Jedro

Če škoda izvira iz delovanja enega motornega vozila se odgovornost presoja po splošnih načelih OZ, ki velja za objektivno odgovornost.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se z vmesno sodbo spremeni tako, da se ugotovi: “Tožena stranka je odškodninsko odgovorna tožeči stranki za njeno škodo, nastalo v škodnem dogodku dne 5. 6. 2012.”

II. Zaradi odločitve o znesku tožbenega zahtevka se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. S sodbo opr. št. P 3/2016 z dne 14. 7. 2016 je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi tožena stranka bila tožeči stranki dolžna plačati znesek 5.419,68 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15. 8. 2012 do plačila in ji povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izreka sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo. Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožnica bila udeležena v prometni nesreči dne 5. 6. 2012, ki jo je povzročila voznica vozila zavarovanega pri toženi stranki. Nato je odločilo, da se tožbene navedbe, s katerimi je tožeča stranka navedla, da ni bila pripeta z varnostnim pasom kot prepozne, ne upoštevajo. Na podlagi mnenja izvedenca cestnoprometne stroke in izvedenca medicinske stroke je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnica sicer zadobila telesne poškodbe v prometni nesreči, ker pa tožnica ni dokazala, da je poškodbe, ki jih zatrjuje, utrpela v obravnavanem škodnem dogodku, je zato sodišče zahtevek zavrnilo. Ob ugotovitvi izvedenca medicinske stroke, da bi do zatrjevanih poškodb prišlo le v primeru, če tožnica ne bi bila pripasana, kar pa ni dokazala oziroma tega ni pravočasno zatrjevala, je tožbeni zahtevek zavrnilo. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi uspeha v pravdi.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz člena 338 ZPP. Po mnenju pritožbe je izpodbijana sodba za tožečo stranko sodba presenečenja, saj je celoten dokazni postopek, ki ga je izvajalo sodišče evidentno kazal na to, da je tožnica bila udeležena v prometni nesreči, ki se je pripetila 5. 6. 2012. Tožnica je tudi uspela dokazati, da je bila udeležena v prometni nesreči zavarovanca tožene stranke M. M., saj sta to potrdila tudi oba zaslišana policista in glede na mnenje izvedenca tudi ni razbrati dvoma, da je tožnica utrpela tudi zatrjevane poškodbe v tej prometni nesreči kot sopotnica v osebnem vozilu. Tožnica je vsekakor bila v škodnem dogodku poškodovana. Šele po dopolnjenem dokaznem postopku se je ugotovilo, da tožnica ni bila pripasana z varnostnim pasom. Tožnica je v škodnem dogodku utrpela zvin desnega zapestja in tudi lažji udarec v predel lica. Tako so dokazani vsi elementi odškodninske odgovornosti tožene stranke. Predlaga spremembo sodbe in priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pri obravnavanju tožbenega zahtevka tožeče stranke je sodišče prve stopnje izhajalo iz napačnega materialno pravnega izhodišča, saj je zmotno uporabilo materialno pravno za presojo odškodninske odgovornosti tožene stranke. Uporabilo je določbo člena 154 Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa, da se pri nesreči premikajočih se motornih vozil, povzročeni po izključni krivdi enega imetnika uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti. Zato je sodišče prve stopnje za rešitev pravnega vprašanja, ali obstaja odškodninska odgovornost tožene stranke v nadaljevanju nepravilno uporabilo določbe prvega odstavka 131. člena OZ in določilo člena 135 OZ, po katerem je krivda podana, kadar oškodovanec povzroči škodo namenoma ali iz malomarnosti. V konkretnem primeru je bila, kot to izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje tožnica poškodovana kot sopotnica v osebnem vozilu in torej škoda izvira iz nevarne stvari, to je osebnega vozila zavarovanca tožene stranke. Če škoda izvira iz delovanja enega motornega vozila, se odgovornost presoja po splošnih načelih OZ, ki veljajo za objektivno odgovornost (149.-153. člen OZ). Določilo 154. člena OZ pride v poštev, če nesreča izvira iz nevarnega delovanja najmanj dveh motornih vozil.(1) Po določbi člena 149 OZ velja domneva vzročnosti in po tej določbi za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, se šteje, da izvira iz te stvari oziroma iz te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje pa ob pravilni uporabi materialnega prava izhaja, da je podana odškodninska odgovornost tožene stranke, kot le-ta izhaja iz prej omenjene določbe člena 149 in 150 OZ. Za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja. Motorno vozilo, v katerem je bila tožnica kot sopotnica na zadnjem sedežu udeležena v prometni nesreči, po sodni praksi predstavlja nevarno stvar in zato za škodo, ki izvira iz te nevarne stvari odgovarja njen imetnik, v konkretnem primeru je to lastnik, oziroma zavarovatelj lastnika motornega vozila. Za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo pa se šteje, da izvira iz te stvari. Iz mnenja obeh izvedencev izhaja, da se je tožnica v tej prometni nesreči kot sopotnica na zadnjem sedežu motornega vozila poškodovala. Izvedenec medicinske stroke je ugotovil, da je glede na opisan mehanizem prometne nesreče in delujoče sile, tožnica v obravnavanem škodnem dogodku kot potnica na zadnjem sedežu lahko utrpela ugotovljeno poškodbo desnega zapestja in blag udarec v desno lice, ki je imel za posledico prehodne bolečine in tudi vse ostale težave kot posledica nastale škode, kot je vse ugotovljeno v mnenju izvedenca medicinske stroke. Dejstvo, da tožnica v prometni nesreči, kot sopotnica v motornem vozilu ni bila pripeta z varnostnim pasom, bi lahko kazalo na uporabo določbe tretjega odstavka 153. člena OZ, vendar soprispevka tožnice zaradi nepripasanosti z varnostnim pasom, tožena stranka ni ugovarjala oziroma ni navajala takšnih odgovornih navedb, ki bi kazale na uporabo te določbe. Ob pravilni uporabi materialnega prava se tako izkaže, da je bila odločitev sodišče prve stopnje, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke materialno pravno zmotna.

