Jedro

Ker do sporazuma o razdelitvi skupnega pripadajočega zemljišča med udeleženci postopka ni prišlo, je odločitev o razdelitvi skupnega pripadajočega zemljišča na dva solastniška deleža nepravilna. Nepremičnina, ki predstavlja skupno pripadajoče zemljišče, je v skupni lasti (ne v solastnini) vsakokratnih etažnih lastnikov obeh stavb.

Ob presojanju v okviru prostega preudarka, ali je določen del zemljišča pripadajoče zemljišče ene stavbe ali skupno pripadajoče zemljišče več stavb, se upošteva tudi prostorsko povezanost in funkcionalno povezanost zemljišča s stavbo, kamor vsekakor sodi dostop do stavbe.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v IV. točki razveljavi v delu glede določitve solastninskega deleža na skupnem pripadajočem zemljišču na parceli 829/25 k. o. X., tako da se po razveljavitvi glasi: „IV. Ugotovi se, da je parcela 829/25 k. o. X. skupno pripadajoče zemljišče v skupni lastnini vsakokratnih etažnih lastnikov dveh stavb, to je: - stavbe z ID znakom 0000-1282 na naslovu A. ulica 3 in 5, stoječa na parcelah 829/5, 829/13, 829/14 iste k. o. in - stavbe z ID znakom 0000-1190 na naslovu A. ulica 7, 9, 11, 13 in 15, stoječa na parceli 829/14 iste k. o.“

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v ostalem izpodbijanem in nerazveljavljenem delu sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da dopusti samostojno udeležbo B. B. (I. točka izreka sklepa). Postopek glede parcele 829/11 k. o. X. je ustavilo (II. točka izreka sklepa). Ugotovilo je, da so parcele 829/13, 829/14, 829/23 in 829/24 k. o. X. individualno pripadajoče zemljišče in s tem splošni skupni del stavbe v etažni lastnini z ID znakom 0000-1282 na naslovu A. ulica 3 in 5, stoječe na parceli 829/5 iste k. o. (III. točka izreka) ter da je parcela 829/25 k. o. X. skupno pripadajoče zemljišče in s tem pomožna nepremičnina v solastnini vsakokratnih etažnih lastnikov dveh stavb, to je: stavbe z ID znakom 0000-1282 na naslovu A. ulica 3 in 5, stoječe na parcelah 829/5, 829/13, 829/14 iste k. o. do 340/1285 in stavbe z ID znakom 0000-1190 na naslovu A. ulica 7, 9, 11, 13 in 15, stoječe na parceli 829/4 iste k. o., do 945/1285 (IV. točka izreka). V ostalem delu je predlog za ugotovitev pripadajočega zemljišča k stavbi na naslovu A. ulica 3 in 5 zavrnilo ter odločilo o izvedbi zemljiškoknjižnih vpisov (VI. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožujejo udeleženci, etažni lastniki stavbe A. ulica 7-15, in sicer glede odločitve, da parcela 829/23 k. o. X. predstavlja pripadajoče zemljišče stavbe A. ulica 3-5 ter glede oblike lastnine in višine solastniškega deleža, ki se nanaša na parcelo 829/25 k. o. X. Pritožujejo se iz vseh pritožbenih razlogov in predlagajo, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog predlagateljev glede parcele 829/23 zavrne, glede parcele 829/25 pa ugotovi, da je to zemljišče skupno pripadajoče zemljišče stavbe 0000-1282 (A. ulica 3 in 5) in stavbe z ID znakom 0000-1190 (na naslovu A. ulica 7-15) v skupni lasti vsakokratnih etažnih lastnikov teh stavb oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep v tem delu razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje sodišču prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je povsem prezrlo pripravljalno vlogo pritožnikov z dne 20. 9. 2021, vsebine te vloge ni povzelo, do navedb se ni opredelilo in predlaganih dokazov ni izvedlo, zato je zagrešilo kršitvi iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

