Jedro

Iz vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov za priznanje mednarodne zaščite.

Za priznanje mednarodne zaščite namreč ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo prosilca, ki trdi, da je A. A., roj. ... 1999 v Marakešu, Kraljevina Maroko, sedaj tožnika, za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno in mu določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod. Kolikor ne bi zapustil območja Republike Slovenije, držav članic EU in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma v navedenem roku, se ga s teh območij odstrani in se mu določi prepoved vstopa na navedena območja za obdobje enega leta.

2. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik dne 11. 1. 2023 pri toženi stranki vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Dne 8. 3. 2023 je bil na osebnem razgovoru seznanjen, da je Vlada Republike Slovenije 31. 3. 2022 Kraljevino Maroko uvrstila na seznam varnih izvornih držav. Glede razlogov, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, je tožnik navedel željo po boljšem zaslužku in družinske težave oziroma spor s stricem zaradi lastništva družinskega stanovanja. V osebnem razgovoru je prav tako povedal, da je izvorno državo zapustil, ker si je želel boljše plačilo in zaradi opisanih težav s stricem zaradi spora o lastništvu družinskega stanovanja in ki jih ni prijavil policiji. Povedal je še, da ga je pot do Slovenije stala 1.500,00 EUR. Ta denar je deloma privarčeval, in sicer 500,00 EUR, deloma pa si ga je izposodil od prijatelja. V Maroko se ne želi oziroma ne more vrniti, ker bi, kot sam domneva, sicer imel težave s stricem.

3. Tožena stranka se je pri odločitvi oprla na določila 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), ki med drugim določa, da se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (1. alineja), prav tako se med drugim prošnja kot očitno neutemeljena zavrne, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1 (2. alineja). Po ugotovitvi tožene stranke je tožnik v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, saj je iz izvorne države odšel zaradi slabih ekonomskih razmer in spora s stricem. Tožnik ima dokončanih devet razredov osnovne šole. V Maroku se je preživljal kot avtomehanik. Delo je opravljal redno, a brez pogodbe o zaposlitvi, za kar je prejemal deset evrov dnevnega plačila. Živel je v mestu Marakeš in Casablanca pri svojem delodajalcu, druge zaposlitve pa ni našel, čeprav jo je iskal. S svojim stricem je imel težave, dokler se ni tožnik od doma odselil, kasneje pa večjih težav z njim ni imel več. Zatrdil je, da drugače v izvorni državi ni bil nikoli ogrožen, pač pa se je ogroženega počutil le s strani svojega strica zaradi nerazrešenega spora o lastništvu družinskega stanovanja. Stričevih groženj policiji ni nikoli prijavil, ker sta tedaj pri stricu živeli še njegova mama in sestra in bi jima stric lahko škodoval. Po oceni tožene stranke pa omenjene težave tožnika niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite po drugem ali tretjem odstavku 20. člena ZMZ-1, bodisi status begunca bodisi status subsidiarne zaščite, saj tožnik očitno ne izpolnjuje zakonsko določenih pogojev za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Po preučitvi tožnikovih izjav je tožena stranka ocenila, da slednje niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje mednarodne zaščite na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini, saj svojo prošnjo tožnik utemeljuje le z ekonomskimi težavami in nerazrešenim sporom s stricem zaradi lastništva družinskega stanovanja. Omenjene težave pa ne morejo biti obravnavane v okviru mednarodne zaščite, saj niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite po drugem ali tretjem odstavku 20. člena ZMZ-1. Po ugotovitvah tožene stranke tako tožnik ni izkazal ne objektivnega ne subjektivnega elementa, ki bi utemeljevala strah pred preganjanjem v izvorni državi, niti ni izkazal utemeljenega tveganja za soočenje z resno škodo, saj ni navajal niti izkazal, da bi njegove težave izvirale iz namenskega omejevanja pravic in storitev in tudi ne iz delovanja organov, ki bi bili uperjeni zoper njega osebno in bi mu onemogočali eksistenco. Zaradi tega tožena stranka njegove navedbe ocenjuje kot nepomembne za presojo upravičenosti do mednarodne zaščite.

4. Poleg tega tožnik prihaja iz Maroka, torej iz države, ki jo je Vlada Republike Slovenije dne 31. 3. 2022 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo. Glede na naravo njegovih navedb, ko v postopku navaja zgolj ekonomske in družinske težave v Maroku, tako po oceni tožene stranke z ničemer ni izkazal, da bi njegove opisane težave izvirale iz namenskega omejevanja pravic in storitev ali delovanja organov, ki bi bili uperjeni zoper njega osebno in mu onemogočali eksistenco. Tako je ocenila, da je iz vseh njegovih izjav mogoče zaključiti, da tožnik nima razlogov za občutek ogroženosti v svoji izvorni državi in da v njegovih navedbah ni mogoče zaslediti nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko zanj ne bi bil varna izvorna država v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito.

5. Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene ugovore nepravilne uporabe materialnega prava, nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka. Ker je prošnjo vložil 11. 1. 2023 in je bil osebni razgovor opravljen 8. 3. 2023, izpodbijana odločba pa je bila izdana 31. 3. 2023, tožnik očita toženi stranki kršitev določbe 1. odstavka 47. člena ZMZ-1, po katerem je pristojni organ dolžan odločiti v pospešenem postopku v najkrajšem možnem času, najkasneje v dveh mesecih od vložitve prošnje, medtem ko je v tožnikovem primeru preteklo več kot 2 meseca od vložitve prošnje. Tožnik še navaja, da ne držijo navedbe tožene stranke, da iz tožnikovih izjav ne gre razbrati, da mu je bil v Maroku onemogočen dostop do socialnih storitev in izvajanje osnovnih pravic. Predvsem pa kot bistveno izpostavlja, da tožena stranka ni ustrezno upoštevala tožnikovih navedb, da so razmere v njegovi izvorni državi takšne, da tam ne more dostojno živeti. Že v osebnem razgovoru je tožnik pojasnil, da ima končanih 9 razredov osnovne šole, da je zaradi smrti očeta moral prenehati s šolanjem, da je delal "na črno" kot avtomehanik, da je malo zaslužil, po očetovi smrti pa je imel tudi težave s stricem, ki je trdil, da je po očetovi smrti družinsko stanovanje njegovo in tožniku ter tožnikovi družini osporaval lastništvo nad stanovanjem ter tožnika vrgel iz stanovanja, zato je tožnik poslej živel pri delodajalcu v delavnici. Še po tem, ko je odšel iz stanovanja, ga je stric obiskal na delovnem mestu in mu zagrozil, naj ne hodi več domov. Stričevih groženj si tožnik ni upal prijaviti policiji v strahu za bolno mamo in mlajšo sestro v starosti 11 let. Posebej v tožbi izpostavlja določilo 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) in sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevah Larioshima proti Rusiji, Budina proti Rusiji, M.S.S. proti Belgiji in Grčiji ter Hirsi Jamaa proti Italiji, s katerimi utemeljuje svoje stališče, da posledice, ki so v nasprotju s 3. členom EKČP lahko predstavljajo resno škodo v smislu druge alineje 28. člena ZMZ-1. Zato meni, da je odločitev tožene stranke najmanj preuranjena, češ da tožena stranka ni preverjala tožnikovih navedb o razmerah v izvorni državi s pridobitvijo splošnih in specifičnih informacij o izvorni državi, niti ni pridobila aktualnih informacij o stanju v izvorni državi, na podlagi katerih bi lahko presodila, ali je Maroko varna izvorna država konkretno za tožnika, ki mu tudi ni pojasnila uporabe koncepta varne izvorne države, kar označuje kot kršitev 7. točke 2. odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Izrecno opozarja na načelo nevračanja, češ da obstaja utemeljen razlog, da bi bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in tožniku prizna mednarodno zaščito, podredno pa, naj odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

