Jedro

Postopek po ZVEtL-1 je predlagalni postopek, namenjen, da se v javnem interesu usklajujejo in urejajo z dejanskim stvarnopravnim položajem nepremičnin množično neurejene nepremičninske evidence, ter posledično določajo pravice etažnih lastnikov na stavbah in pripadajočih zemljiščih, in ko ima sodišče tudi inkvizitorna pooblastila ter naloge (1. člen in prvi ter drugi odstavek 12. člena ZVEtL-1). Vrhovno sodišče je o prekluziji iz 286. člena ZPP v predlagalnih nepravdnih postopkih oblikovalo stališče, da navedena procesna ovira v teh postopkih ni primerno sredstvo za uresničevanje namena koncentriranega in pospešenega postopka, še posebej, če udeleženci na prekluzijo niso bili izrecno opozorjeni.

Na podlagi tretjega odstavka 43. člena ZVEtL-1 zakon daje sodišču pooblastilo za odločanje po prostem preudarku šele v primeru, ko ni mogoče na podlagi kriterijev oz. meril iz prvega in drugega odstavka tega člena zanesljivo ugotoviti, ali je določen del zemljišča pripadajoče zemljišče ene stavbe ali skupno pripadajoče zemljišče več stavb.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sklepa sodišč druge in prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavita ter se v tem delu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

**Oris zadeve in dosedanji potek postopka**

1. Skupnost vsakokratnih etažnih lastnikov stavbe na naslovu ...1 (v nadaljevanju predlagateljica), predlaga, naj sodišče ugotovi, da so nepremičnine parc. št. 829/13, 829/14, 829/23 (slednja kot južni pas nekdanje enovite parc. št. 829/3) ter 829/24, 842/25 in 929/26 (ki so bile del nekdanje enovite parc. št. 829/12), vse k. o. ..., pripadajoče zemljišče k njihovi stavbi. V postopku kot udeleženka sodeluje tudi skupnost vsakokratnih etažnih lastnikov stavbe na naslovu ...2 (v nadaljevanju prva udeleženka), ki zatrjuje, da je nepremičnina parc. št. 829/23 (kot del nekdanje parc. št. 829/3) individualno pripadajoče zemljišče k njihovi stavbi.

2. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so parcele št. 829/13, 829/14, 829/23 in 829/24, vse k. o., ..., individualno pripadajoče zemljišče in s tem splošni skupni del stavbe v etažni lastnini z ID znakom ... na naslovu .... Nadalje je ugotovilo, da je parc. št. 829/25, k. o., ..., skupno pripadajoče zemljišče in s tem pomožna nepremičnina v solastnini vsakokratnih etažnih lastnikov dveh stavb, to je: stavbe z ID znakom ... na naslovu ..., do 340/1285 in stavbe z ID znakom ... na naslovu ... do 945/1285. V preostalem delu je predlog za ugotovitev pripadajočega zemljišča k stavbi na naslovu ... zavrnilo ter odločilo o izvedbi zemljiškoknjižnih vpisov.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi prve udeleženke delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje spremenilo glede odločitve o skupnem pripadajočem zemljišču dveh stavb na parceli 829/25 k.o. ... (IV: točka prvostopenjskega sklepa) tako, da je to v skupni lastnini vsakokratnih etažnih lastnikov, in se po razveljavitvi glasi: "IV. Ugotovi se, da je parcela 829/25 k. o. ... skupno pripadajoče zemljišče v skupni lastnini vsakokratnih etažnih lastnikov dveh stavb, to je: stavbe z ID znakom ... na naslovu ..., stoječa na parcelah 829/5, 829/13, 829/14 iste k.o., in stavbe z ID znakom... na naslovu ..., stoječa na parceli 829/14 iste k.o.". Sicer je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem ter nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

