Jedro

Obrazložitev sodbe pritožbenega sodišča je do te mere nezadostna, da je zaradi njene pomanjkljivosti (pomanjkanja ali odsotnosti razlogov o odločilnih dejstvih) onemogočen njen preizkus, zato je podana absolutna bistvena kršitev pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in je revizija utemeljena že iz tega razloga.

Ker je za odločitev v obravnavani zadevi bistveno (dejansko) vprašanje, ali je bila tožnica v prometni nesreči pripeta z varnostnim pasom, so trditve o tem, da ni bila, odločilne za ugotovitev obstoja odškodninske odgovornosti toženkinega zavarovanca. Dejstvo, da tožnica v prometni nesreči ni bila pripisana, ji gre v konkretnem primeru v korist, zato bi ga po presoji Vrhovnega sodišča morala v kontekstu zatrjevanja in dokazovanje samega (poteka) škodnega dogodka tudi zatrjevati. Toženka pa je na drugi strani s svojimi ugovori nenastale pravice in tudi izrecno navedbo, da pri konkretnem trku (kot ga je opisala tožnica) ni moglo priti do zatrjevanih poškodb, zadostila svojemu trditvenemu bremenu.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, izpodbijana sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 5.419,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 8. 2012 dalje do plačila in za povrnitev pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izreka sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila ter odločilo, da je tožnica dolžna povrniti toženki njene stroške pravdnega postopka v višini 1.117,22 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je tožničini pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje z vmesno sodbo spremenilo tako, da je ugotovilo, da toženka tožnici odškodninsko odgovorna za njeno škodo, nastalo v škodnem dogodku 5. 6. 2012. Zaradi odločitve o znesku tožbenega zahtevka je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek in odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo.

**Dopuščena revizijska vprašanja**

3. Vrhovno sodišče je na toženkin predlog s sklepom II DoR 157/2017 z dne 27. 7. 2017 dopustilo revizijo glede vprašanj: - Ali obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje ustreza zahtevanemu standardu obrazloženosti sodb? - Ali je tožnica zadostila trditvenemu bremenu glede obstoja škodnega dogodka?

4. Po določbi drugega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)1 revizijsko sodišče v primeru dopuščene revizije izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

**Ugotovljeno dejansko stanje**

5. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili (v skladu s tretjim odstavkom 370. člena ZPP je Vrhovno sodišče na te ugotovitve vezano), da je A. A. 5. 6. 2012 povzročila prometno nezgodo z vozilom B. B., ki je bilo zavarovano pri toženki. Tožnica je bila udeležena v prometni nezgodi kot sopotnica na zadnjem sedežu, ko je vozilo s prednjim delom trčilo v drevo, zadnji bočni del vozila pa je trčil v drog luči javne razsvetljave. V avtu ni bilo C. C., čeprav je bila njegova prisotnost zabeležena v zapisniku.

**Bistvene navedbe strank v revizijskem postopku**

6. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga toženka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi, sodbo pritožbenega sodišča spremeni in tožničin zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da sodbo pritožbenega sodišča razveljavi (zaradi neobrazloženosti sodbe in tožničinega dokaznega bremena) in zadevo vrne pritožbenemu sodišču v novo sojenje, tožnici pa naloži plačilo vseh stroškov postopka. Navaja, da je toženka ves čas postopka trdila, da tožnica v času nesreče sploh ni bila prisotna v vozilu oziroma da ni bila udeleženka prometne nesreče. Sodišče prve stopnje je nepravilno zaključilo, da je tožnica v času prometne nesreče bila v vozilu, ker je bila kot sopotnica navedena v policijskem zapisniku, to pa sta potrdila tudi zaslišana policista. Vendar policijski zapisnik ni bil sestavljen na podlagi resničnih dejstev, saj je nesporno, da v vozilu tudi ni bil C. C., čeprav je bil kot sopotnik naveden v zapisniku. Tudi izpisek pogovora na Facebooku med tožnico in voznico dokazuje, da tožnica v času nesreče ni bila sopotnica. Sodišče prve stopnje je ta dokaz nepravilno zavrnilo kot prepozen, saj toženka zanj ni vedela, dokler ji tega ni povedala priča (voznica) in ji ga predložila. V zvezi s tem se sklicuje na sodbo in sklep Vrhovnega sodišča II Ips 137/2015 z dne 17. 11. 2016. Pritožbeno sodišče je odločilo drugače kot sodišče prve stopnje (ki je presodilo, da tožnica ni dokazala, da je zatrjevano škodo utrpela v obravnavanem škodnem dogodku) in ugodilo tožbenemu zahtevku po temelju v celoti, ne da bi se opredelilo do toženkinih ugovorov in predloženih dokazov glede temelja odškodninskega zahtevka. Prezrlo je vse toženkine ugovore v postopku pred sodiščem prve stopnje (glede navedb, da tožnica ni bila sopotnica v vozilu ob nastanku škodnega dogodka in da je tožnica trditveno podlago razširila prepozno in je bila z navedbo, da v zadnjem delu avtomobila ni bila pripasana, prekludirana). Izpodbijana sodba je neobrazložena in se je ne da preizkusiti. V zvezi s tem se sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča II Ips 33/2015 z dne 24. 3. 2016. Toženka je podala ugovor nenastale tožničine pravice, saj je zatrjevala, da se škodni dogodek ni zgodil na način, kot zatrjuje tožnica. Trditveno in dokazno breme glede nastanka zavarovalnega primera je na tožnici. Tožnica bi (tudi če bi bila v vozilu) nekatere poškodbe lahko utrpela le ob predpostavki, da ni bila pripasana, česar pa niti ni zatrjevala pravočasno niti in tudi ni z ničimer dokazovala. V zvezi s tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 45/2011 z dne 26. 9. 2011 in sklep II Ips 145/2011 z dne 23. 6. 2011. 7. Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