6. Tožena stranka je po pozivu sodišča na podlagi določil 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) predložila predmetni upravni spis in odgovorila na tožbo. Ker meni, da je izpodbijana odločba zakonita in pravilna, pri njej izrecno vztraja. Uvodoma poudarja, da je bila izpodbijana odločitev, sicer podana z nekajdnevno prekoračitvijo instrukcijskega zakonskega roka, kar pa še ne pomeni, da je sama odločitev nezakonita. Nadalje pojasnjuje, da ekonomski razlogi in družinske težave, ki jih je navajal tožnik, kot takšne same po sebi niso razlog za dodelitev oziroma priznanje mednarodne zaščite. Poudarja tudi, da tožnik ni kakorkoli konkretiziral svojih navedb, zakaj ni podal prijave zaradi groženj svojega strica na policijo in tudi ni izkazal, da ga policija v primeru ogroženosti ne bi zaščitila, oziroma, da ne bi ukrepala, če bi potreboval pomoč. Od tedaj, ko se je tožnik odselil od doma, je stric grožnje ponovil samo enkrat in ta dogodek ni bil ponavljajoč, saj se mu je tožnik s selitvijo izognil. Kar zadeva tožnikove navedbe, da ima dokončano osnovno šolo, to priča o dejstvu, da mu šolanje ni bilo onemogočeno. Prav tako je tudi delal priložnostno, kar prav tako pomeni, da mu dostop do dela ni bil onemogočen, šolanja pa zaradi ekonomskih težav družine ni nadaljeval. Navajal je tudi, da je delo opravljal v mestu Marakeš in je živel pri svojem delodajalcu, ni pa bil zadovoljen s plačilom, vendar je po lastnih navedbah uspel celo privarčevati denar za pot do Slovenije, torej ni izkazal, da bi država s svojimi ukrepi dejansko onemogočala njegovo pravico do dela oziroma preživetja, saj je že iz njegovih navedb očitno, da da je imel tožnik, ne glede na svojo narodnost in druge osebne okoliščine, zagotovljen dostop do osnovnih vitalnih storitev, kot je na primer šolanje. Ker je kot glavni razlog za odhod iz Maroka tožnik navajal slabo ekonomsko stanje in nerazrešen spor s stricem glede lastništva družinske nepremičnine, je po stališču tožene stranke tako v postopku navajal le okoliščine, ki sprožajo vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov, o čemer se je izreklo tudi že Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi št. I Up 151/2016. Tožena stranka prereka tudi vse tožbene navedbe glede uporabe koncepta varne izvorne države ter tožbeni očitek, da naj ne bi tožnika primerno informirala, pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Sodišče je v navedeni zadevi dne 7. 4. 2023 opravilo glavno obravnavo, na kateri je pregledalo in prebralo vse listine upravnega in sodnega spisa ter ustno zaslišalo tožnika. Med drugim je tožnik, ko je bil na naroku ustno zaslišan, izpovedal, da je za tem, ko se je v starosti približno 16 ali 17 let odselil od doma, potem živel v Maroku še dve leti in pol v Casablanci in Marakešu, kjer je delal kot avtomehanik, ter na posebno vprašanje odgovoril, da o sporu s stricem ni nikoli nikomur nič povedal. 9. V konkretnem primeru je predmet sodne presoje uvodoma navedena odločba tožene stranke o zavrnitvi tožnikove prošnje kot očitno neutemeljene na podlagi 1. in 2. alineje 52. člena ZMZ-1 v povezavi s 5. alinejo prvega odstavka 49. člena ZMZ-1. 10. ZMZ-1 v 5. alineji prvega odstavka 49. člena določa, da pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. Nadalje 52. člen ZMZ-1 v 1. alineji določa kot enega izmed razlogov, da se šteje prošnja prosilca kot očitno neutemeljena, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. V 2. alineji citiranega člena pa je določeno, da se prošnja šteje za očitno neutemeljeno, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona.

11. Tožena stranka je po presoji sodišča pravilno ugotovila, da obstajata oba razloga za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene iz 1. in 2. alineje 52. člena ZMZ-1. Glede obstoja teh razlogov sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena ZUS-1 ne ponavlja razlogov za odločitev, ampak se sklicuje na utemeljitev tožene stranke v izpodbijani odločbi. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s slabimi ekonomskimi razmerami in družinskimi težavami zaradi nerazrešenega spora s stricem zaradi lastništva družinskega stanovanja, česar tožnik ni nikoli prijavil policiji, njegovih izjav pa tudi ni mogoče kakorkoli povezati s strahom pred preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja. Pravilno je tožena stranka namreč ugotovila, da opisane tožnikove težave ne morejo biti obravnavane v okviru instituta priznanja mednarodne zaščite, zaradi česar so tožnikove navedbe nepomembne za presojo upravičenosti do mednarodne zaščite. Prav tako pravilno je tudi ugotovila, da tožnik prihaja iz Maroka, ki ga je Vlada Republike Slovenije določila kot varno izvorno državo, in da v konkretnem primeru ne obstajajo tehtni razlogi, ki bi kazali na to, da Maroko zanj v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito ne bi bila varna izvorna država.

12. Sodišče pojasnjuje, da je v zvezi z zatrjevanimi ekonomskimi (in družinskimi) težavami v izvorni državi, na katere se tožnik vseskozi sklicuje, Vrhovno sodišče RS v primerljivi zadevi že izrazilo stališče, da iz vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov za priznanje mednarodne zaščite, kot izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. I Up 151/2016 (21. točka obrazložitve), na katero se pravilno sklicuje tudi tožena stranka v svojem odgovoru na tožbo. Zato tožena stranka tudi ni bila dolžna še dodatno pridobivati aktualnih informacij o stanju v Kraljevini Maroko kot izvorni državi tožnika, ki v postopku sicer ni z ničemer izkazal svoje identitete, saj ni predložil nobenega osebnega dokumenta, opremljenega s fotografijo, za izkazovanje svoje istovetnosti.