**Nosilni razlogi sodišča prve stopnje**

4. Sodišče prve stopnje ugotavlja in poudarja: - upoštevajoč arhivsko gradivo so bile obravnavane parcele v osnovi del gradbene parcele, namenjene izgradnji stavb ... (tudi t. i. mali blok) in ... (t. i. veliki blok); - upoštevati je treba tudi naravo stvari in urbanistične standarde za razmejitev gradbene parcele v smislu, kaj je bilo namenjeno za individualno rabo posamične stavbe in kaj za skupno rabo; - parceli 829/13 in 829/14 predstavljata prostora pred vhodom v mali blok - v naravi odprta vetrolova; pri nekdaj enoviti parceli 829/12 gre za dovozno pot (samo) do malega bloka (sedaj 829/24), otroško igrišče (sedaj 829/25) in predprostor za garaže (sedaj 829/26); individualno pripadajoče zemljišče malega bloka so parc. št. 829/13, 829/14 in 829/24; - (nekdanja) parcela 829/3 (sedaj 829/22 in 829/23) na vzhodnem, zahodnem in južnem delu velikega bloka predstavlja zelene površine, površine severno od velikega bloka so v celoti tlakovane; ob gradnji blokov je bilo celotno območje najverjetneje mišljeno kot skupno funkcionalno zemljišče; zelenica južno od velikega bloka meji na dovozno pot severnega dela malega bloka; na južnem robu te zelenice so tudi drogovi za stepanje preprog, ki jih uporabljajo stanovalci malega bloka; - prej navedenega niso upoštevali naročnik oddelitve okolice manjšega bloka od nekdaj enovite parcele celotnega območja obeh stavb (verjetno ... kot tedanji zemljiškoknjižni lastnik) ter Skupnost etažnih lastnikov velikega bloka in ... kot stranki sodne poravnave v zadevi Okrajnega sodišča v Ljubljani III N 451/2013, po kateri je bila celotna parcela 829/3 priznana kot pripadajoče zemljišče izključno velikega bloka, pri čemer etažni lastniki malega bloka v navedenem postopku tudi niso imeli možnosti, da se izjavijo oziroma, da sodelujejo pri sklenitvi sodne poravnave; - sodišče je zato po prostem preudarku iz tretjega odstavka 43. člena Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (v nadaljevanju ZVEtL-1) tri metrski pas na jugu te parcele vzdolž severnega robnika dovozne poti malega bloka (tj. parcela 829/23) oddelilo in ga določilo kot individualno pripadajoče zemljišče malega bloka; prednost je dalo varnosti prometa in parkiranju ob dovozni poti pred malim blokom; ta pot namreč zadošča zgolj za intervencijski prehod, ob uvozu pa niti to ne; gotovo pa ne omogoča še parkiranja ob njej, kar je vsakdanja praksa; da bi se tu parkiralo manj, zgolj zaradi požarne varnosti, ni pričakovati; na ta način bo sedaj olajšano morebitno reševanje, mimo vhoda do stavbe pa ne bodo tako blizu vozili avtomobili; faktor pozidanosti velikega bloka z ali brez parcele 829/23 ostaja znotraj intervala med 20 in 30 %; stavba je bila zgrajena 1962, torej med 50. in 70. leti dvajsetega stoletja, ko je sprva veljal ugodnejši, nato pa strožji faktor; potreba po nepozidanih površinah večjega bloka pa bo vsaj delno zadovoljena z ohranitvijo skupnega otroškega igrišča - z večjim idealnim deležem na parceli 829/5 kot povezani skupni nepremičnini obeh stavb; zunanja ureditev ni bila nujno in v vseh načrtih zamišljena tako, kot je bila izvedena do sedaj (v času gradnje blokov je obstajala možnost ureditve, po kateri bi bil zeleni pas južno od velikega bloka ožji na račun dovozne poti do malega bloka); zadostne potrebe po zelenih površinah so bile očitno vezane na razmerje med vsoto vseh pozidanih površin in vsoto vseh zelenih površin v okolici predvidenih stavb; ko sta bila bloka že zgrajena in ko so se načrtovale garaže, je bil v situaciji ureditve severno od dovozne poti vzdolž celotnega malega bloka vrisan širši predprostor kot razširitev te poti, ki se zajeda približno 35 % globoko v območje zelenega pasu južno od velikega bloka); - v igrišče (sedaj parc. št. 829/25) so investirali in ga uporabljali stanovalci obeh blokov; površina ni namenjena splošni javnosti in ni v lasti ..., ki v njegovo urejanje in vzdrževanje ni investirala; sodišče je na podlagi tretjega odstavka 43. člena ZVEtL-1 igrišče določilo kot skupno zemljišče obeh stavb. Obrazložilo je, da čeprav etažni lastniki velikega bloka pravic na igrišču niso uveljavljali, etažni lastniki malega bloka pa so zahtevali celotno (prejšnjo) parcelo 829/12, delitev skupnih zemljišč ne more biti odvisna le od afinitet trenutnih lastnikov (udeležencev), pač pa je treba upoštevati tako pretekle okoliščine, kot tudi najverjetnejši vpliv delitve zemljišča na bodoče generacije etažnih lastnikov; če bi sledilo zgolj etažnim lastnikom obeh blokov in zemljišče manjšega določilo v obsegu celotne parcele 829/12, ne da bi bilo pri tem omogočeno parkiranje drugod, bi na mestu sedanjega igrišča zelo verjetno nastalo parkirišče, kar otrokom obeh blokov ne bi bilo v korist; - idealni delež na skupnem zemljišču je določilo na podlagi razmerja med površino zemljišča pod posamezno stavbo (340 m2 oz. 945 m2) in vsoto površin zemljišč pod obema stavbama (1285 m2).

**Nosilni razlogi sodišča druge stopnje**

5. Bistveni razlogi sodišča druge stopnje v delu, ki se nanašajo na okvir dopuščenih vprašanj - glede sedanje parcele 829/23 (prej del parcele 829/3) so: - prva udeleženka - pritožnica je bila o postopku obveščena 7. 3. 2019; z vlogo z dne 9. 4. 2019 je sporočila, da na mnenje izvedenke urbanistične stroke Jane Malenšek nima pripomb; sodišče prve stopnje je na naroku 21. 1. 2020 opravilo ogled na terenu, prisoten je bil pritožničin zakoniti zastopnik; sodišče je vsem udeležencem pojasnilo, da je bil predlog razširjen na južni del parcele 829/3 za primer, če bo treba oddeliti otroško igrišče na zahodnem delu parcele 829/12 in tudi, da bo takšna parcelacija nujna, saj ni mogoč zaključek, da igrišče predstavlja individualno pripadajoče zemljišče k stavbi predlagateljice, ter da sodna poravnava v zadevi III N 451/2013 predlagateljice zaradi nesodelovanja pri njeni sklenitvi ne veže; vse udeležence je pozvalo, da po prejemu zapisnika o naroku v 30 dneh oblikujejo enotno stališče, sicer pa naj izrazijo konkretnejša stališča, podprta z navedbami in dokazi; udeležence je opozorilo, da je iz načrta iz časa projektiranja garaž razvidno, da je bila predvidena tlakovana razširitev dovozne poti malega bloka v območje parcele 829/3, ter da je ugotovilo, da gre na jugozahodnem delu parcele 829/3 za nekakšno divje parkirišče, kot tudi, da sta na južnem delu parcele drogova za stepanje preprog; - gre za predlagalni postopek; udeleženci lahko navajajo nova dejstva in dokaze po prvem naroku le, če jih do takrat brez svoje krivde niso mogli navesti ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanje spora; pritožnica je na izrecen in zelo jasen poziv sodišča v vlogi z dne 29. 1. 2020 odgovorila le, da je bila v zadevi III N 451/2013 parcela 829/3 že pravnomočno določena kot individualno pripadajoče zemljišče k njeni stavbi in da se strinja, da igrišče preide v last ...; drugih navedb ali dokaznih predlogov ni podala; dokaznih predlogov za imenovanje izvedenke urbanistične stroke, dopolnitev mnenja izvedenke Janje Malenšek, zaslišanje etažnih lastnikov in vpogled v izvedensko mnenje v zadevi III N 451/2013 tako ni podala v 30 dnevnem roku po izrecnem pozivu sodišču; pripravljalna vloga z dne 20. 9. 2021 je vložena več kot leto dni po omenjenem pozivu, zato se sodišče prve stopnje ni bilo dolžno opredeljevati do prepoznih navedb in dokaznih predlogov v tej vlogi; glede izvedenskega mnenja v zadevi III N 451/2023 je še pojasnilo, da je bilo izdelano v postopku, v katerem predlagateljica ni imela možnosti sodelovanja; - glede nevezanosti na sodno poravnavo se je sodišče prve stopnje opredelilo v 33. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa; - ker je nastal dvom, ali gre za individualno ali skupno pripadajoče zemljišče (829/23), je sodišče prve stopnje utemeljeno uporabilo določilo tretjega odstavka 43. člena ZVEtL-1; odločitev, da gre za individualno pripadajoče zemljišče, je natančno obrazložilo z razlogi, ki se nanašajo tako na stanje po projektni dokumentaciji, urbanistične standarde o pozidanosti ter upoštevaje prostorsko pogojenost, kamor sodi tudi dostop do stavbe in prostor za parkiranje; upoštevalo je tudi preteklo rabo (npr. drogovi za stepanje); soglašalo je z razlogi prvostopenjskega sodišča v 32. točki obrazložitve sklepa o tem, zakaj je upoštevalo standard pozidanosti iz leta 1975; v okviru prostega preudarka je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo dostop do stavbe (prostorska in funkcionalna povezanost zemljišča s stavbo); - do sporazuma o razdelitvi skupnega pripadajočega zemljišča (829/5) med predlagateljico in pritožnico ni prišlo, zato je odločitev o razdelitvi skupne lastnine (z določitvijo solastniških deležev) preuranjeno; o razdelitvi se bodo lahko udeleženci sporazumeli naknadno, po končanem postopku za ugotovitev pripadajočega zemljišča (drugi odstavek 55. člena ZVEtL-1).