O sporni parceli 829/23 je bila v postopku III N 451/2013 sklenjena sodna poravnava, učinki sodne poravnave pa se raztezajo tudi na predlagatelje, ki so bili z vsebino sodne poravnave seznanjeni. Sodišče se do ugovora pritožnikov ni opredelilo in predlaganih dokazov ni izvedlo, zato sta podani kršitvi iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče je svojo odločitev obrazložilo z uporabo rezervnega kriterija, in sicer z uporabo prostega preudarka po tretjem odstavku 43. člena ZVEtL-1, ki pa se lahko uporabi zgolj tedaj, ko se pojavi spoznavna kriza za določeno zemljišče. V konkretnem primeru pa ne gre za spoznavno krizo, ker sodišče ni raziskalo ne urbanističnega ne dejanskega vidika namembnosti spornega zemljišča v času družbene lastnine, dejanskega stanja po prvem odstavku 43. člena ZVEtL-1 ni ugotavljalo, niti ni izvajalo dokazov. Sodišče ni postavilo izvedenca urbanistične stroke, ki bi podal mnenje o pripadnosti spornega zemljišča 829/23, saj v času, ko je izvedenka izdelala mnenje, navedena parcela še ni bila predlagana za pripadajoče zemljišče stavbi predlagateljev. Po razširitvi predloga pa izvedenke ni pozvalo k dopolnitvi predloga. Tega ni storilo niti na dokazni predlog pritožnikov, zaradi česar je prekršilo pravico do izjave pritožnikov. Ker sodišče ni izvajalo dokazov pritožnikov, da sporno zemljišče predstavlja pripadajoče zemljišče pritožnikov, je prekršilo njihovo pravico do izjave. Prav tako ni raziskalo dejanskega vidika namembnosti spornega zemljišča v času trajanja družbene lastnine (v smislu rabe). O tem ni izvedlo dokazov, ki so jih vezano na dokazovanje pretekle rabe spornega zemljišča ponujali pritožniki, do česar se ni opredelilo, zaradi česar je prekršilo njihovo pravico do izjave.

Rezervni kriterij prostega preudarka iz tretjega odstavka 43. člena ZVEtL-1 je sodišče zmotno uporabilo. Razmejitev, ki jo je napravilo sodišče po prostem preudarku, je daleč od pravične, saj ustvarja položaj bistvene neenakosti in neravnovesja med stavbo predlagateljev A. ulica 3-5 in A. ulica 7-15 ter slednjo stavbo postavlja v deprivilegiran položaj. Odločitev po izpodbijanem sklepu prinese faktor pozidanosti za stavbo A. ulica 3-5 14,4 % oz. 53 m2 za posamezno stanovanje v tej stavbi, za stavbo A. ulica 7-15 pa 29,5 % oz. 32,55 m² za posamezno stanovanje v tej stavbi. Gre za očitno nesorazmerje v škodo stavbe pritožnikov. Sodišče je z izpodbijanim sklepom prisodilo stavbi predlagateljev dvakrat več pripadajočega zemljišča, kot ga je prisodilo k posameznemu stanovanju v stavbi pritožnikov, in to kljub temu, da sta se stavbi gradili in uporabljali na podlagi enotnega načrtovanja v istem času in istih okoliščinah. Poleg tega ni res, da naj bi stavba pritožnikov dosegala normativ pozidanosti, ki ga je izvedenka štela za odločilnega, saj je izvedenka v tem postopku upoštevala enak faktor pozidanosti kot v postopku III N 451/2013, to je 20 %, medtem ko se obrazložitev nepravilno sklicuje na normativ iz leta 1975 (manj kot 30 %), ki pa ga izvedenka v konkretnem primeru ni uporabila, zato je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ključni argument sodišča je bila zahteva po prometni varnosti, ki pa odločitve sodišča ne more upravičiti. Sodišče se pri tem sklicuje na prometne standarde iz časa po letu 1997. To pa je napačno, saj je v skladu z namenom zakonodajalca in stališči VS RS pripadnost družbenega zemljišča treba utemeljiti po stanju na dan uveljavitve ZLNDL kot odločilnega časovnega obdobja. Izpodbijana odločitev tako ne temelji na kriterijih iz prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1, temveč na neizkazanih potrebah etažnih lastnikov. V tem primeru je prišlo do odstopa od sodne prakse, ki ga sodišče ni utemeljilo (22. člen URS). Prav tako pa sodišče za ugotavljanje varnosti in prometnega vidika ni imelo podlage v procesnem gradivu udeležencev, predvsem pa nima strokovnega znanja. Udeležence bi moralo, če je to okoliščino štelo kot odločilno, pozvati, naj se o njej izjavijo in morebiti predlagajo dokaze s tem v zvezi. Ker tako ni ravnalo, je zagrešilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena URS. Sklicevanje na prostorske akte, ki nikoli niso bili realizirani, je nepomembno. Ker sodišče odstopa od ustaljene sodne prakse ni utemeljilo, je prekršilo pravico iz 22. člena URS.