6. Po določbi 5. alineje prvega odstavka 358. člena ZPP sodišče druge stopnje ne razveljavi sodbe sodišča prve stopnje, in zadeve ne vrne v novo sojenje, če meni, da je dejansko stanje v sodbi prve stopnje pravilno ugotovljeno, da pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Ker je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ugotovilo vse elemente za uporabo pravil o odškodninski odgovornosti za škodo od nevarne stvari - objektivna odgovornost, je zato sodišče druge stopnje spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je sprejelo takoimenovano vmesno sodbo o podlagi tožbenega zahtevka.(2) Ker so tako izpolnjeni pogoji za izdajo vmesne sodbe je sodišče druge stopnje odločilo kot izhaja iz izreka sodbe sodišča druge stopnje. Ker pa sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje nobenih razlogov o utemeljenosti tožničinega zahtevka po višini, čeprav je vmesna sodba glede temelja postala pravnomočna, bo v nadaljevanju sodišče prve stopnje moralo odločiti o tožbenem zahtevku tožeče stranke še po višini. Glede na ugotovljeni uspeh v pravdi (drugi odstavek 154. člena ZPP) pa bo moralo odločiti tudi o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji.

7. Ker je sodišče druge stopnje odločilo, da se glede višine tožbenega zahtevka odločitev vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, se pridrži odločitev o pritožbenih stroških, to je v zvezi s pravnim sredstvom, za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s členom 154 in 155 ZPP).

Op. št. (1): Tako tudi Komentar Obligacijskega zakonika, Splošni del; avtorjev N. Plavšak in drugih, prva knjiga, GV Založba; stran 879. Op. št. (2): Po določbi člena 315 ZPP, če je tožena stranka izpodbijala tako podlago kakor tudi višino tožbenega zahtevka, pa je glede podlage stvar zrela za odločbo, lahko izda sodišče, če je to smotrno, najprej sodbo samo o podlagi tožbenega zahtevka (vmesna sodba).