**Dopuščeno pravno vprašanje**

6. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 197/2023 z dne 17. 8. 2023 predlogu za dopustitev revizije prve udeleženke (delno) ugodilo in revizijo dopustilo glede vprašanj: - ali je sodišče druge stopnje v okoliščinah konkretnega primera v nepravdnem postopku za ugotovitev pripadajočega zemljišča pravilno uporabilo pravila ZPP o prekluziji? - ali sta sodišči prve in druge stopnje v okoliščinah konkretnega primera pravilno uporabili pooblastilo iz tretjega odstavka 43. člena ZVEtL-1? **Povzetek revizijskih navedb**

7. Prva udeleženka je zoper sklep sodišča druge stopnje v delu, ki se nanaša na odločitev glede parcele štev. 829/23 vložila pravočasno revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje in zmotne uporabe materialnega prava, navaja pa tudi, da gre za kršitve človekovih pravic iz 22. in 25. člena Ustave.

8. V zvezi s prvim dopuščenim vprašanjem poudarja, da je sodišče kršilo določbe 286. in 286.a člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 3. členom ZVEtL-1 ter kršilo pravico etažnih lastnikov večjega bloka oziroma revidentke do izjave in s tem pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave ter pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Ni bila opozorjena na prekluzijo, kljub temu pa je sodišče druge stopnje presodilo, da naj bi bila z odločilnimi navedbami in dokaznimi predlogi v postopku na prvi stopnji prekludirana. Tudi ni bila pozvana na izjavo o kakšnem konkretnem dejstvu ali okoliščin. Pravila o prekluziji je prvič za nazaj uporabilo šele sodišče na drugi stopnji, s tem pa ji je v nasprotju z ustaljeno sodno prakso odvzelo možnost pritožbe. Predmetni postopek se je začel leta 2013. Revidentka se ga udeležuje kot udeleženec od leta 2019 dalje. Do januarja 2020 sporno zemljišče parc. št. 829/23 (tedaj sestavni del parc. št. 829/3) ni bilo predmet obravnave v tem postopku, saj ga predlagatelji niso zahtevali kot pripadajoče zemljišče manjšega bloka. Dokazovanje z izvedenko urbanistične stroke je bilo izvedeno januarja 2019, ne da bi izvedenka podala mnenje o pripadnosti spornega zemljišča. Šele na prvem in edinem naroku dne 21. 1. 2020 je sodišče naznanilo udeležencem, da so predlagatelji razširili predlog tudi na sporno zemljišče ter da je predmet obravnavanja tudi to zemljišče, kar je razvidno iz pisnega izvedenskega dela z dne 8. 1. 2019 in zapisnika o naroku z dne 21. 1. 2020. Sodišče pa ji ne na navedenem naroku, ne kasneje, ni izročilo poziva, naj se v določenem fiksnem roku izjavi o uporabi posameznih kriterijev iz 43. člena ZVEtL-1 glede spornega zemljišča, temveč je le napovedalo, da bo določen poziv udeležencem poslalo naknadno, (pri čemer se sklicuje na zapisnik z dne 21. 1. 2020), kar vse je razvidno iz odredbe sodnika na list. št. 203 sodnega spisa. Omenjena napoved je predstavljala le povsem splošen poziv - "naj izrazijo konkretnejša stališča, podprta z navedbami in dokazi, ki ta stališča utemeljujejo". Revidentka pa se je kasneje izjavljala tudi o tem zemljišču in nasprotovala njegovi pripadnosti manjšemu bloku ter vztrajala na pripadnosti večjemu bloku. Najprej se je splošno izjavila preko upravnika, kasneje pa preko kasneje pooblaščene odvetniške družbe. V pisnih vlogah z dne 20. 9. 2021 in z dne 5. 11. 2021 je obrazloženo zatrjevala pripadnost spornega zemljišča večjemu bloku glede na nekdanje urbanistične standarde, zlasti na predpisan faktor pozidanosti po stanju v času izgradnje predmetnih stavb in površine pripadajočih zemljišč po stanovanjskih enotah ter preteklo redno rabo. Poleg izvedenskega mnenja in sodne poravnave iz zadeve III N 451/2013 je predlagala postavitev izvedenca urbanistične stroke o pripadnosti spornega zemljišča, ki v tem postopku še ni bilo pridobljeno, in zaslišanje strank ter prič (sklicuje se na vloge z dne 29. 1. 2020, z dne 20. 9. 2021 in z dne 5. 11. 2021 v sodnem spisu). Sodišče prve stopnje dokazov, ki jih je predlagala, ni izvedlo, v obrazložitvi pa se do njenih navedb iz omenjenih vlog v pretežnem delu ni opredelilo. Sporno zemljišče je pripisalo manjšemu bloku, sklicujoč se na prosti preudarek iz tretjega odstavka 43. člena ZVEtl-1, ne da bi predhodno postavilo izvedenca urbanistične stroke, ki bi podal mnenje o njegovi pripadnosti, ne da bi zaslišalo o pretekli redni rabi tega zemljišča, ter ne da bi preučilo izvedensko mnenje iz zadeve III N 451/2013, po katerem naj bi šlo za pripadajoče zemljišče večjega bloka. Ni navedlo, da so bili njene navedbe in dokazni predlogi prepozni, da je nastopila prekluzija in ni obrazložilo, zakaj predlaganih dokazov ni izvedlo. Takšno ravnanje sodišča prve stopnje je grajala s pritožbo, v kateri je očitala kršitvi iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in kršitev pravice do izjave ter enakega varstva pravic iz 22. člena ustave). Te očitke je sodišče druge stopnje zavrnilo ter se sklicevalo na določbe ZPP o prekluziji. Obrazložilo je, da naj bi bila na naroku 21. 1. 2020 pozvana, naj se izjavi v roku 30 dni, zato naj bi bile njene vloge z dne 20. 9. 2021 in z dne 5. 11. 2021, prepozne. Sklicuje se na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča, da pravila o prekluziji načelno ne pridejo v poštev v nepravdnih postopkih, v nobenem primeru pa ne, če sodišče udeležencev ne opozori na posledice zamude (primeroma navaja odločbe VS RS II Ips 264/2018, II Ips 185/2015, II Ips 68/2014 in II Ips 164/2016). Sklicuje se tudi na sodno prakso višjih sodišč, kjer je večinsko zastopano stališče, da v nepravdnih postopkih po ZVEtl-1, ko so v javnem interesu zaradi uskladitve množično neurejenih nepremičninskih evidenc in kjer ima sodišče inkvizitorna pooblastila ter naloge, prekluzija navajanja dejstev in dokazov ne pride v poštev, celo v pritožbenem postopku ne. Po mnenju revidentke je to stališče še posebej logično v zvezi z dokazom z izvedencem za ugotovitev namembnosti zemljišča, ki ga sodišče na podlagi drugega odstavka 12. člena ZVEtl-1 postavi po uradni dolžnosti. V ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča in višjih sodišč je utrjeno stališče, da mora biti poziv sodišča, da lahko nastopi prekluzija, konkreten in določen; v njem morajo biti jasno opredeljena vprašanja sodišča glede posameznih dejstev in dokazov ter opozorilo na prekluzijo; zgolj splošen in pavšalen poziv ne zadostuje (navaja primeroma odločbe VS RS III Ips 41/2010 in številne odločbe Višjega sodišča v Ljubljani). Sodišče druge stopnje je torej kršilo citirane zakonske določbe o prekluziji in odstopilo od ustaljene sodne prakse. Sklicuje se tudi na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča in Ustavnega sodišča, po kateri mora biti stranki omogočena dvostopenjska presoja vseh spornih dejanskih in pravnih vprašanj ter zagotovljena človekova pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Sodišče druge stopnje zavrnitve pravnega sredstva ne sme utemeljiti s povsem novimi razlogi, ki v predhodnem sojenju na nižji stopnji niso bili navedeni kot razlog za odločitev v škodo vlagatelja pravnega sredstva, saj s tem stranko prikrajša za dvostopenjsko presojo o neutemeljenosti teh razlogov (navaja odločbe US RS Up-455/13, Up-2938/07, Up-747/09, Up-115/95, VS RS II Ips 480/2003, II Ips 217/2004, II Ips 246/2011). S tem, ko je sodišče druge stopnje kar samo, ne da bi bila revidentka s tem očitkom soočena že s strani sodišča prve stopnje, očitalo zamudo in prvič šele v postopku na drugi stopnji uporabilo pravilo o prekluziji, ji je odvzelo možnost dvostopenjske presoje, s tem pa je odstopilo od omenjene ustaljene sodne prakse Vrhovnega in Ustavnega sodišča. Odstopa od ustaljene sodne prakse tudi ni obrazložilo. Zato je kršena tudi pravica do izjave iz 22. člena Ustave (sklicuje se tu na odločbe US RS Up-647/15, Up-849/14, Up-2512/06, Up-1802/08, Up-79/04, VS RS II Ips 9/2021, II Ips 1/2020 ter na teorijo: Zobec J., v Ude L., Galič, A., Pravdni postopek: Zakon s komentarjem, tretja knjiga, Ur. list RS, GV založba, Ljubljana 2009, str. 301 in tam navedene odločbe Vrhovnega in Ustavnega sodišča).