Pritožniki menijo, da sporno zemljišče s parcelno številko 829/23 pripada k stavbi A. ulica 7-15, kar je bilo že ugotovljeno s sodno poravnavo v postopku III N 451/2013. Morebitno naknadno spremembo obsega oz. položaja pripadajočega zemljišča, ugotovljenega po prvem odstavku 43. člena ZVEtL-1, je treba kumulativno utemeljiti s kriteriji iz drugega do četrtega odstavka 43. člena ZVEtL-1. Povsem enaki kriteriji veljajo za skupna pripadajoča zemljišča stavb v primerih, ko je bilo več sosednjih stavb zasnovanih na podlagi enotnega vnaprejšnjega načrtovanja, ki pa je bilo glede tega, katerim stavbam pripadajo nepremičnine, nedoločeno in tako ni mogoče razbrati, za katere stavbe je bilo mišljeno posamezno zemljišče. Primarno je treba uporabiti dinamičen princip z upoštevanjem urbanističnih standardov in pretekle redne rabe. Sodišče se je postavilo na stališče, da naj bi bilo tu sporno zemljišče mišljeno kot skupno funkcionalno zemljišče stavb predlagateljev in pritožnikov, sklicujoč se pri tem na ugotovitev, da je ob gradnji teh stavb celotno območje zaokrožala ena velika parcela 829/3. Takšno stališče sodišča temelji na napačno ugotovljenem dejanskem stanju in je materialnopravno zmotno. Sodišče prve stopnje namreč izvedenca urbanistične stroke ni postavilo, čeprav so ga pritožniki predlagali, s čimer je zagrešena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev 22. člena URS. Sodišče v razlogih pripadnosti zemljišča ni obrazložilo s kriteriji iz 1. do 4. točke 43. člena ZVEtL-1, saj ni navedlo niti enega samega upravnega dovoljenja, prostorskega akta, urbanističnega standarda ali drugih urbanističnih pravil, iz katerih naj bi izhajalo, da je zemljišče namenjeno zgolj redni rabi stavbe A. ulica 3-5. To predstavlja kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter 22. člena URS. Izvedenka je v mnenju navedla, da je bilo zemljišče, na katerem sta bili zgrajeni obe stavbi, v osnovi del gradbene parcele, namenjeni izgradnji obeh navedenih stavb, ki pa ju je ob upoštevanju urbanističnih standardov mogoče razmejiti v smislu individualnega pripadajočega zemljišča. Iz mnenja izvedenke C. C. v zadevi III N 451/2013, ki so ga pritožniki predložili, izhaja, da je 829/23 pripadajoče zemljišče izključno stavbe pritožnikov. Sodišče izpodbijanega mnenja izvedenke ni dokazno ocenilo, kar predstavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Obrazložitev temelji na tem, da so tu stali drogovi za stepanje preprog, ki so služili obema stavbama, kar pa ne drži, saj so imeli predlagatelji stebre umeščene na vzhodni strani svoje stavbe 829/12, kar je ugotovila izvedenka v mnenju 449/2013, ki mu predlagatelji niso oporekali. Odločitev o pretekli rabi je oprta izključno na enostranske predloge predlagateljev, ki so prilagojeni potrebam tega postopka in v nasprotju s procesnim gradivom. Podana je kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker odločba ni ustrezno obrazložena.

