrednost spornega predmeta 19.034,59 EUR in vrednost točke 0,60 EUR. Toženi stranki je priznalo zahtevanih 625 točk za odgovor na pritožbo ter materialne stroške skladno z določilom tretjega odstavka 11. člena OT (12,5 točk), vse povečano za 22 odstotni DDV, kar skupaj znaša 777,75 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,6 EUR pa 466,65 EUR. Zato je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 466,65 EUR. To obveznost je dolžna izpolniti v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji. 2 Ur. l. RS. št. 83/2001 in naslednji. 3 Določilo 10. člena Pogodbe o štipendiranju se glasi: "Delodajalec mora štipenditorju vrniti sredstva, ki jih je prejel štipenditor iz javnih sredstev, če štipendijsko razmerje preneha, ker delodajalec ne želi skleniti pogodbe o zaposlitvi s štipendistom s polnim delovnim časom vsaj za toliko časa, kolikor je trajalo štipendijsko razmerje" 4 Ur. l. RS, št. 19/1994 in naslednji. 5 Ur. l. RS, št. 36/2020 in naslednji. 6 Ur. l. RS, št. 68/2020 z dne 14. 5. 2020. 7 Glej Odredbo predsednika Vrhovnega sodišča o posebnih ukrepih zaradi nastanka pogojev iz prvega odstavka 83.a člena Zakona o sodiščih; Ur. l. RS, št. 21/2020 z dne 13. 3. 2020. 8 Ur. l. RS, št. 39/2020 z dne 30. 4. 2020. 9 Odredba o spremembi odredbe o spremembi odredbe o posebnih ukrepih zaradi nastanka pogojev iz prvega odstavka 83.a člena Zakona o sodiščih in razlogov iz 1. člena ZZUSUDJZ; Ur. l. RS, št. 47/2020 z dne 9. 4. 2020. 10 Odredba o posebnih ukrepih zaradi nastanka pogojev iz prvega odstavka 83.a člena Zakona o sodiščih in razloge iz 1. člena ZZUSUDJZ; Ur. l. RS, št. 62/2020 z dne 4. 5. 2020. 11 Ur. l. RS, št. 61/2020. 12 Procesni roki so podaljšljivi. Mogoča je tudi vrnitev v prejšnje stanje. S potekom procesnega roka stranka izgubi pravico opraviti določeno procesno dejanje. Vendar pa so procesni roki za razliko od zastaralnih rokov zelo kratki (8, 15, 30 dni), pri čemer je tudi začetek njihovega teka za stranko nepredvidljiv (vročitev sodnega pisanja). Ker so ukrepi za zajezitev epidemije in zagotavljanje zdravja in življenja ljudi omejevali javno življenje v smislu omejevanja stikov (krajšanje časa uradnih ur, vnaprejšnje naročanje, elektronsko poslovanje, poslovanje po pošti), se je čas, potreben za kakovostno opravljanje procesnih dejanj, nedvomno podaljšal. Zato je bilo logično, da se je tek teh rokov ustavil, saj bi sicer bile stranke in njihovi pooblaščeni neutemeljeno dodatno obremenjeni s pisanjem obrazloženih predlogov za podaljšanje rokov ali vrnitev v prejšnje stanje, kar bi doseglo učinek v nasprotju z ukrepi sprejetimi za zajezitev epidemije in tudi z ustavno varovanimi pravicami do sodnega varstva. 13 Materialni prekluzivni roki niso podaljšljivi. S potekom materialnega prekluzivnega roka pravica ipso iure ugasne. Določila o zadržanju zastaranja po 359. in 360. členu OZ, ki v utemeljenih okoliščinah zadržijo tek zastaralnega roka, za materialne prekluzivne roke ne veljajo (345. člen OZ). Zato bi bila pravica, ki jo posamezniku daje zakon, zaradi poteka roka izgubljena, četudi posameznik te pravice zaradi nepremagljivih ovir ne bi mogel pravočasno sodno uveljavljati. Takšno stanje pa ob ukrepih, sprejetih za zajezitev epidemije in zagotovitev zdravja in življenja ljudi, ki so posameznikom lahko dejansko onemogočili pravočasno sodno uveljavljanje svojih pravic, ne bi bilo skladno z ustavno zagotovljeno pravico do sodnega varstva. 14 Primerjaj: VSRS sklep I Ips 31936/2014 z dne 5. 11. 2020. 15 V. Kranjc v Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del) 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, komentar k 359. in 360. členu, str. 497. 16 Ur. l. RS, št. 69/1995 in naslednji. 17 Ur. l. RS, št. 33/1991 in naslednji. 18 Iz določila 212. člena ZPP izhaja, da mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. 19 Primerjaj: VSL sklep II Cp 627/2013 z dne 18. 9. 2013, VSL sodba I Cp 696/2013 z dne 23. 10. 2013 in VSRS sodba II Ips 24/2014 z dne 12. 2. 2015. 20 Ur. l. RS, št.: 2/2015 in naslednje.