9. V zvezi z drugim dopuščenim vprašanjem poudarja, da je bilo zmotno uporabljeno tudi pravilo tretjega odstavka 43. člena ZVEtL-1, ker procesno gradivo sodnega spisa še ne omogoča njegove uporabe in ker je bilo zmotno uporabljeno tudi po sami vsebini. Poudarja, da je sodna praksa Vrhovnega sodišča in višjih sodišč o razmerju med možnimi metodami 43. člena ZVEtL-1 še razmeroma skopa. Vrhovno sodišče je sicer že zavzelo jasno stališče, da je najbolj pravilna in zanesljiva metoda iz prvega odstavku 43. člena ZVEtl-1 in zato prevladuje ter ima pred metodama iz drugega in tretjega odstavka absolutno prednost. Sklicuje se na odločbo VS RS II Ips 20/2023, 11. točko obrazložitve. Iz sodne prakse višjih sodišč pa izhaja, da sodišča rezervno pravilo iz tretjega odstavka 43. člena ZVEtl-1 uporabljajo izjemoma, ko kljub izvedbi dokaza z izvedencem urbanistične stroke obstaja spoznavna kriza in dvom o pripadnosti zemljišča; v objavljeni sodni praksi ni mogoče zaslediti primera, da bi sodišče navedeno metodo uporabilo kar neposredno, ne da bi prej poizkusilo z izvedencem ugotoviti pripadnost zemljišča po metodi iz prvega odstavka navedenega člena. Pri tem se sklicuje še na odločbe VS RS II Ips 118/2021, VSL II Cp 1305/2022, VSL I Cp 1919/2022, VSL I Cp 635/2022, VSL II Cp 1590/2020, VSL II Cp 1563/2019, VSL I Cp 1596/2019, VSL I Cp 2907/2018. Nadalje po sodni praksi Vrhovnega sodišča sodnikovo pooblastilo odločiti po prostem preudarku, ko je predpisano za druge primerljive primere (npr. 216. člen ZPP), ne more nadomestiti razpoložljive trditvene dokazne podlage o neugotovljenem dejstvu. Pri tem se sklicuje na odločbe VS RS II Ips 38/2002, II Ips 250/2005, III Ips 97/2005, III Ips 89/2011, II Ips 419/2011. Sodišče sme torej metodo iz tretjega odstavka navedenega člena uporabiti le izjemoma, v primeru, ko kljub izčrpanju dokazovanja z razpoložljivimi razumnimi dokazi (med drugim tudi izvedencem) ostane v dvomu o nekdanji namembnosti oziroma pripadnosti zemljišča. Na opisano restriktivno uporabo navedenega pooblastila kaže tudi besedilo tretjega odstavka navedene zakonske določbe, v katerem se uporaba rezervnega pravila prostega preudarka izrecno pogojuje s spoznavno krizo - ko navedenih dejstev ni mogoče zanesljivo ugotoviti. Takšen je tudi namen zakonodajalca, razvidnega iz gradiva v zvezi s predlogom ZVEtL-1. Glede teorije se sklicuje na Ana Božič Penko in soavtorji, ZVEtL-1 s komentarjem. Drugačna razlaga pooblastila bi lahko vodila v omogočanje arbitriranja v teh postopkih, kar je lahko ustavno sporno. Sodišči pa sta, ne da bi poskusili ugotavljati relevantna dejstva iz prvega odstavka 43. člena zakona, navedeno rezervno pravilo uporabili neposredno in nista izvajali dokaze z izvedencem, čeprav bi ga lahko postavili celo po uradni dolžnosti. Že pojmovno nista mogli zaiti v spoznavno krizo. Dodaja še, da je treba parkirišča kot redke dobrine pravično porazdeliti med stavbe glede na njihove kapacitete. Pravična ocena v konkretnem primeru terja, da se zemljišče, glede katerega je sodišče v dvomu in je treba ugotoviti njegovo pripadnost po prostem preudarku, porazdeli v skladu z razdeljevalno pravičnostjo, sorazmerno glede na kapacitete oziroma objektivne potrebe konkurirajočih stavb. Enakovredna porazdelitev dobrin, med drugim tudi zelenih površin, je bila in ostaja ena temeljnih načel tako urbanizma (prvi odstavek 14. člena ZUN/84, 8. člen in prva alineja drugega odstavka 30. člena ZUreP-3), kot tudi nekdanje družbene lastnine, kot dveh temeljnih podlag za ugotavljanje pripadajočih zemljišč k stavbam po ZVEtL-1. Tudi v strokovni literaturi je zavzeto stališče, da pravična ocena v okviru uporabe pooblastila prostega preudarka pomeni, da se s sodnikovo porazdelitvijo zemljišča ne ustvari bistvenih neenakosti ali neravnovesja med konkurirajočimi stavbami. Sklicuje se na komentar ZVEtL-1. Na podlagi izpodbijane odločitve pa je nekdanje družbeno zemljišče, ki so ga olastninili etažni lastniki večjega in manjšega bloka, kot pripadajoče zemljišče teh stavb, med ti stavbi porazdeljeno očitno nesorazmerno, pa čeprav sta bili obe zgrajeni v istih okoliščinah, na podlagi istega prostorskega akta, v relativno istem času, čeprav naj bi se nekdanja družbena zemljišča med stavbe po nekdanji zakonski ureditvi in zasnovi porazdelila enakovredno glede na kapacitete in prebivalce. Na podlagi izpodbijane odločitve manjši blok dosega zelo nizki 15 do 20 % faktor zazidanosti zemljišča, večji blok pa bistveno večji (25 - 30 % faktor zazidanosti). Na manjši blok odpade več kot 50 m2 zunanje površine pripadajočega zemljišča na posamezno stanovanje (zelenih in parkirnih površin) na večjega pa manj, od 35 m2 na posamezno stanovanje. Sodišče se izrecno zaveda depriviligiranosti večjega bloka, a jo šteje za neodločilno, ker naj bi večjemu bloku pripadalo zadosti zemljišča po minimalnih absolutnih standardih iz časa družbene lastnine; po drugi strani pa naj bi se s tem manjšemu bloku v bodočnosti omogočila ureditev novih prometno varnih parkirnih mest. Namesto razdeljevalni pravičnosti daje težo bodočim koristim, interesom in načrtom le ene stavbe, da si v bodočnost izboljša svoje bivanjske pogoje na račun poslabšanja bivanjskih pogojev druge stavbe.

10. Predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijani sklep sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbi revidentke ugodi in sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter vrne zadevo v nov postopek sodišču prve stopnje.

**Povzetek navedb odgovora na revizijo**

11. Predlagateljica je odgovorila na revizijo. Predlaga njeno zavrnitev.

12. V zvezi s prvim dopuščenim vprašanjem sicer graja napačen zaključek sodišča druge stopnje, da se sodišče prve stopnje ni bilo dolžno opredeliti do vlog z dne 20. 9. in 5. 11. 2021, saj se to do njih sploh ni opredelilo. Vendar zato revizija ni utemeljena. Zahteva predlagateljev, da se južni del parcele 829/3 (sedaj parcela z oznako 829/23) ugotovi kot individualno zemljišče k stavbi, se je izpostavila na naroku, na katerem je bila prisotna tudi revidentka. Bila je opozorjena, da bo treba zaradi celovite rešitve parkiranja oziroma pasu za stepanje preprog bodisi uskladiti stališča med etažnimi lastniki... in ..., ter da bodo vsi pozvani, naj v roku 30 dni po prejemu izrazijo konkretnejša stališča, podprta z navedbami in dokazi. Revidentka je v vlogi navedla, da ne odstopa od že določenega individualnega zemljišča. Šele 20. 9. 2021 in 5. 11. 2021 je podala bolj konkretizirano in z dokazi podprto vlogo, pri čemer ni navedla razlogov, zakaj ni tega storila že prej. Sodišče prve stopnje pa se je kljub temu obrazloženo opredelilo do njenih vlog. Stavek sodišča prve stopnje, da mora navesti konkretnejša stališča, podprta z navedbami in dokazi, ki ta stališča utemeljujejo, je dovolj jasen vsaj povprečnemu človeku. Da je sodišče prve stopnje dalo strankam jasna in razumljiva navodila, je v obrazložitvi navedlo tudi sodišče druge stopnje. Če velja stališče, da v tovrstnih postopkih prekluzije ni, potem tudi ni kršitve, če sodnik nanjo ne opozori. Revidentki očita neskrbnost, sodišče druge stopnje pa je pravilno uporabilo določila o prekluziji. Tudi če bi se ugodilo reviziji in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, ni pričakovati, da bi se sodišče drugače opredelilo do vlog, ki dejansko niso bile prekludirane in jih je sodišče že upoštevalo.