Sodišče v postopku za ugotovitev pripadajočega zemljišča ne more razdeliti skupnega pripadajočega zemljišča med stavbe, saj je temu namenjen postopek po 55. členu ZVEtL-1, zato je sklep materialnopravno zmoten. Zakon ex offo delitve skupnega pripadajočega zemljišča ne omogoča in ne predvideva, v danem primeru ni bilo ne predloga in ne sporazuma. Pritožnikom tako ni bila dana možnost, da se o delitvi in uporabi pravil glede delitve sploh izjavijo, zato jim je bila zaradi tega znova prekršena pravica do izjave. Podana je absolutna kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena URS.

Glede oblike lastnine in solastniških deležev pritožniki menijo, da bi moralo biti to zemljišče v skupni lastnini stavb in ne v solastnini. Zakaj naj bi šlo za solastnino, sodišče ni podalo razlogov, zaradi česar pritožniki odločitve ne morejo preiskusiti, kar predstavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Določitev deležev na nepremičnini je zato za pritožnike sklep presenečenja glede na 55. člen ZVEtL-1 in dosedanjo prakso. Posledično glede oblike lastnine in višine solastnega deleža niso mogli navajati relevantnih trditev, kar predstavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Predlagatelji v odgovoru na pritožbo predlagajo zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa, enako predlaga udeleženka B. B. 4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitvi iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni povzelo vsebine pripravljalne vloge udeležencev z dne 20. 9. 2021 ter se ni opredelilo do navedb in dokazov v tej vlogi, ni utemeljena. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje udeležence o postopku obvestilo 7. 3. 2019 (list. št. 133), nakar so udeleženci z vlogo z dne 9. 4. 2019 (list. št. 141) sodišču sporočili, da na mnenje sodne izvedenke urbanistične stroke C. C. nimajo pripomb, da pa predlagajo, da se predlog razširi na skupno pripadajoče zemljišče zahodno od stavbe predlagateljev (igrišče). Na poziv sodišča z dne 14. 5. 2019 (list. št. 153) so udeleženci pritožniki sodišču sporočili, da otroško igrišče (sedaj parcela 829/25) služi objektu predlagateljev in pritožnikov. V nadaljevanju je sodišče opravilo narok 21. 1. 2020 z ogledom na terenu. Na naroku je bil prisoten zakoniti zastopnik pritožnikov, upravnik stavbe A. ulica 7-15. Na tem naroku je sodišče vsem udeležencem postopka, tudi pritožnikom, pojasnilo, da je prišlo do razširitve predloga za določitev pripadajočega zemljišča predlagateljev, in sicer na južni del parcele 829/3 k. o. X. v širini 4 m v primeru, če bo potrebna oddelitev otroškega igrišča na zahodnem delu parcele 829/12 in tudi, da bo takšna parcelacija neomajno potrebna, saj procesno gradivo ne omogoča zaključka, da igrišče predstavlja individualno pripadajoče zemljišče k stavbi predlagateljev. Vse udeležence postopka, tudi pritožnike, je izrecno pozvalo, da po prejemu zapisnika o naroku v roku 30 dni oblikujejo enotno stališče, če pa to ne bo mogoče, pa izrazijo konkretnejša stališča, podprta z navedbami in dokazi, ki ta stališča utemeljujejo. Udeležence postopka je opozorilo, da je bil že v času projektiranja garaž izdelan načrt, ki ga je izvedenka urbanistične stroke predstavila kot izsek garaže D, iz katerega je razvidno, da je bilo območje neposredno S od stavbe predlagateljev že oblikovano tako, da bi neka tlakovana razširitev segala tudi v območje zelenice na parceli 829/3 in učinkuje kot predprostor stavbe predlagateljev, prav tako je na ogledu ugotovilo, da je na jugozahodnem območju parcele 829/3 parkiranih nekaj osebnih vozil in gre nekako za divje parkirišče (list. št. 202) ter da sta na južnem delu parcele 829/3 locirana dva droga za stepanje preprog.