13. Dodatno sodišče še pojasnjuje, da zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti izvorne države tožnika v primerjavi z ekonomskimi in socialnimi pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite, o čemer je izrazilo enako stališče tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije že v sklepu št. I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017 (12. točka obrazložitve) in pozneje večkrat ponovilo, med drugim v sodbah št. I Up 8/2023 z dne 10. 1. 2023, I Up 21/2023 z dne 15. 3. 2023 in I Up 49/2023 z dne 22. 3. 2023. Za priznanje mednarodne zaščite namreč ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi da država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite (13. točka obrazložitve), kar povedano z drugimi besedami pomeni, da zgolj navajanje slabega ekonomskega in socialnega stanja v izvorni državi tudi po presoji sodišča ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite. Zgolj dejstvo, da so ekonomske razmere v izvorni državi za tožnika nezadovoljive, torej ne more biti razlog za priznanje mednarodne zaščite.

14. Zato je bila po presoji sodišča pravilna odločitev tožene stranke, da prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno na podlagi prve in druge alineje 52. člena ZMZ-1, po katerih se prošnja šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po ZMZ-1 in če prosilec prihaja iz varne izvorne države. V konkretnem primeru je izpodbijana odločba namreč utemeljena dodatno tudi na ugotovitvi tožene stranke, da tožnik prihaja iz varne izvorne države. Na podlagi 52. člena ZMZ-1 se namreč prošnja šteje za očitno neutemeljeno med drugim tudi, kadar prosilec prihaja iz varne izvorne države (druga alineja 52. člena ZMZ-1). Upoštevaje določila 49. člena ZMZ-1, lahko pristojni organ prošnjo za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan katerikoli razlog iz 52. člena ZMZ-1, pri čemer je rok iz prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 zgolj instrukcijske narave in ne gre za prekluziven materialni zakonski rok.

15. Sodišče še v tej zvezi še pojasnjuje, da uporaba koncepta varne izvorne države skladno s Procesno direktivo II1 državi članici omogoča, da določeno državo označi za varno in domneva, da je varna tudi za posameznega prosilca.2 Republika Slovenija je ta koncept uredila v 61. členu ZMZ-1.3 Upravni organ je namreč vezan na Odlok Vlade Republike Slovenije o določitvi varnih izvornih držav (v nadaljevanju Odlok), a je dolžan v vsakem posameznem primeru presoditi, ali so glede na individualne okoliščine konkretnega primera podani pogoji za uporabo koncepta varne izvorne države.4 Prvi odstavek 62. člena ZMZ-1 namreč določa, da se tretja država lahko za prosilca šteje za varno izvorno državo, če ima prosilec državljanstvo te države ali je oseba brez državljanstva in je imel v tej državi običajno prebivališče (prvi pogoj) ter prosilec ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu s tem zakonom zanj ni varna izvorna država (drugi pogoj). Ni sporno in tega tožnik niti ne prereka, da je Kraljevina Maroko z Odlokom opredeljena kot varna izvorna država. Tožnik pa sam ni kakorkoli zatrjeval, še manj izkazal, da bi Kraljevina Maroko ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito, zanj ne bila varna izvorna država. Zato je po presoji sodišča pravilna tudi odločitev tožene stranke, da zavrne njegovo prošnjo kot očitno neutemeljeno tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1. 16. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

1 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). 2 40. uvodna izjava Procesne direktive II. 3 Tretja država se šteje za varno izvorno državo, če je na podlagi pravnega položaja, uporabe prava v okviru demokratičnega sistema in splošnih političnih okoliščin mogoče sklepati, da v njej na splošno in redno ni nikakršnega preganjanja, kakor je opredeljeno v 26. členu tega zakona, mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja in ogroženosti zaradi vsesplošnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (prvi odstavek 61. člena ZMZ-1). Pri oceni, ali je tretja država varna izvorna država, se med drugim upošteva tudi obseg zagotavljanja varnosti pred preganjanjem ali zlorabami s: predpisi države in načinom, na katerega se ti uporabljajo; spoštovanjem pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v Mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah in v Konvenciji Združenih narodov proti mučenju, zlasti pa pravic, od katerih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče odstopati; upoštevanjem načela nevračanja v skladu z Ženevsko konvencijo; obstojem sistema učinkovitih pravnih sredstev zoper kršitve pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (drugi odstavek 61. člena ZMZ-1). 4 Tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 9/2020 (11. točka obrazložitve).