13. V zvezi z drugim dopuščenim vprašanjem poudarja, da je bila ob gradnji obeh blokov celotna parcela 829/3 skupno funkcionalno zemljišče obeh blokov, da je bila s poravnavo III N 451/2013 celotna parcela pripisana kot individualno zemljišče k stavbi predlagateljice, da revidentka pri poravnavi ni sodelovala, da je njena pooblaščenka na naroku dne 21. 1. 2021 navedla, da sta bila oba postopka pričeta sočasno, večji blok pa je bil na vrsti prej, zdaj pa se odloča o manjšem bloku, da ima njena stavba na severnem delu urejeno parkirišče, da pa stavba predlagateljice parkirišča sploh nima, da na spornem delu zemljišča parkirajo stanovalci stavbe predlagateljice, da gre za zemljišče, ki je neposredno pred vhodom predlagateljice, severno od stavbe, in da je pred vhodom urejeno parkirišče, ki je njihov splošni skupni del, da je sodišče prve stopnje pojasnilo pravno podlago iz 43. člena ZVEtl-1 in uporabo meril, da je sodišče angažiralo izvedenko urbanistične stroke in njeno mnenje o odločitvi tudi upoštevalo, kot tudi upravne akte in arhivska urbanistična gradiva, ki jih je izvedenka navajala, da je sodišče ob ogledu na kraju samem prišlo do pomembnih ugotovitev glede uporabe tega zemljišča, ki jih je v obrazložitvi tudi navedlo. Izvedenka urbanistične stroke je podala mnenje, da so bila sporna zemljišča zajeta znotraj zemljišč, ki so bila namenjena izgradnji obeh blokov, kar izhaja tudi iz zemljiškega katastra, iz grafične priloge izsek GUR 1960 pa je jasno razvidno, da parcela 829/3 obdaja oba bloka. Enako je razvidno iz priloge izsek GUR 1963. Sodišče je upoštevalo tudi faktor pozidanosti. Iz razlogov sodišča, ki se opira na izvedensko mnenje urbanistične stroke, tudi zelene površine v neposredni okolici večjega bloka niso nujno zadoščale standardu iz 50-ih let 20. stoletja, pa čeprav je bila potreba po zelenih površinah vezana na razmerje med vsoto vseh pozidanih površin in vsoto vseh zelenih površin v okolici vseh predvidenih stavb. Faktor pozidanosti bi se moral zato upoštevati skupno za obe stavbi, kot bi se tudi moralo skupaj odločati o nekoč skupni gradbeni parceli kot skupnem pripadajočem zemljišču. Če bi bilo ugodeno revidentki, da je tudi parcela 829/23 individualno pripadajoče zemljišče k njeni stavbi, bi imela pravico, da prepove parkiranje stanovalcem predlagateljice ali da jim dopusti parkiranje na tem delu zemljišča le proti plačilu. Ne gre le za porazdelitev parkirišč, pač pa za razdelitev parcele, ki je bila nekoč skupna gradbena parcela obeh blokov in je bila kasneje, ker so bili etažni lastniki večjega bloka hitreje obravnavani na sodišču, dodeljena le njim, kot individualno pripadajoče zemljišče. Dejstvo, da se sporni del zemljišča sedaj koristi kot parkirišče, je drugotnega pomena. Odločilno je, da je bila nekoč skupna parcela skupno pripadajoče zemljišče obeh stavb in da bi moralo biti parkirišče zagotovljeno v okviru urejanja pripadnosti te parcele. Pravilo prostega preudarka je torej primerno in pravično uporabljeno.

**Presoja utemeljenosti revizije**

14. Revizija je utemeljena.

15. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkuša le v okviru pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP). Teh okvirov revidentka z revizijo ni prestopila.

**Glede prvega dopuščenega vprašanja**

16. V zvezi s prvim dopuščenim vprašanjem očita, da je sodišče kršilo določbe 286. in 286.a člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 3. členom ZVEtL-1 ter kršilo pravico etažnih lastnikov večjega bloka oziroma revidentke do izjave in s tem njihovo človekovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave ter človekovo pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, ker je zavrnilo njene dokazne predloge - z vpogledom v izvedensko mnenje III N 451/2013, imenovanjem izvedenca urbanistične stroke ter z zaslišanjem strank in prič. Poudarja, da sodišče prve stopnje zavrnitve navedenih dokazov ni argumentirano pojasnilo, sodišče druge stopnje pa je obrazložilo, da jih ni mogoče upoštevati, ker so bili podani po preteku 30 dnevnega roka, določenega na naroku dne 21. 1. 2020. 17. Prva udeleženka je z naštetimi dokaznimi predlogi dokazovala pripadnost spornega zemljišča (parc. 829/23) glede na urbanistične standarde ter njegovo preteklo rabo. Glede na določbo 43. člena ZVEtL-1 gre za pravno relevantna dejstva, v zvezi s katerimi je predlagala navedene z zakonom predvidene dokaze, ki jih sodišči prve in druge stopnje nista izvedli.3 Izvedenka urbanistične stroke je izvedensko mnenje izdelala le glede parc. 829/11, 829/12, 829/13 in 829/14, upoštevaje, da tedaj predlagateljica še ni razširila predloga na parcelo 829/23 (to je južni del prej parc. 829/3; primerjaj izvedensko mnenje iz decembra 2018 v prilogi A5 spisa in zapisnik o prvem naroku z dne 21. 1. 2020 v prilogi A8 spisa). Nadalje je v pripravljalnih vlogah z dne 20. 9. 2021 in 5. 11. 2021 (prilogi A11 in A12 spisa) navedla tudi imena in naslove udeležencev oziroma prič, ki naj se zaslišijo o pretekli rabi spornega zemljišča (gre za predlagane priče A. A., B. B., C. C.). Neizvedbo dokazov je prva udeleženka uveljavljala v pritožbi (priloga A13 spisa).

18. Postopek po ZVEtL-1 je predlagalni postopek, namenjen, da se v javnem interesu usklajujejo in urejajo z dejanskim stvarnopravnim položajem nepremičnin množično neurejene nepremičninske evidence, ter posledično določajo pravice etažnih lastnikov na stavbah in pripadajočih zemljiščih, in ko ima sodišče tudi inkvizitorna pooblastila ter naloge.4 Vrhovno sodišče je o prekluziji iz 286. člena ZPP v predlagalnih nepravdnih postopkih že oblikovalo stališče, da navedena procesna ovira v teh postopkih ni primerno sredstvo za uresničevanje namena koncentriranega in pospešenega postopka, še posebej, če udeleženci na prekluzijo niso bili izrecno opozorjeni5. Izpodbijana pravnomočna odločitev je s tako sodno prakso v nasprotju. In še več. V konkretnem primeru iz podatkov spisa, in sicer vabil na prvi narok dne 21. 1. 2020 in zapisnika o tem naroku (priloge A6, A7 in A8 v spisu), ne izhaja, da naj bi bila prva udeleženka opozorjena na prekluzijo navajanja dejstev in predlaganja dokazov. Sodišče prve stopnje se do obravnavanih dokaznih predlogov, kot omenjeno, ni opredelilo, razloge za njihovo neupoštevanje pa je razložilo šele sodišče druge stopnje, pri čemer se je - kot pojasnjeno - procesno napačno sklicevalo na prekluzijo in že zgolj s tem nedopustno onemogočilo revidentki izjavljanje v tem postopku. Ni bila opozorjena na prekluzijo, kljub temu pa je sodišče druge stopnje presodilo, da naj bi bila z odločilnimi navedbami in dokaznimi predlogi v postopku na prvi stopnji prekludirana. Pravila o prekluziji je tako prvič za nazaj uporabilo šele sodišče na drugi stopnji, s tem pa ji je odvzelo tudi možnost pritožbe.

