Jedro

Pritožnik je z zatrjevanjem slabega ekonomskega stanja in družinskih težav v izvorni državi navajal samo dejstva, ki glede na jasno zakonsko besedilo in njegovo ustaljeno interpretacijo v sodni praksi niso pomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo, vloženo zoper odločbo toženke št. 2142-180/2023/5 (1222-14) z dne 23. 3. 2023, s katero je ta zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno in mu določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod. Hkrati je odločila, da če tožnik v navedenem roku ne bo zapustil območja Republike Slovenije, območja držav članic Evropske unije in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, se ga s teh območij odstrani in se mu določi prepoved vstopa na navedena območja za obdobje enega leta.

2. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožnikovi tožbi ugodi in sklep toženke odpravi ter tožniku prizna mednarodno zaščito, podrejeno pa naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po 20. členu ZMZ-1 mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite. Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, ob nadaljnjem pogoju, da ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena ZMZ-1. 6. Status subsidiarne zaščite se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona. Resna škoda po 28. členu ZMZ-1 zajema smrtno kazen ali usmrtitev (prva alineja); mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi (druga alineja) ter resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih (tretja alineja).

7. Na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. V prvem odstavku 52. člena ZMZ-1 je med drugim določeno, da se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (prva alineja) ali če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (druga alineja).

8. Pritožnik po vsebini (smiselno) uveljavlja zgolj zmotno uporabo materialnega prava s strani sodišča prve stopnje, ki je pritrdilo toženki v tem, da je pritožnik v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite (ekonomski razlogi in družinske težave), in da prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1. Meni, da njegova prošnja ne bi smela biti zavrnjena kot očitno neutemeljena, saj težave, ki jih je opisal, kažejo na to, da bi lahko v njegovem primeru nastopile posledice, ki so v nasprotju s 3. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), kar bi pomenilo resno škodo v smislu druge alineje 28. člena ZMZ-1. Navaja, da je zaradi očetove smrti moral prenehati s šolanjem. Ker je bila njegova mati bolna, je bil prisiljen začeti delati. V Maroku naj ne bi imel pravice do zdravstvene oskrbe. Skliceval se je na hude težave s stricem zaradi lastništva stanovanja, do katerih je prišlo po očetovi smrti, ter navajal, da ga je stric vrgel iz hiše ter mu grozil, da bo nadenj naščuval svoje sinove, da ga pretepejo, če bi se domov poskušal vrniti. Od tedaj dalje je živel pri svojem delodajalcu v delavnici. Trdi, da se v Maroko ne more vrniti, saj bi ga lahko ubili.

9. Ta pritožbeni ugovor ne more biti uspešen. Vrhovno sodišče se strinja s temeljno ugotovitvijo sodišča prve stopnje in razlogi izpodbijane sodbe, da je pritožnik z zatrjevanjem slabega ekonomskega stanja in družinskih težav v izvorni državi navajal samo dejstva, ki glede na jasno zakonsko besedilo in njegovo ustaljeno interpretacijo v sodni praksi niso pomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite.1 Prav tako je pravilna in skladna z ustaljeno presojo Vrhovnega sodišča (na katero se sklicuje tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi) tudi presoja sodišča prve stopnje, da pritožnik ni konkretizirano zatrjeval, še manj pa izkazal, da bi Kraljevina Maroko ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito, zanj ne bila varna izvorna država. Posledično je kot neutemeljenega treba zavrniti tudi pritožbeni ugovor o domnevni neizpolnjenosti pogojev za odločanje v pospešenem postopku skladno z določbo 49. člena ZMZ-1. V nasprotju z zatrjevanjem pritožnika, se je sodišče prve stopnje o prekoračitvi roka za odločanje v pospešenem postopku opredelilo v 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, v kateri je pojasnilo, da gre zgolj za instrukcijski in ne prekluzivni materialni zakonski rok.

10. Glede na navedeno in ker Vrhovno sodišče ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1).

1 Tako npr. odločbe Vrhovnega sodišča I Up 49/2023 z dne 22. 3. 2023, I Up 29/2023 z dne 22. 2. 2023, I Up 205/2022 z dne 7. 12. 2022 in I Up 13/2015 z dne 13. 5. 2015.