6. Postopek po ZVEtL-1 je predlagalni postopek, kar pomeni, da lahko udeleženci postopka nova dejstva in dokaze navajajo tudi po prvem naroku, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogli navesti na prvem naroku ali pa, če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora. V obravnavani zadevi so pritožniki na izrecen in zelo jasen poziv sodišča podali odgovor 29. 1. 2020 (list. št. 207), v katerem so navedli zgolj to, da je bilo o zemljišču 829/3 kot individualnem pripadajočem zemljišču stavbe pritožnikov že pravnomočno odločeno v postopku III N 451/2013 ter da se strinjajo, da se igrišče na parceli 829/12 (sedaj je to parcela 829/25) odparcelira in preide v last Mestne občine E. Drugih navedb ali dokaznih predlogov pa niso podali. Dokaznih predlogov, ki jih sedaj izpostavljajo v pritožbi (postavitev izvedenke urbanistične stroke, dopolnitev izdelanega mnenja izvedenke C. C., zaslišanje etažnih lastnikov, vpogled v izvedensko mnenje v zadevi III N 451/2013), tako pritožniki v 30 dnevnem roku po izrecnem pozivu sodišča, naj to storijo, niso podali. Glede na to je pripravljalna vloga z dne 20. 9. 2021, vložena po pooblaščencu septembra 2021, več kot leto dni po opravljenem naroku in pozivu sodišča januarja 2020, prepozna (286. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP-1 in 3. členom ZVEtL-1). Zato se sodišče prve stopnje ni bilo dolžno opredeljevati do prepoznih navedb in dokaznih predlogov v vlogi z dne 20. 9. 2021, zaradi česar pritožbeni očitek o zagrešeni kršitvi iz 8. in 14. točke drugega odstavka ZPP ni utemeljen. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da je bila pritožnikom prekršena pravica do izjave, ker sodišče ni izvedlo dokaza z dopolnitvijo izvedenskega mnenja sodne izvedenke C. C. glede parcelne številke 829/3, saj takšnega dokaznega predloga pritožniki, kot je bilo že prej izpostavljeno, niso pravočasno podali, čeprav so bili na naroku 21. 1. 2020 seznanjeni, da je predlog razširjen tudi na južni del parcele 829/3 ter da sodna poravnava v zadevi III N 451/2013 predlagateljev zaradi nesodelovanja pri njeni sklenitvi ne veže. 7. Pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje do ugovora pritožnikov glede vezanosti na sodno poravnavo ni opredelilo, ne drži, saj opredelitev do tega vsebinsko izhaja iz 33. točke obrazložitve. Zato očitek o zagrešeni kršitvi iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

8. V nadaljevanju je sodišče prve stopnje odločalo o obsegu individualnega pripadajočega zemljišča k stavbi predlagateljev, pri čemer je na podlagi izvedenskega mnenja sodne izvedenke za področje urbanizma C. C., ogleda in upoštevaje 43. člen ZVEtL-1 ugotovilo, da individualno pripadajoče zemljišče predlagateljev predstavljajo parcele 829/13, 829/14, 829/23 in 829/24, medtem ko skupno pripadajoče zemljišče k stavbam predlagateljev in pritožnikov predstavlja parcela 829/25 (v naravi je to igrišče), pri čemer je skupno pripadajoče zemljišče tudi razdelilo z določitvijo solastniških deležev na njem.