19. Vrhovno sodišče je tako tudi v konkretnem primeru upoštevalo stališča, kot jih je zavzelo v navedenih novejših odločbah, k čemur so ga dopolnilno razen opisanega namena zakonodajalca vodile tudi druge okoliščine, na katere opozarja revidentka:

20. Predmetni postopek se je začel leta 2013. Revidentka se ga udeležuje kot udeleženka od leta 2019 dalje. Do januarja 2020 sporno zemljišče parc. št. 829/23 (tedaj sestavni del parc. št. 829/3) ni bilo predmet obravnave v tem postopku, saj ga predlagatelji niso zahtevali kot pripadajoče zemljišče manjšega bloka. Dokazovanje z izvedenko urbanistične stroke je bilo izvedeno januarja 2019, ne da bi izvedenka podala mnenje o pripadnosti spornega zemljišča. Šele na prvem in edinem naroku dne 21. 1. 2020 je sodišče naznanilo udeležencem, da so predlagatelji razširili predlog tudi na sporno zemljišče ter da je predmet obravnavanja tudi to zemljišče, kar je razvidno iz pisnega izvedenskega dela z dne 8. 1. 2019 in zapisnika o naroku z dne 21. 1. 2020. Revidentka opozarja, da ji sodišče ne na navedenem naroku, ne kasneje, ni izročilo poziva, naj se v določenem fiksnem roku izjavi o uporabi posameznih kriterijev iz 43. člena ZVEtL-1 glede spornega zemljišča, temveč je le napovedalo, da bo določen poziv udeležencem poslalo naknadno, (pri čemer se sklicuje na zapisnik z dne 21. 1. 2020), kar vse je razvidno iz odredbe sodnika na list. št. 203 sodnega spisa. Omenjena napoved pa je predstavljala le povsem splošen poziv - "naj izrazijo konkretnejša stališča, podprta z navedbami in dokazi, ki ta stališča utemeljujejo". Revidentka še poudarja, da se je kasneje celo izjavljala tudi o tem zemljišču in nasprotovala njegovi pripadnosti manjšemu bloku ter vztrajala na pripadnosti večjemu bloku. V pisnih vlogah z dne 20. 9. 2021 in z dne 5. 11. 2021 je obrazloženo zatrjevala pripadnost spornega zemljišča večjemu bloku glede na nekdanje urbanistične standarde, zlasti na predpisan faktor pozidanosti po stanju v času izgradnje predmetnih stavb in površine pripadajočih zemljišč po stanovanjskih enotah ter preteklo redno rabo. Poleg izvedenskega mnenja in sodne poravnave iz zadeve III N 451/2013 je predlagala postavitev izvedenca urbanistične stroke o pripadnosti spornega zemljišča, ki v tem postopku še ni bilo pridobljeno, in zaslišanje strank ter prič (sklicuje se na vloge z dne 29. 1. 2020, z dne 20. 9. 2021 in z dne 5. 11. 2021 v sodnem spisu). Sodišče prve stopnje dokazov, ki jih je predlagala, ni izvedlo, v obrazložitvi pa se do njenih navedb iz omenjenih vlog v pretežnem delu ni opredelilo. Sporno zemljišče je pripisalo manjšemu bloku.

21. Nanizane okoliščine torej ne izkazujejo neskrbnosti prve nasprotne udeleženke, kot zmotno meni predlagateljica še v odgovoru na revizijo, marveč nasprotno - opisano procesno nepravilno ravnanje sodišč prve in druge stopnje.

22. Sodišče druge stopnje se je ob opisanem nepravilno oprlo na določbo 286. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP-1 in 3. členom ZVEtL-1. S tem je storilo v reviziji vsebinsko uveljavljeno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 3. členom ZVEtL-1 (preprečilo ji je obravnavanje pred sodiščem) kot tudi izrecno grajano kršitev pravice iz 22. člena Ustave RS (pravico do izjave) ter iz 25. člena Ustave RS (pravico do pravnega sredstva). Ker že ugotovitev navedene procesne kršitve zadostuje za razveljavitev odločb sodišč druge in prve stopnje, se Vrhovno sodišče ni ukvarjalo še z nadaljnjim revizijskim očitkom ali je storjena tudi nadaljnja procesna kršitev, ker je šele sodišče druge stopnje prvič obrazložilo zavrnitev navedenih dokaznih predlogov.