**Presoja utemeljenosti revizije**

8. Revizija je utemeljena.

**Glede obrazloženosti izpodbijane odločbe sodišča druge stopnje (prvo dopuščeno vprašanje)**

9. Že iz ustavne pravice do pritožbe (25. člen Ustava RS) izhaja zahteva, da pritožbeno sodišče pritožbo, če je dopustna, vsebinsko obravnava in se do tistih pritožbenih navedb, ki so pomembne za odločitev, opredeli in navede razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča je v primeru, ko je že obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje natančna in izčrpna, višje sodišče pa tem razlogom pritrjuje, standard obrazloženosti drugostopenjske sodbe nižji od standarda, ki velja za sodbo sodišča prve stopnje2. Kadar pa sodišče druge stopnje poseže v sodbo sodišča prve stopnje in odločitev sodišča prve stopnje spremeni, mora biti obrazložitev izčrpnejša3. Kadar poseže v ugotovitve dejanskega stanja, bo morala obrazložitev doseči standard, ki velja za sodbo sodišča prve stopnje, kadar pa v celoti potrdi dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje in spremeni le materialnopravno odločitev, pa mora izpostaviti tiste bistvene materialnopravne razloge, ki so ga vodili k drugačni odločitvi.

10. V obravnavanem primeru je sodišče druge stopnje po tožničini pritožbi sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in tožbenemu zatevku v celoti ugodilo. Vrhovno sodišče se sicer strinja s stališčem pritožbenega sodišča, da je sodišče prve stopnje zmotno presojalo toženkino odškodninsko odgovornost po pravilih kridvne odškodninske odgovornosti (prvi odstavek 131. člena, 135. člen in 154. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ). Če škoda izvira iz delovanja enega motornega vozila (kot v konkretnem primeru, ko tožnica trdi, da se je poškodovala kot sopotnica v osebnem vozilu, ki se je zaletelo v drevo ob cesti), se namreč odgovornost presoja po splošnih načelih OZ, ki veljajo za objektivno odgovornost. Po 149. členu OZ se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo (v konkretnem primeru je to osebno vozilo), šteje, da izvira iz te stvari, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Po 150. členu OZ pa za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik (v konkretnem primeru je to toženka kot zavarovalnica, pri kateri je bilo vozilo zavarovano). To pomeni, da 149. člen OZ določa (izpodbojno) zakonito domnevo, da je bila nevarna stvar (osebno vozilo) vzrok za nastalo škodo. Vendar pa je tudi v primeru objektivne odgovornosti oškodovanec (tožnica) dolžan zatrjevati in dokazati dejstva, ki opredeljujejo zakonito domnevo o obstoju vzročne zveze (domnevno bazo).4 To pomeni, da je dolžan zatrjevati in dokazati dejstva, ki so podlaga za obstoj vzročne zveze med nevarno stvarjo in nastalo škodo. Če je domnevna baza dokazana, se obstoj vzročne zveze domneva, če pa škode, kakršno zatrjuje tožnica, ni (dokazane), samo dejstvo, da je bila tožnica sopotnica v vozilu, ne daje zadostne domnevne baze in ne podlage za ugoditev tožbenemu zahtevku.

11. Tožnica je v obravnavani zadevi trdila, da se je poškodovala kot sopotnica v osebnem vozilu, toženka pa je ugovarjala, da zavarovalni primer ni nastal (ugovor nenastale pravice), ker tožnica sploh ni bila sopotnica v vozilu oziroma da pri konkretnem trku (kot ga opisuje tožnica) ni moglo priti do zatrjevanih poškodb.

12. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica bila sopotnica v vozilu, vendar pa ni dokazala, da je poškodbe, ki jih zatrjuje, utrpela v obravnavanem škodnem dogodku, saj bi do zatrjevanih poškodb lahko prišlo le v primeru, če tožnica ne bi bila pripeta z varnostnim pasom. Tega pa ni pravočasno trdila oziroma dokaz(ov)ala. Zato je njen tožbeni zahtevek zavrnilo.