9. Pritožba z obširnimi navedbami navaja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o določitvi individualnega pripadajočega zemljišča, ki se nanaša na parcelo 829/23, zmotno uporabilo materialnopravno določilo 43. člena ZVEtL-1, in sicer, da je zmotno uporabilo kriterij prostega preudarka, medtem ko bi moralo uporabiti kriterije iz 1. do 4. točke 43. člena ZVEtL-11. Tretji odstavek 43. člena ZVEtL-1 določa, da v primeru, ko ni mogoče zanesljivo ugotoviti, ali je določen del zemljišča pripadajoče zemljišče ali skupno pripadajoče zemljišče več stavb, sodišče sporni prostor razdeli po prostem preudarku. Pri tem pa pravično oceni zlasti predloge udeležencev, prostorsko pogojenost in funkcionalno povezanost zemljišča s posamezno stavbo. Ker je v obravnavanem primeru prišlo do dvoma o tem, ali gre za individualno pripadajoče zemljišče stavbe predlagateljev ali za skupno pripadajoče zemljišče stavbe predlagateljev in pritožnikov, je sodišče prve stopnje utemeljeno uporabilo določilo tretjega odstavka 43. člena ZVEtL-1. Pri svoji odločitvi, da gre za individualno pripadajoče zemljišče (829/23) predlagateljev, je pri odločanju upoštevalo tako lokacijo parcele 829/23, ki je v neposredni bližini vhoda v blok predlagateljev, urbanistični standard - I faktor pozidanosti obeh stavb, okoliščino, da zunanja ureditev ni bila izvedena tako, kot je bila zamišljena v načrtih, okoliščino, da se ne parkira samo ob garažah, temveč tudi ob dovoznih poteh, kar velja za stavbo predlagateljev kot tudi stavbo pritožnikov, da etažni lastniki A. ulice 7-15 niso pristali na to, da bi parkirne površine pred njihovim blokom uporabljali tudi predlagatelji, etažni lastniki A. ulice 3-5, prav tako je sodišče upoštevalo varnost dovozne poti pred A. ulico 3-5. Kot je izpostavilo sodišče prve stopnje, je iz dela projektne dokumentacije razvidno, da je v času gradnje obstajala tudi možna ureditev z večjim tlakovanim predprostorom z zelenim otokom severno od dovozne poti ob A. ulici 3-5. Po tej rešitvi bi bil zeleni pas južno od A. ulice 7-15 ožji, saj bi bila dovozna pot pred A. ulico 3-5 pomaknjena v celoti bolj proti severu. Ta zunanja ureditev ni bila realizirana, saj tudi pozidava drugih blokov po tej situaciji ni bila izvedena, kaže pa na to, da zelene površine v neposredni okolici večjega bloka same po sebi niso nujno zadoščale standardu iz 50-ih let 20. stoletja, pač pa je bilo zadoščanje po zelenih potrebah vezano na razmerje med vsoto vseh pozidanih površin in vsoto zelenih površin v okolici predvidenih stavb. A tudi kasneje, v letu 1965, ko je bilo že jasno, da sta v tem sosedstvu realizirana le obravnavana dva bloka in dodatnih zelenih površin za večji blok ni v širšem območju sosedstva, je iz situacije ureditve v času načrtovanja garaž (izsek garaže D na strani 21 izvedenskega mnenja) razvidno, da je bil severno od dovozne poti vzdolž celotne dolžine bloka predlagateljev vrisan širši predprostor kot razširitev te poti, ki se zajeda približno 35 % globoko v območje zelenega pasu južno od bloka pritožnikov.