**Glede drugega dopuščenega vprašanja**

23. Sodišči prve in druge stopnje ob povedanem - nepravilno - nista izčrpali opisane dodatne dokazne ponudbe revidentke, predvsem tudi nista izčrpali dokazne možnosti iz drugega odstavka 12. člena ZVEtL-1 glede v reviziji izpostavljenih dejstev, to je postavitev izvedenca zaradi ugotavljanja namembnosti spornega zemljišča, katerega bi lahko postavili celo brez predloga, po uradni dolžnosti. 6 Zato v reviziji izpostavljeni spoznavni krizi oziroma dvomu na podlagi tretjega odstavka 43. člena ZVEtL-1 še ni mogoče govoriti. Sodišče druge stopnje je ubralo bližnjico in je ob obidu potrebne dokazne aktivnosti preuranjeno uporabilo rezervni kriterij iz navedene zakonske določbe. V skladu s to določbo zakon namreč daje sodišču pooblastilo za odločanje po prostem preudarku šele v primeru, ko ni mogoče na podlagi naštetih kriterijev oz. meril iz prvega in drugega odstavka tega člena zanesljivo ugotoviti, ali je določen del zemljišča pripadajoče zemljišče ene stavbe ali skupno pripadajoče zemljišče več stavb. Gre torej za subsidiarno dokazno metodo, ko so dokazno neuspešno izčrpane možnosti na podlagi kriterijev oz. meril iz predhodnih odstavkov, predvsem tistih iz prvega odstavka člena. Pri tem pravično oceni zlasti predloge udeležencev, prostorsko pogojenost in funkcionalno povezanost zemljišča s posamezno stavbo. To zlasti predpostavlja, da se z njo (v mejah okvirov, ki jih začrta uporaba kriterijev iz prvega odstavka obravnavanega člena), ne ustvarja položajev bistvenih neenakosti ali neravnovesja glede zadovoljevanja potreb posamičnih stavb ali skupin stavb v soseski. Sodišče v teh okvirih v največji možni meri upošteva tudi predloge lastnikov stavb, ki se o tem v postopku izjavijo.7 Preuranjena uporaba rezervne metode pomeni v kontekstu obravnavanih okoliščin materialno pravno nepravilno uporabo tretjega odstavka 43. člena ZVEtL-1. 24. Vrhovno sodišče se glede na opisano situacijo za sedaj natančneje ne opredeljuje o pravilnosti uporabe tretjega odstavka 43. člena ZVEtL-1. Odločitev o (ne)uporabi prostega preudarka bo v novem postopku omogočena po tem, ko se bo sodišče prve stopnje - prvič substancirano opredelilo do obravnavanih dokaznih predlogov in o njihovi izvedbi odločilo na podlagi okvirov 43. člena ZVEtL-1. Šele potem bo lahko spoznavno razkrito ali je na podlagi celovite dokazne ocene odpravljen dvom o zanesljivosti ugotovitve pravno odločilnih dejstev na podlagi opisanih zakonskih primarnih dokaznih metod in mogoča jasna ocena ali je treba uporabiti omenjeni zakonski rezervni kriterij. Šele nato bo mogoč dokončen odgovor na vprašanje ali je v konkretnem primeru dopustno uporabiti navedeni standard pravične ocene.

**Sklepno**

25. Odgovor na dopuščeni vprašanji je ob povedanem negativen. Vrhovno sodišče je že zaradi navedenih procesnih kršitev ugodilo reviziji, sklepa nižjih sodišč razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje v izpodbijanem delu (prvi odstavek 379. člena ZPP v zvezi s 42. členom ZNP-1 in 3. členom ZVEtL-1). V novem postopku se bo sodišče prve stopnje moralo substancirano opredeliti do obravnavanih dokaznih predlogov, ter o njih odločiti na podlagi presoje določbe 43. člena ZVEtL-1, upoštevaje pri tem procesne zaključke te revizijske odločbe.

1 Zaradi lažjega razumevanja v nadaljevanju besedila - gre za mali blok. 2 Zaradi lažjega razumevanja besedila v nadaljevanju - gre za veliki blok. 3 Sodišče pri ugotavljanju obsega pripadajočega zemljišča upošteva zlasti:1.katero zemljišče je bilo neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe načrtovano v prostorskih aktih ali določeno v upravnih dovoljenjih, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, ali opredeljeno v posamičnih pravnih aktih, na podlagi katerih je potekal pravni promet s stavbo ali njenimi deli, skupaj s spremljajočo dokumentacijo, kot na primer projektne rešitve, investicijska dokumentacija, obračuni pogodbene cene, zapisniki o ugotovitvi vrednosti stanovanj in podobno, 2.katero zemljišče je v razmerju do stavbe predstavljalo dostopne poti, dovoze, parkirne prostore, prostore za smetnjake, prostore za igro in počitek, zelenice, zemljišča pod atriji in podobno, 3. preteklo redno rabo zemljišča in 4. merila in pogoje iz prostorskih aktov, ki so veljali od izgradnje stavbe pa do pridobitve lastninske pravice lastnika stavbe na pripadajočem zemljišču. (prvi odstavek). Šele če se z uporabo meril po prejšnjem odstavku ne dokaže drugače, se za pripadajoče zemljišče šteje tisto zemljišče, ki je bilo z upravno odločbo določeno kot funkcionalno zemljišče ali gradbena parcela stavbe (drugi odstavek). 4 Primerjaj 1. člen in tudi prvi in drugi odstavek 12. člena ZVEtL-1. 5 Primerjaj npr. odločbe VS RS: Sklep II Ips 264/2018 z dne 28.3.2019, Sklep II Ips 164/2016 z dne 22.6.2017, Sklep II Ips 185/2015 z dne 22.10.2015 in Sklep II Ips 68/2014 z dne 9.10.2014. 6 Vrhovno sodišče se je do sedaj sicer že izreklo o tem, da je zakonodajalec prepustil sodišču, da v vsakem konkretnem primeru ob upoštevanju vseh okoliščin primera in praviloma s pomočjo izvedenca urbanistične stroke ugotovi obseg pripadajočega zemljišča. Ni se pa še izreklo na podlagi navedene zakonske odločbe v primeru, ko ni bila predhodno opravljena izvedba dokaza z izvedencem urbanistične stroke glede tega vprašanja. Primerjaj VS RS Sklep II Ips 48/2019 z dne 8. 8. 2019 ; glej v teoriji Penko Božič A., Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča s komentarjem; stran 231 in 232; GV Založba, Ljubljana 2023. 7 Glej v sodni praksi VSRS Sklep II Ips 20/2023 z dne 19.4.2023, 11. točka obrazložitve sklepa. Glej v teoriji: Penko Božič A., Ibid. stran 231 in 232.. "Pooblastilo za odločanje po prostem preudarku, kot ga določa tretji odstavek obravnavanega člena, lahko sodišče uporabi v primeru spoznavne krize o notranji členitvi pripadajočih zemljišč v posameznem območju. Čeprav zakonsko pooblastilo govori le o razmejitvi med skupnimi in individualnimi pripadajočimi zemljišči, ga je treba po analogiji uporabiti tudi za razmejitev med skupnimi pripadajočimi zemljišči posameznih skupin stavb. ..." Komentar še poudarja, da".... sodišče sme in mora to pooblastilo uporabiti v mejah namena zakonodajalca. Tako je v prvi vrsti pomembno, da razmejitev med pripadajočimi zemljišči ni v nasprotju s kriteriji prvega odstavka obravnavanega člena, temveč, da sodišče med več možnimi alternativami, ki jih da uporaba kriterijev prvega odstavka obravnavanega člena, izbere tisto, ki se zdi z vidika tretjega odstavka najbolj primerna...".