13. Pritožbeno sodišče je presodilo nasprotno in tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. V obrazložitvi je sicer navedlo, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno ugotovilo (in ga s tem potrdilo), vendar ga ni obravnavalo celostno, ampak je upoštevalo le del ugotovitev. Tako je povzelo ugotovitev, da bi tožnica v škodnem dogodku lahko utrpela zatrjevane poškodbe, pri tem pa izpustilo ugotovitev, da je to možno le v primeru, da tožnica ni bila pripasana. Ni se opredelilo do zaključka sodišča prve stopnje, da tožnica ni dokazala, da je utrpela zatrjevane poškodbe, ker ni pravočasno podala navedb in dokazov o tem, da v prometni nesreči ni bila pripeta z varnostnim pasom, ampak je zgolj navedlo, da bi to dejstvo lahko kazalo na uporabo določbe tretjega odstavka 153. člena OZ, vendar toženka tožničinega soprispevka zaradi nepripasanosti ni ugovarjala oziroma ni navajala takšnih ugovornih navedb, ki bi kazale na uporabo te določbe. Tudi trditve pravdnih strank je ob drugačnem materialnopravnem naziranju obravnavalo zelo pavšalno in se ni opredelilo do toženkinih ugovorov pred sodiščem prve stopnje ter zavrnitve predloženega dokaza (izpisek facebook pogovora) glede temelja odškodninskega zahtevka.

14. Takšna obrazložitev pritožbenega sodišča ne zadosti zgoraj obrazloženemu standardu obrazloženosti odločbe. Obrazložitev sodbe je do te mere nezadostna, da je zaradi njene pomanjkljivosti (pomanjkanja ali odsotnosti razlogov o odločilnih dejstvih) onemogočen njen preizkus, zato je podana absolutna bistvena kršitev pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in je revizija utemeljena že iz tega razloga.

**Glede trditvenega bremena glede obstoja škodnega dogodka (drugo dopuščeno vprašanje)**

15. Ker je pritožbeno sodišče v izpodbijano odločbi zavzelo stališče, da je na toženki trdtiveno in dokazno breme dejstva, da tožnica v prometni nesreči ni bila pripeta z varnostnim pasom (ker bi po njegovem to lahko bilo relevantno le za uporabo soprispevka), je treba odgovoriti tudi na drugo dopuščeno vprašanje (glede trditvenega bremena glede obstoja škodnega dogodka). Za odločitev v obravnavani zadevi je namreč bistveno (dejansko) vprašanje, ali je bila tožnica v prometni nesreči pripeta z varnostnim pasom. Trditve o tem, da ni bila, so v konkretnem primeru torej odločilne za ugotovitev obstoja odškodninske odgovornosti toženkinega zavarovanca. Ugotovitev, da zatrjevana škoda v dogodku, ki naj bi predstavljal zavarovalni primer, ni mogla nastati, je dejstvo, ki logično in izkustveno izključuje sam zatrjevan dogodek in s tem zatrjevan zavarovalni primer.5 Dejstvo, da tožnica ni bila pripasana, ji gre v konkretnem primeru v korist6, zato bi ga po presoji Vrhovnega sodišča morala v kontekstu zatrjevanja in dokazovanje samega (poteka) škodnega dogodka tudi zatrjevati. Toženka pa je na drugi strani s svojimi ugovori nenastale pravice in tudi izrecno navedbo, da pri konkretnem trku (kot ga je opisala tožnica) ni moglo priti do zatrjevanih poškodb, zadostila svojemu trditvenemu bremenu.

**Odločitev o reviziji**

16. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP v povezavi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP reviziji ugodilo in je sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče druge stopnje odločiti v skladu z zgoraj zavzetimi stališči Vrhovnega sodišča. **Odločitev o stroških postopka**

17. Če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 O procesnih vprašanjih je Vrhovno sodišče odločilo na podlagi besedila zakona, ki je veljalo pred uveljavitvijo novele ZPP-E. Postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe te novele, se pred sodiščem druge stopnje in pred Vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona le, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona (tretji odstavek 125. člena ZPP-E). Novela je bila uveljavljena 14. 9. 2017, sodišče prve stopnje pa je v konkretnem primeru sodbo izdalo pred tem. 2 Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 108/2013 z dne 19. 3. 2015, II Ips 179/2012 z dne 30. 10. 2014, II Ips 233/2013 z dne 30. 10. 2014 in druge. 3 Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 42/2013 z dne 8. 1. 2015. 4 Dunja Jadek Pensa, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 849. 5 Primerja sodba Vrhovnega sodišča II Ips 45/2011 z dne 26. 9. 2011. 6 Temeljno pravilo materialno dokaznega bremena izraža princip, da nosi dokazno breme tisti, ki zatrjuje in ne oni, ki zanika oziroma tisti, ki mu je dejstvo, ki ga je treba dokazovati, v korist (Jan Zobec v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana, 2006. knjiga, str. 384).