10. Pritožniki navajajo, da sodišče pri odločitvi ni upoštevalo pretekle redne rabe in urbanističnih standardov, kar ne drži, saj se je sodišče pri odločitvi oprlo tudi na urbanistični standard faktor pozidanosti iz leta 1975, glede pretekle rabe pa je prav tako ugotovilo, da na južnem delu parcele 829/3 stojijo drogovi za stepanje preprog (točka 31 obrazložitve), pri čemer pa so bili pritožniki z navedbami, da so te drogove uporabljali zgolj etažni lastniki stavbe na A. ulici 7-15, podanimi v vlogi z dne 20. 9. 2021, prekludirani, medtem ko so predlagatelji trdili, da so bili ti drogovi namenjeni tudi njim, saj v naravi stojijo pred vhodom v njihovo stavbo, čemur je sledilo. Tako so neutemeljene navedbe pritožbe o tem, da predlagatelji drogov pred vhodom v svojo stavbo niso uporabljali in da so bili v njihovi uporabi izključno drogovi na V delu parcele 829/12. Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča pravilno uporabilo določilo tretjega odstavka 43. člena ZVEtL-1, pri čemer je svojo odločitev natančno obrazložilo z razlogi, ki se nanašajo tako na stanje po projektni dokumentaciji, urbanistične standarde o pozidanosti iz leta 1975 ter upoštevaje prostorsko pogojenost, kamor sodi tudi dostop do stavbe in prostor za parkiranje. Zato ni upravičena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje odločalo mimo kriterijev in je pri odločitvi upoštevalo zgolj sedanje potrebe predlagateljev, kot tudi ne pritožbeni očitek, da je sodišče pri odločitvi zmotno uporabilo določilo tretjega odstavka 43. člena ZVEtL-1 in odstopilo od ustaljene sodne prakse ter zagrešilo kršitev iz 22. člena URS. Pritožbena navedba, da izpodbijana odločitev o položaju parcele 829/23 ne bi smela temeljiti na tretjem odstavku 43. člena ZVEtL-1, temveč na kriterijih iz prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1, je napačna, saj je v obravnavanem primeru prišlo do dvoma o tem, ali sodi parcela 829/3 v individualno pripadajoče zemljišče stavbe predlagateljev ali gre za skupno pripadajoče zemljišče oz. pripadajoče zemljišče k stavbi pritožnikov. Če pride do takšne situacije, pa sodišče, kot že prej rečeno, ravna po tretjem odstavku 43. člena ZVEtL-1. Poleg tega ne drži, da sodišče ni upoštevalo urbanističnih standardov, saj iz 32. točke obrazložitve izhaja, da je urbanistične standarde upoštevalo (faktor pozidanosti), ter zakaj je upoštevalo urbanistični standard pozidanosti iz leta 1975 (30 %) in ne nižjega faktorja pozidanosti iz 50-ih let (20 %), kar je obrazložilo z razlogi, ki jih tudi pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne. Pritožbena navedba, da sodišče pri odločitvi po prostem preudarku ne bi smelo upoštevati prometne urejenosti in dostopa do stavbe predlagateljev, tudi ni utemeljena, saj v okviru prostega preudarka sodišče upošteva tudi prostorsko povezanost in funkcionalno povezanost zemljišča s stavbo, kamor dostop do stavbe vsekakor sodi.

11. Pritožbeni očitek, da bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti do mnenja, ki ga je sodna izvedenka C. C. izdelala v zadevi III N 451/2013, ni utemeljen, saj tega dokaznega predloga pritožniki niso predlagali pravočasno, pa tudi sicer je bilo mnenje sodne izvedenke III N 451/2013 izdelano v postopku, v katerem predlagatelji niso bili udeleženi, zaradi česar jim je bila možnost sodelovanja odvzeta. Pritožniki pa so imeli možnost v obravnavanem postopku na podlagi poziva sodišča na naroku 21. 1. 2020 podati nove navedbe, dokazne predloge, tudi predlagati dopolnitev izdelanega mnenja v tem postopku, česar pa niso storili. Zato je sklicevanje na kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi neopredelitve do mnenja v zadevi III N 451/2013 neutemeljeno.

12. Utemeljen pa je pritožbeni očitek, ki se nanaša na delitev skupnega pripadajočega zemljišča. ZVEtL-1 v prvem odstavku 55. člena določa, da se skupna lastnina vsakokratnih lastnikov stavb na skupnem pripadajočem zemljišču lahko v celoti ali deloma razdeli tako, da se v korist posamezne stavbe določi njeno pripadajoče zemljišče. Sodišče prve stopnje je v postopku ugotovitve skupnega pripadajočega zemljišča skupno lastnino vsakokratnih lastnikov stavb z izpodbijanim sklepom razdelilo. Iz drugega odstavka 55. člena ZVEtL-1 izhaja, da v primeru, če se lastniki stavb o razdelitvi skupnega pripadajočega zemljišča sporazumejo že v samem postopku za ugotovitev pripadajočega zemljišča, sodišče v takem primeru poleg izreka obstoja skupnega pripadajočega zemljišča (izrek po 50. členu ZVEtL-1) še posebej v izreku določi razdelitev skupnega pripadajočega zemljišča, ki sledi sporazumu udeležencev. Lastniki stavb pa se lahko o razdelitvi sporazumejo tudi naknadno, po končanem postopku za ugotovitev pripadajočega zemljišča s pravnim poslom, za katerega se smiselno uporabljajo splošna pravila o razdelitvi skupne lastnine2. Če lastniki stavb sporazuma o razdelitvi skupnega premoženja ne dosežejo, o tem na predlog kateregakoli od njih odloči sodišče v posebnem nepravdnem postopku (drugi odstavek 55. člena ZVEtL-1). Glede na to, da do sporazuma o razdelitvi skupnega pripadajočega zemljišča med predlagateljem in udeleženci postopka ni prišlo, na kar utemeljeno opozarja pritožba, je odločitev o razdelitvi skupnega pripadajočega zemljišča preuranjena, saj se lahko o razdelitvi skupnega pripadajočega zemljišča udeleženci sporazumejo tudi naknadno3, po končanem postopku za ugotovitev pripadajočega zemljišča. Ker je pritožba v tem delu utemeljena, je pritožbeno sodišče odločitev sodišča v delu, ki se nanaša na razdelitev skupnega pripadajočega zemljišča v IV. točki izreka izpodbijanega sklepa, razveljavilo. Po delni razveljavitvi parcela 829/25 k. o. X. predstavlja skupno pripadajoče zemljišče v skupni lasti vsakokratnih etažnih lastnikov stavbe z ID znakom 0000-1282 na naslovu A. ulica 3 in 5 in stavbe z ID znakom 0000-1190 na naslovu A. ulica 7, 9, 11, 13 in 15. 13. Pritožbeni razlogi, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker odločba ni ustrezno obrazložena, niso utemeljeni, saj je sodišče prve stopnje navedlo jasne, razumljive in popolne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med katerimi ni nasprotij.

14. Ker je bila pritožba utemeljena v delu, ki se nanaša na razdelitev skupnega pripadajočega zemljišča 829/25, je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo tako, da je odločitev o delitvi skupnega pripadajočega zemljišča razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in 3. členom ZVEtL-1). V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in v ostalem izpodbijanem in nerazveljavljenem delu sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in 3. členom ZVEtL-1).

1 ZVEtL-1 v prvem odstavku 43. člena določa, da sodišče pri ugotovitvi pripadajočega zemljišča upošteva zlasti: 1. katero zemljišče je bilo neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe, načrtovano v prostorskih aktih ali določeno v upravnih dovoljenjih, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, ali opredeljeno v posamičnih pravnih aktih, na podlagi katerih je potekal pravni promet s stavbo ali njenimi deli, skupaj s spremljajočo dokumentacijo, 2. katero zemljišče je v razmerju do stavbe predstavljalo dostopne poti, dovoze, parkirne prostore, prostore za smetnjake, prostore za igro in počitek, zelenice, zemljišče pod atriji in podobno, 3. preteklo redno rabo zemljišča, 4. merila in pogoje iz prostorskih aktov, ki so veljali od izgradnje stavbe pa do pridobitve lastninske pravice lastnika stavbe na pripadajočem zemljišču. Drugi odstavek 43. člena ZVEtL-1 določa, da če se z uporabo meril po prejšnjem odstavku ne dokaže drugače, se za pripadajoče zemljišče šteje tisto zemljišče, ki je bilo z upravno odločbo določeno kot funkcionalno zemljišče ali gradbena parcela stavbe. 2 Zakonodajno gradivo ZVEtL-1: Predlog ZVEtL-1, obrazložitev k 55. členu ZVEtL-1. 3 Zakonodajno gradivo ZVEtL-1: Predlog ZVEtL-1, obrazložitev k 55. členu ZVEtL-1.